Jedro

V konkretnem primeru je tek izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine I 20053/1999, vse do njegove pravnomočne ustavitve s sklepom z dne 9. 4. 2013, imel učinek pretrganja zastaranja, čeprav je bila ustavitev posledica upnikovega predloga za ustavitev izvršbe oziroma umika izvršilnega predloga. Upnik je namreč, že k predlogu za izvršbo, priložil vlogo svojega pravnega prednika z dne 28. 3. 2013, vloženo v izvršilnem postopku I 20053/1999, iz katere izhaja, da upnik ustavitve izvršbe I 20053/1999 ni predlagal iz razloga, ker bi se želel odpovedati pravnemu varstvu zoper dolžnika. Upnik je navedeno storil zato, ker se do tedaj ni uspel prisilno poplačati, glede na pridobljene podatke pa tudi ni bilo izgledov za poplačilo v bližnji prihodnosti ter bi vztrajanje pri izvršilnem postopku I 20053/1999 upniku povzročilo le dodatne stroške.

Predlog za ustavitev oziroma umik ni bil posledica upnikovega odreka pravnemu varstvu, pri čemer tudi ni bistveno, da za nezmožnost oprave izvršbe ni bil odgovoren dolžnik. Bistveno je, da se upnik z umikom ni imel namena odreči pravnemu varstvu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika z dne 7. 4. 2023 delno ugodilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 586/2023 z dne 21. 3. 2023 razveljavilo, in sicer za izterjavo: - zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice 1.500,00 EUR od 26. 11. 1999 do 23. 10. 2019, - zakonskih zamudnih obresti od zneska izvršilnih stroškov 143,04 EUR od 25. 11. 1999 do 23. 10. 2019, - zakonskih zamudnih obresti od zneska izvršilnih stroškov 51,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2010 dalje do 23. 10. 2019, - zakonskih zamudnih obresti od zneska izvršilnih stroškov 18,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2011 do 23. 10. 2019, - zakonskih zamudnih obresti od zneska izvršilnih stroškov 84,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2012 do 23. 10. 2019, - zakonskih zamudnih obresti od zneska izvršilnih stroškov 11,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2013 do 23. 10. 2019, ter predlog za izvršbo v delu, kot izhaja iz zgornjih alinej, zavrnilo, v tem delu je razveljavilo opravljena izvršilna dejanja ter v tem delu postopek izvršbe ustavilo (1. točka izreka), v ostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (2. točka izreka), in odločilo, da upnik nosi sam svoje stroške odgovora na ugovor (3. točka izreka).

2.Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa. Kot bistveno navaja, da je iz upnikove vloge I 20053/1999 z dne 28. 3. 2013 razvidno, da se je upnik s tem odrekel pravnemu varstvu, ki ga je prej užival (že) v postopku opr. št. I 20053/1999, vse dokler sodišče, po volji upnika, izvršbe ni pravnomočno ustavilo. Pri tem upnik po izkazu vsebine njegove vloge z dne 28. 3. 2013 sploh ni izrecno trdil, da zahteva ustavitev izvršilnega postopka zaradi nezmožnosti oprave izvršbe. V svoji vlogi z dne 28. 3. 2013 je navedel le, da se ni uspel poplačati. To pa še ne dokazuje nezmožnosti oprave izvršbe, za kar bi sicer moral biti odgovoren dolžnik (kar pa ni bil), da bi bilo zastaranje pretrgano. Upnik je tako izključno po svoji svobodni volji in s svojim pravnim dejanjem dne 28. 3. 2013 nedvomno izkazal odstop od svoje namere sodno terjati dolžnika že v postopku opr.št. I 20053/1999, zato je zastaranje iste denarne judikatne terjatve, za katero velja 10 letni zastaralni rok, pričelo teči naslednjega dne po pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi I 20053/1999, tj. že z dnem 29. 3. 2000. Upnikova vloga z dne 28. 3. 2013 tako ni pretrgala teka zastaranja. Dolžnik zaradi nastopa zastaranja predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu ter priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju: ZIZ).

6.V obravnavani zadevi je podlaga izvršbi izvršilni naslov - pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani I 20053/1999 z dne 25. 11. 1999. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor in v njem med drugim uveljavljal zastaranje upnikove terjatve. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru zastaranja delno sledilo, delno pa je v zvezi s tem ugovornim razlogom pritrdilo upniku. Le-ta je namreč v odgovoru na ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu povzelo, menil, da je bilo zaradi teka izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine opr.št. I 20053/1999 zastaranje terjatve, vse do pravnomočne ustavitve navedenega izvršilnega postopka pretrgano, češ da se upnik z umikom izvršilnega predloga z dne 28. 3. 2013 v zadevi I 20053/1999 sodnemu varstvu zoper dolžnika ni želel odreči. Sodišče prve stopnje je te navedbe upnika pravilno sprejelo kot utemeljene.

7.Iz razlogov napadenega sklepa izhaja, da ima upnikova terjatev, ki temelji na pravnomočnem in izvršljivem sklepu na podlagi verodostojne listine I 20053/1999 z dne 25. 11. 1999, naravo judikatne terjatve (356. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ; prej v tej zadevi upoštevni 379. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju: ZOR). Pri tem je sodišče prve stopnje pojasnilo, katere posamezne terjatve po izvršilnem naslovu so prave judikatne terjatve, ter katere neprave. Prav tako je sodišče obrazložilo, da zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (kot sicer določa 365. člen OZ oziroma prej v tej zadevi upoštevni člen 388. člen ZOR), temveč šele tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan. Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa, kot še izhaja iz izpodbijanega sklepa, ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, a le če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. V primeru, ko je umik zahtevka posledica nezmožnosti oprave izvršbe, je do pretrganja zastaranja prišlo, saj upnik umika ni podal iz razloga, da bi se zahtevku odpovedal, pač pa iz razlogov na strani dolžnika (neizterljivost terjatve).

8.Pritožbeno sodišče z zgornjim materialnopravnim izhodiščem soglaša in se na povzete razloge v izogib ponavljanju tudi samo sklicuje. Pri tem sicer poudarja, da se je sodišče prve stopnje, glede na čas nastanka konkretnega pravnega razmerja, napačno oprlo na določila OZ namesto pravilno na določila ZOR (prim. 1060. člen OZ), a to na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ni vplivalo, saj je relavantna ureditev v obeh zakonih enaka.

9.Dalje pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravo pravilno uporabilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč v konkretnem primeru tek izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine I 20053/1999, vse do njegove pravnomočne ustavitve s sklepom z dne 9. 4. 2013, imel učinek pretrganja zastaranja (prim. člen 388. člen ZOR, sedaj 365. člen OZ), čeprav je bila ustavitev posledica upnikovega predloga za ustavitev izvršbe oziroma umika izvršilnega predloga. Upnik je namreč, že k predlogu za izvršbo, priložil vlogo svojega pravnega prednika z dne 28. 3. 2013, vloženo v izvršilnem postopku I 20053/1999, iz katere izhaja, da upnik ustavitve izvršbe I 20053/1999 ni predlagal iz razloga, ker bi se želel odpovedati pravnemu varstvu zoper dolžnika. Kot je razvidno iz navedene vloge, je upnik navedeno storil zato, ker se do tedaj ni uspel prisilno poplačati, glede na pridobljene podatke pa tudi ni bilo izgledov za poplačilo v bližnji prihodnosti ter bi vztrajanje pri izvršilnem postopku I 20053/1999 upniku povzročilo le dodatne stroške. Prejšnji upnik je tako umaknil predlog za izvršbo v zadevi I 20053/1999 iz razloga nezmožnosti oprave izvršbe in dolžnik glede na povzeto neutemeljeno navaja, da to iz vloge z dne 28. 3. 2013 sploh ne izhaja. V takem primeru, torej ko upnik umakne predlog za izvršbo zaradi nezmožnosti oprave izvršbe, pa ima predhodni tek izvršilnega postopka, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, kljub kasnejšemu upnikovemu umiku, učinek pretrganja zastaranja (prim. tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, 57/2011).

10.Ker pa od ustavitve izvršbe I 20053/1999, s sklepom z dne 9. 4. 2013, do vložitve predloga za izvršbo v predmetnem izvršilnem postopku I 586/2023, to je do dne 10. 3. 2023, še ni pretekel 10-letni zastaralni rok, ki velja za zastaranje pravih judikatnih terjatev (to je terjatev glavnice, ki izvira iz pravnomočne sodne odločbe, in terjatev zakonskih zamudnih obresti, zapadlih do izdaje odločbe1, do zastaranja le-teh ni prišlo. Sodišče prve stopnje zato ugovoru zastaranja, kolikor mu ni ugodilo v 1. točki izreka obravnavanega sklepa, v izpodbijani 2. točki izreka sklepa pravilno ni sledilo.

11.Dolžnik v pritožbi prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je kljub umiku izvršilnega predloga v zadevi I 20053/1999, prišlo do pretrganja zastaranja, češ da je dolžnik v svoji vlogi z dne 28. 3. 2013 navedel le, da se ni uspel poplačati, kar pa še ne dokazuje nezmožnosti oprave izvršbe. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot rečeno, je upnik že v predlogu za ustavitev izvršbe I 20053/1999 z dne 28. 3. 2013 navedel, da se do tedaj ni uspel poplačati, kot tudi, da glede na razpoložljive podatke o dolžniku, poplačila zaenkrat tudi ni pričakovati, ter bi upniku vztrajanje pri izvršbi povzročilo samo dodatne stroške. Jasno je torej, da predlog za ustavitev oziroma umik ni bil posledica upnikovega odreka pravnemu varstvu, pri čemer tudi ni bistveno, da za nezmožnost oprave izvršbe ni bil odgovoren dolžnik. Bistveno je, da se upnik z umikom ni imel namena odreči pravnemu varstvu. Nasprotno iz vloge z dne 28. 3. 2013 ne izhaja, kot skuša prikazati dolžnik v pritožbi.

12.Po povedanem pritožbeni razlogi niso podani. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.Glede na neuspeh s pritožbo dolžnik krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

379. člen ZOR, sedaj 356. člen OZ.