Jedro

Ni podana kršitev po ZKP, ker policija, ki je poskušala izzvati sledi prstnih odtisov, pa jih ni našla, teh izsledkov (čeprav negativnih) ni predložila v spis kot dokaz.

Za presojo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, ni odločilno, koliko mamila heroin in kokain je bilo procentualno v posameznih paketih, pač pa, da je celotna količina vsebovala mamilo in imela psihotropne učinke.

Kršitev pravic obrambe, ker da je bil obdolžencu postavljen zagovornik, ki ni bil kos svojemu delu, bi bilo primeroma mogoče uveljavljati z argumentiranim sklicevanjem na popolno odsotnost aktivnosti ali nezadostno aktivnost zagovornika, ki bi se kazala v opustitvi procesnih dejanj v korist obsojencu, pomanjkanju ali popolni odsotnosti komunikacije z obsojencem in podobnem, kar pa mora zahteva za varstvo zakonitosti utemeljiti.

Pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ je izvršitveno dejanje določeno z nedovršnimi glagoli. Čeprav je kaznivo dejanje opisano na tak način, to praviloma ne izključuje kaznivosti tudi enkratne storitve, seveda pa gre v primerih serijske protipravne dejavnosti, ko je izkazana tudi subjektivna komponenta, za eno, kolektivno kaznivo dejanje.

Obsojenec ne zatrjuje, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (v takem primeru bi bila podana kršitev po 5. točki 372. člena ZKP), pač pa, da mu sodišče kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, ni pravilno odmerilo. Iz tega razloga (1. odstavek 374. člena ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker je kot član zunajobravnavnega senata, ki je zoper obsojenca odredil pripor, sodeloval sodnik, ki je kot visok policijski uradnik izdal dovoljenje za izvajanje ukrepov po 49. členu ZPol, bi bilo mogoče s sklicevanjem na zatrjevano kršitev izpodbijati sklep o odreditvi pripora.

Izrek

Zahtevi obsojenega M.A. se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se dejanji pod točko I in II glede tega obsojenca pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ in se obsojencu za to dejanje na podlagi 1. odstavka 196. člena KZ določi kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora, nato pa po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreče enotna kazen 5 (pet) let in 4 (štiri) mesece zapora.

V ostalem se zahteva obsojenega M.A., zahtevi obsojenih U.K. in P.G. pa v celoti zavrnejo.

Obsojena U.K. in P.G. se po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostita plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.4.2001 obsojene M.A., U.K. in P.G. spoznalo za krive, pod točko I M.A. in P.G. kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ, pod točko II M.A. in U.K. enakega kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, U.K. pod točko III in V dveh kaznivih dejanj po 1. odstavku 196. člena KZ, M.A. pod točko IV kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ, U.K. pod točko VII pa še kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ. Obsojenemu M.A. je za kaznivo dejanje pod točko I po 1. odstavku 196. člena KZ določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje pod točko II po 2. odstavku 196. člena KZ štiri leta zapora, za kaznivo dejanje pod točko IV po 1. odstavku 196. člena KZ štiri leta zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen osem let in šest mesecev zapora. Obsojenemu U.K. je za kaznivo dejanje pod točko II po 2. odstavku 196. člena KZ določilo kazen tri leta zapora, za kaznivo dejanje pod točko III po 1. odstavku 196. člena KZ eno leto in šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko V po 1. odstavku 196. člena KZ eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko VII po 1. odstavku 310. člena KZ šest mesecev zapora ter mu po 1. odstavku 48. člena KZ, upoštevajoč kazen enega leta in petih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.10.2000, v kateri je bila upoštevana tudi sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.1.2000, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora. Obsojenemu P.G. je za kaznivo dejanje pod točko I po 1. odstavku 196. člena KZ izreklo kazen enega leta zapora. Obsojencem je sodišče v izrečeno kazen po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas prestan v priporu, M.A. od 28.6.2000 od 7.15. ure dalje, U.K. od 28.6.2000 od 9.20. ure dalje, P.G. pa od 11.3.2001 od 17.25. ure dalje. Na podlagi 4. odstavka 196. člena KZ je obsojenemu M.A. odvzelo 505,7 g heroina, 506,46 g kokaina in 91 paketkov s 86,77 g indijske konoplje, U.K. pa 11 paketkov s 5,13 g heroina in 13 paketkov s 6,02 g kokaina. Po 69. členu KZ je obsojencem izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da je U.K. odvzelo ročno bombo in zavojček manjših prozornih PVC vrečk, zaseženih 28.6.2000, M.A. pa tehtnico Ž.S., zaseženo istega dne. Po 1. odstavku 96. člena KZ je obsojenemu M.A. odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem v znesku 2.800 DEM v tolarski protivrednosti na dan odvzema, obsojenemu U.K. pa je po 2. odstavku 96. člena KZ naložilo v plačilo znesek 80.000 SIT, ki pomeni premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. V skladu s 498. členom ZKP je obsojenemu M.A. odvzelo belo tabletko z znakom Mitshubishi, U.K. pa 13 nabojev za malokalibrsko orožje, cal. 5,6. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojenemu M.A. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in na 200.000 SIT odmerjeno povprečnino, ki jo je na podlagi iste zakonske določbe določilo tudi obsojenemu P.G. v znesku 50.000 SIT. Sicer pa je slednjega po 4. odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. in 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, obsojenega U.K. pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Obsojenega U.K. je po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ ter v tem delu o stroških v skladu s 1. odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbam zagovornikov obsojenih M.A., U.K. in njegove zagovornice ter po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je kaznivo dejanje opisano pod točko II pravno opredelilo kot kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ ter obsojenima M.A. in U.K. po 1. odstavku 196. člena KZ za to kaznivo dejanje določilo kazni, prvemu eno leto zapora, drugemu pa eno leto in štiri mesece zapora. Obsojenemu U.K. je znižalo določeni kazni za kaznivi dejanji, opisani pod točko III in V prvostopenjske sodbe, za vsako na eno leto zapora. Nato je obsojenemu M.A. ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni za dejanje, opisano pod točko I (eno leto zapora), pod točko IV (štiri leta zapora) in določene kazni enega leta zapora za dejanje, opisano pod točko II, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora. Obsojenemu U.K. je ob upoštevanju kazni zapora, ki jih je določilo in nespremenjene kazni za dejanje, opisano pod točko VII (šest mesecev zapora) ter ob upoštevanju kazni enega leta in petih mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.10.2000, na podlagi 1. odstavka 48. člena KZ v zvezi z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let zapora. Obsojencema je po 1. odstavku 49. člena KZ v izrečeni zaporni kazni vštelo čas prebit v priporu od 28.6.2000 dalje. Po 2. odstavku 96. člena KZ je obsojenemu M.A. naložilo v plačilo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko II, v znesku 2.800 DEM v tolarski protivrednosti na dan 27.1.2000. Sicer pa je pritožbe obsojenih M.A., njegovega zagovornika, obsojenega U.K. in njegove zagovornice, obsojenega P.G. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega P.G. je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da se na podlagi 1. odstavka 97. člena ZKP potrebni izdatki in nagrada zagovornice obsojenega U.K. v zvezi s pritožbenim postopkom izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojeni M.A., U.K. in P.G. vložili zahteve za varstvo zakonitosti.

Obsojeni M.A. pravnomočno sodbo izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da je policija hišno preiskavo njegovega stanovanja in kleti na T. ter osebnega avtomobila opravila v nasprotju z določbami 216., 217. in 220. člena ZKP.

Sodišče je po vložnikovem mnenju prekršilo tudi njegovo pravico do obrambe, saj je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje njegove sestre in brata, D.M., policista V.G., vodnika policijskega psa ter za postavitev izvedenca kinološke stroke. Poudarja, da je v pravnomočni sodbi podano nasprotje, ker je sodišče obsojenemu U.K. verjelo le, kolikor je vložnika obremenjeval, v ostalem pa ne, prav tako je nasprotje med pričanjem "kemika" in navedbah sodišča o tej izpovedbi. Meni, da mu je bila kršena pravica do obrambe, saj da je sodišče v nasprotju s tem členom 3. točka c Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, ki ni bil kos obrambi v tako zahtevni zadevi. Poudarja tudi, da gre pri dejanjih pod točko I in II pravnomočne sodbe za eno kaznivo dejanje, zato je bil v tem obsegu na njegovo škodo prekršen kazenski zakon. Izpostavlja tudi, da je kriminalist B.I. v kazenskem postopku govoril neresnico o tem, kdaj je policija dobila informacije, da vložnik in obsojeni U.K. preprodajata drogo, kje to počneta ter glede tega, kako da so te prvotne informacije preverjali. V zahtevi izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka in poudarja, da bi ga moralo sodišče glede na gmotne razmere povrnitve stroškov oprostiti. Že po poteku roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva pa je obsojeni M.A. svojo zahtevo tudi dopolnil, tako da je v njej navedel tudi nekatere procesne kršitve, ki jih ni vsebovala pravočasno vložena zahteva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter ga oprosti obtožbe, podrejeno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obsojeni U.K. uvodoma navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in "ostalega". V utemeljitvi zahteve izpodbija primernost zaporne kazni, ki mu je bila izrečena in našteva okoliščine, ki da jih sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo, bi pa to moralo storiti. Vložnik meni, da je bila zagovornica, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti, brez potrebnih izkušenj in da zato ni imel "zadovoljive" obrambe, sam pa da ni imel denarja, da bi najel zagovornika. Tudi ta obsojenec uveljavlja nasprotje, ki da je podano med navedbami "kemika" na glavni obravnavi in povzetka te izpovedbe v sodbi glede tega, ali so bili vzorci droge, najdeni pri obsojenem M.A., enaki vzorcem, ki jih je sam prodal tajnemu policijskemu delavcu. Poudarja, da je glavni koordinator akcije kriminalist B.I. lagal, ko je navajal, da ga je v poletnih mesecih leta 1999 videl v Č. baru skupaj z A. in da naj bi začel drogo preprodajati že decembra 1998, kar pa ne drži, saj je bil takrat v zaporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da popravi "zagrešene napake" in mu kazen zniža in omili.

Obsojeni P.G. v zahtevi navaja, da pravnomočno sodbo in postopek, ki je tekel pred njo, izpodbija iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Trdi, da se sodba opira na dokaze, ki jih ni mogoče preizkusiti, saj policiji ni uspelo s tehničnimi sredstvi dokumentirati dogajanja dne 13.1.2000 med 15.10. in 15.25. uro v Č. baru na T. ulici. Sodišče je tako razpolagalo le z besedo vložnika proti besedi tajnega policijskega delavca. Pri odločanju o priporu je sodeloval okrožni sodnik M.P., ki je kot visok policijski uradnik izdal dovoljenje po 49. členu Zakona o policiji (ZPol) za uporabo posebnih metod in sredstev. Tajni policijski delavec je ravnal v nasprotju z določbo 155. člena ZKP, da s svojim ravnanjem ne sme izzvati kriminalne dejavnosti. Sodišče je v nasprotju s procesnimi določbami kriminalista B.I. zaslišalo kot izvedenca za žargonski jezik. Vložnik tudi opozarja, da je poročilo o tajnem opazovanju za dan 13.1.2000 popravljeno, saj je v njem za zapisom, da je neznanec ob 15.22. uri vstopil v lokal Č. bar, nekdo na koncu vrstice s svinčnikom pripisal priimek (...). Meni, da mu je bila pravica do obrambe kršena tudi zato, ker mu sodišče ni dovolilo, da bi videl kasete, četudi je za to večkrat zaprosil. Zahteva izrečnega predloga ne vsebuje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahteve obsojenih M.A., U.K. in P.G. za varstvo zakonitosti podaja mnenje, da so neutemeljene in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jih zavrne.

Zahteva obsojenega M.A. je deloma utemeljena, zahtevi obsojenih U.K. in P.G. pa nista utemeljeni.

Ko obsojeni M.A. v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je bila hišna preiskava njegovega stanovanja na T. v L. opravljena nezakonito, da so ga policisti vklenili in posedli na stol v kuhinji, pri čemer ga je eden od policistov vseskozi varoval, drugi pa da so hodili po stanovanju in preiskovali prostore, njega pa nato v posamezni prostor odpeljali le po vsaki posamezni najdbi ter ga nato odvedli nazaj v kuhinjo, ponuja lastno različico poteka tega procesnega dejanja, ki pa se razlikuje od tiste, ki je bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja za navedbe tega vložnika, da so mu policisti podtaknili približno 500 g kokaina in 500 g heroina, ki so ga na njegovo presenečenje našli v stanovanju, na kar da kaže tudi dejstvo, da je pes za odkrivanje mamil, ki so ga pri preiskavi stanovanja uporabili, našel le dve manjši količini mamila, tega pa ne. Prav tako vložnik izpodbija dejansko stanje z navedbami, da so ga s pretvezo, naj prinese ključe motornega kolesa, čeprav so jih, kot se je pozneje izkazalo, pri sebi že imeli, policisti med preiskavo kletnih prostorov istega stanovanja odstranili s kraja in mu nato podtaknili prazne polivinilaste vrečke, ki jih je nato sodišče uporabilo kot obremenilen dokaz, preiskavo teh prostorov pa da so nadaljevali tudi v njegovi odsotnosti. S trditvami, da so mu policisti podtaknili indijsko konopljo, ki je bila najdena v njegovem osebnem avtomobilu, da mu ni bilo dovoljeno, da bi sam poklical priče, ki bodo navzoče pri hišni preiskavi, vložnik prav tako zatrjuje drugačno dejansko stanje. Enako velja za drugačno vrednotenje dejstva, da je zapisnik o hišni preiskavi in zasegu predmetov podpisal brez pripomb, ki po vložnikovem mnenju pritrjuje samo to, da so bili predmeti dejansko tam najdeni, ne pa tudi, da so njegovi. Sodišče je v zvezi s potekom hišne preiskave zaslišalo obe solenitetni priči, D.O. in A.Č., kriminalista B.I. in T.Ž., si ogledalo tudi videoposnetek hišne preiskave v obsojenčevem stanovanju in nato ugotovilo, da so policisti hišno preiskavo izvajali v navzočnosti obsojenca in obeh prič, nasprotna obsojenčeva zatrjevanja pa zavrnilo kot neutemeljena, prav tako tudi njegove navedbe, da mu je bilo mamilo podtaknjeno. Sodišči sta tudi obrazložili, da sta bili priči, ki sta bili navzoči pri hišni preiskavi, naključno izbrani in da jima dejstvo, da sta bili pred upokojitvijo kot administrativni delavki zaposleni v organu pregona (odkrivanja), ne jemlje verodostojnosti. Kolikor vložnik zatrjuje drugače, po vsebini ne uveljavlja kršitev določb 216., 217. in 220. člena ZKP, marveč izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Obsojenemu M.A. pa je treba pritrditi, ko navaja, da so mu policisti med preiskavo stanovanja zasegli ključe, česar pa niso zapisali v potrdilo o zasegu predmetov, ki so ga sestavili neposredno po preiskavi. Niti v zapisniku o preiskavi stanovanja, v katerem sicer manjka seznam zaseženih predmetov od redne št. 19 do 28 (česar pa vložnik ne uveljavlja), niti v potrdilu o zasegu predmetov policisti niso zapisali, da so obsojencu zasegli večji stanovanjski ključ, obesek K. s tremi ključi, dva ključa vozila V., večji obesek srebrne barve z 11 svetlimi ključi in enim rdečim ter enim zelenim, dva ključa od kleti in obesek A.d. z dvema ključema. Te ključe so s spremnim dopisom poslali Okrožnemu sodišču v Ljubljani in izrečno navedli, da so bili obsojencu zaseženi pri hišni preiskavi. Zato ima vložnik prav, da je policija ravnala v nasprotju z določbo 7. odstavka 216. člena ZKP, ki predpisuje, da se v vpisnik vpišejo in v njem natančno opišejo predmeti in listine, ki se zasežejo, isto se navede tudi v potrdilu, ki se takoj nato izda tistemu, ki so mu bili predmet oziroma listine zasežene. Taka kršitev je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodbe. Tega pa obsojeni M.A. v zahtevi ni izkazal. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik v zahtevi zatrjevano kršitev določno obrazložiti. Obsojeni M.A. v zahtevi trdi, da je podana kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, ker policija, ki je na obeh zavitkih z večjimi količinami mamila, najdenih v obsojenčevem stanovanju, poskušala izzvati sledi prstnih odtisov, pa jih ni našla, teh izsledkov (čeprav negativnih) ni predložila v spis kot dokaz. V tem primeru ne gre za procesno kršitev, zakaj bi bile s tem prekršene določbe 216., 217. in 220. člena ZKP pa vložnik tudi ni obrazložil. Na očitek v zahtevi obsojenega M.A., da je sodišče prekršilo zakon, ker pri tako veliki količini mamila ni bila opravljena analiza o dejanski vsebnosti prepovedanih substanc v zaseženem kilogramu droge, je odgovorilo že sodišče druge stopnje (tretji odstavek na 19. strani). Tudi Vrhovno sodišče soglaša s stališčem, da za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni odločilno, koliko mamila heroin in kokain je bilo procentualno v posameznih paketih, pač pa, da je celotna količina vsebovala mamilo in imela psihotropne učinke.

Obsojenemu M.A. tudi ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je sodišče prekršilo njegovo pravico do obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje obsojenčeve sestre in brata, prič D.M., V.G., vodnika policijskega psa in za odreditev izvedenca kinološke stroke, da bi pojasnil, ali je mogoče, da bi pes, izurjen za iskanje mamil, ne zavohal in našel 1 kg mamila, najdenega pri hišni preiskavi, pri čemer je bilo 500 g kokaina hranjenega kar v odprti vrečki.

Pri odločanju o dokaznih predlogih mora sodišče upoštevati naslednja merila: a) da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; b) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; c) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; d) da morata stranki pravno relevantost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in e) da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo breme zatrjevanja (onus proferendi). Verjetnost v dokaznem predlogu stranke je pravzaprav verjetnost o verjetnosti (dokaza), o čemer pa sodeče sodišče presoja na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč in če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo že dokazano ali brez pomena za zadevo. Ravno na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlagane dokaze in tako stališče razumno utemeljilo (17. in 18. stran sodbe), temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. S tako razlago soglaša tudi Vrhovno sodišče, pri čemer ugotavlja, da iz spisa ni razvidno, da bi obsojenec predlagal zaslišanje policista V.G., ki ga je v spremstvu še enega policista odpeljal v stanovanje iz kletnih prostorov po ključe motorja in izvedenca kinološke stroke glede možnosti, da bi pes ne zavohal mamila v stanovanju.

Obsojeni M.A. navaja, da je sodba sodišča druge stopnje s seboj v nasprotju, saj pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ko to verjame obsojenemu U.K., da je ta odkritosrčen in da je dejanje priznal, hkrati pa zavrača kot neresničen K. zagovor, da mamila, ki ga je prodal tajnemu policijskemu sodelavcu, ni kupil od obsojenega A., pač pa od neke osebe po imenu M. Na ta način tudi v tem obsegu vložnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak izpodbija dokazno presojo zagovora obsojenega U.K. in na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pojasnjeno je že bilo, da na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Premalo določne so navedbe v zahtevi obsojenega M.A., da je podano nasprotje med izpovedbo "kemika", ki je opravil pregled droge in je na glavni obravnavi na vprašanja, ali se najdena droga ujema z ostalimi vzorci, ki jih je K. prodal tajnemu policijskemu delavcu, odgovoril, da se mamilo razlikuje v barvnih odtenkih oziroma povedano drugače, da ni ista droga, da pa v sodbi piše, da je "kemik" potrdil, da se vzorci ujemajo, kar pa da je groba kršitev ZKP.

Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je Center za kriminalističnotehnične preiskave (današnji Center za forenzične preiskave) opravil primerjave in analize vzorcev mamil dne 16.2.2000, ki se nanašajo na vzorce mamil, pridobljene z navideznima odkupoma od U.K. v dneh 26.1. in 27.1.2000, pri čemer so jih primerjali tudi z vzorci, odkupljenimi dne 16.12.1999 in vzorcem mamila, zaseženega dne 4.12.1999 A.P.-ju. Druge primerjave in analize z dne 10.7.2000 pa se nanašajo na mamilo, ki je bilo dne 28.6.2000 zaseženo obsojenima M.A. in U.K. in M.A.D. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi strokovne analize, ob upoštevanju pojasnil avtorjev strokovnih mnenj B.F. in S.K., ki ju je zaslišalo na glavni obravnavi, ugotovilo, da vzorci z dne 26.1. in 27.1.2000 vsebujejo heroin z običajnimi spremljajočimi spojinami heroina, ki izvira iz opija, da vsi vzorci vsebujejo dodatek sladkorja glukoze, med vzorci pa niso našli razlik v kvalitativni sestavi. Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da je bilo mamilo, ki ga je prodajal U.K., enakega izvora in da je K. imel pri dejanjih 26.1.2000 in 27.1.2000 le enega dobavitelja, ta pa je glede na okoliščine, ki jih je sodišče natančno razčlenilo, M.A. Prav nobenega nasprotja med vsebino tega strokovnega mnenja in njegovem povzetku v napadeni pravnomočni sodbi ni. Razlike, o katerih govorita v zahtevah obsojena M.A. in U.K., pa se nanašata na strokovna mnenja z dne 10.7.2000, ki pa jih je prvostopenjsko sodišče (stran 36 sodbe) vsebinsko popolnoma korektno povzelo. Kolikor vložnik zatrjuje drugače, mu zato ni mogoče pritrditi.

Tudi ko obsojeni M.A. zatrjuje kršitev pravic obrambe po 6. členu, 3. točka c EKČP, ker da mu je sodišče postavilo zagovornika, ki da ni bil kos obrambi, ker da ni bil dovolj izkušen, mu ni mogoče pritrditi. Obsojenec nima strokovnega znanja, saj za kaj takega ni usposobljen, da bi po tej plati lahko ocenjeval delo zagovornika, ki mu ga je sodišče dodelilo po uradni dolžnosti s seznama odvetnikov, na katerega pa so vpisani samo tisti odvetniki, ki imajo potrebna znanja in izkušnje na kazenskopravnem področju. Vložnik v zahtevi tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi potrjevale takšno trditev. Tako kršitev bi bilo primeroma mogoče uveljavljati z argumentiranim sklicevanjem na popolno odsotnost aktivnosti ali nezadostno aktivnost zagovornika, ki bi se kazala v opustitvi procesnih dejanj v korist obsojencu, pomanjkanju ali popolni odsotnosti komunikacije z obsojencem in podobnem, kar pa bi morala zahteva utemeljiti. Tega obsojenec ni storil, spisovni podatki pa govorijo ravno nasprotno.

Obsojeni M.A. izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka na podlagi drugačnega vrednotenja lastnih gmotnih razmer. Ponuja tudi primerjavo svojih premoženjskih razmer z gmotnimi razmerami obsojenih U.K. in P.G. ter na podlagi takega videnja dejstev, pomembnih pri odmeri stroškov kazenskega postopka, ki pa se ne skladajo z ugotovitvami v napadeni pravnomočni sodbi o obsojenčevem premoženjskem stanju, uveljavlja kršitev kazenskega zakona (očitno po 6. točki 372. člena ZKP). Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialni zakon. Zato je očitno, da tudi v tem obsegu obsojenec, ki svoje trditve opira na drugačno dejansko stanje, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi ko obsojeni M.A. zatrjuje, da kriminalist B.I. ni govoril resnice, zavrača utemeljitev, s katero je sodišče prve stopnje obrazloži, zakaj je zavrnilo obsojenčev dokazni predlog za zaslišanje priče J.Š. in sledilo izpovedbi kriminalista B.I., čemur je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče (drugi odstavek na 20. strani sodbe). Zato obsojeni M.A. tudi v tem obsegu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Pritrditi pa je treba obsojenemu M.A., da je sodišče s tem, ko je v pravnomočni sodbi obsojenčevi dejanji pod točkama I in II pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ, storilo kršitev kazenskega zakona (po 4. točki 372. člena ZKP). Vložnik navaja, da je po ugotovitvah v sodbi šlo za isto drogo v obeh primerih, ki si jo je priskrbel in jo hotel prodati preko obsojenega P.G., navidezni kupec pa ni hotel pristati na pogoje in da je do prodaje prišlo nekaj dni pozneje, ko se je tajni policijski delavec obrnil na obsojenega U.K., ker so se mu zdeli pogoji sprejemljivi in od tega dvakrat kupil drugo. Iz opisu dejanja pod točko I je razvidno, da je obsojenec s sodelovanjem P.G. tajnemu policijskemu delavcu dne 13.1.2000 ponudil v prodajo 100 g heroina po ceni 5.500 DEM, pod točko II pa da je dne 26.1.2000 in 27.1.2000 s sodelovanjem U.K. istemu tajnemu policijskemu delavcu prodal navedene količine heroina. Pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili (1. odstavek 196. člena KZ) je izvršitveno dejanje določeno z nedovršnimi glagoli (kdor proizvaja, predeluje, prodaja, ponuja na prodaj, zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša, posreduje pri prodaji ali nakupu, ali kako drugače neupravičeno daje v promet ....). Če je kaznivo dejanje opisano na tak način, to praviloma ne izključuje kaznivosti tudi enkratne storitve, seveda pa gre v primerih serijske protipravne dejavnosti, ko je izkazana tudi subjektivna komponenta, za eno, kolektivno kaznivo dejanje. Ti pogoji so glede teh dveh izvršitvenih dejanj v obravnavanem primeru izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče obsojenčevo ravnanje pod točko I in II sodbe pravno opredelilo kot (eno) kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Glede na tako spremembo je obsojencu ob upoštevanju okoliščin, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi, za to kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen pet let in štiri mesece zapora.

Obsojeni M.A. je že po izteku roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva svojo zahtevo dopolnil. Navedbe v dopolnitvi, da predsednica senata višja sodnica M.Z.K. in okrožni sodnik P.Š. ne bi smela odločati o glavni stvari, ker sta večkrat odločala o podaljšanju pripora in se seznanila z obvestili, ki jih je policiji podal kot osumljenec obsojeni P.G. in z lažnimi prijavami informatorja D., uveljavlja razloge, ki jih pravočasno vložena zahteva ni vsebovala. Glede na to, da je to obsojenec storil po preteku roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, teh navedb ni mogoče presojati. Prav tako tudi ne trditev, da sta avtorja strokovnih mnenj, ki sta opravila analizo in primerjavo mamila, neresnično izpovedala, da se v naši državi ne opravlja primerjava med vzorci indijske konoplje oziroma da se tudi ne ugotavlja vsebnost psihoaktivnih komponent v njej ter da je zato njuno mnenje nedovoljen dokaz. Vložnik v dopolnitvi uveljavlja razloge, ki jih prvotno zahteva ni vsebovala tudi ko obrazlaga, da utemeljeni razlogi za sum kot eden od pogojev za odreditev posebnih ukrepov po 150. in 151. členu ZKP, v času, ko so bili odrejeni, niso bili podani. Enako velja za trditve, da je sodišče prekršilo določbo 83. in 145. člena ZKP, pri čemer se vložnik sklicuje tudi na določbe 1. do 5. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, ki pa se nanašajo na pravno sredstvo zahteve za obnovo kazenskega postopka.

Z navedbami v zahtevi, da skupna količina droge, ki jo je prodal navideznemu kupcu in tista, ki jo je imel pri sebi, ni bila tako velika, da bi si zaslužil tako visoko kazen, da je dejanje odkritosrčno priznal, čeprav tožilstvo dokazov proti njemu ni imelo in z opisovanjem težkega otroštva in odraščanja ob očimu alkoholiku in sedanji ureditvi razmer, ko sta si s partnerko našla stanovanje, se poročila in dobila hčerko, obsojeni U.K. izpodbija primernost izrečene zaporne kazni. Ne zatrjuje namreč, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (v takem primeru bi bila podana kršitev po 5. točki 372. člena ZKP), pač pa, da mu sodišče kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, ni pravilno odmerilo. Iz tega razloga (1. odstavek 374. člena ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Kolikor obsojeni U.K. v zahtevi zatrjuje, da mu je bila v kazenskem postopku kršena pravica do obrambe, ker mu je bila dodeljena po uradni dolžnosti zagovornica, ki nima izkušenj na takih sojenjih in s takšnimi primeri ter da zato ni imel zadovoljive obrambe, so te navedbe iz enakih razlogov, kot jih je sodišče navedlo pri presoji utemeljenosti zahteve obsojenega M.A., neutemeljene.

Prav tako ni potrebno znova obrazlagati, zakaj Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni podano nasprotje med izpovedbo "kemika" na glavni obravnavi in povzetkom tega pričevanja v sodbi, ker je na enake očitke odgovorilo pri preizkusu vsebinsko enake navedbe v zahtevi obsojenega M.A. Zahteva obsojenega U.K. je iz enakih razlogov, na podlagi katerih je Vrhovno sodišče zavrnilo vsebinsko identične očitke v zahtevi obsojenega M.A., neutemeljena tudi, ko zatrjuje, da kriminalist in koordinator izvajanja posebnih ukrepov B.I. ni govoril resnice.

Pravilnost sodbe in s tem dejansko stanje napada obsojeni U.K. tudi z navedbo, da mamila ni kupil od obsojenega M.A., pač pa od nekega M., takemu njegovemu zagovoru pa sodišče, kakor je razvidno iz pravnomočne sodbe, ni verjelo. Pojasnjeno pa je že bilo, da zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Navedba v zahtevi obsojenega P.G., da se sodba opira na dokaze, ki jih ni mogoče preizkusiti in da izostanek dokumentiranja pri ukrepu tajnega opazovanja in sledenja pomeni kršitev zakona, ni utemeljena. Kakor v odgovoru na zahtevo utemeljeno navaja vrhovni državni tožilec, se z odredbo določa največji, ne pa najmanjši obseg poseganja v pravice osebe, zoper katero so ti ukrepi odrejeni. Če policiji ni uspelo s tehničnimi sredstvi dokumentirati dogajanja dne 13.1.2000 med 15.10. in 15.25. uro, to ne pomeni kršitve zakona, kot to v zahtevi zmotno zatrjuje obsojeni P.G. Z navedbo, da je brez posnetka pogovora med tajnim policijskim delavcem in obsojencem ter videoposnetka dogajanja nemogoče preizkusiti navedbe tajnega policijskega delavca, posebno ob upoštevanju vsebine poročila o tajnem opazovanju z dne 13.1.2000, v katerem je zapisano, da je obsojenec, v poročilu označen kot zveza 1, iz lokala odšel ob 14.41. uri, vložnik ponuja drugačno dokazno presojo in s tem izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na enake očitke v pritožbi je vložniku podrobno odgovorilo že sodišče druge stopnje (drugi odstavek na strani 11 sodbe), s temi razlogi pa v celoti soglaša tudi Vrhovno sodišče. Glede očitka, da je podana kršitev določb ZKP, ker je kot član zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je s sklepom z dne 11.3.2001 zoper obsojenca odredil pripor, sodeloval okrožni sodnik M.P., ki je kot visok policijski uradnik izdal dovoljenje za izvajanje ukrepov po 49. členu ZPol, je treba ugotoviti, da ga šele z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uspešno uveljavljati. Ko gre za sodnika, ki je odločal o glavni stvari, je tako kršitev, ne glede na to, kdaj je obsojenec zanjo izvedel, mogoče uveljaviti samo do konca glavne obravnave (2. odstavek 41. člena ZKP). Okrožni sodnik M.P. o glavni stvari ni odločal, zato bi bilo mogoče s sklicevanjem na zatrjevano kršitev izpodbijati sklep o odreditvi pripora.

Ko obsojeni P.G. v zahtevi zatrjuje, da je sodišče sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, ker da ukrep navideznega odkupa in ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, nista bila izvedena skladno z odredbo, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Obsojenčeva dokazna ocena se glede relevantnih dejstev, pomembnih za presojo zakonitosti navedenih procesnih dejanj, razlikuje od dokazne ocene, ki jo je v napadeni pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da je obsojeni P.G. po pogovoru z obsojenim M.A., ki ga je napotil k tajnemu policijskemu delavcu, temu ponudil v prodajo mamilo in da zato ne drži, da je slednji s tem, da se je z obsojencem dogovoril za nakup mamila, tega napeljal k storitvi kaznivega dejanja, ki ga sicer obsojeni P.G. ne bi storil. Zatrjevanje kršitve določb 150. in 155. člena ZKP obsojeni P.G. opira na dejansko stanje, kot ga vidi sam. S tako argumentacijo v zahtevi izpodbijane pravnomočne sodbe ne more omajati.

Tudi očitek v zahtevi obsojenega P.G., da je bil koordinator akcije B.I. zaslišan kot izvedenec za žargonski jezik, nima nobene opore v spisovnih podatkih, saj je bil ta zaslišan le kot priča. Vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da je B.I. kot poznavalec razmer samo odgovarjal na vprašanja sodišča, kaj pomenijo izrazi belo oziroma rjavo v jeziku preprodajalcev prepovedanih drog. Katero procesno kršitev naj bi s tem storilo sodišče, vložnik niti ne pove. Zato tudi s temi navedbami zakonitosti izpodbijane pravnomočne odločbe ne more spodnesti.

Obsojeni P.G. utemeljeno navaja, da je v poročilu o tajnem opazovanju z dne 13.1.2000 (priloga A 31), ob koncu zapisa, da je ob 15.22. uri vstopil v lokal NN moški, s svinčnikom pripisana beseda g. Tako pripisovanje, ki ima očitno funkcijo opomnika, ne glede na to kdo je avtor beležke, ni dovoljeno, vendar pa to nikakor ne pomeni popravljanja uradne listine, kot to meni vložnik. Obsojeni P.G. sicer zatrjuje, da je tak zapis mogel zelo vplivati na razplet zadeve, ker da nevednega človeka sigurno zavede v zmoto, vendar takšna argumentacija ni prepričljiva. Sodišče je dejansko stanje glede tega kaznivega dejanja ugotavljalo tudi na podlagi izpovedbe tajnega policijskega delavca, nenazadnje pa je obsojeni P.G. v zagovoru povedal, kakor je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje (drugi odstavek na 11. strani sodbe), da sta s tajnim policijskem delavcem v lokalu kontaktirala.

Obsojeni P.G. v zahtevi navaja, da je na omenjeno pomanjkljivost v poročilu o tajnem opazovanju opozoril višje sodišče in da je to od sodišča prve stopnje zahtevalo pojasnilo, sam pa da je nato večkrat zaprosil za pregled spisa, bolj zaradi preveritve tega poročila oziroma ugotovitve, kako si ga bo razlagalo višje sodišče, ko bo odločalo o pritožbi, nikoli pa mu ni bilo ugodeno, da bi videl kasete.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje obsojenemu P.G. večkrat omogočilo pregled spisa in mu tudi zagotovilo, da je dobil fotokopije listin, ki jih je zahteval. V spisu se nahaja samo videokaseta s posnetkom hišne preiskave v stanovanju M.A. na T., ki pa v dokaznem postopku za kaznivo dejanje, ki ga je storil obsojeni P.G., ni bila upoštevana. Sicer pa tudi vložnik sam zatrjuje, da ukrepi, ki so bili izvajani zoper njega, niso bili video posneti. Zakaj je bila z navedenim ravnanjem sodišča kršena njegova pravica do obrambe, obsojeni P.G. ne pojasni, prav tako tudi ne, na kakšen način bi to sploh lahko vplivalo na zakonitost sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva obsojenega M.A. za varstvo zakonitosti deloma utemeljena in ji je zato v obsegu, razvidnem iz izreka, na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP ugodilo, v ostalem pa jo je zavrnilo. Obsojeni M.A. je z zahtevo deloma uspel, zato na podlagi 98.a člena v zvezi z 2. odstavkom 98. člena ZKP povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni bilo treba določiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata obsojena U.K. in P.G., niso podane, zahtevi pa sta vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je po 425. členu ZKP zavrnilo kot kot neutemeljeni. Čeprav obsojenca z zahtevama nista uspela, ju je Vrhovno sodišče glede na slabe gmotne razmere po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.