Jedro

Kot to pravilno omenja sodišče prve stopnje, ZDIUPZ ne pogojuje odhoda v tujino s posebnim zdravstvenim stanjem. Odhod v tujino je na primer omogočen tudi v primeru obstoja drugih osebnih okoliščin, kot na primer tudi v primeru bolezenskega stanja tožničine hčerke, ki terja posebno skrb in varstvo, kar izhaja iz navodil za izvajanje nege z dne 10. 2. 2026.

Izpolnjen je tudi drugi pogoj, in sicer nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Iz navodil lečeče specialistke pediatrinje z dne 10. 2. 2026 in 6. 7. 2026 izhaja, da tožničina hči zaradi nevarnosti nastanka novih epileptičnih napadov ne sme biti izpostavljena dejavnikom in okoliščinam, ki bi povzročile stres. Stres je sprožilni dejavnik epileptičnih napadov, ki v tem primeru predstavljajo težko nadomestljivo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi opr. št. VI Ps 443/2026 z dne 15. 7. 2026.

2.Zoper sklep je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da terjatev tožnice ni verjetno izkazana. Toženec se s tem v zvezi sklicuje na določbi 22. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih na področju zdravstva (ZDIUPZ)1 in 5. člena Pravilnika o navodilih o ravnanju zavarovanca med začasno zadržanostjo od dela (Pravilnik),2 ki izhajata iz temeljnega načela, da mora biti zavarovanec v času začasne zadržanosti od dela dosegljiv ter ravnati tako, da njegovo zdravljenje nemoteno poteka. Odhod v tujino zato ni pravica zavarovanca, temveč izjema, ki zahteva predhodno odobritev osebnega zdravnika. Že sama zahteva po predhodnem dovoljenju kaže, da zakonodajalec odhodov v tujino ni predvidel kot običajno ravnanje. Bolniški stalež je namenjen zdravljenju in čim hitrejši vrnitvi na delo, ne pa uresničevanju osebnih, turističnih ali drugih zasebnih interesov. Odhod v tujino lahko oteži zdravstveni nadzor, onemogoči izvedbo kontrolnih pregledov ali vpliva na izvajanje zdravljenja, zato mora biti razlog za odhod neposredno povezan z zdravljenjem ali drugo posebej utemeljeno življenjsko okoliščino. Nikjer v navodilih, ki so bila dana za tožničino hčerko, ni navedeno, da bi bilo njeno bivanje v tujini zaradi zdravstvenega stanja nujno potrebno. To ne izhaja niti iz kasneje izdanega navodila z dne 5. 7. 2026, kjer je omenjena zgolj okoliščina, da bi prepoved izvajanja nege na morju lahko za tožničino hčerko predstavljala dodaten stres. Predloženi dokazi ne izkazujejo obstoja pravice do odhoda v tujino, niti nujnosti takšnega ukrepa. Posledično je treba šteti, da terjatev vsaj s stopnjo verjetnosti ni izkazana. Prav tako tudi ni izkazan pogoj nastanka težko nadomestljive škode. Navodila z dne 5. 7. 2026 so bila izdana izključno za potrebe tega postopka in jih je zato treba presojati z ustrezno mero kritičnosti. Tudi glede obstoječe sodne prakse je potrebno pogoj težko nadomestljive škode restriktivno razlagati. Zgolj zatrjevanje, da prepoved izvajanja nege tožničine hčerke na morju, in sicer v materinem stanovanju v A. (Hrvaška), pri hčerki povzroča stres, še ne izkazuje možnosti nastanka težko popravljive oziroma znatne škode niti za tožnico niti za njeno hčerko. Razen tega je izpodbijani sklep neutemeljen tudi iz razloga, ker je sodišče z izdajo začasne odredbe po vsebini že odločilo o tožbenem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)3 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1),4 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi uveljavlja toženec. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na dokaze, ki jih je predložila tožnica in s tem v zvezi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. VI Ps 443/2026 z dne 15. 7. 2026 odločilo, da se odloži izvršitev odločbe toženca št. ... z dne 31. 3. 2026 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 10. 3. 2026. Tožnica nego mladoletne hčerke B.B. v obdobju od izdaje začasne odredbe do vključno 28. 8. 2026 lahko izvaja tudi ob morju v tujini, v lastnem stanovanju v A. Začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja do pravnomočne odločitve v tem sporu, ugovor zoper začasno odredbo pa ne zadrži njene izvršitve.

6.Zoper navedeni sklep je toženec vložil ugovor, ki ga je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

7.Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve so določeni v 70. členu ZDSS-1 in 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).5 Po določbi prvega odstavka 70. člena ZDSS-1 lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Po določbi 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala. Poleg verjetnosti terjatve mora upnik verjetno izkazati tudi eno od naslednjih postavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode6 in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev tožnice verjetno izkazana. V primeru odločanja o predlogu za izdajo za začasne odredbe gre za odločanje, za katerega je ključna hitrost. Ne gre za končno odločitev, torej za presojo izpodbijanih odločb toženca.

9.V tej zadevi je bila tožnici z odločbo z dne 19. 2. 2026 podaljšana nega za mladoletno hčerko, in sicer vse do 28. 8. 2026. Tožnica nego izvaja že vse od 22. 9. 2023 dalje. Tožnica je uveljavljala odobritev odhoda v tujino, in sicer v času izvajanja nege mladoletne hčerke. Kot to pravilno omenja sodišče prve stopnje, ZDIUPZ ne pogojuje odhoda v tujino s posebnim zdravstvenim stanjem. Odhod v tujino je na primer omogočen tudi v primeru obstoja drugih osebnih okoliščin, kot na primer tudi v primeru bolezenskega stanja tožničine hčerke, ki terja posebno skrb in varstvo, kar izhaja iz navodil za izvajanje nege z dne 10. 2. 2026. Iz navodil izhaja, da mladoletna hčerka tožnice lahko potuje v tujino in preživlja čas v tujini, pri čemer potrebuje domačo nego, stalen nadzor in spremstvo, prav tako ne sme biti izpostavljena dejavnikom in okoliščinam, ki zanjo predstavljajo stres in bi potencialno lahko pomenile sprožilni dejavnik za poslabšanje zdravstvenega stanja (epilepsije). Iz navedenega izvida (priloga A/5) nadalje izhaja, da je za mladoletno hčerko priporočeno gibanje, potovanje, preživljanje prostega časa, šolanje, druženje, obiskovanje prireditev, ukvarjanje s športom, s tem da ni izpostavljena stresnim dejavnikom in stresnim okoliščinam.

10.Glede pritožbenih navedb, da je odhod v tujino mogoče odobriti le izjemoma, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je potrebno vsak primer posebej obravnavati in da v tem primeru navedbe tožnice in pa predložena listinska dokumentacija izkazujejo, da terjatev verjetno obstoji in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

11.Izpolnjen je tudi drugi pogoj, in sicer nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Iz navodil lečeče specialistke pediatrinje z dne 10. 2. 2026 in 6. 7. 2026 izhaja, da tožničina hči zaradi nevarnosti nastanka novih epileptičnih napadov ne sme biti izpostavljena dejavnikom in okoliščinam, ki bi povzročile stres. Stres je sprožilni dejavnik epileptičnih napadov, ki v tem primeru predstavljajo težko nadomestljivo škodo.

12.Glede pritožbenih navedb, da je sodišče po vsebini že odločilo o tožbenem zahtevku tožnice, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, ki se sicer v delu pokriva s tožbenim zahtevkom, nikakor ne pomeni, da je sodišče že odločilo o samem tožbenem zahtevku. Kot je bilo že pojasnjeno, je vprašanje presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb toženca predmet rednega sojenja. Kot to izhaja iz sodne prakse,7 namen regulacijskih začasnih odredb ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Regulacijska začasna odredba je torej sredstvo zavarovanja in ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. V tem primeru je sodišče pravilno pojasnilo, da tožnica uveljavlja odobritev odhoda v tujo državo v času do 28. 8. 2026, sodišče pa je prvi narok razpisalo za 17. 9. 2026. V tem primeru bi sodno varstvo ostalo brez pomena, saj tožnici in njeni hčerki za nazaj, torej za čas, kot ga tožnica uveljavlja v predlogu za začasno odredbo, ne bi bilo mogoče odobriti potovanja v tujino.

13.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.