Jedro

V obravnavani zadevi je bila tožniku kot solidarnemu dolžniku na podlagi 213. člena CZS poleg glavnega zavezanca obračunana uvozna dajatev za blago, prijavljeno po tranzitni deklaraciji, zaradi ugotovitev, da je nezakonito odstranil blago izpod carinskega nadzora, ko je blago predal v Španiji namesto namembnem uradu v Avstriji. Ugotovljeno je, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 08SI00604410E9D810 z dne 1. 10. 2008, Izpostave Luka Koper, zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora določil dajatve za blago „izdelki za božične praznike iz drugih materialov“ tarifne oznake 9505 10 90 Kombinirane nomenklature (KN) in TARIC kode 00, skupaj 4.671,06 EUR (točka 1 izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati glavni zavezanec družba A. d.d., ki ni izpolnil obveznosti izhajajoče iz tranzitnega postopka in tožnik kot prevoznik, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora, v roku 10 dni od vročitve odločbe. V primeru, da znesek ne bo poravnan, se bo zoper solidarna dolžnika uvedel postopek davčne izvršbe in bodo zaračunane zakonite zamudne obresti (točki 2 in 3 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve, o stroških postopka, ki sta jih priglasila glavni zavezanec in tožnik, bo odločeno s posebnim sklepom (točki 4 in 5 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je carinski organ na podlagi 21. člena in 21.a člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 13. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne operacije, s katero je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno navedeno blago, ki je bilo napoteno v namembni carinski urad – Freilager, Wien v Avstriji, z rokom predaje 8. 10. 2008. Glavni zavezanec ni predložil dokazila v smislu drugega in tretjega odstavka 365. člena Uredbe Komisije EGS št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 253 z dne 11. 10. 1993 in spremembe, v nadaljevanju Izvedbena uredba), da je bil tranzitni postopek pravilno končan. Carinski organ je zaradi dvoma v skladu z drugim odstavkom 366. člena Izvedbene uredbe sprožil poizvedovalni postopek. Carinski organ ugotavlja, da tranzitni postopek ni zaključen (92. člen CZS), da glavni zavezanec ni izpolnil obveznosti po prvem odstavku 96. člena CZS ter je zanj nastala obveznost plačila po četrti alineji tretjega odstavka 203. člena CZS. Tožnik kot prevoznik blaga ni odpeljal na namembni carinski urad Freilager, Wien (AT), kar je bil dolžan glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije ter je blago odstranil izpod carinskega nadzora. Tožnik je vedel, da je blago v carinskem tranzitnem postopku, zato je carinski dolžnik (prva alineja tretjega odstavka 203. člena CZS). Če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani k plačilu tega dolga (213. člen CZS). Carinski dolg je nastal na območju Carinskega urada Koper (tretja alineja prvega odstavka 215. člena CZS) 9. 10. 2008, to je prvi delovni dan po poteku roka za predložitev blaga v namembnem carinskem uradu.

O ugotovitvah je carinski organ sestavil zapisnik, ki je bil vročen glavnemu zavezancu in tožniku, ki sta nanj podala pripombe, ki jih carinski organ povzema in kot neutemeljene zavrne. Glede pripombe tožnika, da je ravnal po navodilih pošiljatelja B. d.o.o. (vpis v polje 13 CMR) carinski organ pojasni, da je za prevozniku edino relevantno navodilo tranzitna deklaracija (polje 53) glede namembnega carinskega urada, ki ji ni sledil. Tožnik se je z vpisom v polji 16 in 23 CMR zavedal, da je blago v carinskem tranzitnem postopku, zato je odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku (drugi odstavek 96. člen CZS). Carinski urad v Španiji, kot ga navaja prevoznik, kjer naj bi preložil blago in opravil carinske formalnosti, ne obstaja v seznamu vseh carinski uradov Evropske Komisije (COL lista). Carinski organ se sklicuje na 20. člen, 37. člen, 92. člen, 203. člen, 213. člen, prvi odstavek 214. člena, 215. člen, tretji odstavek 218. člena CZS, 865. člen Izvedbene uredbe in 61. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti (v nadaljevanju ZICPES), tretji odstavek 35. člena in drugi odstavek 138. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter 35. člen in 157. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV-1). Na podlagi Uredbe Komisije (ES) 1214/2007 z dne 20. 9. 2007 o spremembi priloge 1 k Uredbi Sveta EGS 2658/87 o tarifni in statistični in statistični nomenklaturi ter o skupni carinski vrednosti je blago z upoštevanjem Splošnih pravil 1 in 6 za razlago KN, opomba 1 k poglavju 95, besedilo oznak KN 9505, 9505 10 in 9505 10 90 ter pojasnjevalnih opomb k tarifni številki 9505, je carinski organ predmetno blago uvrstil v tarifno oznako 9505 10 90 KN in taric kodo 00. Pri tem se sklicuje na 29. člen, 32. člen in 33. člen CZS. Carinska vrednost izhaja iz računa, davčna osnova pa je določena v skladu z 38. členom in prvim odstavkom 41. člena ZDDV-1. Dajatve so razvidne iz tabele na strani 11 in obrazložitve na strani 12 izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in sledi njegovi obrazložitvi (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na drugi odstavek 96. člena CZS, tožnik je kot solidarni dolžnik k plačilu zavezan na podlagi prve alineje tretjega odstavka 203. člena CZS, kot oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Tožnik je prejel tranzitno deklaracijo ter ob predaji blaga tudi z njo razpolagal in je vedel, da je v polju 53 tranzitne deklaracije vpisan namembni carinski urad v Avstriji. Blaga ni peljal k temu uradu, temveč k uvozno-izvoznemu podjetju v Španiji. Na sporni tranzitni deklaraciji (T1), s katero je bil zadevni carinski postopek uveden, v polju 44 tudi ni nobene oznake o tem (šifra 3S040/št. dovoljenja), da ima prejemnik blaga status pooblaščenega prejemnika, da bi se skladno z 406. členom Izvedbene uredbe štelo, da je prevoznik izpolnil svojo obveznost iz a) točke prvega odstavka 96. člena CZS in da je skupnostni tranzitni postopek zaključen. Ugotavljanje, ali je tožnik kot prevoznik vedel, da je blago v skupnostnem tranzitu, je stvar upravnega postopka.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Citira drugi odstavek 96. člena CZS. Navaja, da je glavni zavezanec nosilec carinskega postopka, ki mu je naložena dolžnost, da zagotovi ustrezne ukrepe in spoštuje pravila skupnostnega tranzitnega postopka. Prevoznik je odgovoren zgolj v primeru, če sam oz. samovoljno krši pravila tranzitnega postopka, zato je odgovornost tožnika nepopolno ugotovljena in v nasprotju z načelom materialne resnice. V postopku ni ugotovljeno, da je tranzitni postopek kršil tožnik oz. da je samovoljno storil oz. opustil nekaj, kar je v nasprotju z zahtevo glavnega zavezanca. Nasprotno, iz CMR in tranzitne deklaracije izhaja, da je bilo prevozniku s strani glavnega zavezanca naročeno, da blago odpelje na namembni kraj, ki ga je določil imetnik postopka. Navedena dokumenta nista vsebinsko kompatibilna. Drži, da je v polje namembni kraj v tranzitni deklaraciji vpisana druga država, kjer naj bi se blago carinilo, vendar se je prevoznik po pravilih posla moral držati navodil, ki mu jih je izrecno dal glavni zavezanec oz. naročnik prevoza. Kolikor bi bilo blago ocarinjeno v drugem namembnem uradu znotraj Skupnosti, pa čeprav v državi, ki ni navedena v tranzitni deklaracij, do ponovne obdavčitve ne bi prišlo. Zato sklicevanje tožene stranke na zapis v polju 53 tranzitne deklaracije glede na določbe CZS in ZUP ne zadostuje. Prevozniku ni mogoče očitati, da je moral in mogel vedeti, da namembni kraj, ki ga je v dokumentih določil in izrecno (tudi ustno) potrdil glavni zavezanec, ni ustrezen. Še zlasti zato, ker je potrjene dokumente vrnil glavnemu zavezancu, ta pa je izpolnitev sprejel. V zvezi z ravnanjem tožnika ni mogoče mimo pravil posla. Samo z ugotovitvijo o neupoštevanju teh pravil se pride do zaključka, ali je prevoznik ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 96. člena CZS, ki je vsebinsko in pravno vezan na prvi odstavek tega člena ter na določbe CMR Konvencije, ki od prevoznika ne zahteva, da preizkusi, ali so listine in podatki v listini v redu in popolni. Zgrešeno je stališče tožene stranke, da mora prevoznik izpolniti obveznosti po prvem odstavku 96. člena CZS, saj gre za obveznosti glavnega zavezanca in ne prevoznika. Prevoznik je prejel od prevzemnika blaga potrditev, da je bil carinski postopek opravljen, ter je bilo šele nato opravljeno razkladanje blaga. Iz navodil glavnega zavezanca v CMR je navedeno, kje naj se blago carini (13. točka). Ker prevoznik ni dolžan preverjati resničnost podatkov, ali je na naslovu razkladanja dejansko urejeno carinjenje oz. je tam carinska služba, je treba ugotoviti, da prevoznik ni kršil pravil svojega posla in zato ne more biti odgovoren za plačilo davčnih dajatev. Carinski urad ni postopal skladno z 21.d členom ZCS-1. Tožnik ni bil obveščen, da se je začel postopek preiskave, sklep je prejel zgolj glavni zavezanec, ter je s tem tožnik potisnjen v podrejen položaj, saj ni mogel uveljavljati svojih pravic ves čas postopka. Izpostavlja vprašanje pravočasnosti uvedbe postopka zoper tožnika. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik kot prevoznik odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja (drugi odstavek 96. člena CZS) v povezavi z nastankom carinskega dolga pri uvozu zaradi nezakonite odstranitve blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora (prvi odstavek 203. člena CZS v povezavi z prvo alinejo 3. odstavka 203. člena CZS).

V obravnavani zadevi je bila tožniku kot solidarnemu dolžniku na podlagi 213. člena CZS poleg glavnega zavezanca obračunana uvozna dajatev za blago, prijavljeno po tranzitni deklaraciji z dne 1. 10. 2008, zaradi ugotovitev, da je nezakonito odstranil blago izpod carinskega nadzora, ko je blago predal v Španiji namesto namembnem uradu v Avstriji. Z navedeno tranzitno deklaracijo je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno blago „izdelki za božične praznike iz drugih materialov“, ki je bilo po tranzitni deklaraciji (T1) napoteno na namembni carinski urad Freilager, Wien, Avstrija z rokom predaje najkasneje 8. 10. 2008. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, saj je tožnik kot prevoznik blago razložil v Španiji.

Po 92. členu CZS se zunanji tranzitni postopek konča in so obveznosti imetnikov ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so namembnemu carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek (prvi odstavek). Carinski organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad, ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan (drugi odstavek). Iz ugotovitev carinskega organa izhaja, da sta bili v računalniškem sistemu (NCTS) sporočili „obvestilo o prispetju“ in „rezultati kontrole“, zlorabljeni, to pa izhaja tudi iz dopisa avstrijske carinske administracije, da blago in spremni tranzitni dokument nista prišla skupaj na Dunaj. Sodišče ne dvomi v ugotovitve carinskega organa, potem, ko je bil sprožen poizvedovalni postopek v skladu z drugim odstavkom 366. člena Izvedbene uredbe, da tožnik ni odpeljal blaga na namembni carinski urad, kar je bil dolžan storiti glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije, ki jo je tožnik prejel ob prevzemu blaga pri odhodnem carinskem uradu Luka Koper in v kateri je bilo navedeno, kam mora blago dostaviti. Tožnika tudi sodišče šteje za kvalificirano osebo, ki mora poznati pravila in pogoje v carinskem tranzitnem postopku. Sodišče ocenjuje, da je videl vpis v polju 53 deklaracije z imenom namembnega carinskega urada v Avstriji. V pripombah je sam priložil fotokopijo, kjer je namembni urad in država vpisano Freilager, Wien (AT), preko tega polja in podpolja 1 (kontrola namembnega urada) pa je odtisnjena štampiljka C. Madrid, ki je odtisnjena tudi v CMR (polje 24) za prevzemnika blaga. S prejemom tranzitne deklaracije, ki je imela vpis v polju 53 namembni urad Freilager, Wien, je tudi po mnenju sodišča vedel, da je blago v skupnostnem tranzitnem postopku. Tega tožnik niti ne zanika, saj v pritožbi in tudi tožbi sam navaja, da je v polju 53 namembni kraj tranzitne deklaracije vpisana druga država, kjer naj bi se blago carinilo, vendar se je ravnal po navodilih glavnega zavezanca. V postopku je ugotovljeno, da je ob predaji blaga razpolagal s sporno tranzitno deklaracijo. Tožnik ne zatrjuje, da je ne bi prejel. Zato je tudi po mnenju sodišča nedvomno tožnik vedel, da gre za blago v skupnostnem tranzitu, kot pravilno ugotavljata tudi oba carinska organa. Zato je po drugem odstavku 96. člena CZS tudi odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja. Sodišče očitke glede pasivne legitimacije kot neutemeljene zavrača. Carinski dolg je tudi po mnenju sodišča nastal z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, ki je zavezano uvoznim dajatvam (prvi odstavek 203. člena CZS), dolžnik pa je tožnik kot oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora (prva alineja tretjega odstavka 203. člena CZS).

Ob takem stanju stvari so tožnikovi očitki, da je ravnal po navodilih naročnika, brezpredmetni in jih sodišče zavrača. Pošiljateljeva navodila, ki se nanj tožnik sklicuje, in so razvidna na CMR (polje 13, v katerem piše Razklad: ...), po mnenju sodišča ne opravičuje tožnikovega ravnanja in ga ne ekskulpirajo njegove odgovornosti, ki mu je kot prevozniku naložena po carinskih predpisih in ki so prisilne narave. S pravnimi posli jih tudi ni mogoče izključiti, tako kot meni tožnik, ko se sklicuje na izpolnjevanje svojih dogovorov z glavnim dolžnikom, ki naj bi izhajali iz posla. Na carinsko odgovornost prevoznika, ki ve, da je blago v skupnostnem tranzitu, prav nič ne vplivajo okoliščine ali je prevoznik pogodbeno pravilno izpolnil posel ali ne, kot napačno meni tožnik, zato sodišče njegove očitke in sklicevanje na pošiljateljeva navodila iz CMR kot neutemeljena zavrača. Dejstvo je, da je tožnik prejel tranzitno deklaracijo, v kateri je bilo navedeno, kam mora blago dostaviti ter je blago kot prevoznik v skupnostnem tranzitu odpeljal namesto k namembnemu carinskemu uradu v Avstrijo na razkladanje v kraj pri Madridu v Španijo. Po povedanem je v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 203. člena CZS v povezavi z drugim odstavkom 96. člena CZS tožnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, ob tem pa ni pomembno ali je ravnala po lastni volji ali po navodilih koga drugega (podobno stališče tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 1659/2005).

Nima prav tožnik, ko navaja, da je imetnik postopka glavni zavezanec in da tožnik ni odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu tako kot glavni zavezanec. Obveznost prevoznika izhaja iz drugega odstavka 96. člena CZS, po katerem je prevoznikova odgovornost samostojna, ne glede na obveznost glavnega zavezanca iz prvega odstavka 96. člen CZS. Tudi nima prav tožnik, ko meni, da njegova odgovornost nastopi le, če zavestno krši pravila tranzitnega postopka. Takšna razlaga ne izhaja iz navedene določbe. Pogoj za prevoznikovo odgovornost je okoliščina, da ve, da je blago v skupnostnem tranzitu, kar pa je v obravnavani zadevi nesporno dokazano, pa tudi sicer tega tožnik ne zanika. To pa izhaja tudi iz okoliščin konkretno ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu sodišče sledi. Tako kot pravilno navajata oba organa, je tožnik razpolagal s tranzitno deklaracijo, iz katere je razviden vpis v polje 53, vendar pa tožnik ni ravnal po tem navodilu iz tranzitne deklaracije, ki je zanj vedel. Pri tem sklicevanje na pošiljateljeva navodila iz CMR na drugačno odločitev ne vpliva. Tožnikova odgovornost za carinski dolg po CZS je samostojna in ni odvisna od pošiljateljevih navodil, ki ga tudi ne morejo razbremeniti odgovornosti. Po mnenju sodišča se je tožnik kot kvalificirana oseba moral zavedati tudi pomembnosti javljanja namembnemu carinskemu uradu in dejstvu, da bo blago, v primeru drugačnega ravnanja, odstranjeno izpod carinskega nadzora. Pojem odstranitve izpod carinskega nadzora pa je treba razumeti kot vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, predvidenega s prvim odstavkom 37. člena CZS.

Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je izpolnitev glavni zavezanec prejel in da mu je tožnik vrnil dokumente. Tudi nima prav tožnik, ko meni, da njegove odgovornosti ni mogoče določiti mimo pravil konkretnega posla. Z uporabo določb CZS tudi ni kršeno načelo materialne resnice po ZUP, kot zmotno meni tožnik. Tako kot pravilno navaja tožena stranka, je medsebojni dogovor med njima stvar, ki je tožnik ne more uveljavljati v upravnem carinskem postopku. Sklicevanje, da je ravnal po pošiljateljevih navodilih v CMR, zato v konkretnem primeru ni pravno pomembno. Ugotovljeno dejansko stanje je zadostna podlaga za ugotovitev, da je tožnik vedel, da je blago v skupnostnem tranzitu. Iz ugotovitev dejanskega stanja nedvomno izhaja, da je tožnik odstranil blago, ki je bilo še v tranzitu in pod carinskim nadzorom, izpod carinskega nadzora. Ker gre za blago, ki je zavezano uvoznim dajatvam, pomeni, da je v trenutku odstranitve (9. 10. 2008) nastal carinski dolg. V obravnavanem primeru po mnenju sodišča tožnik ni navedel okoliščin, da bi se izključila njegova solidarna odgovornost za plačilo carinskega dolga. Tožnik je imel v obravnavanem primeru možnost, da poda svojo izjavo glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, vendar tožnik ni pojasnil svojega ravnanja na način, da bi se lahko izključila njegova solidarna odgovornost za plačilo carinskega dolga.

Sklicevanje tožnika, da prevoznik skladno z 11. členom Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) ni dolžan preizkušati, ali so listine in podatki v redu in ali zadoščajo niti ali je hišni carinski urad verodostojen, na drugačno odločitev ne vpliva. Tožnika po povedanem ne bremeni dejstvo, da je bil urad v Španiji neustrezen, temveč je odgovoren kot prevoznik, ki je blago sprejel in vedel da je v skupnostnem tranzitu, zaradi nepredložitve nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in posledično odstranitve blaga izpod carinskega nadzora.

Iz prvega odstavka 365. člena Izvedbene uredbe izhaja, da če se izvod št. 5 tranzitne deklaracije ne vrne carinskim organom države članice odhoda v dveh mesecih od dneva sprejema deklaracije, ti organi obvestijo glavnega zavezanca in od njega zahtevajo, naj predloži dokazilo o koncu postopka. Zato niso kršene določbe postopka, kot meni tožnik, če tožnik kot prevoznik ni bil vključen že v tej fazi v postopek. Prav tako niso prekršeni zakonski roki glede začetka postopka in tudi niso kršena pravila postopka. Tožnik pa je bil kot prevoznik z vsemi ugotovitvami seznanjen z zapisnikom o ugotovljenih nepravilnostih št. DT 4241-2965/2009-10, ki ga je prejel in na katerega je dal pripombe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.