Jedro

Zaradi subjektivne in objektivne identitete obeh sporov je torej podana visečnost pravde, ki je kot negativna procesna predpostavka za dopustnost tožbe terjala zavrženje tožbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka tožbo zavrglo v delu, v katerem je tožnik od toženke zahteval (1) vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prenehanje oviranja uporabe parkirnega mesta med zadnjima kovinskima stebričkoma na vzhodni strani nepremičnine ID znak 0001 z odstranitvijo parkiranega vozila oziroma kakršnihkoli drugih ovir tako, da bo lahko nemoteno uporabljal to parkirno mesto, (2) prepoved nadaljnjega motenja posesti toženki in vsem osebam, ki bi to počele po njenih navodilih, s parkiranjem vozil ali postavljanjem drugih ovir na tem mestu ter (3) izrek denarne kazni 1.000 EUR za vsako kršitev prepovedi. Z II. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik enako zahteval glede ostalih sedmih parkirnih mest na vzhodnem delu iste nepremičnine. V III. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje sklenilo še, da stroške postopka nosi tožeča stranka.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da toženka nikoli ni imela posesti na tožnikovem parkirišču in ni predložila dokumenta, ki bi dokazoval, da bi kupila tudi parkirišče. Če je kupila nepremičnino brez parkirišča, tega pač nima in svojega napačnega nakupa ne more reševati s posegom na tujo lastnino. Do prihoda toženke v hišo ni bilo težav, parkirišča so bila 31 let nezavarovana, vsak je vedel, kaj mu pripada, kaos in zlorabe tuje lastnine so se pričeli z njenim prihodom. Toženka laže, da je dobila pravico parkiranja, preprosto je parkirala na tožnikovem parkirišču, na kar jo je opozoril. Neresnična je tudi trditev, da je v letu 2023 dobila ključ, saj verig takrat sploh še ni bilo, parkirišča so zagradili junija 2024. Posest je od 1991 imel izključno tožnik. Toženkina hči je tam parkirala s tožnikovim dovoljenjem, kar ne predstavlja posesti. Ko ji je uporabo prepovedal, je na parkirišče nasilno vdrla z rezanjem verige. Toženka posesti ni mogla pridobiti od družbe A., d. o. o., ki je ni mogla pridobiti od družbe B., d. o. o. - v stečaju, ki posesti nad parkiriščem nikoli ni imela. Stečajna upraviteljica družbe B., d. o. o. - v stečaju je parkirišče poskusila oddati nezakonito, saj ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k stavbi. Sodišče je povzelo le neresnične navedbe toženke, tožnikova uveljavljana dejstva ignorira. C. C. je bila žrtev nasilja toženke, ko je parkirala na tožnikovem parkirišču, odpeljala se je lahko šele po posredovanju policije. Dogodek torej ni predstavljal motilnega ravnanja, temveč nasilje. Sodišče govori o 20 m parkirišč in ugotavlja, da take dolžine toženka s svojim vozilom ni mogla ovirati. Res je to nemogoče, tako kot to, da bi nekdo kaj takega sploh trdil. Gre za nesmisel, ki ga je tožniku podtaknilo sodišče, kar samo poudarja neverjeten pristop sodišča k ugotavljanju dejstev, zakonitosti in sledenju zagotovitve pravičnosti v tem postopku. V sodbi so navedene popolne neresnice, parkirišča nikoli niso bila predmet delitve po dogovoru, temveč je vsak priposestvoval del vrta na delu dvorišča, ki ni pripadal funkcionalnemu delu hiše. Tako je bilo brez težav 33 let, dokler ni v hišo prišla toženka in pričela posegati po tuji lastnini in posesti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe (pravilno sklepa) oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmetni motenjski spor se nanaša na parkirišča na dvorišču na parceli ID znak: 0001. Tožnik trdi, da je 8 parkirnih mest uredil s svojimi sredstvi leta 1991. Od takrat jih neprekinjeno poseduje, parkirišča so omejena z verigo in na njih druge osebe lahko parkirajo le z njegovim dovoljenjem. Dne 20. 11. 2024 je njegovo posest motila toženka, ki je z avtomobilom zaparkirala parkirišče, na katerem je bil s tožnikovim dovoljenjem parkiran avto tožnikove prijateljice C. C., ki parkirišča zato ni mogla zapustiti oziroma ji je toženka to fizično preprečila. Posest je tožniku motila še toženkina hči, ki je 15. 11. 2024 s kleščami uničila verigo, ki varuje tožnikovo parkirišče, in na njem parkirala.

6.Toženka nasprotno trdi, da je bil tožnik tisti, ki je motil njeno posest nad parkirnim mestom med zadnjima kovinskima stebričkoma. V stečajnem postopku nad družbo B., d. o. o. je namreč kupila poslovni prostor s tem parkirnim mestom, posest nad katerim je pridobila 30. 11. 2023 od družbe A., d. o. o., ki ga je najemala od stečajnega dolžnika. Posest na tem parkirnem mestu je neprekinjeno izvrševala neposredno ali posredno, tretje osebe pa dostopa niso imele, ker je bilo parkirno mesto zaklenjeno z obešanko. Dne 20. 11. 2024 ji je parkiranje onemogočila C. C. po dogovoru s tožnikom, ki je protipravno in samovoljno zamenjal obešanko. Svoje vozilo je zato pustila pred tem parkirnim mestom, pri čemer C. C. izhod ni bil onemogočen, prav tako pa ni bil oviran dostop do ostalih sedmih parkirnih mest. Motilno dejanje tožnika in C. C. je že predmet prej začetega pravdnega postopka IV P 1438/2024, zato je podana litispendenca. V zvezi z zatrjevanim motenjem 15. 11. 2024 toženka navaja, da je tožnik zamudil prekluzivni 30 dnevni rok za posestno varstvo, opozarja pa tudi, da ni zakonske podlage za zahtevan izrek denarne kazni za primer kršitve prepovedi motilnih ravnanj.

7.Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek glede parkirnega mesta med zadnjima kovinskima stebričkoma zavrglo, glede ostalih sedmih parkirnih mest pa zavrnilo. Pritožbeno sodišče odločitev in razloge zanjo sprejema kot pravilne.

8.V izpodbijanem sklepu so obširno in pravilno pojasnjena bistvena izhodišča posestnega varstva, kot jih urejajo 24. do 36. člen SPZ1 in 424. do 430. člen ZPP2. Pritožbeno sodišče navedena izhodišča v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema le v delih, kjer to terja odgovor na pritožbene navedbe.

9.Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, se pri varstvu posesti glede na prvi odstavek 33. člena SPZ upošteva le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, odločanje o pravici do posesti pa je v posestni pravdi izključeno (426. člen ZPP). Tožnikove pritožbene navedbe, osredotočene na toženkino pridobitev lastninske pravice, pravice do posesti in pravice do parkiranja na spornem parkirišču, ter navedbe o medsebojnih lastniških razmerjih v stavbi in na dvorišču so po pojasnjenem pravno neupoštevne in se tudi pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10.Pritožbeno sodišče nadalje kot pravilne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje glede nepravočasnosti uveljavljanja posestnega varstva v zvezi z motenjem dne 15. 11. 2024 ter glede nepravilnosti postavljenega zahtevka, ki jim pritožba nasprotuje le pavšalno. Tožbeni zahtevek v zvezi z zatrjevanim motilnim dejanjem z dne 15. 11. 2024 namreč niti ni bil postavljen, pozivanje k morebitni dopolnitvi tožbe v tem delu pa zaradi zamude 30 dnevnega prekluzivnega roka za uveljavljanje posestnega varstva iz 32. člena SPZ ni bilo potrebno. Pravilno je sodišče pojasnilo tudi, da 34. člen SPZ, ki opredeljuje obseg sodnega varstva v motenjskih sporih, ne predvideva določitve denarne kazni za primer kršitve izrečenih prepovedi, kot jo je zahteval tožnik.

11.Glede parkirnega mesta med zadnjima kovinskima stebričkoma je sodišče prve stopnje pravilno sledilo toženkinemu ugovoru litispendence (189. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, da je predmet obravnave tako v predmetnem postopku kot v postopku IV P 1438/2024 isti historični dogodek z dne 20. 11. 2024, ko je bilo vozilo C. C. parkirano na parkirnem mestu med zadnjima dvema kovinskima stebričkoma, toženka pa je svoje vozilo parkirala pred to vozilo. Podana je istovetnost pravdnih strank (toženka iz tega postopka je tožnica v postopku IV P 1438/2024, tožnik iz tega postopka pa je prvi toženec v postopku IV P 1438/2024)3 in tudi istovetnost tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prepoved parkiranja nasprotni stranki na navedenem parkirnem mestu. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da sta zahtevka iz obeh postopkov tudi medsebojno izključujoča, saj v predmetni pravdi tožnik zahteva od toženke, da umakne vozilo oziroma druge ovire, da bo on uporabljal parkirno mesto, v postopku IV P 1438/2024 pa toženka zahteva, da ji tožnik omogoči parkiranje na tem istem mestu. Zaradi subjektivne in objektivne identitete obeh sporov je torej podana visečnost pravde, ki je kot negativna procesna predpostavka za dopustnost tožbe terjala zavrženje tožbe, kolikor se nanaša na parkirno mesto med zadnjima kovinskima stebričkoma.

12.Pravilnosti zavrženja tega dela tožbe zaradi litispendence tožnik konkretizirano niti ne izpodbija, temveč podaja le vsebinske navedbe glede obstoja, izvrševanja in motenja posesti na parkirnem mestu med zadnjima kovinskima stebričkoma. Glede na to, da sodišče teh vprašanj zaradi zavrženja tožbe ni meritorno presojalo, so take navedbe v tem postopku pravno nerelevantne (so namreč predmet presoje v postopku IV P 1438/2024, v katerem je bila po podatkih vpisnika PUND že izdana končna odločba, ki pa zaradi vložene pritožbe še ni pravnomočna). Posledično je neutemeljena tudi pritožbena graja o napačni ugotovitvi dejanskega stanja in o procesnih kršitvah glede tega parkirnega mesta.

13.V zvezi s preostalimi sedmimi parkirnimi mesti je najprej kot neutemeljene zavrniti pritožbene očitke, da tožnik motenja posesti v tem delu sploh ni zatrjeval in da gre za nesmisel, ki mu ga je podtaknilo sodišče. V tožbi je namreč tožnik jasno in izrecno zatrjeval, da je toženka motila njegovo posest na parkirišču, ter zahteval, da mora toženka prenehati z motenjem posesti na območju parkirišča v dolžini 20 m, da bo lahko nemoteno uporabljal vseh osem parkirnih mest.

14.V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni konkretno opredelil, kako naj bi toženka motila njegovo posest na preostalih sedmih parkirnih mestih. Toženka je namreč pojasnila, da je zaparkirala le parkirno mesto med zadnjima količkoma, pri čemer je nemogoče, da bi z vozilom, dolgim 5 m, ovirala še preostalih sedem mest v dolžini približno 20 m. Te toženkine navedbe so ostale neprerekane, tudi iz fotografij, ki jih je v spis vložil sam tožnik, pa je razvidno, da v možnost uporabe ostalih sedmih parkirnih mest s tem ni posegla. Da je temu tako, nenazadnje vsaj implicitno (s sicer protispisno navedbo, da motenja posesti na teh parkirnih mestih sploh ni zatrjeval) v pritožbi potrjuje tudi tožnik. Ker so torej tožnikove navedbe o motenju posesti glede preostalih sedmih parkirnih mest ostale premalo konkretizirane in tudi neizkazane, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela zahtevka pravilna.

15.Tožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev, vendar v zvezi s tem ne podaja nobenih konkretnih navedb, zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus. Ob tem ugotavlja, da je odločitev, da mora tožnik kriti vse stroške postopka, v katerem je z zahtevkom v celoti propadel, pravilna in skladna s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

16.Glede na obrazloženo in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17.Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan toženki po prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR (375 točk za sestavo odgovora po 1. točki tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 19 OT, povečano za 2 % materialne stroške), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

-------------------------------

1Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/02, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.

3Za presojo istovetnosti strank ni potrebno, da sta tudi v istih procesnih položajih, prim. A. Galič v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, stran 221 in 222.