Jedro

Pritožbeno sodišče je takrat, ko je prvič odločalo o pritožbi, res navedlo, da je tudi po presoji sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila med tožnikom in prvotoženo stranko veljavno sklenjena najemna pogodba za vozilo VW kombi Caravelle last tožnika. Pritožbeno sodišče je takšne zaključke podalo na podlagi do takrat izvedenega dokaznega postopka, torej na podlagi tega, kar je S. povedala v kazenskem postopku in na kar se je sodišče prve stopnje oprlo. Vendar takšna razveljavitvena odločba, sklep pritožbenega sodišča, ne more biti pravna podlaga za temelj odgovornosti toženih strank. Sodišče ni izdalo vmesne sodbe in ni odločalo o temelju. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje ravnati po določbi II. odst. 362. čl. ZPP.

Sodišče pa je preizkusilo temeljno načelo neposrednosti, ko ni zaslišalo priče ... ampak se je oprlo na njeno izpovedbo v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožbi se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu r a z v e l j a v i v celoti in v r n e sodišču v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in vsem trem toženim strankam solidarno naložilo, da plačajo tožeči stranki 2,016.936,69 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2002 dalje do plačila in da ji povrnejo 29.539,50 SIT pravdnih stroškov. Zavrnilo je zahtevek za znesek 5,602.523,31 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5,602.523,31 SIT od 23. 5. 1996 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 2,016.936,69 SIT od 23. 5. 1996 do 4. 6. 2002. Zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek, da so toženci solidarno dolžni plačati znesek 3,000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili veljavno najemno pogodbo za najem vozila VW k. C., kar je sodišče zaključilo iz tožnikove izpovedbe in izpovedbe priče S. v kazenskem postopku. R. S.je bila pooblaščena za sklepanje pravnih poslov za dajanja vozil v najem tretjim osebam v imenu prvotoženke, kar je sodišče zaključilo iz dejstva, da je imela ožigosane obrazce najemnih pogodb te družbe. Tudi drugotoženec, direktor prvotoženke, je izpovedal, da je s S. sklenil ustni dogovor o posredovanju pri dajanju v najem njegovih vozil. Ta dogovor se je tudi izvrševal. Tretjetožena stranka pa je bila v času sklenitve pogodbe solastnik prvotoženke in je vedela, da S. daje v najem tudi njihova vozila, z njo je sodeloval in ji tudi izplačeval 10 % provizijo. Zato je sodišče zaključilo, da je bilo med družbo C. R. d.n.o. in S. sklenjena mandatna pogodba za opravljanje poslov za račun družba C. R. d.n.o. in da je v okviru te mandatne pogodbe s strani družbe bilo dano S. tudi pooblastilo za najemanje tujih vozil in dajanje teh vozil v najem tretjim osebam. S. je s tem, ko je uporabila obrazec pogodbe prvotoženke z označbo slednje, jasno izrazila voljo, da tuje vozilo izroči v najem M. V. kot zastopnica prvotoženke. To vozilo je bilo torej dano v podzakup M. V. 21. 5. 1996, ki pa je vozilo protipravno odtujil in ga ni vrnil. Sodišče je zaključilo, da je M. V. tisti, ki zaradi protipravne odtujitve vozila krivdno odgovarja tožniku za nastalo škodo, po določbi 3. odst. 581. čl. ZOR pa je tudi najemnik odgovoren za škodo, ki nastane najemodajalcu zato, ker je bila v najem dana stvar uporabljena v nasprotju s pogodbo. Zato je tožniku za škodo objektivno odškodninsko odgovorna tudi prvotožena stranka, ki se je preoblikovala v d.o.o. in spremenila firmo v C. R. T. zastopstvo, posredovanje d.o.o. L.. Drugo in tretje tožena stranka, ki sta bila v času nastanku škode družnika družbe pa odgovarjata za škodo, nastalo tožniku na podlagi določila 101. čl. Zakona o gospodarskih družbah, ki določa, da za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo subsidiarno odgovarjajo vsi družbeniki solidarno z vsem svojim premoženjem. Sodišče je odmerilo višino škode po II. odst. 189. čl. ZOR in ugotovilo, da je vrednost vozila 2,016.936,69 SIT. Zato je presežni tožbeni zahtevek zavrnilo kot tudi podredni zahtevek. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev stroškov tožeče stranke, pri odmeri višine pa upoštevalo uspeh v pravdi. Vse pravdne stranke so se zoper sodbo pravočasno pritožile. Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. tč. I. odst. 338. čl. ZPP) in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v I. odst. izreka sodbe v delu, v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek za razliko med dosojenim zneskom 2,016.936,69 SIT z zneskom 3,783.917,35 SIT, torej v višini 1,766.980,66 SIT in glede odmere pravdnih stroškov in v 2. odst. izreka sodbe v delu, v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3,783.917,35 SIT za obdobje od 23. 5. 1996 do 4. 6. 2002. Glede na pritožbo tožeče stranke je torej postala sodba v preostalem zavrnilnem delu in v delu, ko je sodišče zavrnilo podredni zahtevek pravnomočna. V pritožbi izpodbija dejansko stanje v delu, ko je sodišče odločilo o višini škode in meni, da bi mu moralo priznati še znesek 1,766.980,66 SIT in od celotnega zneska 3,783.917,35 SIT še zakonske zamudne obresti od škodnega dogodka, to je od 23. 5. 1996 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je 5. 6. 2002. Sodišče je po napotkih višjega sodišča odmerjalo škodo po vrednosti avtomobila v času izdaje sodne odločbe, vendar te vrednosti ni pravilno ugotovilo. Niso namreč upravičeno odbitki na tehnično zastarelost oz. zmanjševanje vrednosti, zaradi prenehanja proizvodnje avtomobila. Ko je bil avto ukraden, ni bil tehnično zastarel. Če se ugotavlja vrednost vozila po cenah na dan izdaje sodne odločbe, se mora pri ugotavljanju te vrednosti upoštevati stanje na dan nastanka škode. Po takratnem stanju pa avto ni bil tehnično zastarel, niti še ni bila opuščena njegova proizvodnja. Če naj bi bil oškodovančev gmotni položaj tako, da škodnega dogodka ne bi bilo, mu je treba omogočiti nakup približno enakega vozila po cenah, ki so trenutno na trgu rabljenih vozil. S takšno odškodnino pa tožnik podobnega vozila ne more kupiti. To je potrdil tudi izvedenec na obravnavi, ki je navedel, da danes ni mogoče kupiti enakega tipa vozila, kot je bilo odtujeno za ceno 3,687.270,00 SIT. Izvedenec pa tudi ne bi smel upoštevati, da za ukradeni avto tožnik zaradi oprostitev ni plačal dajatev. Te oprostitve po Zakonu o tujih vlaganjih ni več. Če bo hotel tožnik priti do tri leta starega avtomobila enake znamke in tipa, kot je bilo odtujeno, bo moral iti na trg starih avtomobilov in tam kupiti avto kasnejšega letnika. Po 185. čl. ZOR bi moral biti tožniku dosojen takšen znesek, da lahko z njim vzpostavi prejšnje stanje. Tega pa z dosojenim zneskom prav gotovo ne bo dosegel. Na ta dejstva je opozoril že na obravnavi 5. 6. 2002 in so pravna vprašanja odmere višine odškodnine. Zato bi moralo sodišče pri odmeri višine odškodnine izhajati iz sedanje cene novega vozila, od te odbiti amortizacijo v višini 45,3 %, kar predstavlja znesek 3,133.664,65 SIT in bi moral dobiti odškodnino v višini 3,783.917, 35 SIT. Ta znesek bi mu sodišče moralo tudi prisoditi. Meni pa tudi, da je sodba višjega sodišča in njeni napotki napačna, saj se po 186. čl. ZOR šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar pomeni, da od takrat tečejo zamudne obresti. Določilo II: odst. 189. čl. ZOR, da se povračilo odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega, je zapisano v zakon izključno v interesu oškodovanca. V konkretnem primeru pa ta "interes oškodovanca pomeni, da dobi oškodovanec 3 x nižjo odškodnino kot če njegov interes, ki ga ščiti čl. 189/II ZOR ne bi bil upoštevan. Zato bi sodišče moralo tožniku prisoditi zakonske zamudne obresti od 12. 5. 1996 dalje in ne le od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Izpodbija pa tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ki jih je sodišče odmerilo po kriterijih uspeha v pravdi. Pri tem je prezrlo, da je zvišal tožbeni zahtevek na znesek 7,619.460,00 SIT šele na obravnavi 16. 5. 2001, do takrat pa je tekla pravda o zahtevku v višini 3,157.000,00 SIT. Tako je bil tožnikov uspeh 63,88 % in bi sodišče moralo tako tudi odmeriti pravdne stroške. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se mu dosodi znesek 3,783.917,35 SIT z zamudnimi obrestmi od 21. 5. 1996 do plačila in da se spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tožene stranke v pravočasni pritožbi uveljavljajo pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. tč. I. odst. 338. čl. ZPP). S pritožbo izpodbijajo zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je bil med družbo C. R. in S. sklenjena mandatna pogodba za opravljanje poslov na račun družbe C. R. d.n.o. in v okviru tega tudi pooblastilo S. za najemanje tujih vozil in dajanje teh vozil v najem tretjim osebam. Sodišče je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Čeprav je bila R.S. ključna oseba pri sklenitvi pravnega posla, je sodišče ni zaslišalo. V času obravnave 31. 1. 2000 in pred tem je bila S. za toženo stranko nedosegljiva, saj živi v Jugoslaviji in tožena stranka ni mogla izvedeti njenega naslova. V letu 2001 in kasneje so se razmere v J. uredile do te mere, da je dobila podatke o priči in je o tem obvestila sodišče 10. 5. 2001 z zaprosilom, da sodišče toženi stranki sporoči ali bo pričo zaslišalo. V kolikor bi se sodišče odločilo zaslišati S., bi poskrbeli za njen prihod, saj je za pot v našo državo potrebna viza. Tako so bili po 10. 5. 2001 podani vsi pogoji za zaslišanje priče R. S., vendar je sodišče ta dokaz neutemeljeno zavrnilo, čeprav je ta priča ključnega pomena. Vsa sporna dejstva bi bilo možno dokončno razčistiti le z zaslišanjem S.. Razen tega pa tudi zaključek sodišča, da naj bi šlo za konkludentno sklenjeno najemno pogodbo sodišče ni podrobneje obrazložilo in takšen zaključek nima opore v podatkih spisa. Iz pogodbe št. ... ne izhaja, da bi bila med tožnikom in prvotoženo stranko sklenjena kakršnakoli pogodba, še zlasti ne najemna, pa tudi tožeča stranka se na najemno pogodbo s prvotoženo stranko ne sklicuje. Ker torej najemne pogodbe ni, je sodišče tudi neutemeljeno uporabilo III.odst. 581. čl. ZOR. Sodišče ni dovolj kritično ocenilo ravnanja tožeče stranke, saj je bil posel sklenjen med tožnikom in M. V.. Ker tožnik ni imel s seboj svoje pogodbe o najemu, je bil uporabljen obrazec prvotožene stranke, ki pa o tem poslu ni vedela ničesar. Ko je vozilo izginilo, tožeča stranka kasko zavarovanja ni mogla uveljavljati, ker je navedla, da je predrago in je izkoristila dejstvo, da je bila pogodba slučajno napisana na njihovem obrazcu. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in da se tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka, podredno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožba tožene stranke je utemeljena in ker je bilo treba razveljaviti sodbo v delu, ko je sodišče odločilo o odgovornosti toženih strank, je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke in razveljaviti tudi odločitev o višini škode. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 31. 1. 2000 v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke. Na pritožbo tožene stranke, ki je izpodbijala dejansko stanje glede pravne podlage, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo sojenje. Po določbi II. odst. 362. čl. ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe, navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oz. predložiti. Tožena stranka je v prvem pripravljalnem spisu po razveljavitvi sodbe (pripravljalni spis z dne 10. 5. 2001) predlagala zaslišanje priče R. S. in obrazložila, zakaj je potrebno to pričo zaslišati. Navedla je tudi, da tega dokaza iz upravičenih razlogov ni mogla prej predlagati, saj je šele pred nekaj dneva izvedela za naslov S.R., ki živi v B. na naslovu ... . S to pričo je govoril po telefonu in je navedla, da je pripravljena priti na zaslišanje, vendar v krajšem času ne more pridobiti vize za R.S., postopek za pridobitev vize pa traja do dva meseca. Zato je tožena stranka predlagala preložitev obravnave in zaslišanje te priče. Tudi na prvi glavni obravnavi je tožena stranka ponovila, da vztraja pri zaslišanju te priče. Tožena stranka je svoj dokazni predlog ponovila tudi v pripravljalnem spisu z dne 5. 7. 2001 in navedla, da bi prav zaslišanje priče S. lahko razjasnilo dejanska pooblastila slednje za sklepanje pravnih poslov v imenu prvotožene stranke. Sodišče je na zadnji glavni obravnavi 5. 6. 2002 zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče R. S. z obrazložitvijo, da je za rešitev te zadeve izvedba tega dokaza nepotrebna. Sodišče v razlogih sodbe ni obrazložilo, zakaj je štelo, da neposredno zaslišanje te priče ni potrebno, pač pa se je v sodbi oprlo na izpovedbo priče v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče je takrat, ko je prvič odločalo o pritožbi, res navedlo, da je tudi po presoji sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila med tožnikom in prvotoženo stranko veljavno sklenjena najemna pogodba za vozilo VW k. C. last tožnika. Pritožbeno sodišče je takšne zaključke podalo na podlagi do takrat izvedenega dokaznega postopka, torej na podlagi tega, kar je S. povedala v kazenskem postopku in na kar se je sodišče prve stopnje oprlo. Vendar takšna razveljavitvena odločba, sklep pritožbenega sodišča, ne more biti pravna podlaga za temelj odgovornosti toženih strank. Sodišče ni izdalo vmesne sodbe in ni odločalo o temelju. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje ravnati po določbi II. odst. 362. čl. ZPP. Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo neposrednosti. 4. čl. ZPP določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. To pomeni, da se dokazi izvajajo neposredno. Tožena stranka je takoj po razveljavitvi prve sodbe obrazložila, da ni mogla predlagati neposrednega zaslišanja priče, da je to pričo našla šele sedaj oz. ugotovila njen naslov in tudi ugotovila, da obstaja možnost, da pride priča v Slovenijo. Zato sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko se je oprlo zgolj na izpovedbo te priče, ki jo je podala v kazenskem postopku, niti ni ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog z neposrednim zaslišanjem te priče zavrnilo, ne da bi v razlogih sodbe navedlo zakaj. Res je, kot navaja tožena stranka, da je ta priča zelo pomembna, saj je bila to oseba, ki je sklepala posel in ki bo lahko povedala, v imenu katerega je ta posel sklepala. Tožena stranka je pravočasno predlagala zaslišnje te priče, zato bi jo sodišče prve stopnje, da bi zadostilo načelo neposrednosti, moralo vabiti in dati stranki možnost, da tej priči neposredno postavlja vprašanja ali da daje pripombe na njeno izpovedbo. Odločanje o tej zadevi temelji na izpovedbah prič in enem listinskem dokazu, priča, ki je sklepala pogodbo z leasingo jemalcem, je pomembna priča. Zato je sodišče s svojo odločitvijo kršilo načelo neposrednosti, zaradi kršitve tega načela pa je podana kršitev določb pravdnega postopka in je bilo potrebno iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Ker je bilo potrebno sodbo razveljaviti že po temelju, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z ugovori tožeče stranke glede višine prisojene škode. Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem sojenju, če bo ugotovilo, da sta toženi stranki odgovorni, pri odločanju o višini škode upoštevati tudi vse ugovore tožeče stranke. Ker je bila razveljavljena odločitev o glavni stvari, je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev. Pritožbeno sodišče je tako v skladu z določbo 354. čl. ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in poslalo zadevo v ponovno obravnavanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.