Jedro

S tem ko je obsojenec zamolčal, da se zapisnik o tehničnem pregledu, ki ga je predložil ob registraciji, nanaša na povsem drugo vozilo, je spravil pristojno delavko upravne enote v zmoto, tako da mu je ta izdala prometno dovoljenje, česar sicer ne bi storila, s čimer so podani znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega T.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 15.1.2001, s katero je spoznalo za krivega tudi soobsojenca, obsojenega T.R. pod točko I/1 spoznalo za krivega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena v zvezi s 26. členom KZ, pod točko II. pa kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ. Po 51. členu KZ je obsojenemu T.R. izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo pa kazen sedem mesecev zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu z 69. členom KZ je obsojenemu T.R. odvzelo prometno dovoljenje za osebno vozilo znamke O.C.. Na podlagi 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec skupaj z obsojenim B.R. dolžan nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, obsojeni T.R. pa tudi na 60.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ob reševanju pritožbe zagovornika obsojenega T.R. po 4. točki 357. člena ZKP zoper tega obsojenca zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ pod točko II prvostopenjske sodbe. Odločilo je, da po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v zavrnilnem delu, proračun. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tako, da je obsojencu v pogojni obsodbi za kaznivo dejanje po 1. odstavku 285. (očitno mišljeno 258.) člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V ostalem je pritožbi zagovornika obsojenega T.R., pritožbo obsojenega B.R. pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega T.R. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ter da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Po vložničinem mnenju so podane tudi okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, saj obsojencu v kazenskem postopku ni bilo dokazano, da je dejansko kriv za storitev kaznivega dejanja, za katero mu je bila izrečena obsodilna sodba. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega R. oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. podaja mnenje, da ne drži trditev zahteve, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali da bi obstajalo nasprotje med razlogi in dokazi v spisu. Nestrinjanje s tem, da je obsojencu dokazan naklep, pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Zato ocenjuje, da zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami v zahtevi, da ni dokazano, da je obsojeni T.R. kaznivo dejanje po 1. odstavku 258. člena KZ storil naklepno, da je karambolirano osebno vozilo kupil z namenom, da bi ga popravil in vozil, da ni vedel, da je bilo vozilo predrugačeno na način, ugotovljen v izpodbijani pravnomočni sodbi, zagovornica ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbo. Enako velja tudi za njene trditve, da je obsojeni T.R. v dobri veri predložil potrebne listine za registracijo vozila in nikakor ni imel namena spraviti pristojni organ v zmoto, da ta potrdi nekaj, kar ni res; da je tako, pa da je razvidno tudi iz izpovedbe uslužbenke na upravni enoti (priče T.B.), ki je povedala, da je izdala prometno dovoljenje, ker je bilo vozilo tehnično pregledano in očitno ni bilo ugotovljeno nič posebnega. S temi navedbami vložnica izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, prav z ničemer pa ne utemelji svojih trditev o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, s katerimi zatrjuje odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, njihovo nejasnost oziroma medsebojno nasprotje oziroma precejšnje nasprotje med tistim, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Kolikor zahteva navaja, da so podane okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo kazensko odgovornost, in s tem meri na kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, ji tudi ni mogoče pritrditi. Pri uveljavljanju te kršitve obsojenčeva zagovornica izhaja iz lastnega videnja dejanskega stanja, da obsojenec ni vedel, da je bilo vozilo, za katerega je zahteval izdajo prometnega dovoljenje, predrugačeno. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabi kazenski zakon. Ni pa mogoče uspešno uveljavljati te kršitve izhajajoč iz lastne dokazne presoje, ki se razlikuje od tiste, sprejete v napadeni odločbi.

S trditvami, da je napačen izrek sodbe, v katerem sodišče ugotavlja, da je obsojeni T.R. spravil v zmoto uslužbenko upravne enote, tako da je potrdila nekaj lažnega, saj da je uslužbenka potrdila v javni listini zgolj tisto, kar je izhajalo iz dokumentacije, ki je bila priložena in je ustrezala zakonskim določilom, vložnica v zahtevi prav tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vložnici tudi ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da bi v konkretnem primeru lahko bil spravljen v zmoto kvečjemu organ, pristojen za tehnične preglede vozil, ne pa tudi pristojna uradna oseba na upravni enoti. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 258. člena KZ stori tudi, kdor spravi v zmoto pristojni organ, tako da določene okoliščine zamolči, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini, te lažne okoliščine potrdi. Obsojenec je na upravni enoti predložil potrebne listine za izdajo prometnega dovoljenja, tudi zapisnik o tehničnem pregledu vozila, čeprav je vedel, da se nanaša na povsem drugo vozilo in ne tisto, ki ga je želel registrirati.

Dejstvo, da delavec, ki je opravljal tehnične preglede, ni opazil, da je vozilo predrugačeno in obsojencu izdal potrdilo o tehnični brezhibnosti vozila, obsojencu ni mogoče razlagati v prid tako, da to pomeni, da s svojim poznejšim ravnanjem, opisanim v delu sodbe, izpodbijanem z zahtevo, ni udejanil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 258. člena KZ. V postopku izdaje prometnega dovoljenja ni predviden kakršenkoli dokazni postopek, preveritev navedb ali ocena, pač pa upravna delavka izda ustrezno listino le na podlagi storilčevih navedb, pri čemer pa je storilec zavezan, da poda resnično izjavo, resnične podatke oziroma resnična dejstva. S tem, da je obsojeni T.R. zamolčal, da se zapisnik o tehničnem pregledu, ki ga je predložil ob registraciji, nanaša na povsem drugo vozilo, je spravil pristojno delavko upravne enote v zmoto, tako da mu je ta izdala prometno dovoljenje, česar sicer ne bi storila.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega T.R., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid postopka je obsojeni T.R. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.