Jedro

Klub temu, da tožnik ni bil zaposlen na delovnem mestu, na katerem bi neposredno sodeloval pri igrah na srečo, zanj vseeno velja 91. člen ZIS. Napitnine so posledica dobitkov pri igrah na srečo in opravljenih gostinskih storitev. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, izenačuje prejemke gostinskih delavcev in igralniških delavcev iz naslova napitnine. Zato je napitnina valetu del plače iz naslova delovne uspešnosti po 126. členu ZDR-1, za katero je delodajalec dolžan plačati davke in prispevke. Ker je torej tožena stranka zavezanka za plačilo teh dajatev, tožnik do plačila vtoževanih zneskov ni upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova razlike napitnine izplačati zneske, in sicer za december 2014 znesek 400,77 EUR, za januar 2015 znesek 201,17 EUR, za februar 2015 znesek 221,99 EUR, za marec 2015 znesek 240,46 EUR, za april 2015 znesek 230,82 EUR, za maj 2015 znesek 263,09 EUR, za junij 2015 znesek 184,82 EUR in za julij 2015 znesek 32,96 EUR, vsak znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izvršitev v roku 8 dni, pod izvršbo (vse točka I izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker dejansko stanje ni sporno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri presoji vprašanja ali so napitnine, ki jih prejemajo gostinski delavci, proste plačila davkov in prispevkov oziroma ali so delavci upravičeni do izplačila celotnega zneska napitnin, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ponavlja obrazložitev iz vzročne zadeve opr. št. XX Pd 46/2017 z dodano obrazložitvijo iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 977/2017. Po stališču tožeče stranke napitnina ne predstavlja plače in ne more biti obremenjena z davki in prispevki. Napitnina ni delovna uspešnost v smislu določbe 126. člena ZDR-1. To izhaja tudi iz drugega odstavka 127. člena in iz 44. člena ZDR-1. Prav tako ne more predstavljati dela plačila po pogodbi o zaposlitvi, saj take določbe pogodba o zaposlitvi ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Gostinske napitnine tožnik prejema zaradi neposrednega stika med njim in gostom, ki s tem izrazi zadovoljstvo nad tožnikovim odnosom in ne na podlagi tožnikove zaposlitve. Delovnopravni status gostinca je tako povsem nepomemben. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na določbe ZDoh-2, da je z dohodnino obdavčena tudi napitnina, saj iz določbe 3. točke prvega odstavka 19. člena tega zakona izhaja, da so iz obdavčitve izrecno izključena darila prejeta od fizične osebe, ki ni delodajalec prejemnika ali delodajalec osebe, ki je povezana s prejemnikom. Zato prostovoljno dane napitnine ne predstavljajo obdavčljivega dohodka po ZDoh-2 in bi lahko šlo kvečjemu za darilo po Zakonu o davku na dediščine in darila (ZDDD). Zmotno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da napitnina predstavlja delovno uspešnost na podlagi 91. člena ZIS. Ni pomembno, da gre pri dajanju napitnin s strani igralcev gostinskim delavcem za enak motiv, kot pri dajanju napitnin igralniškim delavcem in sicer da gre za nagrado, ki je posledica dobitka pri igrah na srečo in ne opravljene gostinske dejavnosti. Toženi stranki je bilo z inšpekcijsko odločbo z dne 21. 10. 2014 naloženo, da mora biti vsa napitnina, ki jo igralci dajejo v prostoru za srečo, zbrana v posebnih skrinjicah. Zoper to odločbo je bila vložena tožba, ki ji je Upravno sodišče RS ugodilo. Zavzelo je stališče, da iz določb ZIS izhaja, da velja prepoved sprejemanja napitnin in obveznost dajanja napitnin v posebne skrinjice le za osebe, ki neposredno sodelujejo pri izvajanju posebnih iger na srečo pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah, ne pa tudi za ostale, ki prav tako izvajajo storitve v igralnici, pa neposredno ne sodelujejo pri izvajanju posebnih iger na srečo. Kljub tej odločitvi je sodišče prve stopnje razsodilo, da obveznost ločenega zbiranja napitnin velja tudi za gostinske delavce. Sodišče prve stopnje pa je k delovnim mestom naštetim v 91. členu ZIS samo arbitrarno dodalo še gostinske delavce. Izpodbijana sodba je očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, zato jo je mogoče šteti za samovoljno in arbitrarno, s tem pa so tožeči stranki kršene pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti po zakonu iz 14. člena Ustave RS. Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi diskriminatorna, saj gre za neenakost zaradi delovnega mesta. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavzelo enaka stališča kot v vzorčni zadevi sodbo opr. št. XX Pd 46/2017 z dne 20. 10. 2017, zoper katero je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 977/2017 z dne 1. 2. 2018 zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII DoR 58/2018 zavrnilo predlog za dopustitev revizije glede pravnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 91. člen Zakona o igrah na srečo (ZIS, Ur. l. RS, št. 27/1995 in naslednji) s stališčem, da je tožena stranka dolžna napitnine, ki jih prejemajo gostinski delavci (valeti), zbirati po 91. členu ZIS, kot to velja za ostale delavce, ki delajo na delovnih mestih pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah.

6. V vtoževanem obdobju je tožena stranka ravnala skladno z določbo inšpektorja Posebnega davčnega urada pri Finančni upravi Republike Slovenije z dne 21. 4. 2014, s katero ji je bilo po 91. členu ZIS naloženo, da mora zagotoviti, da se vsa napitnina, ki jo dajejo igralci v prostoru za igre, zbirala v posebnih za to določenih skrinjicah. Tožena stranka je na tak način ravnala do vključno julija 2015, ko je Upravno sodišče RS, ..., s sodbo opr. št. III U 53/2015-10 z dne 12. 6. 2015 odločbo inšpektorja razveljavilo. Pritožbeno sodišče poudarja, da delovno sodišče pri svoji odločitvi ni vezano na odločitev upravnega sodišča. 7. Tožena stranka tudi v tem pritožbenem postopku neutemeljeno vztraja, da se za tožnika, ki je pri toženi stranki zaposlen kot valet - gostinski delavec, določba 91. člena ZIS ne more uporabljati. Ta člen v prvem odstavku določa, da lahko igralci, ne glede na določbo 88. člena istega zakona, po kateri delavci ne smejo od igralcev sprejemati napitnin, daril, posojil ali drugih ugodnosti zase ali za koga drugega, dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Po drugem odstavku tega člena je napitnina sestavni dela prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. Pri delitvi prihodka iz napitnin so skladno s tretjim odstavkom 91. člena ZIS izvzeti člani uprave in drugi vodilni delavci koncesionarja. Napitnina pa se po določbi četrtega odstavka med zaposlene razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici, ki so določena v prvem odstavku, podrobnejši način delitve napitnin pa se določi s panožno kolektivno pogodbo (četrti odstavek 91. člena ZIS).

8. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na stališča, ki jih je podalo v sodbi opr. št. Pdp 997/2017 z dne 1. 2. 2018 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. XX Pd 46/2017 z dne 20. 10. 2017, s katerima je bilo odločeno v vzorčni zadevi. Čeprav tožnik ni bil zaposlen na delovnem mestu, na katerem bi neposredno sodeloval pri igrah na srečo, zanj vseeno velja 91. člen ZIS. Napitnine so posledica dobitkov pri igrah na srečo in opravljenih gostinskih storitev. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, izenačuje prejemke gostinskih delavcev in igralniških delavcev iz naslova napitnine. Zato je napitnina valetu del plače iz naslova delovne uspešnosti po 126. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), za katero je delodajalec dolžan plačati davke in prispevke. Ker je torej tožena stranka zavezanka za plačilo teh dajatev, tožnik do plačila vtoževanih zneskov ni upravičen.

9. Neutemeljena je tudi tožnikova pritožbena navedba, da napitnina ne more predstavljati dela plačila po pogodbi o zaposlitvi, ker takšne določbe v pogodbi ni. To ne predstavlja zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, saj tudi iz drugega odstavka 127. člena ZDR-1, ki določa kriterije za delovno uspešnost delavca, prav tako pa tudi ne iz 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela skladno z določbami členov ZDR-1 od 126. do 130., od 133. do 135. in 137. člena, ne izhaja, da 126. člen ZDR-1 ne pride v poštev.

10. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik gostinskih napitnin ne prejema na podlagi zaposlitve, ampak le zaradi neposrednega stika med njim in gostom, ki z napitnino izrazi zadovoljstvo zaradi odnosa, ki ga ima tožnik do njega. Do neposrednega stika med tožnikom in gostom ter posledično do gostovega zadovoljstva pride ravno zaradi tožnikove zaposlitve pri toženi stranki. Zaradi tega je tudi neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je napitnina kvečjemu darilo po Zakonu o davkih na dediščine in darila (ZDDD, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji). Prav tako ni potrebno uporabiti 3. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji), ker gostinske napitnine, dane s strani gostov osebju delodajalca neodvisno in brez udeležbe delodajalca kot davčnega zavezanca, naj ne bi predstavljale obdavčljivega dohodka. Tožnikov prejemek je potrebno šteti kot prejemek iz delovnega razmerja, zaradi tega pa je bila tožena stranka dolžna obračunati in odvesti akontacijo dohodnine na podlagi 37. člena ZDoh-2, ki opredeljuje dohodek iz delovnega razmerja in tudi odvesti prispevke skladno s 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in naslednji).

11. Iz navedenega izhaja, da ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodba očitno napačna, brez razumnih pravnih argumentov, samovoljna oziroma arbitrarna, ker naj bi sodišče prve stopnje nedopustno širilo krog delovnih mest iz 91. člena ZIS. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je ključna okoliščina za odločitev dejavnost tožene stranke, saj valeti opravljajo delo v prostoru, kjer potekajo igre na srečo. Glede na to razlikovalno okoliščino tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja neenako obravnavo v primerjavi z ostalimi gostinskimi delavci, ki celotno napitnino obdržijo zase, iz tega razloga pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi ustavne pravice po 22. in 14. členu Ustave RS.

12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.