Jedro

Tožniku se del neizplačane plače, ki je bila namenjena za interno razdelitev in za notranji odkup, všteva v pokojninsko osnovo, saj so bili od tega dela plače tudi obračunani in plačani prispevki za socialno varnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravijo odločbe toženca št. ... z dne 2. 6. 2003, št. ... z dne 8. 3. 1999 in št. ... z dne 6. 4. 1999. Toženec je dolžan tožniku v roku 30 dni z odločbo na novo odmeriti starostno pokojnino od 1. 3. 1999 dalje tako, da bo pri izračunu pokojninske osnove poleg že ugotovljenih zneskov dodatno upošteval za: leto 1990 neto znesek 24.382,00 SIT, leto 1991 neto znesek 69.987,00 SIT, leto 1992 neto znesek 133.574,00 SIT in mu izplačal razliko med že izplačano in na novo odmerjeno starostno pokojnino, na novo odmerjeno starostno pokojnino pa mu pričel izplačevati ob prvem nakazilu pokojnin po izdaji nove odmerne odločbe.

Toženec je dolžan tožniku od zneska razlik starostne pokojnine, zapadlih do 31. 12. 1999 plačati zakonite zamudne obresti od 1. 1. 2000 do plačila in od mesečnih razlik starostne pokojnine, zapadlih od 1. 1. 2000 dalje, zakonite zamudne obresti, obračunane od vsakokratnega dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska razlike do plačila, v roku 60 dni po izplačilu razlik starostne pokojnine, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka v znesku 1.573,08 EUR, od tega 20 % DDV v višini 262,18 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 210,67 EUR, od tega 20 % DDV 35,11 EUR v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe toženca št. ... z dne 2. 6. 2003, št. ... z dne 8. 3. 1999 in št. ... z dne 6. 4. 1999 in da se tožencu naloži v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izdajo nove odločbe o odmeri starostne pokojnine in upošteva pokojninsko osnovo neizplačane plače za obdobje 1990, 1991 in 1992 in izplačilo premalo izplačane vsakomesečne pokojnine za čas od 1. 3. 1999 dalje do plačila, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne pokojnine, od 1. 3. 1999 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, ter mu povrniti stroške postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2003 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni na izvedenki, da ugotavlja vsa sporna dejstva. Izvedenka mora podati izvedeniško mnenje v skladu s pravili stroke, ni in ne more biti njena dolžnost ugotavljati spornih dejstev. Tožnik se v celoti sklicuje na svojo pripravljalno vlogo z dne 22. 1. 2008 in poudarja, da pravilnost upoštevanja ali neupoštevanja pri izračunu pokojnine dela neizplačanih neto osnovnih plač ni vprašanje, na katerega bi lahko odgovorila izvedenka, ampak gre za pravno vprašanje, o katerem je že odločilo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-392/98. Izvedenka tudi ne bi mogla mimo ustavne odločbe odločiti drugače, kot je odločilo Ustavno sodišče. V spis je že vložil sodbo Delovnega sodišča v Celju pod opr. št. Kd 120/95, s katero je to sodišče ugotovilo, da je C. d.d. dolžna v točki 2 ugotovljene neto razlike v plačah upoštevati in uporabiti v procesu lastninskega preoblikovanja C., p.o.. S citirano sodbo, ki je pravnomočna, je sodišče ugotovilo, da v spornem obdobju, to je od 1990 do 1. 1. 2003 oziroma pravilno 1. 1. 1993, tožniku plača oziroma prejemki, niso bili pravilno obračunani. Zato po mnenju tožnika izvedenka kaj drugega, kot je ugotovljeno s sodbo Kd 120/95 z dne 22. 5. 1995, ne more ugotoviti. V obdobju od leta 1990 do vključno leta 2002 oziroma pravilno do leta 1992, tožniku, kot je bilo že citirano in ugotovljeno z navedeno sodbo, izplačila plač niso bila obračunana skladno s predpisi. Tožnik je v spis priložil program lastninskega preoblikovanja C. p.o., v katerem je v naslovu pod IV „predhodno organizacijsko in finančno prestrukturiranje“, v 4. točki navedeno: „zamenjava obveznosti podjetja do delavcev za priznanje razlike med dejansko izplačano osnovno plačo delavca in plačo, ki bi jo delavec prejel ob upoštevanju določb kolektivnih pogodb dejavnosti v obdobju od 1. 9. 1990 do 31. 12. 1992, in ni zajeta v izdanem potrdilu na podlagi 25. a člena zakona, v višini, določeni s pravnomočno sodno odločbo oziroma pravnomočno sklenjeno izvensodno poravnavo.“ Nadalje je v določbi 5. točke navedeno: „izdaja delnic v višini obračunanih davkov in prispevkov na priznano in konvertirano razliko iz prejšnje točke in njihov prenos na kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja.“ Iz navedenega je razvidno, da je podjetje zamenjalo obveznosti tako, da je tožnik zaradi premalo izplačanih plač, višina katerih je bila ugotovljena s sodno odločbo Kd 120/95 z dne 22. 5. 1995, dobil potrdilo, ki ga je lahko uporabil pri interni razdelitve v notranjem odkupu delnic podjetja. Nadalje pa je iz 5. točke razvidno, da je C. p.o. za vrednost obračunanih davkov in prispevkov na priznano in konvertirano razliko, oblikovala trajne vloge za Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter na ta račun temu Skladu izdala delnice iz interne razdelitve in notranjega odkupa podjetja, kot plačilo davkov in prispevkov. Tožnik predlaga sodišču, da izvedencu naloži tudi izračun pokojninske osnove, v katerem bo upošteval poleg do sedaj upoštevanega, tudi obrazec C. p.o. izdan na podlagi D Uredbe o izdaji in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač z dne 15. 2. 1996. Sodišče je sicer delno sledilo predlogu in izvedenki dodatno naložilo izračun pokojninske osnove ob upoštevanju obrazca C. p.o. in potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač z dne 15. 2. 1996 ter ugotoviti razliko med izplačano pokojnino in pokojnino, ki bi jo moral v tem primeru prejeti. Izvedenka je izdelala izvedeniško mnenje, katerega pa je tožnik v celoti prerekal in sicer, da se je izvedenka pri izdelavi svojega mnenja spustila v obrazlaganje pravnih predpisov in ustavnih odločb. Nadalje izvedenka ni odgovorila na vsa vprašanja, katera ji je postavilo sodišče in tudi ni opravila svoje naloge zaradi pravnega naziranja in napačne razlage ustavnih odločb ter zakonskih predpisov. Tako je izvedenka ugotavljala tudi dejansko stanje oziroma naredila zaključke, za katere v sodnem postopku ni imela podlage, še manj pa je bila za to pristojna. Meni, da je podana tudi bistvena kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče v obrazložitvi sodbe povzema izvedenko in navaja, da je le-ta ugotovila, da je C. p.o. pridobila od Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj podjetij soglasje št. ... z dne 12. 2. 1996 k izdaji potrdil delavcem na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač. Nadalje je izvedenka ugotovila, da so bile za vrednost neizplačanih prispevkov in davkov iz naslova potrdil uporabljenih v interni razdelitvi in notranjem odkupu izdane delnice, ki so bile prenesene na Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Vse navedeno je bilo ugotovljeno tudi s strani sodišča in v skladu z zakonskimi določili. Takšno ugotovitev pa je podalo tudi Ustavno sodišče v svoji odločitvi U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002. Ustavno sodišče Republike Slovenije med drugim v 17. točki citirane odločbe zapisuje, da iz prikazanih določb ZLPP in UPPP nesporno izhaja, da so upravičenci v notranjem odkupu delnice vplačali in da so za vplačilo lahko uporabili le svoja lastna sredstva, čeprav je vsa dejanja za izpeljavo programa notranjega odkupa opravilo podjetje. V zvezi s slednjim je zato treba poudariti, da je pri načinu lastninjenja z notranjim odkupom delnic šlo za razmerje med udeleženci programa ter Skladom, ne pa za razmerje med zaposlenimi in njihovim podjetjem. Dejstvo notranjega odkupa zato samo po sebi ni imelo nikakršnega učinka na delovnopravna razmerja med zaposlenimi in podjetjem in na obveznosti oziroma pravice, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi, med njimi na dogovorjeno plačo in način njenega izplačila. S tem, ko so se zaposleni izrekli za uporabo z zakonom urejene možnosti vplačila delnic iz obračunanega neizplačanega osebnega dohodka, so uresničevali pravico razpolaganja s svojim osebnim dohodkom. Morebitni ugovor, da bi prizadeti zaposleni s svojim osebnim dohodkom lahko razpolagali kot s svojo lastnino šele, ko bi jim bil dejansko izplačan, ne bi bili sprejemljivi, ker je pravico razpolaganja z obračunano, vendar dejansko še ne izplačano plačo, posebej za ta primer uredil zakon. To je torej v popolnem nasprotju, kakor je zaključila v tem postopku imenovana izvedenka, ko je zapisala, da davki in prispevki niso bili plačani, kot je bilo takrat predvideno z zakonskimi določbami. V tem primeru pritožba poudarja tudi, da ne gre prezreti zakonske zahteve, da so morala podjetja kupnino prenesti Skladu v gotovini (8. odstavek 25. člena), da je podjetje torej maso sredstev, potrebno za izplačilo osebnih dohodkov, v celoti izplačalo oziroma da na obravnavani način zbrana sredstva niso mogla ostati v podjetju. Vztraja, da je sodba sama s seboj v nasprotju, ko povzema izvedenko in zaključuje, da davki in prispevki za ta del plač niso bili nikoli plačani oziroma, da ta del plač C. p.o. oziroma d.d. ni nikoli izplačala. Izvedenka in sodišče sta v nasprotju z ustavno odločbo opredeljevala plačane davke in prispevke v Sklad kot da davki in prispevki za neizplačane plače niso bili plačani. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo nepravilno uporabilo tudi materialno pravo. V danem primeru gre namreč za identično situacijo, o kateri je že odločalo Ustavno sodišče. Iz spisa se lahko ugotovi, da se je podjetje C. p.o. odločilo za lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom. Iz Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij in iz določb ZLPP nesporno izhaja, da so upravičenci v notranjem odkupu delnice vplačali, da so za vplačilo lahko uporabili le svoja lastna sredstva, čeprav je vsa dejanja za izpeljavo programa notranjega odkupa opravilo podjetje. V tem postopku je pomembno le, koliko osebnega dohodka oziroma plače je zaposleni namenil nakupu delnic v notranjem odkupu. Navaja, da je C. d.d. skladno z zakonskimi določili izpeljala lastninsko preoblikovanje, da je tožnik skladno z zakonskimi določili namenil plače – neizplačane plače – za notranji odkup delnic, da je C. d.d. skladno z zakonskimi določili za ta del plače poravnala davke in prispevke ter jih plačala, kot je nalagal zakon, na pokojninski sklad in odškodninski sklad, vse v obliki delnic, da je za navedeno preoblikovanje prejela od Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo dovoljenje in odločbo št. ... z dne 17. 11. 1995 in da je bila po takšnem preoblikovanju C. d.d. vpisana v sodni register. Vse to so dejstva, ki kažejo na to, da so bili davki in prispevki s strani C. d.d. za neizplačane plače, uporabljene v lastninskem preoblikovanju, v celoti in skladno z zakonom plačani. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet obravnave je v tem postopku dokončna odločba toženca št. ... z dne 2. 6. 2003, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo št. ... z dne 6. 4. 1999 v zvezi z odločbo iste opr. št. z dne 8. 3. 1999. Z odločbo z dne 6. 4. 1999 je toženec tožniku dokončno odmeril starostno pokojnino od 1. 3. 1999 v višini 145.468,00 SIT in z njo nadomestil odločbo z dne 8. 3. 1999. Spor pa je v tem, ali se v pokojninsko osnovo všteva za leto 1990, 1991 in 1992 neizplačan del osebnih dohodkov, namenjen za lastninsko preoblikovanje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Ps 1159/2003 z dne 19. 10. 2005, s katero je odpravilo odločbe toženca z dne 2. 6. 2003, z dne 8. 3. 1999 in z dne 6. 4. 1999 ter naložilo tožencu, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda tožniku novo odločbo o odmeri starostne pokojnine in upošteva v pokojninsko osnovo neizplačane plače za obdobje 1990, 1991 in 1992 in mu povrne stroške postopka v znesku 168.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. Psp 47/2006 z dne 7. 6. 2007, ker je pritožbi ugodilo, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje dodatno zaslišalo priči I.Z. in J.K. ter pridobilo mnenje sodne izvedenke. Na podlagi podatkov bivšega tožnikovega delodajalca C. d.d., je glede neizplačanih plač prikazanih na obrazcu za ugotovitev neizplačanih plač z dne 15. 2. 1996 ugotovila, da je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj podjetju C. p.o., izdalo na podlagi 1. odstavka 7. člena Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Ur. l. RS, št. 59/93) v zvezi s 25. a členom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) ter 2. a člen Zakona o ureditvi obračunavanja in plačevanja določenih davkov in prispevkov po postopku lastninskega preoblikovanja podjetij (Ur. l. RS, št. 69/94 in 7/95) soglasje št. ... z dne 12. 2. 1996 k izdaji potrdil delavcem na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač. C. p.o. je obračunala neizplačane plače za obdobje 1. september 1990 do 1. 1. 1993 v višini razlike med plačo, ki bi pripadala delavcem po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, od 1. 4. 1991 dalje pa po Kolektivni pogodbi za črno in barvno metalurgijo, kovinsko in elektroindustrijo in med dejansko izplačano plačo. V skladu s programom lastninskega preoblikovanja C. p.o. je podjetje 20 % kapitala namenilo za interno razdelitev in 26 % kapitala za notranji odkup. Za vrednost neizplačanih prispevkov in davkov iz naslova potrdil uporabljenih v interni razdelitvi in notranjem odkupu, so bile izdane delnice, ki so bile prenesene na Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V otvoritveni bilanci podjetja 1. 1. 1993 je bila iz kapitala izločena vrednost neizplačanih plač po določbah 3. odstavka 25. a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in 2. člena Zakona o ureditvi in plačevanju določenih davkov in prispevkov po postopku lastninskega preoblikovanja. Nadalje je izvedenka v izvedenskem mnenju obrazložila, da zneski neizplačanega dela plače, ugotovljeni leta 1996, nikoli niso bili izplačani in da se je s takratnimi predpisi omejevala rast plač v masi izplačanih plač. Neizplačani del plač je ugotovljen na podlagi 25. a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, nadalje je neizplačan del plače ugotovljen s sodbo Delovnega sodišča Celju, opr. št. Kd 120/95 z dne 22. 5. 1995. V tej sodbi so ugotovljene po posameznih delavcih neto nastale razlike v revaloriziranih zneskih. Po odločbi sodišča je C. p.o., dolžna ugotovljene neto razlike v plačah upoštevati in uporabiti v procesu lastninskega preoblikovanja C. p.o., kot korporacijske pravice delavcev in jim za zneske razlik izdati delnice.

Pravna podlaga za razsojo v predmetnem socialnem sporu je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami, v nadaljevanju ZLPP) in na njegovi podlagi sprejeti Uredbi o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Ur. l. RS, št. 59/93 s spremembami, v nadaljevanju Uredba o potrdilih).

ZPIZ/92 v 43. členu določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za izračun pokojninske osnove se skladno s 44. členom ZPIZ/92 vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Povprečne stopnje davkov in prispevkov iz prejšnjega odstavka določi predstojnik Republiškega upravnega akta, pristojnega za finance. V 45. členu so določeni še prejemki, ki se štejejo za izračun pokojninske osnove. Po 46. členu zakona pa so določeni prejemki, ki se ne upoštevajo v pokojninsko osnovo. Med drugim je v 4. alineji te določbe določeno, da se v izračun pokojninske osnove ne vštevajo boni, odpravnine, prejemki zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev, del plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup ali za večanje lastniškega kapitala pri izplačevalcu v postopku lastninskega preoblikovanja.

Ta po odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-392/98-23 z dne 10. 7. 2002 (Ur. l. RS, št. 65/2002), ni bila v skladu z Ustavo, kolikor je iz pokojninske osnove izključevala del plače, s katerim so bile poplačane delnice za notranji odkup. V zvezi s citirano odločbo in stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije, način oziroma obračun plače v obliki internih vrednostnih papirjev, torej v kakšni obliki in za kakšne namene je bila porabljena, ni bistveno in odločilno. ZLPP v 5. odstavku 23. člena določa, da podjetje razdeli delnice zaposlenim in bivšim zaposlenim ter upokojenim delavcem po vrednosti iz otvoritvene bilance v zameno za lastniške certifikate ali potrdila, izdana na podlagi 25. a člena ZLPP za neizplačani del neto osnovnih plač. Neizplačani del plač je ugotovljen na podlagi 25. a člena ZLPP, po katerem je podjetje lahko opravilo interno razdelitev delnic ter plačila delnic za notranji odkup delnic tudi na podlagi potrdil, ki jih podjetje lahko izda zaposlenim na podlagi neizplačanega dela neto osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo določajo Kolektivne pogodbe dejavnosti za čas od sprejema kolektivne pogodbe do 1. 1. 1993. Že izdane listine, s katerimi je bila delavcem priznana za razliko med izplačanim delom plače in izhodiščem, določenim s kolektivno pogodbo, terjatev do podjetja, se zamenjajo za potrdila, izdana po tej določbi ZLPP. V primeru, ko podjetje ni plačalo prispevkov in davkov na neto osebne dohodke, določene po 1. odstavku 25. a člena ZLPP, je dolžno za neizplačani del izdati in prenesti delnice na Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Z vrednostjo stalnih in prenesenih delnic se zmanjša vrednost družbenega kapitala, ki ga podjetje po programu lastninskega preoblikovanja nameni za interno razdelitev, ali notranji odkup (4. odstavek 25. a člena ZLPP). Razlika, za katero se delavcu izda potrdilo, je razlika med višino bruto osnovnih plač, ki bi jih delavec prejel ob upoštevanju določb kolektivne pogodbe dejavnosti po odbitku davkov in prispevkov iz bruto plač ter dejansko izplačanimi bruto osnovnimi plačami po odbitku davkov in prispevkov iz bruto plač (1. odstavek 3. člena Uredbe o potrdilih). Po določbi 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 se za izračun pokojninske osnove ne šteje del plač ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo z dne 10. 7. 2002 odločilo, da je bila ta odločba ZPIZ/92 v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotavlja, da so delavci s tem, ko so se izrekli za uporabo z zakonom urejene možnosti vplačila delnic iz obračunanega neizplačanega osebnega dohodka, uresničevali pravico do razpolaganja z osebnim dohodkom. Za povsem identičen primer pa gre tudi v tej sporni zadevi. Gornje določbe pa tudi potrjujejo zaključek, da so bili za razliko med izplačano in neizplačano, a pripadajočo plačo, obračunani in plačani tudi prispevki. V primeru, da niso bili plačani, je bilo podjetje dolžno prenesti svoje delnice na Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, s čimer se je zmanjšal del razpoložljivega premoženja za notranji odkup in interno razdelitev. Tožnikov delodajalec je pri izdaji potrdila postopal po Uredbi o potrdilih, ki je bila sprejeta na podlagi 25. a člena ZLPP za delavce v podjetjih v družbeni lasti. Posebej s 25. a člena ZLPP so za premalo izplačano plačo dobili potrdilo, ki so ga v nadaljnjem postopku privatizacije lahko uporabili pri privatizaciji podjetij.

Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da se tožniku del neizplačane plače za leto 1990 v neto znesku 24.382,00 SIT, za leto 1991 v neto znesku 69.987,00 SIT in za leto 1992 v neto znesku 133.574,00 SIT ne šteje v pokojninsko osnovo, ker naj ne bi bili od teh zneskov plačani prispevki. Dejansko pa so bili, kar je ugotovila tudi izvedenka, da je C. p.o. v skladu z določbo 4. odstavka 25. a člena ZLPP izdala in prenesla delnice v višini obračunanih in plačanih prispevkov in davkov na neto osnovne osebne dohodke na Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej v višini in na način, kot je določil zakon.

Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da se tožniku del neizplačane plače za leto 1990 v neto znesku 24.382,00 SIT, za leto 1991 v neto znesku 69.987,00 SIT in za leto 1992 v neto znesku 133.574,00 SIT ne všteje v pokojninsko osnovo, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno v izreku. V skladu z določbo 2. alineje 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je izpodbijane odločbe toženca odpravilo in odločilo o podlagi tožbenega zahtevka, tožencu pa naložilo, da v roku 30 dni tožniku na novo odmeri starostno pokojnino od 1. 3. 1999 dalje tako, da bo pri izračunu pokojninske osnove poleg že ugotovljenih zneskov dodatno upošteval za leto 1990, 1991 in 1992 ugotovljene neto zneske neizplačanih delov osebnega dohodka in tožniku tudi izplačal razliko med že izplačano in na novo odmerjeno starostno pokojnino v roku, kot je določen v 277. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), na novo odmerjeno starostno pokojnino pa pričel izplačevati ob prvem nakazilu pokojnin po izdaji nove odmerne odločbe in sicer v skladu s 171. členom v mesečnih zneskih za nazaj.

V skladu z določbo 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 pa je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik upravičen tudi do odškodnine v višini zamudnih obresti. V 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe II. stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe. Gre za poseben primer odškodninske odgovornosti zavoda, ko je izdana odločba prvostopenjskega organa, z odločbo drugostopenjskega organa ali po odločbi sodišča, pa je dajatev priznana ali pa priznana v višjem znesku za nazaj. ZPIZ-1 v takem primeru izpostavlja odškodninsko odgovornost za posledico, na podlagi katere je zavod, ne glede na svojo krivdo, dolžan upravičencu izplačati odškodnino, ki je navzgor omejena z višino zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil oziroma moral biti izplačan, če bi bila že odločba na prvi stopnji ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe. Zadošča že dejstvo, da je bila izdana neustrezna odločba, o pravici oziroma višini dajatve pa je bilo kasneje za zavarovanca odločeno drugače (ugodneje) z učinkom za nazaj. Le izjemoma, če je bila neustrezna odločba izdana zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca ali druge osebe, se toženec razbremeni te odgovornosti.

Ker gre po stališču pritožbenega sodišča v konkretnem primeru za dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 in ker je citirana določba pričela veljati 1. 1. 2000, je glede zamudnih obresti odločilo, da jih je toženec dolžan tožniku od zneska razlik starostne pokojnine zapadlih do 31. 12. 1999 plačati od 1. 1. 2000 do plačila in od mesečnih razlik starostne pokojnine zapadlih od 1. 1. 2000 dalje, zakonite zamudne obresti obračunane od vsakokratnega dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska razlike do plačila in sicer v skladu z določbo 4. odstavka 276. člena ZPIZ-1 v roku 60 dni po izplačilu razlike starostne pokojnine, v primeru zamude pa v skladu z določbo 277. člena ZPIZ-1 z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Ker je tožnik v tem socialnem sporu uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP tožniku priznalo stroške postopka in jih naložilo v plačilo tožencu. Z upoštevanjem določbe 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT) je pritožbeno sodišče tožniku priznalo v skladu s tar. št. 15 tč. 1 b OT 300 točk za sestavo tožbe, 225 točk od 300 priglašenih točk za sestavo pripravljalne vloge (tar. št. 15 tč. 2 OT), 300 točk za zastopanje na naroku 14. 9. 2005 (tar. št. 15 tč. 3 a) in 50 točk urnine, 150 točk od priglašenih 300 točk za zastopanje na naroku 19. 10. 2005 (tar. št. 15 točka 3 b OT) in 200 točk urnine, skupaj 1225 točk, nadalje 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 26. 11. 2007 v skladu z 2. točko tar. št. 15 OT, 150 točk za zastopanje na naroku 26. 11. 2007 in urnino v višini 150 točk, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 22. 1. 2008, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 4. 3. 2008, 150 točk za narok z dne 18. 6. 2008 v skladu s 3. b točko tar. št. 15 OT, za urnino 100 točk, za zastopanje na naroku dne 22. 9. 2008 v višini 150 točk, urnino v višini 200 točk, to je skupaj 1575 točk oziroma skupaj 2800 točk, pri vrednosti 0,459 EUR, kar znaša 1.285,20 EUR, od tega 2 % materialnih stroškov, to je 25,70 EUR oziroma skupaj 1.310,90 EUR. Od tako izračunanega zneska pa je tožniku priznalo tudi 20 % DDV, kar znaša 262,18 EUR oziroma skupaj 1.573,08 EUR in jih tožencu naložilo, da jih plača v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na to, da je tožnik uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišču v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v povezavi s 165. člena ZPP tožniku priznalo tudi stroške pritožbe in sicer v skladu s 4. točko tar. št. 15 OT v zvezi z 41. čl. Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08) v višini 210,67 EUR, od tega 20 % DDV, to je 35,11 EUR in jih tožencu naložilo v plačilo v roku 8 dni.