Jedro

Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 zavzelo stališče, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP ter sistematični in logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP).

Besedilo določbe petega odstavka 207. člena ZKP je jasno in dolžino trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejuje na zakonski maksimum dveh let. S citirano določbo je varovan prav položaj, da v primerih, ko je po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (na novo) odrejen pripor, skupno prestajanje pripora po vloženi obtožnici ne preseže dveh let.

Pri presoji, ali je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo petega odstavka 207. člena ZKP, je relevanten čas trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 67431/2021 z dne 23. 5. 2025 zoper obtoženega A. A. zaradi treh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po drugem in tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1 odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 67431/2021 z dne 27. 5. 2025 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obtoženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve petega odstavka 207. člena ZKP ter zaradi kršitve 22. in 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ali razveljavi in pripor odpravi ter obtoženca izpusti na prostost.

3.Na zahtevo je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič. Ocenjuje, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga njeno zavrnitev.

4.Z odgovorom sta bila seznanjena obtoženec in njegov zagovornik, ki vztraja pri navedbah v zahtevi.

B.

5.Vložnik v bistvenem zatrjuje kršitev zakonske določbe iz petega odstavka 207. člena ZKP. Navaja, da je dvoletni rok od vložitve obtožnice do izdaje prvostopenjske sodbe potekel ter da višje sodišče zmotno upošteva razveljavljeno sodbo in šteje, da se čas pripora po izreku razveljavljenih sodb prve in druge stopnje ter čas zapora ne vštevata v rok maksimalnega trajanja pripora po vložitvi obtožnice. Zato po njegovi oceni ponovna odreditev pripora nasprotuje: (i) sklepu Vrhovnega sodišča RS o prekinitvi izvrševanja zaporne kazni, (ii) določbi drugega odstavka 200. člena ZKP, po kateri sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, (iii) stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi XI Ips 33147/2016 z dne 14. 3. 2019, ki ga je zavzelo v zvezi z interpretacijo petega odstavka 207. člena ZKP. Izpostavlja, da je odvzem prostosti, kot izjemo od pravila, potrebno razlagati restriktivno, sodišče pa je v obravnavanem primeru z ekstenzivno razlago 207. člena ZKP prekoračilo voljo zakonodajalca. S temi navedbami v zahtevi vložnik uveljavlja kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vendar mu ne gre pripisati uspeha.

6.Po določbi petega odstavka 207. člena ZKP lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti. Če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti. Razlago te določbe je Vrhovno sodišče dalo v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 (Pravna mnenja Vrhovnega sodišča RS, II/2000). Zavzeto stališče v tem načelnem pravnem mnenju je, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP ter sistematični in logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP). Tudi v primeru iz sodne prakse, ki ga v podkrepitev trditev o nezakonitem postopanju nižjih sodišč, ponuja vložnik, je poudarjeno, da je treba ob ponovni odreditvi pripora upoštevati splošno določbo o najkrajšem potrebnem času trajanja pripora (drugi odstavek 200. člena ZKP) ter da mora sodišče ob ponovni odreditvi pripora v vsaki posamezni zadevi upoštevati tudi posebno določbo, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti (peti odstavek 207. člena ZKP).

7.Vložnik v zahtevi vztraja pri napačnem stališču, da je čas dopustnega trajanja pripora po vložitvi obtožnice v konkretnem primeru prekoračen. Besedilo določbe petega odstavka 207. člena ZKP je jasno in dolžino trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejuje na zakonski maksimum dveh let. To določbo sta pravilno uporabila tudi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče ter v njunem postopanju ni prepoznati nezakonitosti. S citirano določbo je varovan prav položaj, da v primerih, ko je po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (na novo) odrejen pripor, skupno prestajanje pripora po vloženi obtožnici ne preseže dveh let. Za pripor namreč ne velja načelo ne bis in idem (prvi odstavek 10. člena ZKP) in ga je mogoče ob znova ugotovljenih vseh zakonskih pogojih za njegovo odreditev v isti zadevi ponovno odrediti, pri tem pa je vselej potrebno paziti na časovno omejitev trajanja tega ukrepa, ki v fazi po vložitvi obtožnice, v kateri se po razveljaviti pravnomočne sodbe nahaja predmetni postopek, navkljub ponovni odreditvi pripora ne sme biti daljše od dveh let. Tozadevno pa ta zakonodajalčeva omejitev ni bila prekršena. Pri presoji, ali je sodišče kršilo določbo petega odstavka 207. člena ZKP, je namreč relevanten čas trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje.

8.Pregled zadeve pokaže, da je bila obtožnica zoper obtoženca vložena dne 2. 6. 2022, sodba (obsodilna) pa je bila izrečena dne 4. 1. 2024. Ob izreku sodbe je sodišče prve stopnje obtoženemu s sklepom podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, nato je do predložitve spisa zaradi vloženih pritožb zoper prvostopenjsko sodbo v pristojno reševanje višjemu sodišču obstoj pripornega razloga preizkušal zunajobravnavni senat, po pravnomočnosti sodbe pa je obtoženec nastopil prestajanje izrečene zaporne kazni. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je bila izpodbijana pravnomočna sodba razveljavljena in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, obtožencu pa je bilo s sklepom prekinjeno izvrševanje zapora po tej sodbi. Po opisanem je tako v novem sojenju nastala procesna situacija, ko je predmetni postopek oziroma odločanje v njem vrnjeno v fazo po vložitvi obtožnice. V tej fazi postopka pa sta se nižji sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno oprli na določbo petega odstavka 207. člena ZKP in ugotovili, da rok trajanja pripora po vložitvi obtožnice še ni potekel. Obtoženec je bil v prvem sojenju priprt eno leto in sedem mesecev ter mu je tako v ponovljenem sojenju zakonito odrejen pripor po vložitvi obtožnice, ki sme do doseženega zakonskega (nepodaljšljivega) maksimuma trajati še en dan manj kot pet mesecev. Neutemeljene pri tem so vložnikove navedbe o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku, saj se je sojenje v ponovljenem postopku komaj začelo (glavna obravnava je bila razpisana dne 20. 6. 2025), postopek pa, ker se obtoženec nahaja v priporu, velja za nujnega in od sodišča terja takojšnje postopanje. Okoliščina, da je bila obtožencu pred tem tri leta in pol odvzeta prostost, ne daje podlage za zaključek, da novo sojenje ni razumno dolgo.

9.Dalje vložnik v zahtevi sodišču prve in druge stopnje očita kršitev pravice do poštenega sojenja po 22. členu Ustave in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Zatrjuje, da sta sodišči o priporu odločali brez spisa oziroma na podlagi vpogleda v t.i. elektronski spis sodišča. Dopušča možnost, da obstajajo posamezne listine v elektronski obliki, vendar ne sprejema razlogov pritožbenega sodišča, da odločanje na takšen način ni ovirano, če uporabljeno gradivo zadostuje za odločitev. Z navedenim vložnik po vsebini ne uveljavlja nobenega dopustnega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč izraža svoje nestrinjanje z dokazno podlago, s katero je pri odločanju o (ponovni) odreditvi pripora razpolagalo sodišče prve stopnje, kar pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10.Končno se vložnik v zahtevi v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic (22. in 23. člen Ustave) dotakne pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Glede tega navaja, da: (i) sodišči prve in druge stopnje nesmiselno ugotavljata, da naj bi obtoženec tik pred pridržanjem in priporom prizadel spolno nedotakljivost oškodovank, (ii) ni bilo nobenega spolnega odnosa, še manj spolnega napada, (iii) se vztrajnost obtoženca pri izvrševanju kaznivih dejanj sporno očita na podlagi spremenjenih izjav oškodovank, da (iv) ni šlo za vaginalni odnos, ampak za analni odnos, zaradi česar ni bil potreben ginekološki pregled. Z navedenim vložnik v ničemer ne preseže uveljavljanja zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

11.Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in kršitve ustavnih pravic niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je zavrnilo (425. člen ZKP).

12.Če bo za obtoženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

1Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 321/2003 z dne 30. 10. 2003 in I Ips 285/2004 z dne 21. 10. 2004.

2Prav tam.

3Gl. točko 7 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 33147/2016 z dne 14. 3. 2019.

4Zadnji odstavek na strani 2 sklepa zunajobravnavnega senata.

5Točka 9 obrazložitve sklepa višjega sodišča.

6List. št. 1.080 spisa.

7List. št. 1.097, 1.152 in 1.230 spisa.

8List. št. 1.332 spisa.

9V skladu z določbo 428. člena se namreč v novi razsoji vzame za podlago prejšnja obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe.

10List. št. 1.462 spisa.

11Točka 6 obrazložitve sklepa višjega sodišča.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 200, 200/2, 207, 207/4, 361, 361/4, 361/5, 361/6, 428

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.