Jedro

ZTPDR določa, da mora splošni akt delodajalca natančneje določiti okoliščine in pogoje, pod katerimi se kršitev šteje za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se (obvezno) izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Gre za vnaprej predpisane okoliščine, ki določene kršitve opredeljujejo kot tako hude, in ne za kvalifikatorne okoliščine po 89. členu ZDR90, ki upravičujejo izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa za katerokoli hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnici je bil z dokončno odločbo disciplinskih organov v letu 1994 izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je bila spoznana za odgovorno dveh hujših kršitev delovne obveznosti: da je z nevestnim opravljanjem svojih delovnih obveznosti v letu 1993 in 1994 kot vodja poslovne enote povzročila podjetju premoženjsko škodo v višini razlike med evidenco Z-traku in mesečnimi poročili, in da je, ker gotovine in čekov v višini ugotovljene razlike ni izročila finančni službi, nezakonito razpolagala s temi sredstvi.

Sodišče prve stopnje je spremenilo odločitve disciplinskih organov tako, da je nekoliko spremenilo opis storjenih kršitev, potrdilo pa je odločitev glede izrečenega disciplinskega ukrepa. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za razveljavitev disciplinskih sklepov in posledično tudi reintegracijski in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da je tožnica svoje delovne obveznosti izvrševala nevestno in malomarno, zaradi česar je v knjigovodstvo dejansko oddala manj čekov, bonov in gotovine, kot bi morala glede na zaključno stanje blagajne. Pri odločitvi o višini razlike je sodišče upoštevalo poročilo tožene stranke o tem in dejstvo, da je disciplinski postopek za kršitve, storjene od 1.1.1993 do 31.5.1993, zastaral. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila spoznana za odgovorno nevestnega ravnanja, zaradi katerega je toženi stranki povzročila škodo. Opis tako očitane kršitve oziroma njen dejanski stan v celoti ustreza pravni kvalifikaciji hujše kršitve delovne obveznosti po 5. točki 72. člena Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti (Pravilnik). Sodišče ne bi smelo samovoljno in brez pravne in dejanske podlage okvalificirati isto kršitev še dodatno s hujšo obliko kršitve po 1. točki 73. člena Pravilnika. S tem je prišlo do dvojnega kaznovanja za isto ravnanje in tudi za odločanje v škodo delavcu, ki je uveljavljal sodno varstvo. Sodišče je zmotno uporabilo določbe prvega in drugega odstavka 73. člena Pravilnika, ker je kršitve, za katere se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, potrebno upoštevati le v skladu s pogoji iz prvega odstavka 73. člena Pravilnika. Vztraja pri zatrjevanju, da toženi stranki ni nastala nobena škoda, saj gre le za fiktivno razliko, pri čemer pa ne zanika svojega dela odgovornosti zaradi nepreverjanja stanja Z trakov.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnice, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Taka pa je večina navedb v sicer obsežni reviziji. Tudi z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP skuša tožnica dejansko uveljaviti ta nedovoljeni revizijski razlog. Formalnih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima in jo je mogoče preizkusiti, odgovarja pa tudi na vse bistvene pritožbene navedbe.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnici se je, kot poslovodkinji poslovne enote (prodajalne), očitalo nevestno delo, s katerim je povzročila tudi premoženjsko škodo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica kot poslovodkinja odgovorna za točno odvajanje denarja, čekov in bonov. Dolžna je bila preveriti postopek zaključka blagajne in jih primerjati s položnico o pologu gotovine, s prejetimi boni in čeki, ter vse podatke primerjati s podatki iz Z trakov oziroma blagajniške knjige. Druga bistvena dejanska ugotovitev sodišča pa je, da je tožnica v knjigovodstvo oddala manj čekov, bonov in gotovine, kot bi morala glede na zaključno stanje blagajne.

Disciplinska komisija tožene stranke je ugotovila, da je tožnica s takim nevestnim delom povzročila toženi stranki škodo, neizročitev denarja in čekov pa pomeni tudi nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja. Kršitve je zato kvalificirala kot hujše kršitve po 5. točki 72. člena Pravilnika: povzročitev premoženjske škode podjetju z nevestnim opravljanjem svoje obveznosti, ter 2. točki drugega odstavka 73. člena Pravilnika: nezakonito razpolaganje s sredstvi.

Sodišče prve stopnje opisa ravnanja tožnice ni spreminjalo, razen v toliko, da je odpadel očitek o nezakonitem razpolaganju s sredstvi podjetja in posledično tudi kvalifikacija kršitve po 2. točki drugega odstavka 73. člena Pravilnika. Enaka pa je ostala opredelitev tožničinega ravnanja oziroma opustitve kot nevestnega ravnanja, zaradi katerega je toženi stranki nastala škoda. V takem ravnanju pa so podani znaki tako hujše kršitve po 1. točki drugega odstavka 73. člena: nevestno izpolnjevanje delovnih obveznosti, kot tudi hujše kršitve po 5. točki 72. člena Pravilnika: povzročitev škode z nevestnim izpolnjevanjem delovnih obveznosti. Sodišče s tako spremembo pravne kvalifikacije ni spremenilo disciplinske odločitve v škodo tožnice, prej obratno.

Bistveni očitek tožnici je nevestno izpolnjevanje delovnih obveznosti in tako kršitev je mogoče kvalificirati po katerikoli od zgoraj navedenih določb Pravilnika. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je tudi brez nastanka škode zaradi takega ravnanja, že za ravnanje samo obvezen izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, pa nedvomno izhaja, da je tožnica svoje delo poslovodkinje opravljala nevestno. Nenazadnje še v reviziji "ne zanika svojega dela odgovornosti zaradi nepreverjanja stanja Z trakov".

V 73. členu Pravilnika so navedene kršitve delovnih obveznosti za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Določba je nekoliko ponesrečena, saj v pretežnem delu le povzema (prepisuje) določbe 58. člena ZTPDR. Ob upoštevanju take ureditve ima revizija v načelu sicer prav, da ni že zgolj za nevestno izpolnjevanje delovnih obveznosti predpisan obvezen izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. ZTPDR namreč določa, da mora splošni akt delodajalca natančneje določiti okoliščine in pogoje, pod katerimi se taka kršitev šteje za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se (obvezno) izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja - v skladu z naravo dejavnosti oziroma naravo dela, ki ga opravlja posamezen delavec. Gre za vnaprej predpisane okoliščine, ki določene kršitve opredeljuje kot tako hude in ne za kvalifikatorne okoliščine po 89. členu ZDR90, ki upravičujejo izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa za katerokoli hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Kako bo delodajalec določil hujše kršitev delovnih obveznosti, za katere je izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa obvezen, je torej prepuščeno njemu. Zakon zahteva le, da jih določi vnaprej. Pravilnik v prvem odstavku 73. člena določa take okoliščine: če se s kršitvijo povzročijo motnje pri opravljanju dela ali se onemogoča in otežuje delo drugih delavcev ali kako drugače moti delovni proces. Res je, da so te okoliščine enake kot tiste, ki jih Pravilnik v prvem odstavku 72. člena našteva kot kvalifikatorne okoliščine. Toda to na odločitev ne more vplivati. Bistveno je, da so disciplinski organi ob takih določbah Pravilnika ugotovili, da je šlo pri ravnanju tožnice za nevestno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti in tudi, da je njeno ravnanje imelo posledice, ki jih opredeljuje prvi odstavek 73. člena Pravilnika.

Izpodbijana sodba pravilno opozarja na to, da je že disciplinska komisija pri toženi stranki take okoliščine ugotovila (stran 6 obrazložitve). Tožnica je bila odgovorna delavka poslovne enote in bi toleriranje njenega ravnanja otežkočalo delo drugih delavcev, ker bi pri njih ustvarjalo mnenje, da je tak (nevesten) način poslovanja povsem normalen, saj podjetje nanj ne reagira. To pa so okoliščine, ki jih v skladu s tretjim odstavkom 58. člena ZTPDR predpisuje prvi odstavek 73. člena Pravilnika, upoštevana pa je tudi narava dela, ki ga je tožnica opravljala. Gre za vnaprej določene okoliščine, zaradi katerih je bilo nevestno delo tožnice utemeljeno kvalificirano kot hujša kršitev delovnih obveznosti, za katero se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Ob dejanskih ugotovitvah, da je tožnica storila hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero je predpisan obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je že iz tega razloga izpodbijana sodba pravilna. Zato na odločitev ne bi mogla vplivati ugotovitev, da tožnica ni storila druge očitane kršitve, ker toženi stranki zaradi ravnanja tožnice dejansko ni nastala škoda (kar je element hujše kršitve iz 5. točke 72. člena Pravilnika).

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).