Jedro

Tožniku se je v posledici dela na deloma neustreznih delih bistveno poslabšalo zdravstveno stanje, za kar je tožena stranka krivdno odškodninsko odgovorna, ker bi morala pravočasno poskrbeti, da se tožnika skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije razporedi na ustrezno delo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odst. 2. tč. izreka v šestnajsti alinei in v odločitvi o stroških postopka (drugi in tretji odst. 2. tč. izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi:

2. „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

V preostalem se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.294,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: - od zneska 208,64 EUR od 18. 2. 2002 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 3. 2002 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 4. 2002 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 5. 2002 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 6. 2002 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 7. 2002 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 8. 2002 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 9. 2002 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 10. 2002 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 11. 2002 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 12. 2002 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 1. 2003 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 2. 2003 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 3. 2003 dalje do plačila; - od zneska 208,64 EUR od 18. 4. 2003 dalje do plačila; - od zneska 3.165,24 EUR od dneva vložitve tožbe do plačila z a v r n e .

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 42,96 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati sodno takso za tožbo in sodbo v znesku 125,64 EUR ter stroške izvedenca v višini 491,44 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in sicer na TRR Delovnega sodišča v Mariboru s št. ... pri ...“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek odškodnine za nematerialno škodo v višini 2.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter stroške pravdnega postopka v višini 685,94 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in pod izvršbo (1. tč. izreka) V 2. tč. izreka je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v skupni višini 10.794,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, tožniku pa je naložilo, da toženi stranki plača pravdne stroške v višini 1.792,72 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in pod izvršbo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da plača sodno takso za tožbo in sodbo v višini 49,99 EUR ter stroške za izvedenca medicinske stroke v višini 201,42 EUR, v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik poudarja, da se z odločitvijo sodišča, ki se nanaša na višino utrpele nematerialne škode ne strinja, saj je sodišče, glede na ugotovitve izvedencev medicinske stroke, tožniku prisodilo prenizko odškodnino, ki odstopa od veljavne sodne prakse. Tožnik je imel v posledici težkega fizičnega dela, prisilne drže in dvigovanja težkih bremen, stalno prisotne bolečine v predelu križa, težave pa je imel tudi s srcem, saj je imel kot srčni bolnik nameščen holter. Dejstva, da je v posledici dela, ki ni ustrezalo tožnikovemu zdravstvenemu stanju, prišlo do poslabšanja slednjega, je kot nesporno ugotovila izvedenka medicinske stroke A.V., sicer pa poslabšanja zdravstvenega stanja na srčnem področju ni zanikal niti izvedenec kardiolog D.K. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja nesporna ugotovitev, da je moral tožnik dvigovati bremena, težja od 15 kg, na vseh 4 enotah pa je moral tožnik tudi kositi travo in to s traktorjem, čeprav je iz odločbe ZPIZ jasno razvidna prepoved opravljanja vsakršnih del s stroji, saj je tožnik bolehal in še vedno boleha za epilepsijo. Tožnik je nemalokrat opravljal svoje delo preko polnega delovnega časa, vsled česar je bilo njegovo zdravstveno stanje še dodatno obremenjeno. Sicer pa so priče, predvsem S.F. povedale, da je tožnik opravljal isto delo kot on, to pa je bilo tudi polnjenje vreč, ki so bile težke od 10 do 50 kg in katere je bilo potem, ko so se sešile, potrebno s tekočega traku dvigniti naprej v dolžini pol metra na paleto. Ker je sodišče ocenilo zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti na 5 % smatra, da je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen v celoti. Glede na ugotovitve izvedencev pa je v celoti utemeljen njegov tožbeni zahtevek tudi pri ostalih dveh odškodninskih postavkah. Bolečine so bile v vzročni zvezi z delovnim mestom, saj si je tožnik tedaj, ko je bil v bolniškem staležu, opomogel, da je lahko delal naprej. Tožnika pa je bilo strah, da se bo njegovo zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko tožniku ni prisodilo zahtevanih predpravdnih stroškov za zahtevek, s katerim je tožnik uspel in je bil očitno podan utemeljeno. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o stroških postopka, saj ni upoštevalo tožnikovega uspeha v pravdi. Tožena stranka je namreč tožniku pol leta po vložitvi tožbe plačala iz naslova razlike v plači 930,99 EUR glavnice in 645,04 EUR zakonskih zamudnih obresti. Tudi v tem delu, ki ga sodišče ni upoštevalo, je tožnik uspel. Tožnik je do modifikacije tožbenega zahtevka dne 12. 12. 2007 v delu, ki se nanaša na materialno škodo uspel s 27,87 %, od tedaj pa v delu, ki se nanaša na nematerialno škodo pa s 25 %. Skupaj je tako ugotoviti tožnikov uspeh v deležu 52,87 %. Sodišče se do dokaznega predloga o pritegnitvi izvedenca finančne stroke glede obračuna plač ni opredelilo, kaj šele, da bi ga izvedlo, zato je s tem bistveno kršilo določila pravdnega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede zahtevka iz naslova razlike v plači (3.129,60 EUR): Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje tako ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu o pritegnitvi izvedenca finančne stroke glede obračuna plač. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo (list. št. 12) posredovala tabelo, iz katere je razviden obračun razlike v plači za mesece od aprila 2002 do aprila 2003. V odgovoru na tožbo je bilo pojasnjeno, da je bil tožniku del plače, ki se ni nanašal na ure po normi, obračunan in izplačan ob upoštevanju prenizkega količnika (1,24 namesto pravilnega 1,52), zato je tožena stranka pripravila izračun razlike v plači, ki je tožniku pripadala iz tega naslova in ki izhaja iz odgovora na tožbo. Ta znesek je bil tožniku tudi izplačan, kar izhaja iz navedb obeh strank kot tudi iz priloge B4. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil v zvezi s tem izračunom zaslišan tudi računovodja tožene stranke S.H., ki je opravil obračun na osnovi plačilnih list od februarja 2002 do julija 2006 (list. št. 34). Tožnik tej priči v zvezi z obračunom plač za navedeno obdobje ni postavil nobenega vprašanja. Glede na takšno situacijo pritegnitev izvedenca finančne stroke tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bila potrebna, saj je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno že z drugimi izvedenimi dokazi, pritožbene navedbe v zvezi s tem pa so neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zavrnitve tožbenega zahtevka za prisojo predpravdnih stroškov. V konkretnem primeru postopek pri delodajalcu ni bil procesna predpostavka za sodno varstvo. Tožnik je imel do delodajalca denarni zahtevek in torej na podlagi 204/4 čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) neposredno sodno varstvo. Stroški, ki jih je imel tožnik z zahtevkom (priloga A9), ki ga je naslovil na delodajalca (stroški v zvezi z izplačilom odpravnine) zato niso potrebni pravdni stroški v smislu 155. čl. ZPP in jih sodišče prve stopnje iz tega razloga utemeljeno ni priznalo. Denarno terjatev iz naslova odpravnine (ki sicer niti ni predmet tega individualnega delovnega spora) bi lahko tožnik zahteval od tožene stranke z neposrednim sodnim varstvom.

Glede zahtevka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožniku, v posledici dela na deloma neustreznih delih pri toženi stranki vse od leta 1993 dalje bistveno poslabšalo zdravstveno stanje. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka za povzročeno škodo krivdno odškodninsko odgovorna, saj ni pravočasno poskrbela, da bi tožnika v skladu z odločbo ZPIZ št. 585817 z dne 26. 11. 1993 (priloga A2), razporedila na drugo ustrezno delo. Tožnik je v posledici poslabšanja zdravstvenega stanja s tožbo zahteval odškodnino in sicer iz naslova telesnih bolečin v znesku 4.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu 2.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000,00 EUR, skupaj 10.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je ugotovljeno škodo ocenilo na 2.500,00 EUR.

Ugotavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo materialnega prava. Tožnik v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje glede višine ugotovljene škode. Meni, da je bila le ta iz vseh odškodninskih postavk odmerjena prenizko in tako odstopa od sodne prakse v podobnih primerih.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke (čemur tožena stranka ni nasprotovala, saj se zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe ni pritožila), je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje.

V skladu z določili 179. člena OZ prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine sodišče presoja pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazi pa tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je oškodovanec utrpel, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki jih zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega pa mora pri odmeri pravične odškodnine sodišče upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odškodnino iz naslova telesnih in duševnih bolečin odmerilo v prenizkem znesku.

Iz izvedeniškega mnenja sodne izvedenke za medicino, nevrologijo in psihiatrijo A.V., dr. med., je razvidno, da je prisiljeni položaj in dvigovanje težkih bremen pri delu tožniku dodatno okvarilo ledveno hrbtenico, da je okvara stisnila levi ishiadični živec, zaradi česar se bolečina širi po hrbtni strani leve noge navzdol in je po upokojitvi blaga, vendar trajna. Nadalje izvedenka navaja, da je imel tožnik vsa leta težaškega dela od leta 2000 naprej vsaj trikrat letno po en teden do en mesec hujše bolečine v križu, ki so zahtevale intenzivnejše zdravljenje in stalež. Tožnik je trpel srednje hude bolečine v križu trikrat letno po teden do štirinajst dni, blage bolečine pa trajno. Z ozirom na opisane telesne bolečine je po stališču pritožbenega sodišča in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih primerna odškodnina 2.500,00 EUR. Prvostopno sodišče je tožniku iz tega naslova prisodilo manj, kot bi bila pravična denarna odškodnina v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika. Pritožbeno sodišče se je glede na vse navedeno odločilo, da prisojeni znesek odškodnine iz tega naslova zviša na 2.500,00 EUR, to je znesek, ki po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

Tudi glede zavrnitve odškodnine v znesku 3.000,00 EUR za škodo iz naslova duševnih bolečin tožnika zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožba utemeljena, saj odločitev sodišča prve stopnje ni skladna z določbo 179. čl. OZ. Sodna izvedenka medicinske stroke A.V., dr. med., je ocenila, da so tožnikove življenjske aktivnosti zaradi fizičnih obremenitev, prisiljenih položajev in dvigovanja bremen zmanjšane za 5 %. Glede na mnenje sodne izvedenke je dosojena odškodnina po sodišču prve stopnje tudi iz tega naslova prenizko odmerjena (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik iz naslova te škode upravičen do odškodnine v višini 1.000,00 EUR). Z ozirom na odstotek zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je po stališču pritožbenega sodišča in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih primerna odškodnina 4.000,00 EUR, zato je prisojeni znesek odškodnine iz tega naslova zvišalo, posebej tudi iz razloga, ker je upoštevalo, da je tudi strah, ki ga je tožnik ves čas trpel v posledici dela na neustreznem delovnem mestu, prešel v to kategorijo pravno priznane škode. V primeru namreč, ko strah ne izzveni, se, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti in sicer kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je nezadovoljstvo na delovnem mestu vplivalo na večjo pogostost ekstrasistol (motnja srčnega ritma), tako, da je imel tožnik vsa leta neupoštevanja omejitev trajno blažji strah, da se bo nekaj hudega zgodilo, pa tudi bolečina v križu mu je povzročala trajni blažji strah, da se bo stanje zaradi fizičnih obremenitev poslabšalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za strah, kot trajno posledico škode, ki je nastala zaradi dela na neustreznem delovnem mestu in se je pojavil vsakič, ko je imel tožnik telesne bolečine, kot posledico dela na neustreznem delovnem mestu (list. št. 95). Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče strah ovrednotilo v okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni ravnalo pravilno, ko je tožniku priznalo odškodnino iz naslova strahu (primarni strah- strah ob škodnem dogodku, sekundarni strah- strah za izid zdravljenja), saj v tem smislu tožnik strahu ni zatrjeval. Ker pa tožena stranka navedene odločitve sodišča prve stopnje ni izpodbijala s pritožbo, pritožbeno sodišče glede na določbo 359. čl. ZPP v ta del sodbe sodišča prve stopnje ni poseglo.

Pritožbeno sodišče je v posledici vsega navedenega na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe delno spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino zvišalo na znesek 7.000,00 EUR. Tako je celokupna odmerjena odškodnina skladna z navedenimi kriteriji in umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v primerljivih primerih. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Pri tem ni upoštevalo pritožbenih navedb o tem, da je tožnik glede denarnega zahtevka iz naslova razlike v plači delno uspel v pravdi, saj so take navedbe neutemljene. Tožnik namreč za znesek v višini 930,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki mu ga je tožena stranka izplačala dne 18. 7. 2007, tožbe ni umaknil, ampak je vztrajal pri postavljenem zahtevku, ki ga je sodišče prve stopnje nato tudi v celoti pravilno zavrnilo.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel v višini 52,65 %, tožena stranka pa v višini 47,35 %. V tem sorazmerju morata stranki druga drugi povrniti po sodišču prve stopnje priznane in odmerjene pravdne stroške. Skupni potrebni stroški sodnega postopka tožeče stranke po izračunu sodišča prve stopnje znašajo 3.648,64 EUR, 52,65 % teh stroškov znaša 1.921,01 EUR. Skupni potrebni stroški sodnega postopka tožene stranke po izračunu sodišča prve stopnje znašajo 2.517,87 EUR, 47,35 % teh stroškov pa znese 1.192,11 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka obeh strank je tožena stranka dolžna tožniku povrniti del njegovih stroškov sodnega postopka v višini 728,90 EUR. Ker pa je sodišče prve stopnje toženi stranki že naložilo, da tožniku povrne 685,94 EUR (1. tč. izreka sodbe, ki je pravnomočna), je pritožbeno sodišče ta pravnomočni del upoštevalo in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne le še razliko do 728,90 EUR, to je znesek v višini 42,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila.

Tožnik je bil oproščen plačila sodnih taks in stroškov za izvedenca medicinske stroke, zato je tožena stranka po določilu 15. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST- UPB1; Ur. l. RS št., 20/2004, 115/2006, 140/2006) na račun Delovnega sodišča v Mariboru dolžna plačati tudi 47,25 % sodnih taks za tožbo in sodbo v višini 125,64 EUR in 47,25 % sodne takse za izvedenca medicinske stroke (46. čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči, Ur. l. RS, št. 48/2001 in nadaljnji) v višini 491,44 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato bi bil upravičen do delne povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov (165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP). Ker tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.