Jedro

Tožnica, ki je v času od 2.4.1992 do neugotovljenega dne v letu 1995 prebivala v B. v BiH, ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 40. člena ZDRS, da državljan druge republike na teritoriju Republike Slovenije tudi dejansko živi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 379/97-9 z dne 22.1.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 30.1.1997. Z navedeno odločbo ni bilo ugodeno njeni vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Vloga je bila obravnavana hkrati z vlogo njenega moža in njunih otrok. Vsem tem je bila izdana odločba o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica leta 1991 odšla v Bosno in Hercegovino in se od tam vrnila šele leta 1995, zato ne izpolnjuje enega izmed kumulativno predpisanih pogojev iz 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s tem, da mora po navedeni zakonski določbi državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo, izpolnjevati poleg formalno prijavljenega stalnega bivališča na dan plebiscita (23.12.1991) tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji. Tožnica, po podatkih v upravnih spisih, tega dejstva pa tudi sama ne zanika, v času od jeseni 1991 vse do leta 1995 ni živela v Republiki Sloveniji. Po oceni sodišča prve stopnje, tožnica tako ne izpolnjuje pogoja določenega v 1. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Na drugačno odločitev pa ne morejo vplivati navedbe tožnice, da so v tem času vojne razmere v Bosni in Hercegovini preprečevale njeno vrnitev v Slovenijo.

Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Na dan 23.12.1990 je imela prijavljeno stalno bivališče v Sloveniji, kjer je tudi dejansko živela. V roku šestih mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije je vložila vlogo za sprejem v državljanstvo. Takrat so bili torej izpolnjeni kumulativno vsi relevantni pogoji za sprejem v državljanstvo. Dejstvo, da je leta 1991 odšla v BIH z namenom krajšega obiska k sorodnikom oziroma da je že 2.4.1992 odpotovala v BIH na obisk k otrokom, kar vse se navaja v upravnih spisih in izpodbijani sodbi, v obravnavanem primeru ni pomembno za rešitev te zadeve. Odpotovala je v B., ki je bil tri leta oblegan in se brez velike življenjske nevarnosti mesta ni dalo zapustiti. Tožena stranka pa tudi sodišče prve stopnje nista ugotavljala ali je namesto tožnice njen mož vložil zanjo vlogo za sprejem v državljanstvo zato, ker nje takrat ni bilo v Sloveniji, ali pa zato, ker je kot pater familias opravil to za celotno družino. Predpis pa tudi ne prepoveduje krajših obiskov v tujini med tekom postopka za sprejem v državljanstvo. Tako ni izkazano, da tožnica ni živela v Sloveniji v obdobju od 23.12.1990 do 2.4.1992. Zaradi tega je tudi nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92, 61/92, 13/94, 13/95, 29/95 in 59/99) v 1. odstavku 40. člena določa, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Iz navedene določbe izhaja, da mora biti med kumulativno naštetimi pogoji izpolnjen tudi pogoj, da državljan druge republike na teritoriju Republike Slovenije tudi dejansko živi. Po presoji pritožbenega sodišča je zato izpodbijana sodba zakonita.

Tožnica niti v tožbi, niti v pritožbi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je konec leta 1991 (izjava tožnice na zaslišanju dne 2.7.1996) oziroma dne 2.4.1992 (izjava tožničinega moža na zaslišanju dne 31.8.1992) zapustila in se vrnila v Republiko Slovenijo šele neugotovljenega dne leta 1995. Razlogi za odhod iz Republike Slovenije in okoliščine, ki naj bi omejevale vrnitev, pa so pravno neupoštevni glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnica ni ves čas živela v Republiki Sloveniji.

Ker nista podana uveljavljena pritožbena razloga in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.