Jedro

Dolžnost upravnega organa iz šestega odstavka 31. člena ZRTVS-1, da odjemalcu oziroma plačniku električne energije omogoči podajo izjave v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1, je kršena, če upravni organ hkrati ne zagotovi, da se odjemalec oziroma plačnik električne energije dejansko seznani z možnostjo izpodbijanja zakonske domneve imetništva sprejemnika z izjavo.

Pri vprašanju seznanitve stranke s pravno domnevo, v skladu s katero se šteje za zavezanko za plačilo javne dajatve in možnostjo njenega ovrženja, še ne gre za postopek po 40. členu ZRTVS-1. Vročitev je treba opraviti po določbah ZUP.

Kasnejše obvestilo ne nadomešča obveznosti upravnega organa, predpisane v šestem odstavku 31. člena ZRTVS-1, in tudi ne more sanirati morebitne vročitve dopisa (poziva k izjavi) upravnega organa iz navedene določbe.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Radiotelevizije Slovenija, javni zavod, Ljubljana št. 74460552-02784299-01 z dne 5. 6. 2020 se odpravi in se vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Radiotelevizija Slovenija, javni zavod, Ljubljana (v nadaljevanju RTV Slovenija ali upravni organ) odločila o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija za leto 2019 tako, da je zavezancu A. A. (v nadaljevanju zavezanec ali tožnik) naložila plačilo zapadlih neplačanih RTV prispevkov za obdobje od januarja 2019 do vključno decembra 2019 po 12,75 EUR mesečno in obresti od dneva zapadlosti posamezne glavnice do izdaje odločbe v znesku 12,81 EUR, skupaj 165,81 EUR z zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila.

2.V obrazložitvi se je upravni organ skliceval na določbe 31. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1), prvi odstavek 389. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), prvi odstavek 40. člena ZRTVS-1, 96. člen ZDavP-2, 17. člen Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju Pravilnik), 390. in 393. člen ZDavP-2. Upravni organ je navajal, da je na podlagi evidenc, ki jih vodi v skladu z 38. in 39. členom ZRTVS-1, ugotovil, da je zavezanec na dan izdaje odločbe dolžan plačati prispevek za obdobje, navedeno v izreku odločbe, in v višini, določeni v Zakonu o spremembah Zakona o Radioteleviziji Slovenija, Uradni list Republike Slovenije, št. 9/2014.

3.Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženec) je z odločbo št. 61540-14/2020/2 z dne 24. 9. 2020 pritožbo zavezanca zavrnilo. Toženec se je skliceval na prvi, četrti in šesti odstavek 31. člena ZRTVS-1. Trdil je, da dokumenti obravnavane zadeve izkazujejo pravno domnevo po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1, da se pri zavezancu po samem zakonu šteje, da ima sprejemnik, in sicer kot oseba, ki je registrirana kot odjemalec ali plačnik električne energije v javnem električnem omrežju. Iz dokumentov zadeve izhaja, da je upravni organ z dopisom št. 404759580-MS z dne 13. 2. 2018 na podlagi četrtega in šestega odstavka 31. člena ZRTVS-1 pozval zavezanca kot registriranega plačnika in odjemalca električne energije za odjemno mesto X., da obrazloži stanje posedovanja sprejemnikov oziroma da na priloženem obrazcu bodisi prijavi svoje sprejemnike bodisi sporoči, da RTV prispevek že plačuje sam ali njegov član družine, bodisi poda predpisano izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Iz vročilnice je razvidno, da je bil navedeni dopis zavezancu osebno vročen 15. 2. 2018. Zavezanec je bil opozorjen na pravne posledice, če v 15 dneh po prevzemu pošiljke ne vrne ustrezno izpolnjenega obrazca, in sicer, da ga bodo v skladu s 3. členom Pravilnika s prvim naslednjim koledarskim mesecem obremenili z obveznostjo plačila pavšalnega RTV prispevka. Zavezanec v roku ni podal nobenega odgovora na omenjeni poziv RTV Slovenija, kar pomeni, da ni ovrgel pravne domneve po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1, da ima kot oseba, ki je registrirana kot odjemalec ali plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, sprejemnik. Zato je posledično v skladu z določbami četrtega in šestega odstavka 31. člena ZRTVS-1 in 3. člena Pravilnika na zakonit način postal zavezanec za plačilo RTV prispevka, in sicer s prvim naslednjim koledarskim mesecem, to je aprilom 2018.

4.Toženec je navajal, da se zavezanec neutemeljeno sklicuje na odločbo Ministrstva za kulturo št. 61540-81/2019/2 z dne 16. 3. 2020. S to odločbo je bilo odločeno o zavezančevi pritožbi zoper sklep RTV Slovenija o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje, zato navedena odločba nima nobenega vpliva na vsebinsko odločitev v predmetni zadevi. Prav tako se zavezanec neutemeljeno sklicuje na pisne dopise z dne 9. 4. 2018 in 14. 5. 2018, s katerimi je zavrnil računa za plačilo RTV prispevka št. 74460552 z dne 4. 4. 2018 in št. 74460552 z dne 4. 5. 2018. Pri RTV prispevku enostranska zavrnitev računa ne povzroči prenehanja obveznosti plačila. Obveznost plačila RTV prispevka kot posebne javne dajatve preneha samo ob pogojih, ki jih določa ZRTVS-1 in na njegovi podlagi temelječ Pravilnik. Toženec se je skliceval na 14. člen Pravilnika. Navajal je, da iz listin izhaja, da do takšnih razlogov v obravnavani zadevi ni prišlo in se tudi zavezanec nanje ne sklicuje. Po aprilu 2018, ko je na zakonit način postal zavezanec za RTV prispevek, ni prišlo do razbremenitve zavezanca plačila te zakonske obveznosti. Toženec je navajal, da zavezanec ni ugovarjal ugotovitvi, da RTV prispevek za leto 2019 (januar 2019 - december 2019) ni bil plačan. Toženec je ocenil, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

5.Tožnik je v tožbi navajal, da je odločba toženca nepravilna in nezakonita. Trdil je, da mu dopis upravnega organa št. 404759580-MS z dne 13. 2. 2018, ki bi naj bil tožniku vročen 15. 2. 2018, ni bil nikoli osebno vročen. Tožnik vročilnice (povratnice) ni podpisal. Posledično predmetnega dopisa z dne 13. 2. 2018 ni nikoli prejel in ga niti videl, z njim še danes ne razpolaga in ni seznanjen z njegovo vsebino. Zaradi navedenega in posledično nezakonito izdanih nadaljnjih odločb s strani upravnega organa in toženca je bila tožniku kršena pravica do izjave. Preden se namreč izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, ki za zavezanca ustvarja obveznosti. Upravni organ ne glede na pravno domnevo po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1 svoje odločbe ne sme opreti na dejstva oziroma domneve, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi na način, kot ga predvideva Pravilnik. Ker je upravni organ ravnal v nasprotju s predpisi, je zagrešil bistveno kršitev določb postopka. Četudi toženec domnevno razpolaga s podpisano povratnico in domnevnim dokazilom o prejemu dopisa s strani tožnika, tožnik predmetne povratnice ni podpisal. Opustitev ravnanja ne more pomeniti potrditve domneve po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1. Tožnik je svoje navedbe o nevročitvi dopisa dokazoval s svojim zaslišanjem in s postavitvijo izvedenca grafologa.

6.Tožnik je izpostavljal, da od zavrnitve računov naprej, to je od 14. 5. 2018, ni prejel nobenega računa več s strani RTV Slovenija, kar je lahko razumel kot sprejem zavrnitve računov in izjavo o tem, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika. Hkrati je tožnik navedeno štel kot strinjanje z njegovo izjavo in je sklepal, da je s tem zadeva zaključena. V nadaljevanju je bila namreč dolžnost toženca tožnika obvestiti o svojem stališču v zvezi z zavrnitvijo računov in podano izjavo s strani tožnika, da ne uporablja kakršnihkoli aparatov, ki bi dajali tožencu pravno podlago, da zaračunava svoje storitve, najmanj pa bi bila RTV Slovenija dolžna za domnevne obveznosti tožniku pošiljati račune, da bi ta sploh bil seznanjen s svojimi domnevnimi obveznostmi. Tožnik namreč do trenutka, ko je v izpodbijani odločbi prebral, da bi naj osebno prevzel in podpisal vročilnico, ni niti vedel, da bi naj domnevni dopis prejel ali s podpisom potrdil njegov prejem, še manj pa, da bi se moral s tem v zvezi podvreči aktivnemu ravnanju s podajo formalne izjave.

7.Tožnik je zatrjeval tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki zagotavlja enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih ali enakih primerih in enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. V konkretni zadevi je bila tožniku s tem, ko ni imel možnosti izjave o dejstvih in okoliščinah, ker dopisa z dne 13. 2. 2018 ni prejel, možnost enakopravne obravnave odvzeta in navedena ustavna pravica kršena.

8.Tožnik je trdil, da so podani razlogi za izpodbijanje odločbe toženca po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbo toženca št. 61540-14/2020/2 z dne 24. 9. 2020 in zadevo vrne tožencu oziroma upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka.

9.Toženec je v odgovoru na tožbo navajal, da je neutemeljen tožbeni ugovor, da tožniku ni bil vročen dopis RTV Slovenija št. 404759580-MS z dne 13. 2. 2018, in z njim povezane trditve, da se tožnik ni mogel izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah. Vročitev je bila opravljena v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o osebnem vročanju. V dokumentih zadeve se nahaja vročilnica tega dopisa, iz katere je razvidno, da je bil zadevni poziv vročen tožniku na njegov naslov prebivanja X. Na vročilnici je jasno razviden lastnoročni podpis prejemnika in lastnoročno izpisan datum prejema, to je 15. 2. 2018. Pripomb vročevalca, ki bi kazale na kakšne težave pri samem vročanju, ni.

10.Toženec je tožniku očital, da zavaja s trditvijo, da naj bi se šele z izpodbijano odločbo seznanil s prejetjem domnevnega dopisa. Navajal je, da je upravni organ z dopisom št. 406302685-STM z dne 12. 4. 2018 odgovoril tožniku na njegov dopis z dne 9. 4. 2018, s katerim je tožnik zavrnil plačilo računa za RTV prispevek št. 74460552 z dne 4. 4. 2018. Upravni organ je tožniku v odgovoru pojasnil, da tožnik ni v danem roku odgovoril na poziv RTV Slovenije z dne 13. 2. 2018 k prijavi sprejemnika za odjemno mesto električne energije, ki mu je bil vročen 15. 2. 2020, in da se zato šteje, da je postal zavezanec za plačilo RTV prispevka s prvim dnem v prvem koledarskem mesecu po poteku navedenega roka, to je v aprilu 2018. Znova je bil seznanjen z zakonskimi določbami, ki urejajo obveznost plačila RTV prispevka in s pogoji za odjavo sprejemnikov in kako pravilno izpolniti priloženi obrazec za odjavo. Obveščen je bil, da za odjavo sprejemnika ne zadostuje več izjava, ki jo je zavezanec prepozno podal, ampak je predpisan obrazec za odjavo, ki ga je upravni organ poslal v prilogi. Toženec je še navajal, da je upravni organ tožnika o obveznosti plačila RTV prispevka in možnostih za veljavno odjavo sprejemnikov ponovno obvestil v dopisu št. 407273670-LM z dne 16. 5. 2018, s katerim je odgovoril na njegov dopis z dne 14. 5. 2018, s katerim je tožnik zavrnil plačilo računa za RTV prispevek št. 74460552 z dne 4. 5. 2018. Iz dokumentov je razvidno, da je bil tožnik s strani RTV Slovenija večkrat seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi ter s pravnimi posledicami svojih (ne)ravnanj. Tožnik je zavestno ravnal v nasprotju z veljavnimi določili in pravilnimi navodili RTV Slovenije.

11.Toženec je kot neutemeljene opredelil navedbe, da tožnik od zavrnitve računov naprej, to je od 14. 5. 2018, ni prejel nobenega računa s strani upravnega organa. RTV Slovenija na podlagi drugega odstavka 389. člena ZDavP-2 in prvega odstavka 13. člena Pravilnika mesečno obvešča zavezanca o višini prispevka. V skladu z navedenimi določbami so bila tožniku mesečno poslana obvestila o plačilu RTV prispevka na naslov prebivanja X. Ne glede na to pa prejetje računa za plačilo RTV prispevka ni pogoj za nastanek obveznosti plačila RTV prispevka. V skladu s prvim odstavkom 389. člena ZDavP-2 mora zavezanec plačevati RTV prispevek do 15. dne v mesecu za tekoči mesec v višini, določeni z ZRTVS-1 oziroma s sklepom vlade, izdanim na podlagi omenjenega zakona. Obveznost plačila RTV prispevka zato ne nastane na podlagi izstavljenega računa s strani RTV Slovenije, ampak na podlagi samega zakona. Kot je toženec utemeljil v izpodbijani odločbi, pa je izkazano, da pri tožniku po aprilu 2018, ko je na zakonit način postal zavezanec za RTV prispevek, ni prišlo do razbremenitve zakonske obveznosti plačila RTV prispevka. Tožnik je zato dolžan plačati zapadli RTV prispevek za leto 2019, kot mu nalaga odločba upravnega organa.

12.V prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2023 je tožnik vztrajal pri tožbenih navedbah, da mu dopis z dne 13. 2. 2018 ni bil vročen. Skliceval se je na potrdilo svojega tedanjega delodajalca B. z dne 10. 8. 2021 o osebni navzočnosti na delovnem mestu v času vročanja predmetnega dopisa, iz katerega izhaja, da osebna vročitev tožniku na dan 15. 2. 2018 na naslovu bivanja ni bila možna, posledično tudi ni bila pravilno opravljena. Nadalje je navajal, da je od upravnega organa pridobil kopijo vročilnice, s katero se izkazuje vročitev dopisa z dne 13. 2. 2018. Tožnik je navajal, da na vročilnici ni njegov podpis, kar izhaja tudi iz primerjave podpisa na vročilnici s podpisom na pooblastilu in drugih vlogah, ki se nahajajo v spisu. Tožnik je trdil, da mu podpis prejemnika pisanja in dejanski prejemnik pisanja ni znan. Tožnik za prevzem predmetnega pisanja kot tudi kakršnegakoli sprejemanja pošiljk/pisanj ni nikoli pooblastil nikogar drugega. V konkretnem primeru se uporablja 87. člen ZUP, ki določa, da se odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Pri vročitvi dopisa z dne 13. 2. 2018 ni šlo za osebno vročitev, saj dopis ni bil vročen tožniku. Tožnik je izkazal obstoj dvoma o tem, da mu je bil dopis z dne 13. 2. 2018 vročen. Nesprejemljivo bi bilo od tožnika zahtevati, da izkaže, da mu predmetni dopis ni bil vročen, ker bi to pomenilo, da se od njega zahteva izkazovanje negativnega dejstva.

13.Tožnik je trdil, da ni nikoli prejel dopisov toženca z dne 12. 4. 2018 niti z dne 16. 5. 2018, s katerima naj bi toženec tožnika obvestil o obveznosti plačila RTV prispevka in možnostjo za veljavno odjavo sprejemnikov s priloženim obrazcem za odjavo. Toženec ni izkazal, da sta bila dopisa tožniku pravilno vročena. Posledično tožnik na dopisa ni mogel odgovoriti.

14.Tožnik je zanikal navedbe toženca, da je RTV Slovenija od zavrnitve računov dalje, to je od 14. 5. 2018, tožniku mesečno pošiljala obvestila o plačilu RTV prispevka na naslov prebivanja X. Pozval je toženca, da naj svoje navedbe o poslanih obvestilih podkrepi z ustreznimi dokazi.

15.Tožnik je trdil, da po navedenem ni nikoli postal zavezanec za plačilo RTV prispevka, saj tožnik ni prejel odločbe, s katero bi mu bil tak status določen, poleg tega pa se v skladu z določbami ZRTVS-1 o tem ni imel dejanske možnosti izjaviti. Tak status ne more biti določen glede na dejansko stanje, saj tožnik ne poseduje nobene naprave, ki bi omogočala sprejem programov RTV Slovenija, to pa je tožencu tudi sporočil z zavrnitvijo računov iz aprila in maja 2018. Tožnik je navajal, da naj sodišče odloči o tožbi tako, kot je predlagal v tožbi.

16.V pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2024 je tožnik zatrjeval, da ima dopis upravnega organa št. 404759580-MS z dne 13. 2. 2018 naravo upravnega akta, saj ima v primeru, da oseba nanj ne odgovori oziroma ne odgovori ustrezno za posledico, da se šteje, da je postala zavezanka za plačilo RTV prispevka. Gre za upravni akt, ki tožniku nalaga obveznost začetka plačevanja RTV prispevka. Ne sme se upoštevati oblika in naslov dokumenta, temveč naravo in njegove učinke. Po navedenem bi moral biti naveden dopis tožniku vročen osebno. Tožnik je vztrajal pri dotedanjih navedbah o kršitvi pravice do izjave, ker mu naveden dopis ni bil vročen. Nadalje je tožnik navajal, da je Upravno sodišče Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Mariboru, v zadevi opr. št. II U 365/2020 odločilo, da se sklep upravnega organa št. 419173919 z dne 3. 6. 2020 razveljavi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek kot posledica tega, da odločba št. 74460552-02653703 z dne 9. 5. 2019 tožniku ni bila pravilno vročena. Tožnik se je še skliceval na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Mariboru, opr. št. II U 78/2019 z dne 17. 11. 2021, v kateri je zavzeto stališče, da se za vročanje odločb upravnega organa ne uporabljajo določbe ZDavP-2, temveč 87. člen ZUP. Prav tako je povzemal vsebino odločbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II U 103/2021 z dne 10. 10. 2023, s katero je bilo odločeno o sporu med istima strankama kot v predmetnem upravnem sporu. Upravno sodišče je odločalo o razveljavitvi potrdila o izvršljivosti in pravnomočnosti odločbe upravnega organa št. 74460552-02653703 z dne 9. 5. 2019 o obveznosti plačila RTV prispevka zaradi izkazanega dvoma o tem, da je tožnik prejel obvestilo o pošiljki z dne 13. 5. 2019.

17.V pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2024 je toženec vztrajal pri svojih trditvah. Opozoril je, da potrdilo tožnikovega delodajalca ne dokazuje, da 15. 2. 2018 vročitev dopisa z dne 13. 2. 2018 ni mogla biti opravljena, saj je lahko tožnik pisanje prevzel po zaključku delovnega časa. Trditve tožnika, da ima dopis z dne 13. 2. 2018 naravo upravnega akta, je označil kot zmotne. Navajal je še, da odločbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, na katere se je skliceval tožnik v drugi pripravljalni vlogi, niso relevantne, ker sodišče ni presojalo vročitve spornega dopisa z dne 13. 2. 2018.

Dokazni sklep

18.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in listinske dokaze, ki sta jih v predmetnem upravnem sporu predložili stranki (priloge A2, A4 - A11, B1). Nadalje je sodišče zaslišalo tožnika. Dokazni predlog tožnika za postavitev izvedenca grafologa je sodišče zavrnilo iz razlogov, razvidnih iz nadaljnje obrazložitve.

K I. točki izreka

19.Tožba je utemeljena.

20.V obravnavani zadevi je sporna odločitev o obveznosti tožnika, da plača prispevke za programe RTV Slovenija za leto 2019 v skupnem znesku 165,81 EUR. Upravni organ odločitev kot ključno opira na prvi in četrti odstavek 31. člena ZRTVS-1 in ugotovitev, da je tožnik po njegovi evidenci, vodeni v skladu z 38. in 39. členom ZRTVS-1, zavezanec za plačilo za vse mesece leta 2019. Toženec kot drugostopenjski organ pa razloge dopolnjuje z ugotovitvijo, da za tožnika velja pravna domneva, da je kot registriran odjemalec in plačnik električne energije imetnik sprejemnika in da je zavezanec za plačilo RTV prispevka od aprila 2018. Toženec se sklicuje na dopis upravnega organa št. 404759580-MS z dne 13. 2. 2018, ki je bil tožniku kot registriranemu plačniku in odjemalcu električne energije za odjemno mesto X., po trditvah toženca vročen 15. 2. 2018. Tožnik je bil pozvan, da se izjavi o imetništvu sprejemnikov in da na priloženem obrazcu prijavi sprejemnik ali poda predpisano izjavo, da RTV prispevek že plačuje sam ali njegov član družine oziroma da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, nadalje pa opozorjen na pravne posledice, če v 15 dneh po prevzemu pošiljke ne vrne ustrezno izpolnjenega obrazca, in sicer, da bo s prvim naslednjim koledarskim mesecem obremenjen z obveznostjo plačila pavšalnega RTV prispevka. Toženec obveznost plačila RTV prispevka utemeljuje na ugotovitvi, da tožnik v danem roku izjave ni podal in da tudi kasneje ni nastopil noben zakonski razlog, ki bi bil relevanten za prenehanje obveznosti plačevanja RTV prispevka.

21.40. člen ZRTVS-1 določa, da se glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. ZDavP-2 v 390. členu ureja izdajo odločbe v primeru neplačila. Določa, da fizični in pravni osebi, ki ne plača prispevka in za katero RTV Slovenija ugotovi, da je zavezanec za prispevek, izda RTV Slovenija odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero naloži zavezancu, da neplačane prispevke plača v 15. dneh od vročitve odločbe. Da bi upravni organ lahko izdal odločbo, kot je izpodbijana, mora torej ugotoviti: (-) sklop dejstev, ki omogočajo dejanski zaključek o neplačilu prispevka in (-) sklop dejstev, ki omogočajo dejanski sklep o tem, da je določena oseba imetnik sprejemnika in posledično zavezanec za plačilo RTV prispevka. Čeprav drugi odstavek 389. člena ZDavP-2 določa, da RTV Slovenija mesečno obvešča zavezanca o višini prispevka, pa iz citiranega 390. člena ZDavP-2 ne izhaja, da je tako obvestilo predpostavka za izdajo odločbe. Sodišče dodaja, da gre za zakonsko obveznost, pri čemer prvi odstavek 389. člena ZDavP-2 določa rok za plačilo prispevka v tekočem mesecu, višino prispevka pa določa 32. člen ZRTVS-1. Tožbene navedbe o nevročitvi mesečnih računov za plačilo prispevka v letu 2019 zato po mnenju sodišča ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Pri tem sodišče dodaja, da tožnik plačila prispevka v letu 2019 ni zatrjeval.

22.Osrednji del tožbe pa predstavljajo navedbe, da niso izpolnjeni pogoji za pravno domnevo, da je tožnik kot registriran odjemalec in plačnik električne energije imetnik sprejemnika in posledično zavezanec za plačilo RTV prispevka. Tožnik se se opira na trditev, da mu dopis upravnega organa št. 404759580-MS z dne 13. 2. 2018, na katerem upravni organ in toženec gradita zaključek o obstoju pravne domneve o imetništvu sprejemnika, ni bila nikoli vročen, s čimer mu je bila odvzeta pravica do izjave.

23.Sodišče soglaša s tožnikom, da je pravica do izjavljanja oziroma pravica biti slišan del ustavne določbe o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave). Enako varstvo pravic ima v upravnih postopkih poseben pomen zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke v postopku, zaradi česar je v upravnih zadevah udeležba stranke še bolj pomembna. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo. Med najbolj tipičnimi kršitvami je onemogočanje sodelovanja v postopku oziroma opustitev dolžnosti stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Gre za kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

24.Tožnik pa v predmetnem upravnem sporu izpostavlja pravico do izjave, ki jo ZRTVS-1 ureja v 31. členu. Prvi odstavek 31. člena ZRTVS-1 določa, da mora RTV Slovenija plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti tisti, ki ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov. V četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1 je uzakonjena pravna domneva o imetniku sprejemnika. V skladu z navedenim določilom se šteje, da ima sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Dolžnost RTV Slovenija, da omogoči podajo tovrstne izjave, je izrecno predpisana v šestem odstavku 31. člena ZRTVS-1, ki določa, da preden RTV Slovenija od odjemalca oziroma plačnika električne energije, ki doslej ni bil zavezanec za plačilo prispevka, zahteva plačilo prispevka na podlagi tega zakona, mu mora omogočiti, da poda izjavo v smislu četrtega odstavka tega člena.

25.Zgoraj navedeno ponuja odgovor na tožnikove trditve v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2024, da ima obravnavani dopis upravnega organa z dne 13. 2. 2018 pravno naravo upravnega akta, iz česar izpelje trditev, da bi mu moral biti dopis osebno vročen. Sodišče ugotavlja, da ZUP ne definira upravnega akta, temveč opredeljuje upravno zadevo. ZUP ureja dve vrsti konkretnih in posamičnih pravnih aktov, ki se izdata v upravi zadevi, in sicer odločbo in sklep. Upravni akt je pojem upravnega spora. Ustaljena je razlaga Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da pojem upravnega akta ne zajema le upravnih odločb, temveč tudi druge akte, ki jih sprejmejo organi v okviru izvrševanja upravne funkcije in so rezultat njihovega enostranskega oblastvenega odločanja. Navedeni pojem tako zajema vse odločitve nosilcev upravnih funkcij, ki posegajo v pravni položaj oseb, ne glede na to, da ne gre za upravne zadeve, o katerih se odloča v upravnem postopku. Pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt, je treba upoštevati formalni in materialni pogoj. Iz formalnega vidika gre za tak akt, če ga je izdal organ iz 1. člena ZUS-1, materialnopravno pa so to akti, ki vsebujejo vsebinske odločitve o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta in ki so utemeljeni na normi javnega prava, ki pooblašča organ za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.

26.Jasno je, da obravnavani dopis upravnega organa materialnega pogoja za upravni akt ne vsebuje. Z navedenim dopisom upravni organ tožnika le poučuje o vsebini pravnih predpisov, ki se nanašajo na obveznost plačila RTV prispevka, med drugim ga opozarja tudi na pravno domnevo iz četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1, in mu v skladu s šestim odstavkom 31. člena ZRTVS-1 omogoči, da poda izjavo v smislu četrtega odstavka tega člena. Upravni organ tako z navedenim dopisom ni odločil o nobeni tožnikovi pravici ali obveznosti. To je storil šele z izpodbijano odločbo.

27.Sodišče nadalje ugotavlja, da je zmotno tožnikovo stališče, da kršitev v 31. členu ZRTVS-1 uzakonjene možnosti podaje pisne izjave pomeni kršitev temeljnega postopkovnega načela upravnega postopka iz 9. člena ZUP. ZRTVS-1 namreč v 31. členu določa vsebinski pogoj za nastanek obveznosti plačila prispevka, to je imetništvo sprejemnika. Glede imetništva sprejemnika velja zakonska domneva, ki se lahko ovrže z vložitvijo izjave z določeno vsebino. Gre za vsebinsko določbo, ki ureja nastanek obveznosti plačila javne dajatve, kar RTV prispevek je, in ne za procesno določbo v okviru postopka izdaje odločbe zaradi neplačila prispevka. Morebitna kršitev šestega odstavka 31. člena ZRTVS-1 zato ne pomeni izpodbojnega razloga bistvene kršitve določb postopka zaradi onemogočanja sodelovanja stranke v upravnem postopku, temveč gre za vprašanje obstoja oziroma pravilne in popolne ugotovitve dejstev o imetništvu radijskega ali televizijskega sprejemnika. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi uveljavljal zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejstev, ki se nanašajo na vročitev poziva, ki je vseboval pouk o možnosti vložitve izjave v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1, in je zatrjeval, da mu zato ni bilo omogočeno, da bi ovrgel zakonsko domnevo, da poseduje sprejemnik. Da je zatrjevano nevročitev dopisa z dne 13. 2. 2018 in posledično odvzem možnosti, da ovrže obravnavano zakonsko domnevo, povezoval s tožbenim razlogom bistvene kršitve določb postopka, ni odločilno, saj sodišče ni vezano na razloge, ki jih navaja tožnik v tožbi, torej na pravno kvalifikacijo tožbenih navedb, temveč presoja tožbo v okviru tožbenega predloga in tožbenih navedb, v okviru katerih pa je tožnik zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja uveljavljal.

28.Osrednje vprašanje pri presoji utemeljenosti tožbe oziroma pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe je tako, ali je upravni organ pravilno in popolno ugotovil vsa dejstva, ki se nanašajo na njegov dejanski sklep, da je tožnik oseba, ki poseduje sprejemnik (in posledično zavezanec za plačilo prispevka). V tem okviru je sporno vprašanje, ali je upravni organ pravilno ugotovil, da je bila tožniku, ki do leta 2018 očitno ni bil zavezanec za plačilo prispevka, dana možnost izjave, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega sprejemnika. Ni sporno, da je tožnik o možnosti tovrstne izjave bil poučen v dopisu upravnega organa z dne 13. 2. 2018. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je dolžnost upravnega organa iz šestega odstavka 31. člena ZRTVS-1, da odjemalcu oziroma plačniku električne energije omogoči podajo izjave v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1 kršena, če upravni organ hkrati ne zagotovi, da se odjemalec oziroma plačnik električne energije dejansko seznani z možnostjo izpodbijanja zakonske domneve imetništva sprejemnika z izjavo. V konkretni zadevi to pomeni, da je dolžnost upravnega organa v celoti izpolnjena, če je zagotovil vročitev dopisa z dne 13. 2. 2018, ki vsebuje pouk o možnosti podaje obravnavane izjave.

29.Sodišče soglaša s tožnikom, da za vročitev dopisa z dne 13. 2. 2018 ne veljajo določbe ZDavP-2. 40. člen ZRTVS-1 res določa, da se glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Vendar pri vprašanju seznanitve stranke s pravno domnevo, v skladu s katero se šteje za zavezanko za plačilo javne dajatve, in možnostjo njenega ovrženja, še ne gre za postopek po 40. členu ZRTVS-1. Ker ZRTVS-1 nima posebnih določb, ki bi urejale postopek vročitve obvestila upravnega organa iz šestega odstavka 31. člena ZRTVS-1, sodišče ugotavlja, da je v skladu s 4. členom ZUP potrebno vročitev opraviti po določbah ZUP. Sodišče pritrjuje tožniku, da se mora vročitev opraviti kot osebna vročitev, saj gre za dokument, od vročitve katerega začne teči rok (prvi odstavek 87. člena ZUP). Sodišče dodaja, da je tudi toženec v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2024 potrdil, da se je sporni dopis z dne 13. 2. 2018 tožniku vročal v skladu z določbami ZUP o osebnem vročanju.

30.Za razsojo v konkretni zadevi je popolnoma nepomembno, ali je tožnik v drugih odprtih sodnih zadevah med istima strankama uspel dokazati neverodostojnost vročitev drugih pisanj. V upravnih sporih II U 78/2019, II U 365/2020 in II U 103/2021, na katere se sklicuje tožnik, namreč Upravno sodišče Republike Slovenije ni presojalo vročitve dopisa upravnega organa z dne 13. 2. 2018.

31.Dokaz o vročitvi dopisa z dne 13. 2. 2018 je sporna vročilnica. Vročilnica o prejemu pisanja je sicer javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, vendar pa dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Sodišče ocenjuje, da je tožnik s svojimi navedbami in drugimi predloženimi ter predlaganimi dokazi uspel omajati navedbe upravnega organa, da mu je bil dopis z dne 13. 2. 2018 pravilno vročen. Poleg tega, da je tožnik, zaslišan o podpisu vročilnice, ki po trditvah upravnega organa izkazuje vročitev dopisa z dne 13. 2. 2018, odločno in prepričljivo zanikal, da bi bil podpis na vročilnici njegov, na to kaže tudi laična primerjava spornega podpisa z drugimi razpoložljivimi podpisi tožnika. Če so si podpisi tožnika na pooblastilu (priloga A3) in njegovih vlogah v upravnem postopku (zavrnitev računa z dne 9. 4. 2018, zavrnitev računa z dne 14. 5. 2018, zahteva za vrnitev v prejšnje stanje z dne 27. 6. 2019, pritožba z dne 18. 6. 2020, pritožba z dne 8. 7. 2020) na prvi pogled podobni, saj je mogoče prepoznati enake osnovne pisalne značilnosti, pa tega ni mogoče ugotoviti za podpis na vročilnici, ki izkazuje vročitev dopisa z dne 13. 2. 2018. Podpis prejemnika na navedeni vročilnici je na prvi pogled povsem drugačen od podpisov na ostalih omenjenih dokumentih, kar kaže na to, da obstaja dvom, ali je vročilnico podpisal tožnik. Pri dokazovanju trditev, da podpis na vročilnici k dopisu z dne 13. 2. 2018 ni tožnikov, potrdilo tedanjega tožnikovega delodajalca z dne 16. 8. 2021 sicer nima zanesljive dokazne vrednosti, a vendarle ni brez pomena. Dokazuje, da je tožnik 15. 2. 2018, ko je bila opravljena sporna vročitev dopisa z dne 13. 2. 2018, bil v službi. Opravil je 8 urno delovno obveznost, pri čemer delo traja praviloma od 6.00 do 14.00 ure z možnostjo drsečega delovnega časa od 7.00 do 15.00 ure. Sodišče ne prezre, da ni znano, ob kateri uri tega dne je vročevalec opravil vročitev, zato prisotnost na delovnem mestu ne more predstavljati trdnega dokaza, da tožniku navedenega dne pisanje ni moglo biti vročeno. Na to dejstvo pravilno opozarja toženec. A sodišče vendarle ne spregleda, da iz navedb strank in listinskih dokazov ne izhaja, da bi šlo za vročitev po tretjem odstavku 87. členu ZUP, ko vročevalec pusti obvestilo v hišnem predalčniku ali vratih stanovanja in bi tožnik istega dne naknadno prevzel pisanje na kraju, kjer se je to nahajalo, temveč za neposredno osebno vročitev na naslovu. To izhaja tudi iz odgovora na tožbo, v katerem toženec izrecno navaja, da je šlo za vročitev po prvem in drugem odstavku 87. člena ZUP. Sodišče pa je verjelo prepričljivi izpovedbi tožnika, da poštar že leta pošto prinaša dopoldan, najkasneje do 12.00 ure, nikakor pa je ne prinaša po 14.00 uri, ko tožnik zaključi z delavnikom. Navedeno pa za konkretni primer pomeni, da tožniku 15. 2. 2018 pisanje ni moglo biti vročeno neposredno (na domu), saj se je v času, ko poštar po ustaljenem načinu dela prinaša pošto, nahajal v službi. Tožnik je tako s svojimi navedbami in izvedenimi dokazi vzbudil resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.

32.K temu sodišče dodaja, da četudi je bil tožnik v kasnejši korespondenci z upravnim organom (v dopisu upravnega organa z dne 12. 4. 2018) obveščen, da mu je bil 15. 2. 2018 vročen dopis z dne 13. 2. 2018 in mu je bila predstavljena vsebina slednjega dopisa, kasnejše obvestilo ne nadomešča obveznosti upravnega organa, predpisane v šestem odstavku 31. člena ZRTVS-1, in tudi ne more sanirati morebitne nepravilne vročitve dopisa (poziva k izjavi) upravnega organa iz navedene določbe. Šele pravilno vročen poziv po šestem odstavku 31. člena ZRTVS-1 z dano možnostjo izjave v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1 ustvarja pravno domnevo o imetništvu sprejemnika (ob predpostavki, da v danem roku izjava po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1 ni vložena) in šele v tem primeru je imetnik sprejemnika dolžan ravnati po določbah, ki predpisujejo odjavo sprejemnika.

33.Sodišče na načelni ravni soglaša s tožnikom, da je izvedenec grafolog lahko primeren dokaz za dokazovanje trditev, da podpis na vročilnici k dopisu z dne 13. 2. 2018 ni njegov, vendar je sodišče ocenilo, da izvedba tega dokaza v upravnem sporu za dokazovanje trditev, ki jih je podal sam, ni potrebna. Iz sodne prakse izhaja, da je upravni organ (in ne stranka) tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito. Še posebej velja, da tožnik ni dolžan dokazovati negativnih dejstev v zvezi z vročanjem, npr. da vročitev pisanja ni bila opravljena nasproti njemu. V konkretni zadevi pa je tožnik že z drugimi dokazi (ne da bi sodišče izvedlo tudi dokaz z izvedencem) uspel omajati domnevo, da podpis na vročilnici pripada njemu kot naslovniku pisanja. Zaradi aktivnega in hkrati uspešnega ravnanja tožnika v upravnem sporu, usmerjenega v ovrženje domneve o resničnosti tistega, kar se z vročilnico potrjuje, ne zadostuje več golo sklicevanje upravnega organa na vročilnico kot javno listino. Dokazno podprte navedbe o nepravilni vročitvi namreč upravnemu organu nalagajo aktivno vlogo v smeri dokazovanja pravilno opravljene vročitve. Sodišče pa ugotavlja, da upravni organ nasprotnih dokaznih predlogov, ki bi potrjevali pravilno izveden postopek vročitve spornega pisanja naslovniku in tako omogočali zavrnitev tožbe (ob hkratni neutemeljenosti ostalih tožbenih navedb), ni podal.

34.Po navedenem je sodišče tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ugodilo, saj je dejansko stanje glede imetništva sprejemnika, ki predstavlja pravno pomembno dejstvo, nepopolno ugotovljeno. Po presoji sodišča obstaja utemeljen dvom, ali je vročevalec opravil pravilno osebno vročitev dopisa z dne 13. 2. 2018, torej ali je vročilnico podpisal tožnik. Sodišče meni, da se mora ta okoliščina raziskati in na nedvoumen način (tudi s pomočjo izvedenca) ugotoviti, ali je podpis na vročilnici tožnikov. Le v tem primeru se bo lahko upravni organ skliceval na v dopisu z dne 13. 2. 2018 dano možnost izjave glede posedovanja sprejemnika in posledično gradil svoj zaključek o obstoju zakonske domneve posedovanja sprejemnika. Imetništvo sprejemnika je namreč zakonski pogoj za nastanek obveznosti plačila RTV prispevka. Tožbi je sodišče ugodilo tako, da je odpravilo akt upravnega organa, torej akt organa prve stopnje. V tožnikovi obveznosti je bilo namreč odločeno z odločbo upravnega organa ne glede na to, da je le-ta postala dokončna z odločitvijo toženca kot drugostopenjskega organa v upravnem postopku. Na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 je sodišče vrnilo zadevo upravnemu organu v ponovni postopek, saj pogoji za zavrnitev tožbe, določeni v drugem odstavku 63. člena ZUS-1, niso podani.

K II. točki izreka

35.Tožnik in toženec sta v zadevi zahtevala povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da je do povrnitve stroškov upravičen tožnik. Na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 385,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti toženec v roku 15 dni, šteto od dne, ko mu je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pojasnjuje, da bo plačana sodna taksa tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1 c) k tar. št. 6.1 Zakona o sodnih taksah).

Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Glej npr. VSRS sodba X Ips 24/2023 z dne 4. 10. 2023, sodba I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016 in sodba I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016.

V skladu s 4. členom ZUP se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, kolikor ta področja nima urejena s posebnim postopkom.

Prim. UPRS sodba I U 1894/2019 z dne 12. 1. 2021.

Iz določb 87. člena ZUP izhaja, da se osebna vročitev opravi z vročitvijo osebno naslovniku. Če se vročitev ne da opraviti na tak način, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Vročitev velja za opravljeno, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno s pretekom tega roka.

Podpise na pooblastilu in dopisih z dne 9. 4. 2018 in z dne 14. 5. 2018 je tožnik, ko so mu bili predočeni v okviru zaslišanja, prepoznal kot svoje.

Tožnik, ki je pojasnil, da na naslovu X., z ženo prebivata že okoli 30 let, podpisa na vročilnici ni prepoznal niti kot ženinega, kar pa niti ni pomembno, saj iz 87. člena ZUP ne izhaja, da bi se lahko kot osebna vročitev štela tudi vročitev gospodinjskemu članu.

V upravnem spisu se ne nahaja vročilnica, ki bi potrjevala vročitev navedenega dopisa, katerega prejem tožnik prav tako zanika.

Prim. VSRS sklep I Up 187/2022 z dne 9. 11. 2022, VSRS sklep I Up 232/2023 z dne 26. 9. 2023, UPRS sodba I U 859/2021-7 z dne 13. 7. 2021.

Zveza: