Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 nepravilno dvakrat upoštevala napredovanje tožnice, in sicer je najprej upoštevala štiri napredovanja pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnice v 31. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela štiri napredovanja, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.

Tožena stranka ob prevedbi tožnice v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu, kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta. Zato je po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnico z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožničino delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. Za drugačno prevedbo tožnice v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSPJS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da sta bila veljavno sklenjeni pogodba o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 ter aneks z dne 1. 8. 2008 ter da s 1. 7 2010 ni začela veljati pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I, ki je tožnica ni podpisala; zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici za čas od 1. 7. 2010 dalje obračuna, po odvedbi davkov in prispevkov, pa izplača razliko v plači, in sicer med plačo do katere je bila upravičena po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 z veljavnimi aneksi in napredovanji - tj. za delovno mesto strokovnega svetovalca I v 33. plačnem razredu z upoštevanjem napredovanj, kjer je delo tudi dejansko opravljala in plačo, ki jo je dejansko prejela v tem obdobju, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Tožbo je zavrglo v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da tožnica od 1. 7. 2010 opravlja dela in naloge strokovnega svetovalca I v 31. plačnem razredu povečano za dve napredovanji, torej v 33. plačnem razredu (točka II izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper takšno sodbo (smiselno pa tudi zoper sklep) se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da iz izpovedbe tožnice, ki sta jo potrdila tudi A.A. in B.B. izhaja, da je tožnica že pred 1. 8. 2008, torej pred sporno prevedbo, opravljala dela in naloge, ki so dejansko sovpadale z opisom delovnega mesta strokovnega svetovalca I. Podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 ni bila v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), temveč v 47. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Namen ZSPJS je izključno v ureditvi sistema plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju, ureditvi pravil za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravil za določanje obsega sredstev za plače ter ureditev postopka za spremembe razmerij med plačnimi skupinami in plačnimi podskupinami v javnem sektorju. V ZSPJS tako ni podlage za poseg v kogentne določbe ZDR. Naziva in opisa delovnega mesta ni mogoče spreminjati, ne da bi javni uslužbenec s podpisom pristal na novo pogodbo o zaposlitvi. Delovno mesto se lahko spremeni le s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Tožnica se je s pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 dogovorila, da bo delo opravljala na delovnem mestu strokovnega svetovalca I, za kar je bila podlaga v takrat veljavnem pravilniku o sistemizaciji tožene stranke. Za to delovno mesto se je zahtevala ena stopnja višja izobrazba od tiste, ki jo je imela tožnica, kar je bilo v skladu z določbo 14. člena ZSPJS. V primeru spremembe opisa in naziva delovnega mesta ni dopusten avtomatizem prevedbe z aneksom na podlagi ZSPJS, pač pa je v takšnem primeru potrebno uporabiti kogentno določbo 47. člena ZDR. Pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 ni šlo za prevedbo plače po ZSPJS, temveč za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in določitev novega, drugega delovnega mesta. Glede na to, da je bila ta pogodba veljavno sklenjena, je ni bilo mogoče razveljaviti na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZSPJS. V skladu z ZSPJS je dopustno določati zgolj višino plače na posameznih delovnih mestih, ne pa tudi nazive in zahtevnost delovnih mest ter pogoje za njihovo zasedbo. Tožena stranka je ob sklicevanju na določbe 3. in 48. člena ZSPJS, tožnici 22. 6. 2010 nezakonito ponudila v podpis novo pogodbo za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I za čas od 1. 7. 2010, nato pa to pogodbo upoštevala in po njej tožnici obračunavala plačo, čeprav tožnica pogodbe ni podpisala. Navedena pogodba 1. 7. 2010 ni pričela veljati in zato ne more predstavljati osnove za obračun in izplačilo plače. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na določbo petega odstavka 3. člena ZSPJS, saj navedeni zakon ni urejal prevedbe delovnih mest, pač pa prevedbe plače. Glede na dejansko delo, ki ga je tožnica opravljala že pred 28. 7. 2008, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka tožnico ob prvi prevedbi morala prevesti na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. Tožnica opozarja na izpovedbo priče C.C., da so tudi po odpravi nepravilnosti na delovnem mestu strokovnega svetovalca I ostali javni uslužbenci, ki sicer niso izpolnjevali pogoja izobrazbe in so kot svetovalci zaposlitve delali na podlagi mnenja ministra za delo. Mnenje ministra ne more predstavljati podlage za neenakopravno in diskriminatorno obravnavanje tožnice. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se pri plačilu za dejansko opravljeno delo ne upoštevajo plačni razredi na račun napredovanj. Takšno stališče je diskriminatorno, diskriminacija na podlagi starosti, pa je prepovedana. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

7. V tem sporu je bil na podlagi določbe 279.b člena ZPP postopek prekinjen do pravnomočnosti sodbe izdane v vzorčnem postopku VI Pd 1030/2011. Sodišče prve stopnje je postopek nadaljevalo, ko je sodba izdana v vzorčnem postopku postala pravnomočna. Izpodbijana sodba je bila izdana na podlagi določbe četrtega odstavka 279.b člena ZPP. Ta določa, da po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, sodišče o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - toženi stranki sta 1. 9. 1994 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca II, ki je bilo uvrščeno v VI. tarifni razred, to delovno mesto je bilo tudi ob prevedbi uvrščeno v VI. tarifni razred; - zaradi prehoda v nov plačni sistem je tožena stranka delovno mesto tožnice svetovalec II sprva prevedla v delovno mesto strokovnega svetovalca I, za katerega se je zahtevala VII/1 stopnja strokovne izobrazbe, ki je tožnica ni imela; - tožnica ob tej prevedbi ni imela izobrazbe, ki se zahteva za delovno mesto strokovnega svetovalca I, temveč je imela višješolsko izobrazbo, ki se zahteva za VI. tarifni razred, v katerega je bila tožnica pred prevedbo kot svetovalec II tudi umeščena; - ob prehodu na nov plačni sistem po ZSPJS sta stranki 28. 7. 2008 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega svetovalca I; - osnovni plačni razred za prevedeno delovno mesto strokovnega svetovalca I je bil 29., k temu je tožena stranka prištela štiri napredovanja tožnice, od tega odštela dva plačna razreda zaradi nižje izobrazbe od zahtevane in tožnico umestila v 31. plačni razred; - tožnica je bila pri prevedbi umeščena v VII/1 tarifni razred, pri čemer določitev višjega tarifnega razreda ni pomenila, da bi tožnica s prevedbo začela opravljati drugo delo; - ta prevedba se je zato izvajala do 1. 7. 2010; - komisija za izvedbo nadzora nad prehodom v nov plačilni sistem je pri toženi stranki opravila nadzor in pri njem ugotovila, da je precejšnje število delovnih mest pri prehodu v nov plačni razred bilo prevedenih iz nižjega v višji tarifni razred, pri čemer so bila upoštevana tudi napredovanja; - s kontrolo Ministrstva za delo je bilo ugotovljeno, da pravilnik tožene stranke z dne 21. 7. 2008 ne more biti podlaga za premeščanje delavcev v višje tarifne razrede; - toženi stranki je bilo v sklepu izrecno naloženo, da mora nepravilnosti odpraviti v roku 45 dni in pri tem upoštevati sistemizacijo, ki je bila v veljavi do 21. 7. 2008; - tožena stranka je 24. 11. 2009 sprejela nov pravilnik o sistemizaciji delovnih mest; - tožena stranka je z dopisom z dne 22. 6. 2010 tožnici predlagala sporazumno spremembo pogodbe o zaposlitvi in ji pri tem pojasnila, da se izvršeno zvišanje strukture delovnih mest ob prehodu v nov plačni sistem odpravi tako, da se delovna mesta, ki so bila pred prevedbo uvrščena v VI. tarifni razred (med njimi tudi delovno mesto tožnice svetovalec II), po prevedbi pa so bila uvrščena v VII/1 tarifni razred, ponovno prevede tako, da se zahtevno izobrazbo zniža na raven VI. tarifnega razreda; - temu dopisu je tožena stranka priložila predlog pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I, z veljavnostjo 1. 7. 2010 z uvrstitvijo v 28. plačni razred; - delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I, ki je bilo zaradi odprave napak ponujeno tožnici je bilo umeščeno v VI. tarifni razred, zanj pa se zahteva višja strokovna izobrazba ali višješolska izobrazba (prejšnja) ter dve leti delovnih izkušenj; - tožnica predloga nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala; - po 1. 7. 2010 je tožnica prejemala plačo, kakršna je bila določena v predlogu pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010; - na podlagi aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010 je bila tožnica uvrščena v 30. plačni razred, glede na to, da je s 1. 7. 2010 napredovala za dva plačna razreda; - tožena stranka je od 1. 7. 2010 plačo tožnice obračunavala in izplačevala za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I, pri čemer je bila tožnica uvrščena v 30. plačni razred; - tožnica je od 1. 7. 2010 do uveljavitve pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 (priloga A27) dejansko opravljala dela in naloge strokovnega svetovalca I; - tožnica je na toženo stranko 13. 4. 2011 naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, s katero je zahtevala, da ji tožena stranka za čas od 1. 7. 2010 izplača razliko med dejansko prejeto plačo, ki je bila obračunana za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I in plačo za delovno mesto strokovnega svetovalca I; - od uveljavitve pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 so naloge razdeljene tako, da tožnica vodi enostavne postopke, odloča o prenehanju pravic v enostavnih postopkih, vodi postopke glede priznanja pravic do pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar je tudi enostaven postopek; ne vodi pa več postopkov obnove in vračila denarnih sredstev delodajalca.

9. Že sodišče prve stopnje je pravilno kot neutemeljene zavrnilo tožničine navedbe, da pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 ni šlo za prevedbo plače po določbah ZSPJS, temveč za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in za določitev drugega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na izpovedbo priče C.C. o tem, da je šlo 1. 8. 2008 le za prehod v nov plačni sistem in da določitev višjega tarifnega razreda ni pomenila, da bi tožnica s prevedbo začela opravljati drugo delo. Nenazadnje tudi tožnica v pritožbi zatrjuje, da je ves čas opravljala enako delo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je bila veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 z aneksi z dne 1. 8. 2008, 7. 10. 2008 in 1. 9. 2009 in da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega sodelavca I, ki je tožnica ni podpisala, ni pričela veljati s 1. 7. 2010. 10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 napredovanje tožnice nepravilno dvakrat upoštevala in sicer je najprej upoštevala štiri napredovanja pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnice v 31. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela štiri napredovanja, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS. V zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je toženo stranko na to nepravilnost opozorila tudi Komisija za izvedbo nadzora nad prehodom v nov plačni sistem.

11. Tožena stranka je ravnala nezakonito, ko je ob prevedbi v letu 2008 nekatere delavce (med njimi tudi tožnico), ki so bili pred prevedbo v V. ali VI. tarifnem razredu, umestila v en tarifni razred višje. Tožena stranka se je pri tem sklicevala na določbo 7. člena Pravilnika z dne 21. 7. 2008, za katerega je ministrstvo za delo ob kontroli ugotovilo, da ne more biti podlaga za takšno premeščanje v višje tarifne razrede. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ob prevedbi tožnice v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta.

12. Tožnica očitno zgolj za potrebe tega postopka v pritožbi zatrjuje, da pri pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 ni šlo za prevedbo zaradi prehoda na nov plačni sistem, temveč za novo pogodbo o zaposlitvi za povsem drugo delovno mesto. Takšno zatrjevanje je v nasprotju s siceršnjim tožničinim zatrjevanjem, da je tudi pred 1. 8. 2008 opravljala enako delo, kot po tem datumu.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka ob prevedbi morala upoštevati tisto pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama veljavno sklenjena pred prehodom na nov plačni sistem, torej pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca II, ki je uvrščeno v VI. tarifni razred.

14. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za drugačno prevedbo tožnice v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSPJS. Zaradi navedenega je tožena stranka po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnico z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožničino delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. 15. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I ni pričela veljati s 1. 7. 2010. Pritožbeno sodišče je že v vzorčnem postopku v sodbi Pdp 705/2013 z dne 15. 11. 2013 zavzelo stališče, da čeprav tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, jo je tožena stranka glede na določbo prvega odstavka 3.a člena ZSPJS za čas od 1. 7. 2010 dalje utemeljeno štela za veljavno sklenjeno. Pri tem se je pritožbeno sodišče pravilno sklicevalo na določbo petega odstavka 3. člena ZSPJS o tem, da se v primeru, če je določilo plače v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena istega zakona (če torej pogodba o zaposlitvi določa plačo v drugačni višini, kot bi javnemu uslužbencu pripadala glede na zakon, kolektivne pogodbe in druge predpise), uporablja določbe zakonov in drugih aktov izdanih na njihovi podlagi ter kolektivne pogodbe, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja kot sestavni del te pogodbe.

16. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zahtevku tožnice, da tudi za čas po 1. 7. 2010 prizna veljavnost pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 in da ji posledično za čas po 1. 7. 2010 dosodi razliko med plačo, ki bi tožnici šla po pogodbi z dne 28. 7. 2008 in plačo, ki ji je bila dejansko izplačana za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. Ta zahtevek ni utemeljen po nobeni od obeh podlag, ki ju tožnica uveljavlja. Po eni strani tožnica zahtevek utemeljuje s tem, da je potrebno šteti, da je tudi v času po 1. 7. 2010 veljala pogodba o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 z aneksi z dne 1. 8. 2008 in 7. 10. 2008; po drugi strani pa, da je do razlike upravičena, ker je do začetka leta 2014 dejansko opravljala delo strokovnega svetovalca I, ki se razlikuje od dela na delovnem mestu samostojnega strokovnega sodelavca I, za katerega pa je prejemala plačo. 17. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnica v času od 1. 7. 2010 do začetka leta 2014 dejansko opravljala naloge strokovnega svetovalca I, vendar pa iz te ugotovitve ne sledi, da bi tožena stranka za čas od 1. 7. 2010 do začetka 2014 bila dolžna izplačati razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi tožnici šla za delovno mesto strokovnega svetovalca I. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na sodno prakso, ki temelji na določbi prvega odstavka 14. člena ZSPJS. Ta določa, da javnemu uslužbencu, ki opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbe od zahtevane, pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. To določbo je potrebno upoštevati tudi v primeru dejanskega opravljanja dela na bolj zahtevnem delovnem mestu in ne le v primeru, ko je javni uslužbenec na takšno delovno mesto tudi formalno razporejen. Ob ugotovitvi, da je 29. plačni razred osnovni plačni razred za delovno mesto strokovnega svetovalca I in da tožnica za to delovno mesto ni imela ustrezne izobrazbe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi bila tožnica v okviru plačila za dejansko opravljeno delo lahko upravičena le do 27. plačnega razreda. Pravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso, po kateri je javni uslužbenec v primeru plačila po dejanskem delu upravičen le do plačila v višini osnovnega plačnega razreda delovnega mesta, ki ga je dejansko opravljal, ne pa tudi do plačila ob upoštevanju doseženih napredovanj na delovnem mestu na katerem je bil formalno razporejen. Glede na to, da je tožnica od avgusta 2010 dalje prejemala plačo za 30. plačni razred, tožnica na podlagi dejanskega opravljanja dela ni upravičena do višjega plačila, zato je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek za plačilo razlike v plači utemeljeno zavrnilo tudi ob upoštevanju dejstva, da tožnica zahtevek uveljavlja glede na dejansko opravljeno delo.

18. Na drugačno odločitev v tem sporu ne more vplivati okoliščina, da naj bi nekateri delavci tožene stranke na podlagi mnenja ministra za delo še naprej delali kot svetovalci zaposlitve, čeprav niso izpolnjevali pogoja izobrazbe. Sicer pa je tožnica tovrstne trditve v tem sporu prvič postavila šele v pritožbi.

19. Pritožba sicer ne navaja, zakaj naj bi bila napačna odločitev sodišča prve stopnje, da zavrže tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da od 1. 7. 2010 dalje opravlja dela in naloge strokovnega svetovalca I v 31. plačnem razredu povečano za dve napredovanji, torej v 33. plačnem razredu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta del tožbe utemeljeno zavrglo ob sklicevanju na določbo 181. člena ZPP, ki določa, kdaj se sploh lahko vloži ugotovitvena tožba. V skladu s prvim odstavkom 181. člena ZPP tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sporni del tožbe ne pomeni niti ugotovitev obstoja pravnega razmerja med strankama niti ugotovitve pristnosti oziroma nepristnosti kakšne listine. Kar je tožnica zahtevala z ugotovitveno tožbo je le dejanska podlaga za uveljavljanje zahtevka za plačilo po dejanskem delu, kar je tožnica tudi uveljavljala z opisnim denarnim zahtevkom. Glede na to, da je ugotovitveno tožbo možno vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP ta del tožbo utemeljeno zavrglo. V skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP predsednik senata po predhodnem poskusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.