Jedro

Tudi odpravnina ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je izplačana po kolektivni pogodbi in presega višino desetih povprečnih mesečnih plač v RS, se šteje za odpravnino, izplačano zaradi prenehanja delovnega razmerja po predpisih o delovnih razmerjih. Iz tega razloga se od odpravnine (oziroma od presežka odpravnine nad višino desetih povprečnih mesečnih plač v RS) ne obračunajo in plačajo prispevki za socialno varnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se 1. točka izreka na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna obračunati tožniku razliko odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, v bruto znesku 3.371,70 EUR ter po predhodnem odvodu davkov izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2007 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati razliko odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, v bruto znesku 3.371,70 EUR ter ji po predhodnem odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške izračuna v višini 28,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 498,50 EUR, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožbeni zahtevek v pretežnem delu utemeljen na podlagi Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 45/2006), ki v 5. odstavku 65. člena določa, da višina odpravnine iz 1. odstavka 109. člena ZDR lahko presega 10-kratnik osnove določene v 1. odstavku 109. člena ZDR. Iz navedenega določila kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti ne izhaja, da bi bila tožeči stranki doslej izplačana odpravnina v prenizkem znesku, kar bi utemeljevalo njen tožbeni zahtevek. Iz citiranega določila kolektivne pogodbe je razvidno, da je uporabljena beseda lahko, kar pomeni, da navedeno določilo delodajalca ne zavezuje k izplačilu višje odpravnine, saj bi bile sicer uporabljene besedne zveze „delodajalec je dolžan plačati“. Kolektivna pogodba pa tudi ne določa meril za določitev višine odpravnine, saj je bilo ob sklepanju kolektivne pogodbe vsem jasno, da navedeno določilo samo po sebi ni zavezujoče, temveč je prepuščeno dogovoru v kolektivnih pogodbah nižjih ravni oziroma dogovoru v posamičnih pogodbah o zaposlitvi. Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) v 3. odstavku 3.a člena določa, da se ne plačuje prispevkov od odpravnine, izplačane zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov, po predpisih o delovnih razmerjih. Opredelitev možnosti (ne pa dolžnosti) izplačila višje odpravnine na ravni kolektivne pogodbe dejavnosti, skladno s 4. odstavkom 109. člena ZDR, tako ob pogoju konkretne zaveze v kolektivni pogodbi na nižji ravni ali v pogodbi o zaposlitvi omogoča oprostitev plačila socialnih prispevkov od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov, saj je taka odpravnina izplačana skladno s predpisi o delovnih razmerjih. Vse navedene ugovore materialnopravne narave je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo in se sodišče do njih ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na jasno postavljen ugovor tožene stranke, ki je bil v tem, da je vsebina in namen spornega določila kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti v tem, da v nižjih kolektivnih pogodbah in pogodbah o zaposlitvi konkretno določene višje odpravnine od zakonskih, še vedno štejejo za odpravnine „po predpisih o delovnih razmerjih“. Če možnost višje odpravnine vsaj načeloma ne bi bila predvidena v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, upoštevaje 4. odstavek 109. člena ZDR, ne bi bilo mogoče govoriti o odpravnini „po predpisih o delovnih razmerjih“. Tožena stranka sodbo še posebej izpodbija v obrestnem delu, saj je tožeča stranka svoj zahtevek na toženo stranko prvič naslovila šele z vložitvijo tožbe, zato ji lahko gredo zamudne obresti le od tega trenutka dalje. Ker sodba ne vsebuje ustreznih razlogov je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba neutemeljena, da sodišče ni zagrešilo nobene procesne kršitve in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje v pritožbi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede plačila prispevkov za socialno varnost, sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je v 109. členu uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in iz razloga nesposobnosti. Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo s tem, da je za zaposlitev delavca pri delodajalcu nad 15 let določena odpravnina v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Pri tem je v 4. odstavku navedenega člena določeno, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen, če v kolektivni pogodbi dejavnosti ni določeno drugače. Že ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako, da je tudi glede odpravnine potrebno upoštevati določbo 2. odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej tudi višje odpravnine (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo, opr. št. VIII Ips 466/2008). Kolektivna pogodba za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 58/2001) v 5. odstavku 65. člena določa, da lahko višina odpravnine po 109. členu ZDR presega 10-kratnik delavčeve povprečne plače, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ugodilo modificiranemu tožbenemu zahtevku tožnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožnik ob prenehanju delovnega razmerja upravičen do odpravnine v znesku 17.821,50 EUR (povprečna mesečna plača tožnika v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo je znašala 1.444,99 EUR; ena tretjina osnove 481,66 EUR in ob upoštevanju 37 let delovne dobe, torej znaša pripadajoča odpravnina 17.821,50 EUR). Tožena stranka pa je tožniku izplačala 10- kratnik tožnikove povprečne plače, v skladu z 109. členom ZDR (14.449,80 EUR).

V 7. členu v povezavi s 30. členom ZDR je določena hierarhija pravnih aktov, ki urejajo pravice iz delovnega razmerja in razmerja med njimi: posamezni pravni akti vsebujejo minimalne pravice in standarde, akt nižje ravni pa lahko določi ugodnejše oziroma večje pravice, kot akt višje ravni. Za razmerja med ZDR in kolektivnimi pogodbami to pomeni, da lahko kolektivna pogodba – tako na ravni dejavnosti kot podjetja – določi za delavce več ali večji obseg pravic, kot jih določa zakon. V 4. odstavku 109. člena ZDR določena omejitev višine odpravnine pa ni določena kot zakonsko določen maksimum, ki bi preprečeval ugodnejšo ureditev s kolektivno pogodbo. Omejuje le višino odpravnine po 2. odstavku 109. člena tako, da se pri delavcih, zaposlenih nad 30 let, daljša delovna doba ne pozna več pri višini odpravnine, temveč znaša ta le 10-kratnik osnove. Tako določena odpravnina je še vedno zakonski minimum, ki ga kolektivna pogodba kot tudi pogodba o zaposlitvi vedno lahko preseže. Tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbah opr. št. VIII Ips 466/2008 z dne 23. 2. 2009 in opr. št. VIII Ips 105/2007 z dne 22. 9. 2008. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se od odpravnine, ki presega višino 10 povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji obračunajo prispevki. V določbah Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 – 97/2001) ni nobene podlage za trditev, da bi se prispevki za socialno varnost obračunavali od odpravnin, ki presegajo 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Ta omejitev je določena le glede obračuna dohodnine na podlagi 8. točke 1. odstavka 31. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 21/2006 - UPB3), ne pa tudi glede plačevanja prispevkov za socialno varnost. V skladu z določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV se prispevki ne plačujejo od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. V Pravilniku o določitvi odpravnin zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov za namene izvajanja Zakona o dohodnini in Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 114/2002) pa je določeno, da se za odpravnine v smislu navedenih predpisov štejejo tudi odpravnine, izplačane zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih.

Pri tem pa je potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-214/09, Up-2988/08-29 z dne 8. 7. 2010 (Ur. l. RS, št. 62/2010), s katero je Ustavno sodišče RS odločilo, da je 3. odstavek 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost v neskladju z Ustavo RS in da se do odprave ugotovljenega neskladja od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne plačujejo prispevki za socialno varnost. ZDR je izenačil delavce, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov oziroma iz razloga nesposobnosti glede pravice do odpravnine. Delodajalec je namreč delavcu dolžan izplačati odpravnino tako v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kot v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti. Pri tem sta v primerih obeh odpovednih razlogov določeni enaka osnova za izračun in enaka višina odpravnine (109. člen ZDR), zato ni nobenega razloga za različno ureditev obveznosti plačevanja prispevkov. Ustavno sodišče RS je odločilo, da glede na navedeno niso izkazani razumni razlogi za različno ureditev obveznosti plačevanja prispevkov od odpravnin, izplačani zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odpravnin izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je pravilno tolmačenje 3. odstavka 3. člena ZPSV, da se prispevki od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov in iz razloga nesposobnosti, po predpisih o delovnih razmerjih, ne plačujejo. To pa pomeni, da se ne plačujejo prispevki tudi od odpravnine izplačane po kolektivni pogodbi, ki presega višino desetih povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji. Glede vprašanja obračuna prispevkov od odpravnine je drugače odločilo VDSS v sodbi in sklepu, opr. št. Pdp 1001/2009 z dne 18. 2. 2010, vendar pritožbeno sodišče meni, da je pravilno tolmačenje ZPSV takšno, kot je obrazloženo v tej sodbi. Prav tako pa je takšno stališče zavzelo tudi pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 458/2010 z dne 6. 5. 2010. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od neto zneska odpravnine in sicer od dne 24. 8. 2007 dalje. Izplačilo odpravnine v minimalni višini, določeni z zakonom (109. člen ZDR) je dolžnost delodajalca, ki jo ZDR veže na odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato jo je delodajalec dolžan izplačati ob prenehanju delovnega razmerja. Če delodajalec odpravnine ne izplača ob prenehanju delovnega razmerja pride v zamudo. Navsezadnje je tudi v 4. točki Odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka tožniku izdala dne 25. 4. 2007 zapisala, da bo tožniku prenehalo delovno razmerje po izteku odpovednega roka in takrat bi mu morala tudi izplačati odpravnino.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP).