Jedro

Ker se v vsakem sporu odloča o pravnih razmerjih (nastalih, obstoječih ali bodočih) med strankama, mora biti s sodbo o teh razmerjih jasno odločeno. Sodba, ki teh pogojev ne izpolnjuje in s katero ni odločeno o pravicah, obveznostih in pravnih razmerjih strank delovnega razmerja, ni razumljiva in se ne da preizkusiti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 162/97-56 z dne 18.5.2000 razveljavilo 2. točko sklepa tožene stranke z dne 1.9.1994 in njeno potrditev v tem delu s sklepom z dne 14.10.1994 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača neto razliko plače za mesec september 1994 v višini 28.140,50 SIT in za mesec oktober v znesku 27.217,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da tožeča stranka sama krije stroške postopka (3. točka izreka). Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnikova razporeditev na delovno mesto prodajalca BCP v PE S. skladna z določbami zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) in zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odst.).

Zavrnilo je tudi pritožbo tožnika zoper sklep o zavrnitvi predloga z izvedbo dokaza z izvedencem (2. odst.).

Proti pravnomočni sodni odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in iz 1. odstavka 339. člena ZPP, storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sodbe prve stopnje ni ugotovilo njenih pomanjkljivosti, ki predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek prvostopenjske sodbe je nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, saj ugoditev zahtevku iz 1. točke izreka (na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1.9.1994 o določitvi plače) nasprotuje zavrnitvi "višjega" tožbenega zahtevka, to je med drugim aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 2.9.1994, s katerim je bil tožniku določen enak osnovni osebni dohodek kot po razveljavljeni 2. točki sklepa z dne 1.9.1994. V zavrnitvi "višjega tožbenega zahtevka" pa je vsebovana odločitev sodišča o zakonitosti razporeditvene odločbe tožnika, ki pomeni bistvo obravnavanega spora. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revizija v tem, da tožnikova psihofizična sposobnost - kljub dolgi bolniški odsotnosti - ni bila take narave, da bi predstavljala oviro za opravljanje dela, ki ga je opravljal pred delovno nesrečo. Zato predlaga, da se reviziji ugodi, in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Praviloma se pri odločanju o utemeljenosti revizije najprej preizkusi, ali so podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je pri preizkusu obravnavane revizije ravnalo po tem pravilu in ugotovilo, da tožnik utemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 339. člena ZPP.

Dejanska in pravna podlaga tožnikovih tožbenih zahtevkov (list. št. 63 in od list. št. 81 do 85) je dvojna. Prva je uveljavljanje zahtevka na razveljavitev sklepa in aneksa tožene stranke z dne 1. in 2.9.1994 o razporeditvi tožnika z delovnega mesta vodje BCP L. na delovno mesto prodajalca BCP (17. in 83. člen ZTPDR in 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Druga tožbena podlaga izvira iz pravnih posledic ugotovljene nezakonitosti obeh aktov, to je priznanja vseh pravic iz dela in po delu, kot bi tožnik delal na delovnem mestu vodje BCP, vključno z izplačilom razlike v plači, razlike pri izplačilu dividend in odškodnine po kolektivni pogodbi gostinstva in turizma Slovenije (to je vzpostavitve prejšnjega stanja po 185. členu ZOR). Ti zahtevki imajo podlago v materialnem pravu in tožnik jih, če so pogoji izpolnjeni, uveljavlja drug poleg drugega, alternativno in eventualno. Za odločitev o njihovi utemeljenosti oziroma neutemeljenosti je zato odločilnega pomena presoja zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke. Z uveljavljanjem zahtevkov po sodni poti določi tožnik ne samo obseg sodne obravnave, ampak tudi sodne odločbe in njene vsebine.

Neposredni predmet presoje v obravnavanem sporu je zakonitost in pravilnost konkretne in dokončne odločbe tožene stranke o razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto. Po 1. odstavku 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98 - ZDSS) delavcu, ki uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločbe delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka oziroma če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Takšna ureditev je razumljiva, saj je predmet presoje v sodnem sporu določen že z vsebino izpodbijane odločitve delodajalca. Zakon torej ne zahteva, da bi delavec postavil določen zahtevek, mora pa po 2. odstavku 23. člena ZDSS tožba vsebovati navedbo odločbe, zoper katero se uveljavlja sodno varstvo.

Ker se je tožnik od vložitve tožbe skliceval na dejansko in pravno podlago iz 17. člena ZTPDR in na podlagi 1. odstavka 23. člena ZDSS oblikoval svoj zahtevek na razveljavitev razporeditvene odločbe kot nezakonite, bi morala sodba sodišča prve stopnje v izreku vsebovati presojo zakonitosti tožniku izdane dokončne odločbe. V vsakem sporu se namreč odloča o pravnih razmerjih (nastalih, obstoječih ali bodočih) med strankama, zato mora biti o teh razmerjih s sodbo jasno odločeno. Sodba, ki teh pogojev ne izpolnjuje in s katero ni odločeno o pravicah, obveznostih in pravnih razmerjih strank, ni razumljiva in se ne da preizkusiti.

Sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen v 2. odstavku pod točko 2 izreka "višji tožbeni zahtevek" tožnika, ne da bi sodišče odločilo v okviru svojih pooblastil iz 23. člena ZDSS v zvezi s 83. členom ZTPDR o zakonitosti in pravilnosti dokončnih sklepov tožene stranke z dne 1.9.1994 in 14.10.1994 in aneksov k pogodbi o zaposlitvi z dne 2.9.1994, je zato pomanjkljiva. Ker izrek prvostopne sodbe nima izrecne odločitve o zakonitosti razporeditvene odločbe, čeprav je iz razlogov povzeti, da je bila izdana skladno z zakonskimi predpisi, se sodba ne da preizkusiti.

V obrazložitvi navedene ugotovitve sodišča prve stopnje o zakonitosti izpodbijane odločbe, učinkujejo zgolj kot dokaz, ne pomenijo pa pravnomočne odločitve sodišča. Pravnomočna postane le odločitev o zahtevku jasno vsebovanem v izreku sodbe. Zato ima odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, le značaj dejanske ugotovitve, na katero ne seže pravnomočnost (319. in 324. člen ZPP). Ker odločitve sodišča, ki so vsebovane le v obrazložitvi sodbe, ne postanejo pravnomočne, ne vežejo strank in sodišča v morebitnih kasnejših sporih glede istega pravnega razmerja. Takšna odločitev tudi ni izvršljiva.

Izrek prvostopenjske sodbe v ugoditvenem delu pa ni v nasprotju samo z razlogi, temveč tudi sam s seboj v zavrnilnem delu. Po 1. točki izreka je bila odločitev tožene stranke z dne 1.9.1994 v delu, ki se nanaša na določitev plače oziroma število točk tožniku, razveljavljena. Iz razlogov sodbe izhaja (2. odstavek na strani 4), da so bili, upoštevaje 106. člen ZDR, začasno (do dokončnosti) zadržani le njeni pravni učinki. To pomeni, da določitev plače tožniku ni bila nezakonita, samo njena izvršitev naj bi bila zadržana. Ne glede na zmotno uporabo 2. odstavka 106. člena ZDR, ki za uporabo odložilnega (suspenzivnega) učinka določa izjeme (med drugim: določitev plače), izrek iz 1. točke, ki pomeni ugoditev temu delu tožbenega zahtevka, nasprotuje izreku iz 2. odstavka 2. točke, s katerim je bil ta del tožbenega zahtevka (izhajajoč iz aneksa z dne 2.9.1994) zavrnjen.

Pritožbeno sodišče, ki je zavrnilo kot neutemeljene pritožbene ugovore o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti, s svojo sodbo ni odpravilo ugotovljenih procesnih kršitev. Ker je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obremenjeno z absolutno bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je samo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Sodišči prve in druge stopnje, ki sta se pri materialnopravni presoji oprli na 17. člen ZTPDR, njegove določbe iz 2. odstavka nista upoštevali v zadostni meri. Posledica tega je za pravilno uporabo te določbe nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišči sta izhajali iz priporočila lečečega zdravnika, da naj tožnik tudi po končanem bolniškem staležu (v celoti) ne bi opravljal težjih del, zato je izpodbijana razporeditev ustrezna njegovim zmožnostim. Pri tem pa nista ugotavljali in primerjali težavnosti obeh delovnih mest - vodje prodajalne in prodajalca - s stališča psihofizičnih sposobnosti tožnika, niti presodili opustitve obveznosti tožene stranke, izhajajoče iz 4. člena pravilnika o načinu in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev (Uradni list SRS, št. 33/71 - ki se uporablja na podlagi 65. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) - Uradni list RS, št. 56/99) o predhodnem zdravstvenem pregledu tožnika, ki je bil po presledku, daljšem od 6 mesecev razporejen na drugo delovno mesto (1. odstavek). Ugotovili tudi nista, ali je tožena stranka res storila vse za ponoven nastop tožnika na prejšnjem delovnem mestu dne 1.11.1994, pri čemer ne gre prezreti časovnega sovpadanja z razporeditvijo M. P. za nedoločen čas za vodjo prodajalne - od 1.11.1994 dalje.

Ker so bile v postopku pred nižjima sodiščema storjene uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabljeno materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 379. člena in drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker po 3. odstavku 287. člena ZPP zoper zavrnilni dokazni sklep ni posebne pritožbe, sodišče druge stopnje o njej ne bi smelo odločati v izreku sodbe. Dokazni sklep v nobenem primeru ni zmožen materialnopravne pravnomočnosti, kar je izraženo v zadnjem odstavku tega člena. Po tem procesnem določilu sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji sklep. To pomeni, da ga lahko kadarkoli tekom postopka spremeni. Oviro za spremembo pa predstavlja pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, ki je vsebovan v izreku sodbe.