Jedro

Odmera stroškov postopka je odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Tožena stranka je v prvem postopku resda uspela s pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo razlike iz naslova prevoznih stroškov. Vendar pa je sodišče prve stopnje po ponovljenem postopku tožbenemu zahtevku iz tega naslova znova v celoti ugodilo, kar pomeni, da z vidika končnega uspeha v pravdi, pritožba tožene stranke ni bila uspešna. Pooblaščencu tožene stranke do nagrade za pravno sredstvo zato ni upravičen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v II. tč. izreka spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožnica dolžna plačati toženi stranki znižajo na znesek 170,52 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 77,60 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. tč. izreka toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 527,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2009 do plačila. V II. tč. izreka pa je odločilo, da je tožnica toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka v znesku 410,13 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica. Sodišče prve stopnje je namreč toženi stranki priznalo pravico do pravnega sredstva, medtem, ko je tožnici priznanje tega stroška odreklo, ker s pritožbo ni uspela. Nagrada za pravno sredstvo vsekakor predstavlja pravno priznan strošek in ga sodišče, ki je sicer odločalo glede na dosežen uspeh v pravdi, ne bi smelo zanemariti. Če pa je sodišče glede nagrade za pravno sredstvo odločalo upoštevaje potrebnost takšnega stroška, pa bi moralo imeti enaka merila za oba pravdna udeleženca. Pritožba, ki je povzročila razveljavitev sodbe, ni povzročila zavrnitve tožničinega zahtevka, ampak je v ponovljenem postopku prvostopenjsko sodišče temu zahtevku ponovno ugodilo. Pritožba tožene stranke tako ni bila uspešna, povzročila pa je zgolj nepotrebne stroške ponovnega postopka. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločalo izven konteksta uspeha celotnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Odmera stroškov postopka je odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Tožena stranka je v prvem postopku resda uspela s pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo razlike iz naslova prevoznih stroškov. Vendar pa je sodišče prve stopnje po ponovljenem postopku tožbenemu zahtevku iz tega naslova znova v celoti ugodilo, kar pomeni, da z vidika končnega uspeha v pravdi, pritožba tožene stranke ni bila uspešna. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pooblaščencu tožene stranke nagrado za pravno sredstvo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008) v znesku 312,00 EUR odmerilo neutemeljeno. Skupni stroški postopka tožnice tako znašajo 609,00 EUR, tožene stranka pa prav tako 609,00 EUR. Glede na končni uspeh strank v postopku (36 % uspeh tožnice in 63 % uspeh tožene stranke), znašajo stroški tožnice 219,24 EUR, stroški tožene stranke pa 389,76 EUR. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov, je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 170,52 EUR.

Tožnica je s pritožbo zoper odmero stroškov postopka uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo nagrado za postopek v višini 48,00 EUR (tar. št. 3220), materialne stroške po tar št. 6002 v višini 20,00 EUR in 20 % DDV (9,6 EUR), skupaj torej 77,60 EUR. Te stroške mora tožena stranka tožnici povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).