Jedro

Tretji odstavek 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi vsebinski preizkus zadeve, kar je tožena stranka opravila na podlagi obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske sodne odločbe, izdanih v kazenskem postopku. Tožeča stranka želi z ZVZ uveljavljati razloge, ki jih je v kazenskem postopku že večkrat uveljavljala, in sicer prvič že v predlogu za izločitev dokazov pred predobravnavnim narokom, nato na predobravnavnem naroku, na glavni obravnavi ter končno tudi v pritožbi zoper sodbo prvostopnega sodišča, vendar z njimi ni uspela. Vsi njeni ugovori so bili obrazloženo zavrnjeni, kar je v konkretni zadevi odločilno dejstvo. Tožena stranka tako pri oceni izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP ni prekoračila zakonskega standarda očitnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnilo prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 29. 8. 2017. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedlo, da je tožeča stranka vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju bpp) za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s kazenskim postopkom, ki se je vodil pri Okrožnem sodišču v Kranju pod opr. št. I K 37577/2015. Na poziv sodišča je pooblaščenec tožeče stranke pojasnil, da je kot zagovornik tožeče stranke v zadevnem kazenskem postopku že na predobravnalnem naroku zahteval izločitev dokazov, saj naj bi se prikriti preiskovalni ukrepi pričeli izvajati na podlagi dveh anonimnih e-prijav, pri katerih je obstajal dvom o tem, ali je policija e-prijavi dejansko prejela od neznane osebe ali pa si jih je poslala sama sebi zato, da je Okrožno državno tožilstvo izposlovalo izdajo odredbe za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov. V postopku izvedeni dokazi navedenih dvomov niso odvrnili. Zato je predlagal dodatne dokaze, to je pridobitev izvirnika anonimnih prijav, zaslišanje priče A.A., ki na policiji dela na področju računalništva ter imenovanje izvedenca računalniške stroke zaradi izdelave mnenja o tem, ali računalniški varnostni sistem policije dopušča možnost ugotoviti podatek o anonimnem prijavitelju. S tem, ko sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je bila tožeči stranki kršena pravica do obrambe ter z Ustavo zagotovljena pravica do zaslišanja obremenilnih prič. Kršena pa so bila tudi pravila postopka, saj pri zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov sodišče ni navedlo konkretnih razlogov. Ker teh kršitev ni saniralo niti pritožbeno sodišče, so podani razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

2. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je z vpogledom v sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I K 37577/2015 z dne 5. 1. 2017 ugotovila, da je prvostopenjsko sodišče izvajalo dokaze v zvezi s spornimi in anonimnimi e-prijavami, iz katerih izhaja, da policija podatkov o morebitnem pošiljatelju ne more preveriti, kar je obrazloženo tako v sodbi sodišča prve stopnje, kot v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Kp 37577/2015 z dne 16 6. 2017, s katero je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena ter potrjena sodba sodišča prve stopnje s pojasnilom, da je sodišče prve stopnje glede obeh anonimnih prijav tekom postopka opravilo preveritev pri policiji, zaslišana priča pa je nazorno in podrobno obrazložila način pošiljanja anonimnih prijav in so bili predlagani dodatni dokazi zato zavrnjeni.

3. Glede na dejanske okoliščine zadeve tožena stranka ocenjuje, da niso izpolnjeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči in sicer ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), da zaprošena bpp za zadevo ni očitno nerazumna, tako da bi bilo razumno vlagati pravna sredstva. V obravnavani zadevi je v zvezi s prošnjo za dodelitev bpp ugotovila, da je bilo o dokaznih predlogih, ki so bili podani zaradi razjasnitve zakonitosti prejema anonimnih prijav, odločeno kar štirikrat, in sicer najprej s sklepom v okviru kazenskopreiskovalnega postopka, po pritožbi zoper ta sklep s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, nadalje s sodbo prvostopenjskega Okrožnega sodišča v Kranju ter po pritožbi zoper to sodbo še s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Tožeča stranka je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem in nato pred Višjim sodiščem v Ljubljani navajala enake razloge, kot jih navaja v prošnji za dodelitev bpp za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča je bilo odgovorjeno na navedene očitke, zato gre po oceni tožene stranke za očitno nerazumno zadevo in je prošnjo tožeče stranke, ne da bi se spuščala v presojo materialnega kriterija za dodelitev bpp, kot neutemeljeno zavrnila.

4. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke. Po tem, ko povzame potek postopka izdaje izpodbijane odločbe ter kršitve v zvezi z izvedbo dokazov glede anonimne prijave v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I K 37577/2015, vztraja, da sta tako sodba Okrožnega sodišča v Kranju, kot sodba Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper prvostopno sodbo, obremenjeni z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitvijo pravice tožeče stranke do zaslišanja obremenilnih prič iz 29. člena Ustave RS. Niti prvostopno niti drugostopno sodišče nista podali konkretnih razlogov zaradi katerih je bil zavrnjen dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje priče A.A., ki bi kot strokovnjak za računalništvo v policiji lahko odgovoril na vprašanje, ali je mogoče ugotoviti IP naslov pošiljatelja anonimnih e-prijav. Pomanjkanje razlogov za navedeno odločitev je rezultiralo v tem, da se niti prvostopno niti instančno sodišče nista izrekli o navedbah obrambe, da obstaja možnost, po kateri bi policija anonimne e-prijave poslala sama sebi in so zato bili dokazi, pridobljeni na podlagi anonimnih e-prijav, nezakoniti. Z opisanim je tožeča stranka zagotovo izpolnila zahtevo po izpolnjevanju procesnih pogojev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zahtevo želi vložiti zaradi zakonsko dopustnih razlogov iz 11. alinee drugega odstavka 271. člena ZKP v povezavi s kršitvijo pravice do zaslišanja obremenilne priče iz 29. člena Ustave RS. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka z opisano odločitvijo presegla presojo očitne nerazumnosti o kateri govori 24. člen ZBPP in je namesto Vrhovnega sodišča sama odločila o vsebini zahteve za varstvo zakonitosti, katero namerava tožeča stranka vložiti,. Takšno ravnanje pa zagotovo presega presojo kriterijev, na podlagi katerih je zadeva že na prvi pogled nerazumna in je zato tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe zmotno uporabila 24. člen ZBPP.

5. Nadalje navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi zmotno ugotovila dejansko stanje o bistveni okoliščini, da želi tožeča stranka v resnici v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljati nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To ne drži, saj jo namerava vložiti zaradi pomanjkanja razlogov v izpostavljenih sodbah glede zavrnitve dokaznih predlogov ter zaradi kršenja pravice do zaslišanja obremenilnih prič iz 29. člena Ustave RS. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje obremenilne priče, oziroma zavrnitev dokaznega predloga, namenjenega preverjanju resničnosti obremenilnih dokazov, predstavlja kršitev 29. člena Ustave RS in je razlog zaradi katerega je mogoče zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi. Nadalje navaja razloge sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 224/2014, iz katerih izhaja, da je pravica do obrambe z zagovornikom iz 2. alinee 29. člena Ustave RS razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic in je sestavni del pravice do poštenega sojenja. Tožena stranka bi zato prošnji tožeče stranke morala ugoditi, ob upoštevanju resnosti kršitve in teže zagrožene kazni ter kompleksnosti obravnavane zadeve.

6. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

7. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V konkretnem primeru je sporna odločitev tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev bpp za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) zoper sodbo, ki ji je bila izdana v kazenskem postopku, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, iz razloga očitne nerazumnosti prošnje, saj je očitno, da tožeča stranka v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh.

10. Po določbi 24. člena ZBPP so predpisani objektivni pogoji, pod katerimi se bpp lahko odobri. Kot objektivni pogoj se upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem pa da ima zadeva verjeten izgled za uspeh oziroma da ni očitno nerazumna (prva alieja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali je zahteva osebe v nasprotju z načelom pravičnosti in morale, tako da ni razumno začeti postopka oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

11. Po presoji sodišča se je tožena stranka pri izpolnjevanju pogojev, določenih za odobritev bpp, pravilno oprla na določbo 24. člena ZBPP glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev bpp, to je glede razumnosti zadeve oziroma verjetnega izgleda za uspeh ob upoštevanju interesa pravičnosti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je podala jasno in obrazloženo utemeljitev za tako odločitev. Izpodbijana odločba je prepričljivo obrazložena tako v pravnem kot tudi v dejanskem pogledu. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka in se, da bi se izognila ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. ZVZ je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Tožeča stranka je že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem in nato pred Višjim sodiščem v Ljubljani navajala enake razloge, kot jih je navajala v prošnji za bpp za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ter jih navaja sedaj v tožbi. Kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, iz argumentov drugostopenjskega sodišča, ki je odločalo v kazenski zadevi, izhaja, da je bilo odgovorjeno na vse pritožbene očitke tožeče stranke. Zatrjevanje tožeče stranke, da so bile storjene bistvene kršitve pravil postopka zato, ker sodbi, izdani v kazenski zadevi, nimata konkretnih razlogov za odločitev sodišča, da ne ugodi dokaznemu predlogu obrambe za zaslišanje predlagane priče, ki naj bi bila strokovnjak za računalništvo v policiji, zato ni utemeljeno. Iz pisnega odgovora policije in iz vsebine izpovedi v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišane priče izhaja, da sta bili elektronski prijavi poslani anonimno in da takšne anonimne prijave spodbuja policija na svoji spletni strani, ko vabi prijavitelje, da prijavijo kazniva dejanja. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da ni nikakršnih pomislekov, da sta bili obe anonimni prijavi na takšen način na policijo tudi posredovani. Glede na navedeno je neutemeljen ugovor tožeče stranke glede kršitve 29. člena Ustave RS, saj je bilo po mnenju sodišča v sodbi sodišča prve stopnje obrazloženo, zakaj v navedenem delu predlagani dokazi tožeče stranke v kazenskem postopku niso bili izvedeni.

13. Tretji odstavek 24. člena ZBPP organu za bpp nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi vsebinski preizkus zadeve, kar je tožena stranka opravila na podlagi obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske sodne odločbe, izdanih v kazenskem postopku. Tožeča stranka želi z ZVZ uveljavljati razloge, ki jih je v kazenskem postopku že večkrat uveljavljala, in sicer prvič že v predlogu za izločitev dokazov pred predobravnavnim narokom, nato na predobravnavnem naroku, na glavni obravnavi ter končno tudi v pritožbi zoper sodbo prvostopnega sodišča, vendar z njimi ni uspela. Vsi njeni ugovori so bili obrazloženo zavrnjeni, kar je v konkretni zadevi odločilno dejstvo. Tožena stranka tako po presoji sodišča pri oceni izpolnjevanja pogojev za dodelitev bpp iz 24. člena ZBPP ni prekoračila zakonskega standarda očitnosti, saj se ni spuščala v poglobljeno vsebinsko analizo prvostopne in drugostopne sodbe, v izpodbijani odločbi pa je navedla logične in prepričljive razloge za svoje stališče, zakaj tožeča stranka z ZVZ nima verjetnih razlogov za uspeh.

14. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in je zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožeča stranka je v tožbi predlagala izvedbo več dokazov, ki pa se nanašajo izključno na obstoj in vsebino listin, ki so že v upravnem spisu ter sodnih spisih, ne obstoj ne vsebina teh listin pa med strankama niso sporni. Sodišče je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilona seji brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.