Jedro

Ker je tožnik na podlagi pooblastila toženke uspešno zastopal njene interese v nepravdni zadevi N 509/201 na dveh narokih, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu pripada nagrada za ugotovljeno zastopanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22617/2016 z dne 10. 3. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka vzdržalo v celoti v veljavi (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati njene nadaljnje pravdne stroške postopka v znesku 257,91 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek oziroma sodbo zavrže in zavrne. V obširni pritožbi ponavlja trditve, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje ter zatrjuje, da je bil podan krivdni razlog za preklic pooblastila tožeči stranki (tožniku), saj je ta prekršil predhodni dogovor pred podpisom pooblastila 27. 11. 2015. Toženki je zagotavljal, da bo šel preostanek denarja po poplačilu upnikov na njen račun. Pred podpisom pooblastila ni omenjal fiduciarnega računa. Tudi z drugimi odvetniki je bila toženka dogovorjena o direktnem prenosu preostanka denarja po poplačilu upnikov na njen račun. Tožnik je prestopil z njene strani na stran nasprotne stranke v zadevi N 509/2014. Šlo je za prevaro, zvijačo na posebno goljufiv način. Tožnik ni upravičen do plačila. Toženke ni ustrezno zastopal, tako da je toženka zaradi njega izgubila 32.000,00 EUR oziroma najmanj 16.000,00 EUR. Toženka v zvezi s tem podaja izračune. Tožnik je zlorabil zaupanje toženke. Kar ugotavlja sodnica, je laž in ugibanje. Ne drži, da bi tožnik denar nakazal s fiduciarnega računa. Sodnica le ugiba, kako bi se tožnik obnašal. Vprašanje je, če sredstva s fiduciarnih računov prispejo na račune strank. V praksi se zakoni ne izvajajo. Toženka je tožnika napodila iz sodne dvorane. Njena želja je bila, da jo neha zastopati. Navaja, da ji sodnica ni dobro sodila v zvezi z dolgom Ž. Vsi so bili nahujskani. Navaja, katere dokaze predlaga na vpogled. Zahtevek je tudi previsok po obsegu in po višini. Tožniku ne pripada toliko denarja in nagrade za njegovo škodljivo delo. Toženka je vložila tudi dopolnitev pritožbe, vendar prepozno, zato sodišče druge stopnje dopolnitve ni obravnavalo in je ne povzema.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker torej sodbe v sporu majhne vrednosti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati so vse tovrstne obsežne pritožbene navedbe toženke, neupoštevne. Tudi novo predlagani dokazi so nedopustni.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo glede obstoja kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, glede na to, da toženka zatrjuje, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, vendar absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni ugotovilo, toženka pa jih tudi ni konkretizirala.

6. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki kot že navedeno, ne more biti predmet preizkusa pritožbenega sodišča v sporu majhne vrednosti, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik toženko na podlagi pooblastila zastopal v nepravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani N 509/2014 na dveh narokih, dne 1. 12. 2015 in 9. 2. 2016 ter ugotovilo tudi čas trajanja narokov. Tožnik je toženki obračunal nagrado za narok in materialne stroške, oboje povečano za 22 % DDV. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnik uspešno zastopal interese toženke, glede tega je navedlo razloge, na katere se sodišče druge stopnje sklicuje, in pravilno ugotovilo tudi, da je neutemeljen ugovor toženke, da tožnik zanjo ni opravil nobenega dela v nepravdni zadevi N 509/2014. Tožnik je namreč toženko zastopal na dveh narokih, za kar mu pripada nagrada.

7. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede mandatnega razmerja, to je Obligacijski zakonik (OZ) in Zakon o odvetništvu (ZOdv).

8. Za ugotovljeno zastopanje tožniku pripada nagrada, in sicer v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, saj je tožnik pravilno obračunal opravljene storitve. Tožniku pripada nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 534,00 EUR (vrednost 25.000,00 EUR), materialni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT (20,00 EUR) ter 22 % DDV v višini 121,88 EUR, skupaj 675,88 EUR. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe o previsokem tožbenem zahtevku, saj je zahtevek v celoti utemeljen in mu je sodišče pravilno ugodilo. Na obširne nedopustne pritožbene navedbe glede ugotovljenega dejanskega stanja ter na nerelevantne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sodišče druge stopnje ni ugotovilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).