Jedro

V obravnavanem sporu se ugotavlja ničnost pogodbe, ki jo je sklenila tožena stranka. Kot stranka takšne pogodbe, pa seveda v sporu mora biti udeležena. Dejstvo, da stvari, ki jih je na podlagi te pogodbe dobila, nima več, ne pomeni, da ni pasivno legitimirana, ampak le, da tistega, kar je na njeni podlagi dobila (v primeru, da bo ugotovljena ničnost pogodbe), ne bo mogla vrniti v naravi in bo zato morala dati ustrezno denarno nadomestilo.

V kolikor so bili poslovni deleži prodani po realni ceni, o nedopustnem nagibu oškodovanja upnikov prodajalca ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v stečajno maso tožeče stranke vrne poslovna deleža družbe A. d. o. o. v nominalni višini 619.451,42 EUR, ki predstavlja 148445263/172962000 osnovnega kapitala družbe in v nominalni višini 93.949,30 EUR, ki predstavlja 22514000/172962000 osnovnega kapitala družbe (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne toženčeve pravdne stroške.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni bilo upravičeno (ponovno) odločati o utemeljenosti primarnega zahtevka tožeče stranke. Iz sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1184/2014 namreč povsem jasno izhaja, da je bila prvotna sodba sodišča prve stopnje razveljavljena v 3. točki II. odstavka izreka in v III. odstavku izreka – razveljavljena je bila torej le odločitev o tem, ali je tožena stranka dolžna v stečajno maso tožeče plačati denarno protivrednost prodanih poslovnih deležev in odločitev o pravdnih stroških. V preostalem delu je prvotna odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna. Višje sodišče je tudi izrecno zapisalo, da je odločitev o zavrnitvi primarnega povračilnega zahtevka pravilna, saj tožena stranka s poslovnimi deleži, ki so bili predmet izpodbijanega dejanja, ne razpolaga več, ker jih je prodala. Sodišče prve stopnje je torej z izpodbijano sodbo ponovno odločilo o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (zahtevek na povračilo poslovnih deležev je bil zavrnjen, prav tako je bil zavrnjen zahtevek za vpis tožeče stranke v register, kot imetnice poslovnih deležev družbe A. d. o. o.).(1) Sodišče prve stopnje je s takšnim postopanjem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati je bila kršena tudi 14. točka istega člena, saj ni bilo odločeno o zahtevku, ki je še ostal odprt – torej o tem, ali je tožena stranka, zaradi ničnosti pogodbe o prodaji poslovnih deležev, tožeči stranki dolžna v stečajno maso plačati denarno protivrednost prodanih poslovnih deležev in koliko ta znaša. Izpodbijano sodbo je bilo že iz navedenih razlogov treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

6. Navedeno pa ne pomeni, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v sporu. V njem se namreč ugotavlja ničnost pogodbe, ki jo je sklenila prav tožena stranka. Kot stranka takšne pogodbe, pa seveda v sporu mora biti udeležena. Dejstvo, da stvari, ki jih je na podlagi te pogodbe dobila, nima več, ne pomeni, da ni pasivno legitimirana, ampak le, da tistega, kar je na njeni podlagi dobila (v primeru, da bo ugotovljena ničnost pogodbe) ne bo mogla vrniti v naravi in bo zato morala dati ustrezno denarno nadomestilo (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

7. Prav tako pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sama tožeča stranka v postopku na prvi stopnji večkrat navedla, da je tožena stranka prvi obrok kupnine (1,44 milijona EUR) plačala. Trdila je sicer tudi, da znesek 1,2 milijona EUR ni bil plačan na njen račun, ampak je bil plačan drugim osebam v skupini SCT. Sodišče prve stopnje pa zmotno ugotavlja, da naj bi trdila, da omenjeni znesek ni bil plačan sploh nikomur. Takšnih trditev ni podala, zato je tožena stranka lahko utemeljeno sklepala, da dejstvo, da je navedeni znesek plačala, ni sporno. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nasprotno, je višje sodišče pritožbi priložen račun, ki izkazuje, da je bilo plačilo opravljeno prav na račun tožeče stranke (priloga B24), štelo kot dovoljeno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Posledično zaključuje, da je bil plačan tako prvi obrok kupnine (1,44 milijona EUR), kot naslednja dva obroka, v skupni višini 344.022,71 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju presodilo, da je pogodba o prodaji poslovnih deležev nična, ker je bila sklenjena z nedopustnim nagibom oškodovanja upnikov tožeče stranke, kar sta, glede na vodstvo iste osebe (C. C.), vedeli obe pogodbeni stranki (drugi odstavek 40. člena OZ). Ob tem je zapisalo, da je nagib oškodovanja upnikov podan, ker je bilo premoženje tožeče stranke odtujeno brez zagotovitve ustrezne protivrednosti. Do takšne ugotovitve pa je prišlo na podlagi napačnega zaključka, da je tožena stranka tožeči plačala le 14% dogovorjene kupnine. Ob zgoraj ugotovljenem dejstvu, da je bil plačan bistveno večji del kupnine, bo treba za odgovor na vprašanje, ali je bila pogodba res sklenjena z nagibom oškodovanja upnikov tožeče stranke, ugotoviti, ali so bili poslovni deleži prodani po prenizki ceni. Vse okoliščine, ki jih opisuje sodišče prve stopnje: - da sta bili pogodbeni stranki povezani družbi, - da sta imeli isto vodstvo, - da je bilo dogovorjeno obročno odplačevanje glavnice in hkrati takojšnja izročitev poslovnih deležev kupcu, - da je tožena stranka poslovne deleže kupila le nekaj dni po ustanovitvi, - da je toženo stranko ustanovila ista oseba, kot se je v imenu tožeče stranke odločila za sklenitev takšne pogodbe, - da so bili ne dolgo za tem poslovni deleži prodani tuji pravni osebi, in ji bili spet izročeni pred plačilom kupnine, - da v pogodbi ni bilo definirano, kam naj bo kupnina plačana; sicer nedvomno nakazujejo na namen izčrpavanja premoženja tožeče stranke in s tem oškodovanja njenih upnikov. Kljub temu pa je za odgovor na vprašanje, ali je takšen nagib sploh lahko bil podan, ključno ugotoviti, koliko so bili poslovni deleži v trenutku prodaje vredni (v kolikor so bili prodani po realni ceni namreč o takšnem nagibu, kljub zgoraj opisanim okoliščinam, ne bo mogoče govoriti).

9. V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje, ob upoštevanju zgoraj opisanih stališč, moralo še enkrat presoditi, ali je pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev nična (čeprav je večji del kupnine bil plačan). V kolikor bo odgovor pritrdilen, bo moralo ugotoviti, koliko je, v posledici takšne ugotovitve, tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v stečajno maso (kakšno je torej ustrezno denarno nadomestilo v smislu prvega odstavka 87. člena OZ). Ob tem pa bo moralo upoštevati, da je na podlagi takšne (nične) pogodbe tudi tožeča stranka že prejela določene izpolnitve.

10. Višje sodišče ob tem še dodaja, da predmet tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru ni več izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ampak se ugotavlja ničnost pogodbe po splošnih pravilih OZ. Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (93. člen OZ), kar pomeni, da tožbeni zahtevek v tem delu ni zastaran.

11. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke utemeljena. Ker višje sodišče kršitev, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, ni moglo odpraviti samo, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). To bo v ponovljenem postopku moralo postopati skladno z navodili, podanimi v predhodni obrazložitvi tega sklepa.

12. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je višje sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Končni uspeh strank v postopku namreč še ni znan.

13. Odločitev o pritožbenih stroških je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Tudi sicer so utemeljene pritožbene navedbe, da ni mogoče naložiti toženi stranki vračila poslovnih deležev, s katerimi več ne razpolaga, čeprav je njihov trenutni lastnik hkrati tudi lastnik (ne pa zakoniti zastopnik, kot izpostavlja pritožba) tožene stranke. V družbah z omejeno odgovornostjo namreč lastniki za dolgove družbe ne odgovarjajo s svojim premoženjem. Odločba, ki bi toženi stranki nalagala takšno izpolnitev, pa bi bila tudi neizvršljiva.