Jedro

Na podlagi četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 dolžnik ne more zahtevati zadržanja začete davčne izvršbe, saj na razloge za zadržanje pazi davčni organ po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Nova Gorica na podlagi odmerne odločbe št. DT 4242-148/2010-2 z dne 2. 11. 2010, ki je postala izvršljiva dne 16. 11. 2010, odločil da se zoper dolžnika A. d.o.o. (v nadaljevanju tožnika) za carinski dolg v višini 11.231,50 EUR, zamudne obresti v višini 274,64 EUR, stroške v višini 20,86 EUR in nadaljnje zamudne obresti od carinskega dolga za čas od 23. 2. 2011 do vključno dneva plačila, opravi izvršba z rubežem denarnih sredstev do višine dolgovanega zneska, ki jih ima tožnik na računih pri Banki Koper d.d. Koper in Abanki d.d. Ljubljana (prvi in drugi odstavek izreka). Carinski urad je v izpodbijanem sklepu določil tudi da prejemki, ki so po 159. členu ZDavP-2 izvzeti iz izvršbe, v rubežu po tem sklepu niso zajeti (tretji odstavek izreka). V četrtem in petem odstavku pa je primarni banki Banki Koper naložil kako naj izvrši prenose dolžnikovih denarnih sredstev na prehodni podračun Carinskega urada Nova Gorica in kako naj ravna, če sredstva na računu dolžnika ne zadostujejo za izvršitev tega sklepa. Tožniku je po šestem odstavku izreka prepovedano razpolaganje z njegovimi sredstvi pri navedenih bankah. Po sedmem odstavku izreka pa pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da po knjigovodski evidenci carinskega urada, tožnik ni poravnal denarnih obveznosti navedenih v izreku sklepa in da so zato izpolnjeni pogoji za začetek davčne izvršbe določeni v 143. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V nadaljevanju obrazložitve, davčni urad s sklicevanjem na določbe drugega odstavka 66. člena, prvega odstavka 94. člena, tretjega odstavka 93. člena, 96. člena, 152. člena in tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2 opira odločitev navedeno v izreku izpodbijanega sklepa.

Ministrstvo za finance je z odločbo številka DT 498-2-45/2011-2 z dne 30. 12. 2011 zavrnilo pritožbo zoper izpodbijani sklep in tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka. V obrazložitvi, na podlagi podatkov zadeve ugotavlja, da je bila tožniku odločba navedena v izpodbijanem sklepu (DT 4242-418/2010-2 z dne 2. 11. 2010), s katero je bila določena višina uvoznih dajatev in pripadajočih obresti in s katero je bilo tožniku naloženo, da v roku 10 dni po prejemu odločbe plača carinski dolg, ker se bo sicer proti tožniku kot dolžniku uvedel davčni postopek in mu bodo zaračunane pripadajoče obresti, vročena dne 5. 11. 2010 in da je rok za plačilo potekel dne 15. 11. 2010 ter da tožnik dolga ni poravnal v roku. Čeprav je tožnik zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, je carinski urad dne 23. 2. 2011 lahko izdal izpodbijani sklep, saj po točki 4. izreka navedene odločbe, pritožba ne zadrži njene izvršitve. Glede na določbe 143., 151., 145. in 157. člena ZDavP-2, je po presoji tožene stranke carinski urad ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep. Za izdajo sklepa so bile izpolnjene procesne predpostavke, saj je bila izvršba uvedena na podlagi že navedene odločbe istega carinskega urada, ki je postala izvršljiva dne 16. 11. 2010, tožnik pa svoje obveznosti na dan izdaje izpodbijanega sklepa še ni poravnal. Izpodbijani sklep pa vsebuje tudi vse sestavine, ki jih določa že navedeni 151. člen ZDavP-2. Tožena stranka pritožbene očitke, ki se nanašajo na odločbo, ki se izvršuje zavrača. Tožniku na podlagi 157. člena ZDavP-2 pojasnjuje, da je v pritožbi zoper sklep o izvršbi možno izpodbijati le vsebino samega sklepa, ne pa samega izvršilnega naslova. Zato je v pritožbenem postopku bila lahko presojena pravilnost in zakonitost sklepa. Ker so po mnenju tožene stranke bile v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjene vse procesne predpostavke, je neutemeljen tožnikov očitek o njegovi nezakonitosti. V zvezi s tožnikovo zahtevo za zadržanje davčne izvršbe, pa tožniku z razlago četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 in z navajanjem ustavljene upravno sodne prakse pojasnjuje, da o tem lahko odloča le organ, ki ima diskrecijsko pravico, da o zadržanju odloči po uradni dolžnosti. Na podlagi 155. člena ZDavP-2 pa tožniku pojasni kdaj lahko tudi na zahtevo dolžnika davčni organ ustavi davčno izvršbo.

V nadaljevanju obrazložitve, tožena stranka navaja razloge zaradi katerih, na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati niti dejstvo, da je bila odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, v pritožbenem postopku dne 30. 6. 2011, to je po izdaji izpodbijanega sklepa odpravljena v delu, ki se nanaša na tožnika.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeni sklep carinskega urada iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker meni, da je prišlo do zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do zmotne uporabe materialnega prava in do bistvenih kršitev pravil postopka. Z navajanjem dejstev in okoliščin, zaradi katerih naj bi prvostopenjski upravni organ samovoljno in brez pravne podlage odločil, da je tožnik v konkretni zadevi dolžnik, utemeljuje trditev da je dejansko stanje, na podlagi katerega je carinski urad izdal odločbo, ki je podlaga za obravnavano izvršbo, popolnoma nepravilno ugotovljeno in da je bilo v postopku izdaje navedene odločbe storjenih veliko nepravilnosti in zato napačno uporabljeno tudi materialno pravo.

Ker tožnik sploh ni zavezanec za plačilo po navedeni odločbi, carinskemu organu očita, da pred izdajo izpodbijanega sklepa ni preveril ali tožnik kot domnevni zavezanec res ni ravnal v skladu z obveznostjo in ali je sploh zavezanec za plačilo. Ker je bilo tožniku neutemeljeno zarubljeno premoženje, ki mu ne bo nikoli vrnjeno, navaja, da bo s tem prišlo do nedopustnega posega v tožnikov premoženje.

V nadaljevanju na podlagi dejstva, da je bila odločba z dne 30. 6. 2011 v pritožbenem postopku odpravljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil postopka in vrnjena v ponoven postopek, zatrjuje, da je očitno, da je odločitev carinskega urada sprejeta v izpodbijanem sklepu arbitrirana in zato nezakonita in nepravilna. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-84/94 z dne 11. 7. 1996, po kateri ima posameznik tudi v primerih, ko je upravnemu organu dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, pravico vedeti za razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določen način. Tožnik zato carinskemu uradu očita, da v izpodbijanem sklepu ni navedel razlogov zaradi katerih davčne izvršbe ni zadržal. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se davčni urad sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ potrdil njegovo pravilnost in zakonitost in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore. Ker sodišče sledi utemeljitvam v obrazložitvah izpodbijanega sklepa in odločbe, ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz tožbe in pred tem iz pritožbe povsem jasno sledi, da tožnik ugovarja izvršilnemu naslovu, to je odločbi Carinskega urada Nova Gorica št. DT 4242-418/2010-2 z dne 2. 11. 2010. Tovrstnih ugovorov pa v izvršilnem postopku ni mogoče z uspehom uveljavljati. Zato jim tudi sodišče v upravnem sporu, ko presoja pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi, ne more ugoditi. Pravna sredstva zoper odločbo, ki predstavlja v sklepu o izvršbi izvršilni naslov, se namreč skladno z zakonom in pravnim poukom v odločbi, uveljavljajo v samostojnem postopku.

Neutemeljeni pa so tudi tožbeni očitki, da je carinski urad v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ravnal nezakonito, ker izvršbe ni zadržal, čeprav je tožnik zoper odločbo, s katero mu je bilo naloženo plačilo obveznosti vložil pritožbo. Suspenzivni učinek pritožb v davčnem postopku je urejen v četrtem odstavku 157. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ po uradni dolžnosti zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Iz navedenega določila izhaja, da gre za diskrecijsko odločanje davčnega organa in za odločanje po uradni dolžnosti. Za takšno odločanje pa zadošča, da organ prve stopnje pritožnikove možnosti za uspeh oceni. To pa dejansko pomeni odločanje po prostem preudarku in je zato bistveno, da je odločeno v mejah pooblastil in v skladu z namenom za katerega je pooblastilo dano. Po drugem odstavku 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa namen in obseg pooblastila zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Četrti odstavek 157. člena ZDavP-2 davčnemu organu omogoča, da kadar sam oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi in začeto davčno izvršbo zadrži. S tem so določene tudi meje pooblastila, ki je davčnemu organu dano, da o zadržanju odloči po prostem preudarku. Prvostopni organ ne more zanesljivo vedeti, kakšna bo odločitev pritožbenega organa, zato je odločitev o zadržanju izvršbe prepuščena njegovi oceni. Namen takšnega določila pa je, da se zadržijo tisti izvršilni postopki, za katere je davčni organ ocenil, da je to smotrno, če ima tožnik realne možnosti za uspeh v pritožbi. V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku pa je sodišče po tretjem odstavku 40. člena ZUS-1 dolžno preveriti le ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prost preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen.

Glede na navedeno tožnik po četrtem odstavku 157. člena ZDavP-2 ne more zahtevati zadržanja začete davčne izvršbe, saj na razloge za zadržanje pazi davčni organ po uradni dolžnosti. Iz podatkov v spisih izhaja, da se davčni organ prve stopnje ni odločil za nesuspenzivni učinek pritožbe, saj glede slednjega v spisu ni podatkov. Očitno torej je, da za davčni organ prve stopnje zadržanje ni predstavljalo najsmotrnejše, niti najprimernejše možnosti. Tožnik pa v tožbi ne navaja podatkov, iz katerih bi izhajalo, da so bile v konkretnem primeru prekoračene meje prostega preudarka, ali da bi bil ta uporabljen na način, ki ne ustreza namenu za katerega je bil določen, niti kaj takega iz podatkov v spisu ne izhaja. Zato je tožnikovo sklicevanje na kršitev pravic do učinkovitega pravnega sredstva neutemeljeno. Ker izključitev suspenzivnosti ni nedopusten poseg v pravico iz 25. člena Ustave RS, ne pomeni niti posega v pravico do zasebne lastnine. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je pri odločanju v konkretni zadevi sledilo stališču Ustavnega sodišča RS v odločbi UI-297/95 z dne 28. 10. 1998, sprejetem v zvezi z zadržanjem izvršbe v davčnem postopku in ne stališču, sprejetem v odločbi v zadevi državljanstva, na katero se sklicuje tožnik.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, da je zato odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.