Jedro

Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da sta sporazumni, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec („nameščenec“) prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. V spornem času so bila organizirana eksterna in interna izobraževanja. Tožeča stranka za eksterna izobraževanja ni predložila računov v smislu določbe 2. člena pogodbe, za interna izobraževanja pa ni predložila liste prisotnosti, na kateri bi toženka s podpisom potrdila svojo prisotnost na izobraževanju. Ker ni dokazala višine stroškov eksternih izobraževanj ter udeležbe toženke na internih izobraževanjih, tožbeni zahtevek za povračilo stroškov izobraževanja ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške izobraževanja v znesku 5.154,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo ter ji povrniti stroške postopka v roku 8 dni z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 681,00 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa v obeh primerih prizna pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izvajala oblike izobraževanja, ki po naravi in vsebini štejejo za izobraževanje, ki je predmet pogodbe o izobraževanju, ter je na podlagi navedene ugotovitve zavzelo jasno stališče, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, oziroma da po temelju ni sporen. Kljub utemeljenosti zahtevka po temelju pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker po mnenju sodišča prve stopnje ni izkazan po višini. Zato tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je očitalo tožeči stranki, da ni dokazala stroškov eksternega izobraževanja, ker ni predložila računov zunanjih izvajalcev in ni dokazala udeležbe na izobraževanju s podpisom toženke na listi prisotnih. Glede prisotnosti toženke na izobraževanjih je tožeča stranka predložila za vsa izobraževanja računalniške izpise izobraževanj, na katerih so navedeni udeleženci, vključno s toženko, imena predavateljev, teme ter lokacije in trajanje izobraževanj. Tožeča stranka ni prakticirala, da bi udeleženci prisotnost potrdili s podpisom, vendar prisotnost toženke sploh ni bila sporna. Toženka ni zanikala prisotnosti niti na enem izobraževanju, za katerega tožeča stranka zahteva vračilo stroškov. Zahtevku je ugovarjala iz razloga, ker po njenem mnenju ni šlo za verificirane oblike izobraževanja. Njeno prisotnost bi lahko potrdile tudi priče, ki jih je predlagala tožeča stranka, saj gre za predavatelje na izobraževanjih, sodišče prve stopnje pa je njihovo zaslišanje zavrnilo.

Glede eksternega izobraževanja pa je res, da tožeča stranka v spis ni predložila računov zunanjih izvajalcev. Dejstvo pa je, da so bila od enajstih izobraževanj samo tri izobraževanja eksterna, in še v teh primerih je šlo za kombinacijo z internim izobraževanjem oziroma so poleg zunanjih izvajalcev sodelovali tudi predavatelji tožeče stranke. Tožeča stranka je predlagala izvedenca ekonomske stroke, ki bi podal mnenje glede višine tožbenega zahtevka. Zaradi neizvedbe dokaza z imenovanjem izvedenca je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženka tudi ni ugovarjala prisotnosti na izobraževanjih, glede izobraževanja dne 4. 10. 2007 celo izrecno priznava prisotnost. Sodba ima tudi takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov z imenovanjem izvedenca in zaslišanjem prič, to je predavateljev. Ni dopustno tožeči stranki očitati, da ni dokazala določenih dejstev, če pa je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge, s katerimi je nameravala ta dejstva dokazati. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri razlagi vsebine pogodbe o izobraževanju. Zavzelo je tudi pravilno stališče do vprašanja, ali je šlo dejansko za izobraževanje v smislu določb ZDR, toženka pa niti ni ugovarjala višini zahtevka. Menila je le, da ni šlo za verificirano obliko izobraževanja. Sodišče je pri svojem odločanju tudi popolnoma zanemarilo pravno načelo pravičnosti. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je na obravnavi 20. 12. 2012 pojasnil, kakšna je vsebina izobraževanj pri tožeči stranki, saj se na zaposlene prenašajo specifična, v tujini pridobljena znanja, ker takih znanj pri nas v nobenem izobraževalnem programu ni mogoče pridobiti. Zato navedeno bistveno poveča tudi zaposlitvene možnosti zaposlenih. Iz tega razloga tožeča stranka sklepa pogodbe o izobraževanju, s katerimi minimalno zavezuje delavce, da ostanejo pri njej zaposleni vsaj 24 mesecev.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno očita, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov z imenovanjem izvedenca in zaslišanjem prič. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki. Ker je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, ne da bi bilo treba sodišču izvajati dokaza z izvedencem ekonomske stroke ali zaslišanjem prič, je izvedbo teh dokazov utemeljeno zavrnilo. Dejstvo, da ni še posebej obrazložilo te svoje odločitve, pa ni odločilno, saj je mogoče iz sodbe smiselno povzeti, da izvedba teh dokazov ni bila nujna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Tožeča stranka in toženka sta dne 25. 1. 2007 sklenili pogodbo o izobraževanju številka 03-2007 (priloga A3, v nadaljevanju: pogodba), v kateri sta v 2. členu določili, da sta sporazumni, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec („nameščenec“) prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj (pogodba uporablja za slovensko delovnopravno ureditev neustrezen izraz nameščenec, zato pritožbeno sodišče namesto tega dosledno uporablja izraz delavec). Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil pogojev po prejšnjem odstavku (to je, da bo zaposlen pri delodajalcu še 24 mesecev), pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva njihovega nastanka dalje do plačila.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bila v spornem času organizirana tako eksterna izobraževanja, in sicer 20. 4. 2007, 7. 9. 2007 ter 10. 9. 2007, interna in eksterna izobraževanja v času od 1. 2. 2007 do 19. 2. 2007 ter dne 20. 8. 2007 in 4. 10. 2007, kot tudi interna izobraževanja dne 19. 3. 2007, 4. 4. 2007, 7.5. 2007, 13. 6. 2007 in 9. 7. 2007. Ugotovilo je tudi, da tožeča stranka za eksterna izobraževanja ni predložila računov v smislu določbe 2. člena pogodbe, prav tako tudi za interna izobraževanja ni predložila liste prisotnosti, na kateri bi toženka s podpisom potrdila svojo prisotnost na izobraževanju. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala višine stroškov eksternih izobraževanj ter udeležbe toženke na internih izobraževanjih.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pogodba določa, kaj predstavljajo stroške izobraževanja, to pa je predložen račun zunanjega izvajalca ter stroški svetovalne ure, če je potrjena prisotnost na izobraževanju. Tožeča stranka zmotno meni, da lahko stroške dokaže tudi drugače. Sodišče je namreč vezano na dogovor iz pogodbe, ki je povsem jasen in nedvoumen. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanskega stanja glede stroškov izobraževanja z zaslišanjem prič, vpogledom v ostalo listinsko dokumentacijo oziroma z angažiranjem izvedenca ekonomske stroke. Zato so neutemeljene vse nadaljnje pritožbene navedbe, da naj bi toženka priznala udeležbo na seminarjih, oziroma da tega ni izrecno zanikala, saj je pri svojih ugovorih izhajala iz dejstva, da ni šlo za verificirana izobraževanja. Tožeča stranka namreč zmotno meni, da je zaradi tega podan temelj tožbenega zahtevka in bi moralo sodišče prve stopnje (le še) ugotoviti njegovo višino. Ker tožeča stranka ni predložila računov in potrjenih list o udeležbi, ni izkazana podlaga za ugoditev njenemu zahtevku.

Na odločitev pritožbenega sodišča tudi ne vplivajo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo načela pravičnosti, saj naj bi se za delavce tožeče stranke z izobraževanji bistveno povečale zaposlitvene možnosti. Kot že obrazloženo, bi morala tožeča stranka dokazovati stroške izobraževanja tako, kot je to sama določila v pogodbi.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije vsaka svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.