Jedro

V obravnavani zadevi je pritožbeni organ odpravil prvostopenjsko odločbo, s katero je prvostopenjski organ odločal po 90. členu ZDavP-2. Po navedeni določbi davčni organ ob izpolnjevanju tam zapisanih pogojev, odločbo po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek, odpravi, razveljavi. Če davčni organ ugotovi, da odločbe ni treba spremeniti, zahtevek zavezanca za davek zavrne. V obravnavanem primeru s tem, ko je bila odpravljena izpodbijana odločba in ni bilo odločeno o zahtevku zavezanca za davek, pomeni da o zahtevku tožnika za vračilo, ki ga je prvostopenjski organ prejel 30. 8. 2007, ni bilo meritorno odločeno. Izpodbijana odločitev ne sodi med upravne akte iz 2. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje, Izpostava Žalec tožniku na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) odmeril davek na dodano vrednost (DDV) od davčne osnove 24.562,87 EUR v znesku 4.912,58 EUR ter tožniku preveč plačani davek v znesku 178,90 EUR z zamudnimi obrestmi, po odločbi z dne 10. 11. 2006, vrnil in odpravil navedeno odločbo. Stroški postopka bremenijo predlagatelja, davčnemu organu posebni stroški niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve (točke 1 do 4 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je davčni organ ugotovil, da je bil z odpravljeno odločbo z dne 10. 11. 2006 tožniku previsoko odmerjen DDV za pridobitev novega motornega vozila iz druge države članice Evropske unije v višini 5.091,49 EUR, ker zaradi očitne napake v odmernem postopku ni upošteval plačanega DDV, ki ga je tožnik plačal tujemu dobavitelju v višini 3.517,24 EUR.

Pritožbeni organ je prvostopenjsko odločbo odpravil iz razloga, ker meni, da je prišlo na prvi stopnji do bistvenih kršitev pravil postopka in se odločba ne da preizkusiti, očitno pa je bil prekršen tudi materialni zakon. Pritožbeni organ se sklicuje na določbe o preizkusu odločbe (247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) glede trditev prvostopenjskega organa, da je pri prvotni odmeri prišlo do očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Iz obrazložitve prvostopenjskega organa je razvidno, da je pri odmeri DDV že v prvotnem postopku upošteval kot davčno osnovo ceno vozila po računu tujega dobavitelja, ki ni vključevala nemškega DDV. Je pa nemški DDV upoštevan pri prvotni odmeri DMV, kar pa je pravilno ravnanje glede na pozitivno zakonodajo. Ugotavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki v skladu z določili 1. odstavka 251. člena ZUP v povezavi s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP narekuje odpravo izpodbijane odločbe. Prvostopenjski organ pojma očitna napaka v konkretnem primeru ni obrazložil tako, da bi bilo mogoče opraviti preizkus pravilnosti odločitve.

Prvostopenjski organ je tudi prekršil materialni zakon pri odmeri DMV (z odločbo z dne 20. 9. 2007), ki se všteva v davčno osnovo za odmero DDV. Sklicuje se na 1. točko 2. odstavka 21. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/2006 – UPB4, v nadaljevanju ZDDV), ki je veljal v času pridobitve vozila, po katerem se v davčno osnovo vštevajo tudi trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV. Pojasnila Generalnega davčnega urada (GDU) niso pravni vir.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljene davčne osnove za odmero DDV od pridobitve novega motornega vozila iz Evropske skupnosti. Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku organ ponovno odmeril DDV, kar je posledica popravka odločbe o odmeri davka na motorna vozila (DMV), pri kateri je organ iz davčne osnove izključil v tujini plačan DDV in DMV odmeril od nabavne vrednosti vozila (21.982,76 EUR). V osnovo za odmero DDV je vključena neto vrednost vozila, DMV v znesku 2.418,11 EUR in taksa za obremenjevanje okolja. Prvostopenjski organ je popravil prvotno odločbo, ker je bil v davčno osnovo za DDV vključen previsok znesek DMV in tožniku znesek vrnil, kar je potrdil tudi GDU. Pritožbo je tožnik vložil, ker so mu v osnovo za izračun plačila DDV vključili tudi takse in DMV. Med postopkom mu je tuji dobavitelj neupravičeno zaračunani DDV vrnil. Pravilna davčna osnova pridobitve znaša 21.982,76 EUR, kot je ugotovil prvostopenjski organ. Ne strinja se s toženo stranko, da mora v davčno osnovo vključiti tudi v tujini plačani DDV. Sklicuje se na sodbe SES (C-98/05, C-443/09), da se DMV ne bi smel vključiti v osnovo za DDV, saj sodišče v navedenih sodbah ugotavlja, da je DMV v bistvu enkratni davek na registracijo motornega vozila. Sodišču predlaga povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožeča stranka pojasni, da ni sporno, da pri odmeri DDV neposredno ni bil upoštevan v tujini plačan DDV (je bil izključen iz davčne osnove), je pa bil upoštevan v tujini plačan DDV tudi pri odmeri slovenskega DDV, vendar posredno, da je bil tuj DDV upoštevan v osnovi za odmero DMV, slednji pa se upošteva tudi kot del davčne osnove za odmero DDV. Sklicuje se na stališče iz sodb Upravnega sodišča (opr. št. U 83/2005-8 in U 2445/2006-14).

Tožnik meni, da v njegovem konkretnem primeru vštevanje tujega DDV v davčno osnovo za odmero DMV, ki je posledično tudi del davčne osnove za odmero DDV kljub vsemu ni pravilno ravnanje, saj je bil njemu DDV v tujini neutemeljeno zaračunan ter navaja, da mu je med samim postopkom neupravičeno zaračunani DDV bil vrnjen, za kar prilaga dokazilo. Tožnik ni predložil nobenega dokaza o tem, da naj bi bil ta davek neupravičeno zaračunan oz. vrnjen. Do vračila je prišlo šele 14. 12. 2006. DMV se odmeril ob pridobitvi vozila v Slovenijo na podlagi dejstev, ki so bila znana v trenutku pridobitve, kasnejši dogodki npr. popusti, vračila, predelave, za odmero DMV niso več relevantni. Zato prvostopenjski organ ni imel druge možnosti kot da odmeri DMV od davčne osnove, ki vsebuje tudi v tujini zaračunan DDV in ga posledično upošteva tudi pri odmeri DDV. Naknadni popravki odmere DMV niso predvideni, podlago za to 90. člen ZDavP-2 ne daje.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt pa je upravna odločba, izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu izpodbijajo samo tisti akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen samo, če je bil z njimi postopek odločanja v zadevi končan. Iz navedenih določb ZUS-1 izhaja, da upravni spor ni dopusten zoper upravne akte, s katerimi ni odločeno o pravici obveznosti ali pravni koristi stranke.

V obravnavani zadevi je pritožbeni organ odpravil prvostopenjsko odločbo, s katero je prvostopenjski organ odločal po 90. členu ZDavP-2. Po navedeni določbi davčni organ ob izpolnjevanju tam zapisanih pogojev, odločbo po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek, odpravi, razveljavi. Če davčni organ ugotovi, da odločbe ni treba spremeniti, zahtevek zavezanca za davek zavrne. V obravnavanem primeru s tem, ko je bila odpravljena izpodbijana odločba in ni bilo odločeno o zahtevku zavezanca za davek, pomeni da o zahtevku tožnika za vračilo, ki ga je prvostopenjski organ prejel 30. 8. 2007, ni bilo meritorno odločeno.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da z izpodbijano odločitvijo ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke in zato ne sodi med upravne akte iz 2. člena ZUS-1, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.