Jedro

Rizično izključitev iz 3. točke 4. člena pogojev AO-plus-86, da zavarovalnica na podlagi tega zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana (npr. imetnik drugega v prometni nezgodi soudeleženega vozila), je treba razlagati: 1) pravica zavarovalnice je, da se sklicuje na rizično izključitev zaradi nedvomne plačilne zmožnosti odgovorne druge osebe - in njena stvar, da to nedvomno plačilno zmožnost dokaže; 2) besedilo "...ali je za takšno škodo zavarovana", je treba razumeti tako, da pomeni: "...ali je in kolikor je za takšno škodo zavarovana" (problem limita odgovornosti zavarovalnice, pri kateri je odgovorna druga oseba zavarovana).

Izrek

Reviziji se ugodi. Sklep sodišča prve stopnje (točka 1. izreka) in sklep sodišča druge stopnje (2. odstavek izreka) ter sodbi prve stopnje in druge stopnje v delu, s katerim je bil delno zavrnjen tožnikov zahtevek zoper drugo in tretjo toženo stranko, se razveljavijo in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo kot preuranjeno tožnikovo tožbo zoper prvo toženo stranko. Z obravnavano sodbo pa je naložilo drugi in tretji toženi stranki, da morata tožniku nerazdelno plačati 2.036.115,00 sit odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi z različnim tekom od posameznih zneskov, pri čemer od zneska prisojene odškodnine za negmotno škodo 2 milijona sit tečejo obresti od dne izdaje sodbe, tj. od 11.12.1991 do plačila.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper prej citirani sklep z utemeljitvijo, da bi sicer moral biti (na podlagi dejstev in presoje iz sklepa prve stopnje) zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnjen, vendar pa je zavrženje tožbe za tožnika ugodnejše in zato pritožba ni utemeljena. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče druge stopnje (ob hkratni zavrnitvi pritožbe tretje tožene stranke) le delno ugodilo tožnikovi pritožbi in zvišalo odškodnino, naloženo v nerazdelno plačilo drugi in tretji toženi stranki, za 280.000,00 sit, medtem ko je v preostalem delu tožnikovo pritožbo zoper sodbo prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v preostalem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Odločitev o višini odškodnine za negmotno škodo, ki jo je po obrazloženem zvišalo na 2.280.000,00 sit, je utemeljilo s tem, da je pravična denarna odškodnina za ugotovljeno tožnikovo negmotno škodo po posameznih oblikah: za telesne bolečine 780.000,00 sit (in ne zahtevanih 1.400.000,00 sit), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.280.000,00 sit (in ne zahtevanih 5 milijonov sit), za strah 120.000,00 sit (in ne zahtevanih 700.000,00 sit) ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000,00 sit (in ne zahtevanih 700.000,00 sit). V znesku 2.316.115,00 sit, prisojenem tožniku zoper drugo in tretjo toženo stranko z izpodbijano pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, je poleg doslej obrazloženega zneska 2.280.000,00 sit odškodnine za negmotno škodo, vsebovan še znesek 36.115,00 sit odškodnine za gmotno škodo (tožnikovo izgubo dohodka za čas od dneva škodnega dogodka 13.7.1989 do 31.3.1991).

Zoper to pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero izpodbija navedeno odločbo v celoti in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Iz naslova zavarovanja AO-plus gre zavarovancu tudi zagotovitev plačila preko določenega zavarovalnega limita, ker je iz tega zavarovanja limit še nedotaknjen. Drugi toženi stranki ne more biti naloženo plačilo preko limita zavarovalne vsote, tretja tožena stranka pa je tuja pravna oseba iz države, s katero še niso urejena pravna vprašanja priznanja in izvršljivosti sodnih odločb in je zato jasno, da sodba zoper tretjo toženo stranko praktično ne bo imela nikakršne vrednosti. Očitno je prav obstoj limita, ugotovljenega v sodbi prve stopnje, odločilno vplival na višino prisojene odškodnine, ki jo je sodišče druge stopnje odmerilo tik pod limitom, čeprav gre za ogromno škodo. Tožnik graja odmero odškodnine za posamezne oblike negmotne škode in pri tem podrobno popisuje svojo prizadetost zaradi ugotovljenih oblik škode. Predlaga spremembo izpodbijane odločbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku zoper vse tri tožene stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in novo sojenje na prvi stopnji.

V postopku z revizijo po 390. členu ZPP tožene stranke na vročeno revizijo niso odgovorile, Javni tožilec Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354/2 ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se v revizijskem postopku obravnavajo le v mejah konkretnih revizijskih razlogov. Teh revizija nima, ampak revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja zgolj formalno in zato neupoštevno.

Revizijska graja uporabe materialnega prava je utemeljena. Revizijsko sodišče pri tem revizijskem razlogu ni vezano na konkretne tožnikove utemeljitve, ker tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Zato se, predvsem tudi zaradi medsebojne prepletenosti materialnopravne problematike iz sicer ločenih ali vsaj ločljivih razmerij tožnika z vsako izmed treh toženih strank, v nadaljevanju ne bo držalo le tožnikovih konkretnih revizijskih razlogov niti njegove sistematike teh razlogov. Ključna materialnopravna vprašanja, na katera je treba odgovoriti, so naslednja: - vprašanje višine pravične denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo, kakor je ugotovljena v izpodbijani sodbi (po 200. in 203. členu ZOR); - vprašanje razlage rizičnih izključitev po 3. točki 4. člena Pogojev za zavarovanje voznika in drugih oseb v motornem vozilu za škodo zaradi telesnih poškodb AO- plus-86 Zavarovalne skupnosti Triglav (kot pravne prednice prve tožene stranke); - vprašanje zavarovalne vsote po prostovoljnem pogodbenem zavarovanju AO-plus-86 (iz tožnikove pogodbe s prvo toženo stranko) v razmerju do vprašanja zavarovalne vsote iz obveznega zavarovanja odgovornosti (sklenjenega med drugo in tretjo toženo stranko).

1) O vprašanju višine odškodnine: Utemeljena je revizijska graja uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za ugotovljeno tožnikovo negmotno škodo. Izhodišče te presoje revizijskega sodišča so dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe o tem, kakšna je bila, je in tudi v bodoče bo tožnikova prizadetost zaradi telesnih bolečin, zaradi prestanega (primarnega in sekundarnega) strahu, zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in iz tega izvirajočih duševnih bolečin ter zaradi ugotovljene skaženosti in iz nje izvirajočih duševnih bolečin. Revizijsko sodišče ne sme upoštevati tistih revizijskih razlogov, ki pomenijo navajanje dejstev, katerih v dejanski podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe ni (člen 385/3 ZPP); del tožnikovih revizijskih razlogov je tak.

Vsa tožnikova negmotna škoda, obravnavana v tej pravdi, izvira iz škodnega dogodka z dne 13.7.1989. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse oblike tožnikove negmotne škode na podlagi dokaznega postopka, v katerem je bilo glede tega dela dejanskega stanja ključno izvedensko mnenje dr. Andreja Aleša, na katero se sodišče prve stopnje večkrat sklicuje. Sodišče druge stopnje je dejanske ugotovitve prve stopnje o vsebini posameznih oblik tožnikove negmotne škode sprejelo kot pravilne in jih delno, namreč v ključnih točkah tudi povzelo. Take, kot so te ugotovitve v sodbah prve in druge stopnje zapisane, pa revizijskemu sodišču narekujejo presojo, da je utemeljena revizijska graja odmere odškodnine in to glede vseh oblik tožnikove negmotne škode. Ugotovljena škoda narekuje odmero višje denarne odškodnine, kakor jo predstavljajo v sodbi druge stopnje navedeni in uvodoma v tej revizijski odločbi povzeti zneski odškodnine za posamezne oblike negmotne škode in za celotno negmotno škodo.

Taka presoja revizijskega sodišča bi po določbi člena 395/1 ZPP narekovala spremembo sodbe v izpodbijanem delu in sicer v tistem zavrnilnem delu, ki bi ga bilo treba po presoji revizijskega sodišča spremeniti, da bi bila tožniku prisojena pravična denarna odškodnina po določbah 200. in 203. člena ZOR. Vendar pa se je izkazalo, da glede druge tožene stranke ugotovljeni preostanek zavarovalne vsote (in s tem limit odškodninske odgovornosti te tožene stranke nasproti tožniku), ki je v sodbi prve stopnje valoriziran na znesek 2.320.490,00 sit - na drugi stopnji ni bil preskušen, ker to pri odmeri odškodnine na drugi stopnji ni bilo potrebno. Pooblastila revizijskega sodišča pri odločanju so v primerjavi s pooblastili pritožbenega sodišča bistveno ožja (zlasti uradni preskus - prim. člen 365/2 s 386. členom ZPP). Zato glede druge tožene stranke ni tiste podlage za odločitev po členu 395/1 ZPP, ki bi jo revizijsko sodišče hotelo in moralo imeti. Glede prve tožene stranke bodo razlogi, ki govorijo proti uporabi citirane procesne določbe, navedeni v nadaljevanju. Glede tretje tožene stranke, ki naj bi (po tožbenem zahtevku) skupaj z drugima dvema toženima strankama solidarno odgovarjala tožniku za škodo, pa razlogi pravilne uporabe materialnega prava govorijo za hkratno odmero pravične denarne odškodnine in torej predvsem za hkratno odmero tistega dela te odškodnine za negmotno škodo, ki tožniku neutemeljeno še ni bil prisojen - namreč hkratno glede vseh tistih toženih strank, glede katerih je na taki ali drugačni podlagi podana obveznost za plačilo odškodnine za negmotno škodo iz obravnavanega škodnega dogodka.

2) O vprašanju razlage 3. točke 4. člena pogojev zavarovanja AO-plus-86 Po skladnih navedbah tožnika in prve tožene stranke je imel tožnik s to toženo stranko v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovalno pogodbo po Pogojih za zavarovanje voznika in drugih oseb v motornem vozilu za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-86. Prva tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na to, da njenega pogodbenega jamstva ni do tiste osebe, katere utemeljene odškodninske zahtevke krije osnovno zavarovanje povzročitelja škode, prav tako pa ne, če je za škodo odgovorna oseba nedvomno plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana. Sklicevala se je torej na rizično izključitev iz 3. točke 4. člena citiranih pogojev AO- plus-86, s katero sta se že ukvarjali sodišči prve in druge stopnje in ki določa, da zavarovalnica na podlagi tega zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana (npr. imetnik drugega v prometni nezgodi soudeleženega vozila). V tem primeru pa je zavarovalnica - seveda v okviru svojih kritnih obveznosti - porok za plačilo odškodninskih obveznosti teh oseb (pod določenimi pogoji, o katerih pozneje).