Jedro

1. Iz določbe 212. člena ZPP izhaja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje.

2. Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se zasliši obe stranki. Tako ravna sodišče tudi, če stranka predlaga samo svoje zaslišanje. V zvezi s tem se je že izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi UP 259/03 z dne 20.9.2004, kjer med drugim navaja, da je ustavno sporno z vidika pravice do enakega obravnavanja, ki izhaja iz 22. člena Ustave ravnanje sodišča, kadar se to odloči, da bo izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, vendar pa brez utemeljenega razloga zasliši le eno stranko, druge stranke pa ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 1.367.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2000 do plačila ter ji povrniti stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila, vse v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo. Sklenilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencu 176.742,00 SIT stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe Okrajnega sodišča v Piranu do plačila v 15 dneh.

Proti takšni sodbi se je tožnica pritožila po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da napadena sodba pravilno ugotavlja, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta v teku trajanja njune zakonske zveze kupili gostinsko opremo za 80.000.- DEM in ostali dolžni 20.000.- DEM z 10% obrestmi ter da je ta dolg zapadel v plačilo dne 9.2.2000, na kar je izrecno opozorjeno tudi v razlogih sodbe Višjega sodišča v Kopru, ko je odločalo o pritožbah strank zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru; da je tožnica ta dolg skupaj z obrestmi, torej 24.000.- DEM, plačala dne 9.2.2000, kar je potrjeno z notarsko overjenim potrdilom; da ta dolg predstavlja skupno premoženje pravdnih strank na katerem sta deleža strank enaka, torej za vsako stranko ena polovica; da ta dolg ni bil predmet tožbenega zahtevka ne po tožbi sedanjega toženca, ne po nasprotni tožbi sedanje tožnice, da pa je o tem dolgu bilo govora in je med strankama bilo nesporno že v pravdi pri Okrožnem sodišču v Kopru, da ta dolg obstaja in da ga je treba plačati. Iz navedenih nespornih dejstev sledi, da je nesporno vse, kar je tožnica navajala v tožbi v tej pravdi. Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugoditi. Ni jasno, kaj misli sodišče prve stopnje, ko v zadnjem odstavku na tretji strani sodbe navaja, da je tožnica tožbo zasnovala na drugačni trditveni podlagi. Tožnica je, tako v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Kopru kot v tej pravdi, vedno imela enako trditveno podlago, ta pa je, da sta skupaj s tožencem dolžna V.Ž. znesek 20.000.- DEM z 10% obrestmi. Edina razlika je v tem, da je v pravdi pri Okrožnem sodišču v K. navedeno, da ta dolg še ni plačan in da ga bo treba plačati, v tej pravdi pa je navedeno, da je ta dolg dokončno poravnan. Kljub temu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo s čudno utemeljitvijo. Napadena sodba namreč navaja, da je toženec zatrjeval in dokazoval obstoj sporazuma med pravdnima strankama, da skupaj, že v teku trajanja zakonske zveze, zbereta denar, iz katerega bi tožnica vrnila dolg V.Ž.. Pri tem, v nasprotju z zakonom in sodno prakso, napadena sodba zahteva od tožnice, da dokazuje, da tak dogovor ne obstaja. Do sedaj se je sodna praksa držala, kar piše v zakonu, to pa je, da mora vsaka od pravdnih strank svoje trditve dokazati. Zmotno je zato stališče napadene sodbe, da je toženec dokazal svoje trditve o obstoju omenjenega sporazuma, ker tožnica »ni ovrgla z dokazi ali dokazala drugačen dogovor, sporazum s tožencem«. Napadena sodba šteje, da je toženec obstoj takega sporazuma dokazal s tem, da ga je navedel v svoji trditveni podlagi in potrdil s svojo izpovedjo, ko je bil zaslišan kot stranka, kar je pravno zmotno. Kaj šteje sodišče za dokazano odloči potem, ko obravnava vse izvedene dokaze tako, kot je zapisano v 8. členu ZPP, torej vsakega posebej in vse skupaj v medsebojni povezavi. Napadena sodba pa tega ne upošteva in šteje, da je toženec dokazal tisto, kar je v odgovoru na tožbi trdil in kar je potem, zaslišan kot stranka, potrdil. Pri tem napadena sodba šteje, da je to neizpodbitni dokaz, ker tožnica ni dokazovala drugačnega dogovora, ker njegove trditve ni ovrgla z dokazi, ker ni dopolnila svojih navedb v tožbi, s čigavimi sredstvi je vrnila dolg, ker ni navedla, da je znesek 24.000.- DEM vrnila iz lastninskih sredstev, ker ni ponudila dokazov, da je s svojimi sredstvi vrnila tudi toženčev del dolga. Poleg tega napadena sodba očita tožnici, da v tožbi ni navedla, zakaj je bilo treba pri notarju overiti podpis V.Ž. na potrdilu o vračilu dolga ter zakaj bi ji moral polovico tega stroška vrniti toženec. Očitno je torej sodišče prve stopnje pristransko v korist toženca, saj od tožnice zahteva, da dokazuje, česar ni dolžna dokazovati, tožencu pa verjame na besedo, brez kakršnegakoli dokaza. Poleg tega napadena sodba očita tožnici, da ni navajala določenih dejstev, ki pa so po navedbah v tej isti sodbi bila med strankama nesporna že na Okrožnem sodišču v Kopru ali so postala nesporna v teku te pravde. Če bi sodišče ravnalo kot veleva 8. člen ZPP in potem, ko je izvedlo kot dokaz branje spisa Okrožnega sodišča P 1, bi moralo ugotoviti, da sta pravdni stranki kupili opremo za poslovni lokal s pogodbo dne 17.3.1998. V tej pogodbi je v 2. členu izrecno zapisano, da bosta pravdni stranki prodajalki V.Ž. plačali 20.000.- DEM z 10 % obrestmi od 1.5.1998 do 9.2.2000, ko zapade dolg v plačilo. Zakonska zveza pravdnih strank je bila razvezana s sodbo dne 30.11.1999, prenehala pa je že 25.12.1998 (navedbe pod 5. pripravljalnega spisa toženke z dne 26.2.2001 v pravdi P 1) kar izhaja iz spisa Okrožnega sodišča v Kopru P 1. Če je v pogodbi o nakupu opreme zapisano, da ostaneta kupca, to je pravdni stranki, dolžna prodajalki V.Ž. znesek 20.000.- DEM z 10 % obrestmi, je jasno, da takrat tega denarja nista imela. Takrat sta odpirala lokal, treba je bilo kupiti obratna sredstva ter lokal urediti in tega denarja pravdni stranki nista mogli zbrati do prenehanja njune skupnosti 25.12.1998. Če bi ta denar bil zbran, bi ga gotovo takoj plačala upnici Ž., če ne zaradi drugega, zaradi visokih obresti. Kot se vidi iz spisa so te obresti narasle na 4.000.- DEM in bi stranki privarčevali ta znesek, če bi res imeli denar in posojilo vrnili takoj. Da stranki nista imeli tega zneska prihranjenega, bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo, če bi prebralo toženčev odgovor na nasprotno tožbo tožnice v pravdi pri Okrožnem sodišču P 1. Tam je namreč toženec v navedbah pod 6 priznal, da stranki nista imeli niti tistih 60.000.- DEM, ki so bili plačani V.Ž. ob sklenitvi zgoraj navedene pogodbe o nakupu opreme. Toženec tam navaja, da je za plačilo tega zneska najel posojilo v banki in da jima je del denarja posodil tudi I.B. Do decembra meseca, ko je prenehala ekonomska skupnost pravdnih strank, sta torej morali stranki vračati posojilo, ki sta ga najeli pri znancih in na banki za plačilo tistih 60.000.- DEM. Vse to ovrže toženčevo trditev, da sta stranki že v teku trajanja njune zakonske zveze prihranili denar za vračilo spornih 24.000.- DEM. Sodišče prve stopnje je, namesto da bi prebralo spis Okrožnega sodišča P 1 in tamkajšnje navedbe in trditve strank primerjalo s sedanjimi toženčevimi trditvami, verjelo tožencu na besedo, tožnici pa naložilo, da dokazuje, kar ji ni bilo potrebno, bodisi zato, ker je dokazno breme na tožencu, bodisi zato, ker je to med strankama nesporno. Če je tožnica v tožbi navedla, da je dolg V.Ž. poravnala ona, ji samo pristranska sodba lahko očita, da ni navedla, ali je to poravnala iz svojih lastnih sredstev oz. iz čigavih sredstev je to plačala oz., da ni dokazala, da je tudi toženčev del dolga poravnala iz svojega posebnega premoženja. Prav tako lahko samo pristranska sodba šteje v škodo tožnici, da ni navedla, zakaj je V.Ž. svoj podpis na potrdilu o vračilu dolga overila pri notarju. Popolnoma pa je nelogična in protispisna trditev v napadeni sodbi, da iz izdanih odločb v pravdi pri Okrožnem sodišču v Kopru » ne sledijo okoliščine, da je tožnica 20.000.- DEM in obresti v višini 4.000.- DEM skupaj 24.000.- DEM izročila iz lastnih sredstev oz. iz njenega posebnega premoženja …«. Iz izdanih odločb v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Kopru ta okoliščina ni mogla slediti, saj je med pravdnima strankama v tisti pravdi bilo nesporno, da dolg še ni bil poravnan. Toženec je torej tisti, ki bi moral dokazati, da sta stranki imeli prihranjenih 24.000.- DEM že pred prenehanjem njune ekonomske skupnosti in da je tožnica ta prihranek uporabila za vrnitev tega dolga.

Pritožba je utemeljena.

Iz določbe 212. člena Zakona o pravdnem postopku (dalje: ZPP) izhaja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje. Zato je utemeljena pritožbena navedba, da bi moral toženec dokazati kar trdi, in sicer, da sta stranki imeli prihranjenih 24.000.- DEM že pred prenehanjem njune ekonomske skupnosti in da je tožnica ta prihranek uporabila za vrnitev dolga. V zvezi s tem tožnica tudi utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je toženec obstoj takega sporazuma dokazal že s tem, ko je takšno trditev potrdil s svojo izpovedjo, ko je bil zaslišan kot stranka. Toženec je v odgovoru na tožbo, kjer je (pod točko II – na list. št. 17 spisa) navedel, da sta za plačilo drugega obroka kupnine za opremo gostinskega lokala pravdni stranki in tedaj še zakonca že v letu 1998 pripravili še preostalih 20.000.- DEM, katere pa je obdržala tožnica, za celotno poplačilo gostinske opreme ter da je večji del tega zneska priskrbel toženec, predlagal v dokaz le svoje zaslišanje, čemur je sodišče prve stopnje nekritično sledilo in na glavni obravnavi 1.4.2005 sprejelo tak dokazni sklep. Vendar lahko tako ravna sodišče le, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 258. člena ZPP – to je, če druga stranka noče izpovedati, ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Dokaz z zaslišanjem strank se namreč izvede tako, da se zasliši obe stranki. Tako ravna sodišče tudi, če stranka predlaga samo svoje zaslišanje. V zvezi s tem se je že izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi UP 259/03 z dne 20.9.2004, kjer med drugim navaja, da je ustavno sporno z vidika pravice do enakega obravnavanja, ki izhaja iz 22. člena Ustave ravnanje sodišča, kadar se to odloči, da bo izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, vendar pa brez utemeljenega razloga zasliši le eno stranko, druge stranke pa ne (točka 4 odločitve; Glej tudi: Uradni list; GV Založba 2006: Pravdni postopek -zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 513 do 518 spisa, komentar vrhovnega sodnika Jana Zobca). Pritožba tudi utemeljeno graja, da itožba tudi utemeljeno graja, da sodišče pri presoji dokazov sodišče prve stopnje ni presojalo toženčevih navedb v povezavi z drugimi dokazi, ki jih je izvedlo. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče izvedlo vse ponujene dokaze, torej prebralo tudi toženčeve navedbe v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 1 in druge v tej zadevi izvedene dokaze, ki se nanašajo na plačilo opreme V.Ž. in sredstva, s katerimi sta pravdni stranki pred prenehanjem ekonomske skupnosti razpolagali. Ker pa sodišče toženčevih navedb v tej pravdni zadevi ni presojalo v skladu z napotili iz 8. člena ZPP je ostalo dejansko stanje o odločilnem dejstvu – ali sta pravdni stranki za vračilo dolga imeli prihranjenih 24.000.- DEM že pred prenehanjem njune ekonomske skupnosti, nepopolno ugotovljeno. Sodba ima torej pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti. Višje sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo tako moralo sodišče prve stopnje presoditi vse dokaze tako kot mu to nalaga 8. člen Zakona o pravdnem postopku, izvesti pa tudi dokaz z zaslišanjem tožeče stranke glede navedb tožene stranke, da sta pravdni stranki še v času trajanja zakonske zveze prihranili denar za vračilo spornih 24.000.- DEM ter o zadevi ponovno razsoditi.