Jedro

Delavcu, ki dnevno prihaja na delo in ne dela iz razlogov, ki so na strani delodajalca, pripada plača. Sodišče v delovnem sporu zavrže pobotni ugovor delodajalca zaradi škode, ki jo je povzročil delavec, če delodajalec predhodno ni izvedel postopka ugotavljanja povzročene škode v skladu z določbo 72. čl. ZTPDR. Terjatev delodajalca zoper delavca sploh še ni bila ugotovljena, zato manjka procesna predpostavka - izveden postopek po 72. čl. ZTPDR, da bi sodišče prve stopnje lahko o pobotnem ugovoru sploh odločalo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plačo za čas od 1.2.1993 do 16.2.1993 v bruto znesku 139.521,60 SIT ter po plačilu prispevkov in davkov izplačati v neto znesku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1993 dalje do plačila ter izplačati delni regres za prehrano v višini 2.666,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1993 dalje do plačila, višji zahtevek je zavrnilo. S sklepom pa je zavrglo pobotni ugovor toženca in sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožena stranka se v odprtem pritožbenem roku pritožuje zoper sodbo, ki jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne ter naloži tožniku v plačilo vse priglašene stroške tožene stranke, vključno s stroški sestave pritožbe. Pritožba polemizira z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in jo primerja z obrazložitvijo razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje z dne 15.9.1994. Tožena stranka namreč ne sprejema odločitve sodišča prve stopnje, da je dolžna tožniku izplačati plačo za čas od 1. do 16.2.1993, ker meni, da tožnik v tem času zanjo ni opravljal nobenega dela. Meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami in izpovedjo prič. Pritožba očita sodišču tudi kršitev določb materialnega prava, pri čemer ne navaja katerih določb, temveč le ponavlja svoje trditve, da tožnik v spornem času za toženo stranko ni opravljal nobenega dela in da je v istem času delal za konkurenčno družbo ter kršil konkurenčno prepoved.

Kljub temu, da tožena stranka v uvodu pritožbe navaja, da izpodbija le sodbo in se zavzema za njeno spremembo nato v obrazložitvi graja tudi sklep o zavrženju pobotnega ugovora in sicer meni, da le ta nima pravne podlage. Meni, da bi sodišče moralo pobotni ugovor obravnavati, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 336. člena ZOR.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških, ker meni, da je obrazložitev navedenega sklepa nejasna. Prav tako pa po stališču tožene stranke sodišče prve stopnje tožnikov stroškov ne bi sploh smelo obravnavati, ker jih ni priglasil do zaključka glavne obravnave. Tudi sicer pa je po izračunu tožene stranke tožnik uspel z denarnim delom zahtevka v višini 16%, med tem, ko je celotni tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa sodišče zavrnilo, tako da bi sodišče moralo toženi stranki priznati 95% njenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in na pravilno uporabo materialnega prava (365. člen ZPP). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, na pritožbene navedbe pa dodaja: Po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), členih 49 do 52, delavcu v delovnem razmerju pripada osebni dohodek oz. plača ali nadomestilo plače. Med strankama je nesporno, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi v času od 1. februarja do 16. februarja 1993. V postopku je bilo ugotovljeno, da je navedene dni prihajal na delo v prostore tožene stranke. Z dela torej ni neopravičeno izostal. Če v navedenih dneh dela ni opravljal za toženo stranko, ker mu ta le tega ni zaupala, je tožnik kljub temu upravičen do plače. Do plače ne bi bil upravičen le v primeru, če bi samovoljno izostal z dela. V takem primeru bi mu bila tožena stranka za čas delovnega razmerja dolžna plačati le pripadajoče prispevke iz plače. V primeru, da mu tožena stranka ni zaupala, je imela možnost, da mu do dokončne odločitve o prenehanju delovnega razmerja izreče suspenz in prepove opravljanje dela oz. bi ga lahko odstranila iz organizacije v skladu z določbo 69. člena ZTPDR oz. 1. odst. 95. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik na delo prihajal, je upravičen tudi do polne plače. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v spornih dneh delavec tožene stranke ter, da je dnevno prihajal na delo.

Glede pritožbenih navedb, da je tožnik pri toženi stranki delal škodo s tem, ko je opravljal konkurenčno dejavnost ter, da je delal pri konkurenčni družbi pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da bi v zvezi s tem morala izvesti proti tožniku odškodninski postopek, v katerem bi lahko uveljavila do njega vse svoje terjatve v zvezi s škodo za katero zatrjuje, da ji je nastala. Zatrjevanje nastanka te škode pa ne vpliva na pravico tožnika do plače za čas delovnega razmerja pri toženi stranki.

Glede pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo pobotni ugovor pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da je v individualnem delovnem sporu potrebno upoštevati določbe delovnopravnih predpisov in sicer tudi glede odškodninske odgovornosti delavca, ki so specialni predpis glede na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89).

Tožena stranak je namreč že enkrat vložila nasprotno tožbo, ki je bila zavržena zaradi pomanjkanja procesne predpostavke. Ker tožena stranka ni izvedla postopka v skladu z določbo 72. člena ZTPDR, ne more sedaj zaobiti zakonske določbe in svoje terjatve uveljavljati v pobot. Njena terjatev proti tožeči stranki namreč še sploh ni bila ugotovljena. Tako torej manjka procesna predpostavka - izveden postopek po 72. členu ZTPDR, da bi sodišče prve stopnje lahko o pobotnem ugovoru sploh odločalo. Zato je pobotni ugovor moralo zavreči. Če bi o njem odločalo v skladu z določbo 3. odst. 333. člena ZPP, bi odločilo v pobotnem ugovoru po vsebini, kar pa ni smelo, glede na pomanjkanje procesne predpostavke.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izrek o stroških postopka. Po določbi 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) se v postopku pred delovnimi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. ZDSS ima posebne določbe glede stroškov postopka v 22. členu, ki v 1. odst. določa, da sodišče lahko odloči, da mora delodajalec trpeti vse stroške z izvedbo dokazov tudi, če delavec ni v celoti uspel s svojim zahtevkom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. 2. odst. navednega člena pa izrecno določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedene določbe, ko je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in to tudi ustrezno obrazložilo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o stroških postopka tožeče stranke, ker jih je le ta priglasila šele v roku 3 dni po zaključku glavne obravnave. Navedeni rok je namreč sodišče prve stopnje tožeči stranki odobrilo, s čimer je sicer storilo kršitev pravil postopka po 1. odst. 354. člena ZPP in sicer 3. odst. 164. člena ZPP, kar pa na samo zakonitost odločitve ni vplivalo.

Sodišče namreč ni pobotalo stroškov nasprotnih strank, temveč je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tako na odmero stroškov postopka oz. odločitev o njih dodatni stroškovnik, vložen v postavljenem roku 3 dni ni vplival. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela (155. člen ZPP v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP, ZTPDR in ZOR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).