Jedro

Ker tožnik ob imenovanju za veterinarskega inšpektorja ni izpolnjeval vseh pogojev, da bi bil oproščen opravljanja strokovnega izpita za inšpektorja, sta sklepa tožene stranke, s katerima mu je naložila opravljanje tega izpita v roku enega leta, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa X z dne 05.12.2005, št. 123-104/95 in sklepa Y z dne 08.03.2006, št. 10051-41/2006, na priznanje, da tožnik izpolnjuje vse strokovne pogoje za inšpektorja II na delovnem mestu uradni veterinar - inšpektor na V., Območni urad Murska Sobota, ter da sta toženi stranki dolžni (pravilno: tožena stranka) tožniku nerazdelno povrniti nastale stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (1. odst. izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 66.000 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.08.2006 dalje, do plačila, v roku 15 dni (2. odst. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevku ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Navaja, da je tožena stranka nekatere na novo imenovane inšpektorje napotila na opravljanje izpita za inšpektorja, zato se sprašuje, kako so ga lahko opravili, njemu pa se opravljeni izpit ne prizna, ker še ni podzakonskega akta, ki bi omogočal opravljanje posebnega dela izpita. Tožena stranka ni predložila na vpogled potrdil o strokovnih izpitih ostalih inšpektorjev, niti ni pojasnila, na kakšni podlagi so bila potrdila izdana, oziroma izpiti opravljeni. Zato meni, da tožena stranka krši njegovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom. V obširni pritožbi opozarja na kolega U.A., ki naj bi že opravil izpit za inšpektorja in X.C.N., kateri pa naj ne bi bilo potrebno opravljati izpita, čeprav je postala inšpektorica v letu 2002. Nadalje navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo 193.a člena Zakona o javnih uslužbencih, ter se sklicuje na članek iz časnika Delo z dne 29.11.2005. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 52/07; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Po določbi 12. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, 56/2002; v nadaljevanju: ZIN), je lahko za inšpektorja imenovana oseba, če ni s predpisi o posamezni inšpekciji drugače določeno, ki ima: predpisano izobrazbo v skladu z zakonom, ki ureja sistem javnih uslužbencev, ustrezne delovne izkušnje, določene s predpisi, ki urejajo notranjo organizacijo in sistemizacijo v organih državne uprave in strokovni izpit za inšpektorja. Strokovni izpit za inšpektorja je po določbi 12.a člena ZIN sestavljen iz naslednjih področij: upravni postopek in upravni spor, postopek vodenja in odločanja o prekrških in postopek inšpekcijskega nadzora. Podrobnejši program strokovnega izpita za inšpektorja, postopek opravljanja, način in postopek prijave, izpitni red, način priznavanja vsebin opravljenih izpitov ali preizkusov znanja in druga vprašanja, povezana s strokovnim izpitom za inšpektorja, določi minister, pristojen za upravo. Po 41. členu ZIN se osebam, ki so opravile izpite, ki so bili predpisani za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora pred uveljavitvijo tega zakona, prizna izpolnjevanje tega pogoja tudi po določilih tega zakona. Predstojniki morajo na področjih, kjer doslej še ni bilo mogoče opravljanje strokovnega izpita, to omogočiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. Inšpektor, ki strokovnega izpita še ni opravil, ga mora opraviti v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona oziroma po tem, ko mu je zagotovljena ta možnost, drugače se ga razreši, v skladu z 11. členom tega zakona.

Ker je bil tožnik imenovan za inšpektorja dne 8.5.1995, ko je že veljal Zakon o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 82/94; v nadaljevanju: ZVet), ki je v 132. členu določal, da mora imeti veterinarski inšpektor visoko strokovno izobrazbo veterinarskomedicinske smeri, najmanj pet let strokovne prakse in opravljen strokovni izpit za inšpektorja, ob imenovanju ni izpolnjeval vseh pogojev po ZVet, da bi bil lahko oproščen opravljanja izpita v smislu 41. člena ZIN. Tožnik ima namreč opravljen strokovni izpit po 1. odst. 96. člena Zakona o zdravstvenem varstvu živali (Uradni list RS, št. 37/1985), ki je določal, da delavci, ki opravljajo strokovna dela in naloge zdravstvenega varstva živali, smejo samostojno opravljati delo potem, ko so določeno dobo delali v veterinarskih organizacijah kot pripravniki in opravili strokovni izpit. Navedeni izpit je bil torej pogoj, da je veterinar sploh lahko samostojno opravljal svoje delo (licenca). Zaradi navedenega sta izpodbijana sklepa tožene stranke pravilna in zakonita, ker v skladu z 12. in 41. členom ZIN tožniku nalagata opravljanje izpita za inšpektorja v roku enega leta od takrat, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. Po določbi 3. člena Pravilnika o strokovnem izpitu za inšpektorja (Uradni list RS, št. 75/04; v nadaljevanju: Pravilnik) obsega program izpita splošni in posebni del. Program splošnega dela je določen v prilogi, ki je sestavni del Pravilnika, posebni del izpita pa obsega določbe predpisov na posameznem upravnem področju, kjer se izvaja inšpekcijski nadzor. Program in obseg posebnega dela izpita določi minister, pristojen za posamezno inšpekcijo. Ker posebnega dela izpita s področja veterine pristojni minister še ni izdal, je izpodbijana odločba pravilna tudi v delu, kjer določa, da bo tožnik napoten na opravljanje izpita v roku enega leta od takrat, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. Posledično je bil tožnikov zahtevek na razveljavitev izpodbijanih odločb utemeljeno zavrnjen.

Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na to, da naj bi nekateri inšpektorji že opravili izpit, zaradi česar naj bi bil tožnik v neenakopravnem položaju. Sodišče presoja le zakonitost izpodbijanih odločb, pri tem pa ni vezano na eventualne drugačne odločitve tožene stranke v drugih primerih. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na članek v časniku Delo z dne 29.11.2005, saj se nanaša na določbo 193. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZJU), ki določa, da se šteje, da izpolnjujejo pogoj glede strokovnega izpita po tem zakonu uradniki, ki so na dan, ko se začne uporabljati ta zakon, v delovnem razmerju pri državnem organu ali upravi lokalne skupnosti in so pridobili naziv višjega upravnega delavca ali upravnega delavca po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, če imajo najmanj pet let službene dobe. Drugi uradniki, razen tistih, ki so opravili ustrezen strokovni izpit, po zakonu o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Uradni list SRS, št. 8/80, 27/85, 35/85, 39/85, Uradni list RS, št. 18/93 - ZOdv in 13/94 - ZPDI), pravosodni izpit oziroma državni pravniški izpit, morajo strokovni izpit opraviti v treh letih od začetka uporabe tega zakona. Šteje se, da izpolnjujejo pogoj glede strokovnega izpita po tem zakonu uradniki, ki jim na dan, ko se začne uporabljati ta zakon, do izpolnitve minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, manjka manj kot tri leta delovne dobe. Citirana določba se nanaša na izpolnjevanje pogojev po 86. členu ZJU za imenovanje v naziv, ki kot pogoj določa: najmanj predpisano izobrazbo; strokovni izpit; in znanje uradnega jezika. Gre za strokovni izpit po 164. členu ZJU, ki ga tožniku, glede na prehodno določbo ZJU, ni potrebno opravljati za imenovanje v naziv, saj je bil, kot to izhaja iz podatkov v spisu, že preveden v naziv po določbah ZJU, zoper samo prevedbo pa niti ni ugovarjal. Neutemeljen je nadalje očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 193.a člena ZJU, ki določa, da se šteje, da izpolnjuje pogoj glede opravljenega strokovnega izpita po ZJU oseba, ki ima opravljen strokovni izpit po zakonu o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Uradni list SRS, št. 8/80, 27/85, 35/85, 39/85, Uradni list RS, št. 18/93 - ZOdv in 13/94 - ZPDI), oziroma drug strokovni izpit, ki je bil s predpisi določen ali priznan kot pogoj za delo v državnih organih. Tožnik namreč nima opravljenega izpita po Zakonu o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju, oziroma drugega izpita, ki je bil s predpisi določen ali priznan kot pogoj za delo v državnih organih, vendar to ni vplivalo na njegovo prevedbo v naziv, kot je bilo že zgoraj navedeno.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti na katere bi bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 1. odst. 165. člena, v zvezi s 154. členom ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker se terjatev tožeče stranke ne nanaša na primere, ko je revizija dovoljena (1. do 4. tč. 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1), je bilo potrebno skladno z določbo 5. tč. 31. čl. in določbo 32. čl. ZDSS-1 odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da revizijo dopusti, saj je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki se nanaša na večje število javnih uslužbencev - inšpektorjev.