Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodni dogodek 17. septembra 2001, ko se je tožnik poškodoval v prometni nesreči. V ponovnem sojenju je sodišče, drugače kot pri prvem sojenju, toženko zavezalo, da plača tožniku obresti od 650.000 SIT (sedaj 2.712,40 EUR) od 1.1.2002 dalje. V presežku je zahtevek zavrnilo (tožnik je zahteval skupaj 1.500.000 SIT – sedaj 6.259,39 EUR zadoščenja, trdil pa je, da mu toženka ni plačala ničesar) in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Strinjalo se je s presojo prvostopenjskega sodišča, da je toženka tožniku že izplačala 653.500 SIT (sedaj 2.727,01 EUR).

Tožnik je vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Akontacija ni bila izplačana. Odškodnina je prenizka. Sodišči pri odmeri nista upoštevali sodne prakse. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da prisodi tožniku vso zahtevano odškodnino s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njegove pravdne stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej odločalo o dovoljenosti revizije in ugotavljalo, ali vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Tožnik je zahteval 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sodbo II P 25/2002 z 21.3.2003 tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo v plačilo 663.100 SIT (sedaj 2.767,07 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevek (smiselno za plačilo 850.000 SIT - sedaj 3.546,99 EUR ) zavrnilo. Toženkini pritožbi je Višje sodišče v Mariboru ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu za znesek 653.500 SIT (sedaj 2.727,01 EUR) razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugodilo zahtevku za plačilo obresti od 650.000 SIT (sedaj 2.712,40 EUR) od 1.1.2002 dalje v skladu z načelnim pravnim mnenjem, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Iz obrazložitve je razvidno, da je (5. stran prvostopenjske sodbe) zavrnilo kot pretiran zahtevek za plačilo 850.000 SIT (3.546,99 EUR) in zahtevek za plačilo 650.000 SIT (sedaj 2.712,40 EUR) kot že plačan. Višje sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 850.000 SIT (3.546,99 EUR) pravnomočna že s sodbo II P 25/2002 z 21.3.2003, zoper katero v zavrnilnem delu tožnik ni vložil pritožbe. Prvostopenjsko sodišče zaradi obstoja negativne procesne predpostavke (o zahtevku je že bilo pravnomočno odločeno) ne bi smelo ponovno odločati o istem zahtevku med istima strankama, pritožbeno sodišče pa bi moralo razveljaviti v tem delu sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavreči. Revizijsko sodišče na nobeno procesno kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, tožnik pa te kršitve v reviziji ne uveljavlja, saj bi to bilo v nasprotju z njegovim interesom. V taki situaciji je navedena procesna napaka sanirana in je treba odločiti o celotnem revizijsko spornem obsegu izpodbijanih sodb. Ker iz obrazložitve sodbe III P 1180/2005 z 22.2.2006 izhaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR), je treba šteti, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR in je revizija dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Gre namreč za izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, ki se lahko uveljavlja potem, ko je že izčrpana pravica do pritožbe. Ker je revizija namenjena predvsem poenotenju procesnega in materialnega prava, je v tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3) izrecno prepovedana vložitev revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje zato ni dovoljena. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je toženka tožniku že izplačala 653.500 SIT (sedaj 2.727,01 EUR) odškodnine.

V reviziji je sporna višina odškodnine za dve obliki nepremoženjske škode. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da je tožnik utrpel nateg vratne hrbtenice. Zdravljenje je potekalo brez zapletov, na običajen način in ni bilo dolgotrajno. Bolečine, ki jih je trpel, so bile pretežno lahke (srednje hude bolečine je trpel le prvi teden po poškodbi).

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s to poškodbo je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 400.000 SIT (sedaj 1.669,17 EUR) in za strah 250.000 SIT (sedaj 1.043,23 EUR) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). To velja tudi za skupni znesek zadoščenja 650.000 SIT (sedaj 2.712,40 EUR), ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 3,7 takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih (primeri, na katere se v reviziji sklicuje tožnik, s tožnikovim niso primerljivi, pri vseh je podano tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti, drugačne okoliščine v tožnikovem primeru pa utemeljujejo tudi drugačno odločitev). Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.