Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 645/2021

ECLI:SI:VDSS:2022:PDP.645.2021 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odškodninska odgovornost delodajalca nezgoda pri delu plačilo odškodnine objektivna odškodninska odgovornost soprispevek viličar
Višje delovno in socialno sodišče
6. januar 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ne glede na drugačno vztrajanje tožnika pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tudi tožnik prispeval k nastali škodi, zato je tožena stranka deloma prosta odgovornosti (tretji odstavek 153. člena OZ). Ugotovljena nerodnost tožnika, njegova neveščost oziroma težave z upravljanjem električnega paletnega viličarja so dejstva, ki jih je tožnik sam nedvomno poznal in bi jih moral pri odločitvi, da bo razkladanje izvajal z električnim paletnim viličarjem, upoštevati. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da navedene ugotovitve utemeljujejo višji tožnikov soprispevek k nastali škodi. Glede razmejitve odgovornosti pravilna uporaba materialnega prava narekuje, da tožena stranka na podlagi svoje objektivne odgovornosti in zaradi zgoraj obrazložene krivdne opustitve odgovarja za nastalo škodo 40-odstotno, tožnik pa 60-odstotno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je vrednotenje tožnikovega soprispevka k nastali škodi zvišalo s 30 % na 60 %.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v I. in III. točki izreka na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati odškodnino v višini 4.469,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018; višji tožbeni zahtevek za plačilo 2.905,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018 se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.801,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača odškodnino 7.375,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018 (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 2.616,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe, z izjemo zavrnitve plačila odškodnine zaradi skaženosti v višini 1.000,00 EUR, vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Soglaša z ugotovitvijo objektivne odgovornosti tožene stranke. Meni, da je poleg tega podana tudi njena krivdna odgovornost zaradi opustitev obveznosti iz predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Poudarja nastop prekluzije glede predložitve sporazuma po 39. členu ZVZD-1. Trdi, da sodišče prve stopnje sporazuma ni vsebinsko presodilo, saj vozniki tovornjakov vanj niso vključeni. Meni, da mu ni mogoče očitati krivde za nastali škodni dogodek zaradi razkladanja tovora s paletnim viličarjem brez asistence voznika. Trdi, da ga tožena stranka ni seznanila z navodili za razkladanje ter da jih je izvedenec s področja varnosti pri delu glede vloge voznika tovornjaka ocenil za nestrokovna. Meni, da se tožena stranka z očitki tožniku ni uspela niti delno ekskulpirati za povzročeno škodo, saj mu ni mogoče očitati, da je vplival na njen nastanek. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava zaradi stališča, da je 30‑odstotno odgovoren za nastanek škode. Nasprotuje ugotovitvi, da je imel težave pri upravljanju paletnega viličarja, in trdi, da je bil usposobljen za delo z vsemi viličarji pri toženi stranki, s katerimi je pred nezgodo tudi delal. Zanika, da bi mu tožena stranka prepovedala delo z navedenim viličarjem. V zvezi z odločitvijo o stroških meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati uspeh strank posebej glede temelja zahtevka in posebej glede njegove višine, saj gre za izjemen primer, pri katerem je ugotavljanje temelja povzročilo znatne pravdne stroške. Dalje se zavzema za to, da bi mu sodišče prve stopnje kot potrebni strošek za postopek priznalo strošek za mediacijsko srečanje 9. 1. 2019 v višini 100 točk. 3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Zatrjuje obstoj ekskulpacijskega razloga po drugem odstavku 153. člena OZ. Trdi, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam tudi ne izogniti, saj je sam samovoljno in v nasprotju z navodili začel razkladati blago z električnim paletnim viličarjem, čeprav bi moral uporabiti trikolesni paletni viličar in počakati na asistenco voznika tovornega vozila. Izpodbijani sodbi očita, da so v njej protispisno povzete izpovedi prič in strank. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje najprej štelo za dokazano, da je bil tožniku v uporabo dodeljen varnejši trikolesni viličar, hkrati pa je štelo, da ni dokazano, da bi imel prepoved za delo z električnim paletnim viličarjem. Meni, da če je bil tožniku s strani tožene stranke v uporabo dodeljen (le) varnejši trikolesni viličar, je edino logično, da drugih ni smel uporabljati. Opozarja na spremembo mnenja izvedenca varstva pri delu na naroku glede sodelovanja voznika pri razkladanju in zatrjuje protislovnost ter neprepričljivost tega mnenja. Nasprotuje materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje glede temelja odgovornosti tožene stranke. Navaja, da okoliščine primera narekujejo ugotovitev višjega soprispevka tožnika k nastali škodi, in sicer vsaj 60 %. Glede dosojene premoženjske in nepremoženjske škode meni, da jo je sodišče prve stopnje odmerilo v previsokem znesku, odločitev pa je preuranjena, ker se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do dognanj izvedencev medicinske stroke.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev ugodilnega dela sodbe.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev o objektivni odgovornosti tožene stranke in obsegu nepremoženjske in premoženjske škode ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu določitve višine soprispevka tožnika, pri katerem je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

7. V obravnavani zadevi, o kateri pritožbeno sodišče odloča drugič, je sodišče prve stopnje na podlagi določb prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v povezavi s prvim in drugim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) odločalo o odškodninski odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nesreče pri delu 24. 11. 2016, v kateri si je poškodoval nogo. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je tožnik z uporabo električnega paletnega viličarja s prikolice tovornega vozila na nakladalno rampo razkladal dva med seboj nepovezana tovora oziroma paleti papirja teže okoli 400 kg, ki sta bili postavljeni ena vrh druge. Na podlagi ugotovitev o objektivni odgovornosti tožene stranke in tožnikovem 30-odstotnem prispevku k nastanku škode po tretjem odstavku 153. člena OZ ter ugotovljenem obsegu nepremoženjske in premoženjske škode je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, naj tožniku plača odškodnino v skupnem znesku 7.375,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka uveljavlja zato, ker naj bi bili razlogi o odločilnem dejstvu, da je bil tožniku v uporabo dodeljen varnejši trikolesni viličar, ni pa mu bilo prepovedano delo z električnim paletnim viličarjem, v izpodbijani sodbi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, iz katerih jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožniku ni bila prepovedana uporaba električnega paletnega viličarja. Ugotovitev, da mu je bil v uporabo dodeljen trikolesni viličar, namreč po oceni sodišča prve stopnje ob upoštevanju, da je bil električni paletni viličar tožniku enako kot vsem drugim delavcem na razpolago, da je bil za njegovo uporabo usposobljen in ga je že uporabljal, ne pomeni (izrecne) prepovedi uporabe tega delovnega sredstva. Z uveljavljanjem te bistvene kršitve se tožena stranka nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

9. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožena stranka to kršitev uveljavlja z navedbami, s katerimi po vsebini nasprotuje dokazni oceni zaslišanih prič, in ne povzetku njihovih izpovedi v obrazložitvi sodbe, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

10. Pritožbi ne nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po sodni praksi delo z viličarjem nevarna dejavnost, zaradi česar je tožena stranka tožniku objektivno odškodninsko odgovorna. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu skladiščnik - viličarist in je bil usposobljen za varno opravljanje tega dela; - tožena stranka tožnika ni seznanila z izjavo o varnosti z oceno tveganja; - tožena stranka je sklenila sporazum o ureditvi dela na skupnem delovišču; - uporaba električnega paletnega viličarja tožniku ni bila prepovedana; - tožnik in ostali delavci tožene stranke so električni paletni viličar lahko uporabljali, bil jim je na razpolago; - električni paletni viličar je bil brezhiben; - tožnik pri razkladanju ni počakal na voznika tovornjaka, ki bi izenačeval višino prikolice vozila z višino nakladalne rampe; - tožnik je bil neroden oziroma nevešč upravljanja z električnim paletnim viličarjem.

11. Pritožba tožene stranke v bistvenem uveljavlja, da je tožnik 100 % prispeval k nastanku škode. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, se po 149. členu OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Ravno ta domneva vzročnosti je ključna za odločitev o temelju v obravnavanem primeru. Ekskulpacijski razlogi so urejeni v 153. členu OZ. Drugi odstavek 153. člena OZ določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali je bilo tožnikovo ravnanje nepričakovano in se tožena stranka njegovim posledicam ni mogla izogniti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ravnanje tožnika, ki je prispevalo k nastanku škodnega dogodka, tj. da je za razkladanje uporabil električni paletni viličar kljub svoji nerodnosti in neveščosti pri upravljanju z njim, za toženo stranko ni bilo nepričakovano, zaradi česar se ne more v celoti razbremeniti objektivne odgovornosti. Pravilno je ugotovilo, da kljub temu, da je bil tožniku zaradi njegove nerodnosti v uporabo dodeljen trikolesni viličar, kar so potrdile tudi zaslišane priče, je tožnik električni paletni viličar uporabljal tako kot drugi delavci, saj je bil vsem na razpolago, kar izhaja iz skladnih izpovedi A.A. in tožnika. Upoštevajoč dejstvo, da so bili vsi viličarji na razpolago vsem delavcem, tudi tožniku, tožnikovo predhodno uporabo tega viličarja ter toženi stranki poznano tožnikovo neveščost pri njegovem upravljanju (kar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi vzrok za nesrečo pri delu), je pravilen zaključek, da tožnikova uporaba električnega paletnega viličarja, ki je bil na voljo, za toženo stranko ni bilo nepričakovano ne nepredvidljivo. Za oprostitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ je odločilno, ali je neko ravnanje za objektivno odgovorno osebo nepričakovano ali nepreprečljivo (neodvrnljivo). Odločilno je, ali bi imetnik nevarne stvari moral takšno ravnanje ob ustrezni skrbnosti pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma preprečil posledice. Breme zatrjevanja o nepričakovanosti oziroma neizogibnosti dejanja tožnika kot oškodovanca je na strani tožene stranke kot imetnice nevarne stvari, ta pa ni dokazala, da je v okviru zahtevane skrbnosti storila vse, da bi preprečila nastanek škode zaradi uporabe električnega paletnega viličarja s strani tožnika. Glede na navedeno tožena stranka neutemeljeno vztraja, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze med nevarno dejavnostjo in nastalo škodo tako zaradi višje sile kot zaradi nepredvidljivega ravnanja tožnika.

13. Neutemeljene so tudi tožnikove pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da je vedel, da ima težave z upravljanjem električnega paletnega viličarja. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo skladnim izpovedim prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, ki so izpovedali, da je bila tožniku odrejena uporaba trikolesnega viličarja zaradi njegove nerodnosti. Na pravilnost navedenega zaključka ne vpliva tožnikovo sklicevanje, da v zvezi s tem tožena stranka zoper njega ni uvedla disciplinskega postopka ali postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, niti dejstvo, da je bil tožnik formalno usposobljen za delo z vsemi vrstami viličarjev.

14. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil pravil varnega dela tožene stranke, ko pri razkladanju ni počakal voznika tovornjaka, ki ga je pravilno sprejelo na podlagi ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu. Ta je pojasnil, da navodilo, da se razkladanje in nakladanje izvaja samo z asistenco šoferja, ni strokovno, ker ni opredeljena šoferjeva vloga pri tem opravilu glede na splošno pravilo, da se pri manipuliranju v območju delovanja viličarja ne sme nahajati nobena oseba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da dejstvo, da tožnik ni počakal na asistenco voznika, ne pomeni kršitve, zato se tožena stranka tudi v tem delu neutemeljeno zavzema za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti. Pritožbeno grajanje izvedenskega mnenja kot protislovnega in neprepričljivega, ker je izvedenec navedeno navodilo šele v svojem zaslišanju (drugače kot v predhodnem pisnem mnenju) ocenil kot nestrokovno in nedodelano, pa je nedovoljena pritožbena novota, saj tožena stranka pripomb k izvedenskemu mnenju v tej smeri po zaslišanju izvedenca na naroku ni podala (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato ga pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati.

15. Tožnik neutemeljeno navaja, da je bila tožena stranka prekludirana pri predložitvi dokaza – sporazuma o ureditvi dela na skupnem delovišču po 39. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011). Iz 8. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje predloženo listino upoštevalo kot dokaz, ker je presodilo, da izvedba tega dokaza ni zavlekla reševanja spora. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna s tretjim odstavkom 286. člena ZPP. Na odločitev pa ne vpliva tožnikov pritožbeni očitek, da navedenega sporazuma sodišče ni vsebinsko presojalo, saj bi sicer moralo ugotoviti, da vozniki tovornjakov, ki naj bi asistirali pri nakladanjih in razkladanjih, niso zajeti v skupni sporazum o ukrepih na skupnem delovišču. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik ni kršil pravila o asistenci voznikov.

16. Ugotavljanje krivde tožene stranke kot delodajalca, ki je sicer objektivno odgovorna, je pomembno v zvezi z ugotavljanjem deleža soprispevka tožnika kot oškodovanca k nastali škodi, saj na presojo o stopnji soprispevka ne vplivajo le ugotovitve o tožnikovih kršitvah, pač pa tudi ugotovitve o tistih kršitvah sicer objektivno odgovorne tožene stranke, ki jih je mogoče povezati s tožnikovo škodo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opustila obveznost seznanitve tožnika z izjavo o varnosti z oceno tveganja po drugem odstavku 37. člena in petem odstavku 17. člena ZVZD-1, kar je poleg ostalih okoliščin prispevalo k nastanku nezgode. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem prekoračilo tožnikovo trditveno podlago, saj iz njegove prve pripravljalne vloge izhaja, da je navedel, da ni nikoli videl oziroma se seznanil z vsebino zatrjevane izjave o varnosti z oceno tveganja. Sodišče prve stopnje je tako iz izjave o seznanitvi z oceno tveganja, na kateri ni tožnikovega podpisa, pravilno sklepalo, da tožena stranka tožnika ni seznanila z navedeno oceno tveganja.

17. Ne glede na drugačno vztrajanje tožnika pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tudi tožnik prispeval k nastali škodi, zato je tožena stranka deloma prosta odgovornosti (tretji odstavek 153. člena OZ). Ugotovljena nerodnost tožnika, njegova neveščost oziroma težave z upravljanjem električnega paletnega viličarja so dejstva, ki jih je tožnik sam nedvomno poznal in bi jih moral pri odločitvi, da bo razkladanje izvajal z električnim paletnim viličarjem, upoštevati. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da navedene ugotovitve utemeljujejo višji tožnikov soprispevek k nastali škodi. Glede razmejitve odgovornosti pravilna uporaba materialnega prava narekuje, da tožena stranka na podlagi svoje objektivne odgovornosti in zaradi zgoraj obrazložene krivdne opustitve odgovarja za nastalo škodo 40-odstotno, tožnik pa 60-odstotno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je vrednotenje tožnikovega soprispevka k nastali škodi zvišalo s 30 % na 60 %.

18. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v času zdravljenja in bolniškega staleža s svojim načinom življenja ni vplival na potek in uspeh zdravljenja. Zmotno je pritožbeno navajanje tožene stranke, da je Sudeckova distrofija, ki se je razvila pri tožniku, tako bolečine kot samo zdravljenje podaljšala, kar vpliva na odmerjeno odškodnino po vseh vtoževanih postavkah. Iz prvega izvedenskega mnenja izhaja, da se je tožnikova poškodba relativno hitro zacelila, tekom zdravljenja pa se je razvila lažja Sudeckova distrofija (kompleksni regionalni bolečinski sindrom), pri kateri je zaželeno in priporočljivo, da se poškodovanci čim večkrat ukvarjajo z lažjimi fizičnimi aktivnostmi, hodijo na krajše razdalje in opravljajo lažja fizična dela, kljub temu pa taki oškodovanci niso sposobni za pridobitno fizično delo. Drugo postavljeni izvedenec je glede Sudeckove distrofije pojasnil, da je njen nastanek povezan z dolgotrajnim razbremenjevanjem skeleta, zato je ob ustrezni uporabi analgetikov treba pospešiti obremenjevanje okončine, kar je opisal tudi prvo postavljeni izvedenec. Glede na to sta oba izvedenca podala skladni in strokovno prepričljivi izvedenski mnenji, da je bilo kakršnokoli tožnikovo fizično udejstvovanje in kratkotrajna hoja v primeru Sudeckove distrofije samo koristno in je pozitivno vplivalo na potek zdravljenja in njegovo rehabilitacijo po zlomih stopalnic. Ne drži pritožbeno navajanje, da se izvedenca medicinske stroke nista opredelila do tega, ali se je bilo tožniku ob utrpeli poškodbi dopustno ukvarjati s po prepričanju tožene stranke "spornimi" ravnanji, kot so vožnja s kolesom, nabiranje špargljev in jadranje. Iz ugotovitev izvedencev izhaja tudi, da je bil tožnik nesposoben za svoje fizično pridobitno delo ves čas zdravljenja, dokler je trajal bolniški stalež (do 31. 5. 2017), 19. 1. 2017 pa mu je bilo na kontrolnem pregledu že priporočeno postopno obremenjevanje stopala znotraj meja nebolečega in hoja s polaganjem celega stopala, zato tožnik s kratkotrajnimi lažjimi fizičnimi aktivnostmi ni kršil navodil zdravnikov. Za neutemeljeno se tako izkažejo obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka skuša izpodbiti navedene ugotovitve in ocene postavljenih izvedencev medicinske stroke.

19. Pritožba tožene stranke zmotno navaja, da je tožnik le pavšalno navedel, da je zaradi poškodbe utrpel vrsto nevšečnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik z navajanjem pregledov, čakanj na preglede, škodljivih RTG slikanj, injekcij, prevezov, fizioterapij, uporabe bergel ter odvisnosti od tretjih pri prevozih, zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Prav tako je navedel zadostno trditveno podlago v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj se je skliceval na omejitve (omejena gibljivost levega stopala, bolečine, zmanjšana funkcionalnost stopala, kar mu onemogoča vse težje fizične aktivnosti), ki se kažejo v zmanjšanju življenjskih aktivnostih in na posledice, ki jih trpi v duševnem smislu. Pretirano bi bilo zahtevati, da bi v trditveni podlagi tožbe moral navajati prav vse okoliščine, na podlagi katerih se prisodi odškodnina za posamezno odškodninsko postavko.

20. Višina prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je po prepričanju pritožbenega sodišča pravična in primerna, tožena stranka pa jo zgolj pavšalno izpodbija in ne navaja nobene zadeve, ki bi bila po dejanski podlagi primerljiva s tožnikovo. Na višino prisojene odškodnine pa ne vpliva sklicevanje tožene stranke na domnevno tožnikovo ravnanje v času trajanja bolniškega staleža, za katere je bilo ugotovljeno, da na potek zdravljenja ni vplivalo (npr. uživanje alkohola, jadranje).

21. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava delno zvišalo soprispevek tožnika k nastali škodi ter mu posledično prisodilo nižjo odškodnino, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar deloma zmotno uporabilo materialno pravo (5. točka 358. člena ZPP). Prisojena odškodnina tako ob upoštevanju tožnikovega 60-odstotnega soprispevka znaša 4.469,98 EUR. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

22. Zaradi delno spremenjene odločitve v glavni stvari, kar je znižalo uspeh tožnika v tem sporu (na 34 %), je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Po prvem odstavku 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) lahko sodišče delodajalcu naloži kritje vseh stroškov za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V obravnavani zadevi gre prav za tak primer, saj so stroški izvedencev v isti višini nastali neodvisno od višine tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine, ki jo uveljavlja tožnik, in se glede na citirano določbo ZDSS-1 ne odmerijo glede na uspeh tožnika v postopku. Toženi stranki se zato naloži v plačilo strošek izvedenine, ki jo je s predujmom kril tožnik (1.610,36 EUR), medtem ko se ostali stroški postopka odmerijo po načelu uspeha iz 154. člena ZPP, kot temeljnem načelu za odmero stroškov. V skladu z določbami Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) so tožnikovi stroški: odškodninski zahtevek pred pravdo 500 točk, tožba 500 točk, prva pripravljalna vloga 375 točk, druga pripravljalna vloga 375 točk, pripravljalni narok 250 točk, prvi narok s trajanjem 600 točk, drugi narok s trajanjem 300 točk, tretja pripravljalna vloga 375 točk, tretji narok 250 točk, četrti narok 250 točk, četrta pripravljalna vloga 375 točk, pritožba 375 točk, odgovor na pritožbo 500 točk, tri vloge po 50 točk, kar z materialnimi stroški 61,75 točk, potnimi stroški prihoda tožnika na pregled k izvedencu (20 EUR) in s stroškom sodne takse (342,00 EUR) znaša 3.504,05 EUR oziroma v 34 % 1.191,38 EUR. Tožena stranka je tožniku stroške postopka v skupnem znesku 2.801,74 EUR dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zakonitimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

23. Stroškov zastopanja v mediacijskem postopku ni mogoče šteti kot stroškov, ki bi bili potrebni za sodni postopek (prim. s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 656/2015). V določbah ZPP ni pravne podlage za to, da bi sodišče ločeno upoštevalo uspeh po temelju in po višini. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine (VSRS sodba II Ips 563/2008). Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na posamezne odločitve višjih sodišč, saj je ta sodna praksa v delovnih sporih presežena (prim. odločbe VDSS Pdp 821/2010, Pdp 487/2010, Pdp 76/2014, Pdp 329/2015, Pdp 108/2021, Pdp 141/2021).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato upoštevaje določbo 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia