Jedro

Za prisojo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice, bi tožnik moral izkazati, da je trpel intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine. Presoja stopnje bolečin ne more biti zgolj rezultat individualnega vrednotenja konkretnih nevšečnosti, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno, temveč nujno tudi posledica objektiviziranega vrednotenja konkretnih nevšečnosti v primerjavi z drugimi primeri iz življenja in sodne prakse Tožnik je bil zaradi vsebine poslanih SMS sporočil do določene mere vznemirjen, vendar pa ta vznemirjenost praga pravno priznane škode ne dosega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo 3.000,00 EUR odškodnine za prestane duševne bolečine, ki mu jih je po njegovih trditvah povzročil toženec, ko mu je 16. 5., 18. 5. in 27. 5. 2012 poslal tri SMS sporočila, v katerih je tožnika označil za „debil retardirani, nisem jaz kriv, da si ostal nerazvit in da si prizadet“, „največje pizde, bedniki in umski debili“ ter „sin ti bo končal kakor ujak“.

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodba sodišča prve stopnje vsebinsko pomanjkljiva in ne vsebuje vseh odločilnih dejstev. Tožnik ni nikoli privolil v javno blatenje svojega imena in nikakor nima lastnosti, s katerim ga je označil toženec. Napačno je stališče prvega sodišča, da ne gre za resne grožnje, ter da je zdravljenje pri zdravniku in prejemanje zdravil neke vrste pogoj za obstoj duševnih bolečin. Zaradi predmetnih SMS sporočil je bil tožnik razžaljen, raztresen in je čutil hude duševne bolečine v obliki nespečnosti, razdraženosti in prestrašenosti. Toženec je bil v preteklosti že večkrat nasilen, zato je tožnik njegove grožnje vzel zelo resno. Sodišče se je tudi zmotno oprlo na dogodek v Črni Gori, saj ta dogodek ni predmet tega postopka.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih, niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev. Svojo odločitev je tudi vestno, prepričljivo in zanesljivo obrazložilo, zato višje sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju, kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje in v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbene trditve tožnika.

6. V obravnavanem primeru so bila SMS sporočila poslana na osebni mobilni telefon tožnika, zaradi česar se javnost z vsebino SMS sporočil ni mogla seznaniti.

7. Pritožba zmotno meni, da izpodbijana sodba stoji na stališču, da je bilo ravnanje toženca primerno in da sodišče tolerira neprimerno in žaljivo komunikacijo. Sodišče prve stopnje je zavzelo jasno stališče, da so bile besedne zveze, ki jih je toženec uporabil v komunikaciji s tožnikom v objektivnem smislu žaljive ter da izražajo vrednostno sodbo toženca o tožniku,(1) vendar pa zgolj nedopustnost toženčevega ravnanja še ne opravičuje tožnika do odškodnine.

8. V skladu z določbo prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika sodišče za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti prisodi pravično denarno odškodnino le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi za prisojo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice, tožnik moral izkazati, da je trpel intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine. Presoja stopnje bolečin ne more biti zgolj rezultat individualnega vrednotenja konkretnih nevšečnosti, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno, temveč nujno tudi posledica objektiviziranega vrednotenja konkretnih nevšečnosti v primerjavi z drugimi primeri iz življenja in sodne prakse.(2)

9. Pravilno sodišče prve stopnje ni upoštevalo le vsebine spornih izjav, temveč je upoštevalo kontekst, v katerem so bile izjave zapisane ter da so bile izzvane s predhodnim ravnanjem tožnika. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo pritožbena izvajanja v ničemer ne omajajo, da tožnikovi negativni občutki ne izvirajo zgolj iz vsebine spornih SMS sporočil, temveč tudi iz dogajanja tik pred njimi v Črni Gori, ki imajo genezo v izgubljeni tožbi za nepremičnino, ki je bila predmet dedovanja.(3) Sicer pa, kot izhaja iz izpovedi tožnika, so tožnika prizadele besede, ki jih toženec v poslanih SMS sporočilih in ki so predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi, sploh ni zapisal. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaradi vsebine poslanih SMS sporočil do določene mere vznemirjen, vendar pa ta vznemirjenost praga pravno priznane škode ne dosega.

10. Ker tožnik ni uspel dokazati pretrpljenih duševnih bolečin, ki bi jih bilo glede na njihovo intenziteto in trajanje mogoče opredeliti kot pravno priznano škodo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, saj manjka eden izmed kumulativno podanih elementov civilnega delikta, ki pogojujejo nastanek odškodninske obveznosti, zato ostalih elementov odškodninske odgovornosti ni bilo potrebno ugotavljati in se pritožbeno sodišče do njih tudi ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., 155. in prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženec pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben.

Op. št. (1): razen besedne zveze „sin ti bo končal kakor ujak“, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne doseže praga objektivne žaljivosti.

Op. št. (2): Glej VSL sodba II Cp 4286/2009. Op. št. (3): Pravdni stranki sta že dlje časa v sporu, med njima je prišlo že tudi do fizičnih obračunov in drugih sodnih postopkov in si torej obe stranki v medsebojnih odnosih poslužujeta neprimernih ravnanj.