Jedro

Da je toženka odmerila komunalni prispevek v celoti, obenem pa odločila, da je tožnik dolžan plačati le del tega zneska, medtem ko mu bo za preostanek (za nezgrajeno komunalno opremo) kljub opravljeni odmeri izdana končna odločba, predstavlja nasprotje v samem izreku. Pravilno bi bilo, da bi odmerila komunalni prispevek v obsegu, ki ima podlago v določbah ZPNačrt, saj je tako odmerjeni znesek zavezanec tudi dolžan plačati. V primeru izgradnje nove komunalne opreme po času, ko je bil zavezancu že odmerjen komunalni prispevek na njegovo zahtevo zaradi potrebe gradnje, pa je občina upravičena izdati odločbo po uradni dolžnosti (7. odstavek 79. člena ZPNačrt).

Za odmero komunalnega prispevka iz naslova izgradnje elektroenergetskega omrežja ni odločilno dejstvo, ali je občina sama gradila to omrežje, ampak to, ali ga je mogoče uvrstiti med enega od objektov, ki so v upravljanju izvajalcev lokalnih gospodarskih javnih služb. Ker ceste niso vrsta komunalne opreme, za uporabo katere bi bilo treba izvesti priključek za odjem, za odmero ni relevantno, ali javna pot oziroma cesta sega vse do tožnikovega zemljišča.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Občine Škofljica št. ... z dne 24. 3. 2009 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

2. Toženka je tožniku dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo, poimenovano kot delna odločba, tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 244.510,56 EUR zaradi gradnje proizvodno skladiščnega objekta ... na naštetih zemljiščih v k.o. .... Odločila je, da je dolžan plačati prvi obrok v višini 176.927,84 EUR v roku 30 dni, preostali delež pa, ko mu bo po izgradnji komunalne infrastrukture izdana končna odločba in v njej upoštevana morebitna znižanja komunalnega prispevka iz naslova sofinanciranja stroškov komunalne opreme iz evropskih skladov. Odločila je še, da se komunalni prispevek pred plačilom revalorizira z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin, ki ga vsak mesec objavi statistični urad RS, in sicer od dne odmere do dne plačila.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik kot investitor 24. 3. 2009 vložil zahtevek za izračun komunalnega prispevka. Toženka mu je tega izračunala na način, kot ga določa program opremljanja zemljišč za območji zazidalnega načrta VP 9/1 in VO 9/2 Škofljica in v skladu s 6. členom Navodila za izračun komunalnega prispevka. Po programu opremljanja znaša komunalni prispevek na dan 30. 4. 2004 na m2 gradbene parcele 14.781,00 SIT, revalorizirani znesek na dan 24. 3. 2009 pa 71,12 EUR na m2 gradbene parcele. Površina investitorjevega zemljišča je 3438 m2, kar pomnoženo z 71,12 EUR na m2 znese 244.510,56 EUR. Iz nadaljevanja obrazložitve je še razvidno, da prvi obrok, ki predstavlja 72,36 % stroškov komunalnega prispevka in ki ga je tožnik dolžan plačati v 30 dneh, zajema stroške cestnega omrežja, javne razsvetljave, meteorne kanalizacije, vodovodnega omrežja in zelenih površin. Za preostali delež v višini 27,64 % pa bo tožniku po izgradnji sanitarne kanalizacije, plinovodnega omrežja, električnega omrežja VN in NN, trafo postaje in TK omrežja izdana končna odločba, v njej pa bodo upoštevana tudi morebitna znižanja zaradi sofinanciranja gradnje komunalne opreme s sredstvi evropskih skladov. Odločitev o revalorizaciji pa temelji na 4. členu Sklepa o sprejetju programa komunalnega opremljanja zemljišča v območju zazidalnega načrta VP 9/1 in VO 9/2 Škofljica.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je program opremljanja veljaven občinski splošni akt in je v skladu s 1. odstavkom 82. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Ta je bil sprejet v skladu s tedaj veljavnim Navodilom o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč, ki ga kasnejša Uredba o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo ni razveljavila. Sedaj veljavni Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka, ki je bil sprejet na podlagi 2. odstavka 82. člena ZPNačrt, v 8. členu določa, da se programi opremljanja, ki so bili sprejeti na podlagi Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo in Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka uporabljajo še največ 6 mesecev po sprejemu občinskega prostorskega načrta (OPN). Ker toženka tega še ni sprejela, se za izračun komunalnega prispevka uporabljajo določila programa opremljanja. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da ni jasno, kako je toženka prišla do številke 71,12 EUR, pritožbeni organ pojasnjuje, da količnik izhaja iz izračuna, narejenega s programom Statističnega zavoda. V zvezi z zaračunano izvedbo električnega priključka pritožbeni organ navaja, da država ni dolžna zagotavljati opremljanja posameznih območij oz. parcel s temi priključki in da to ne izhaja iz 73. člena ZPNačrt. Program opremljanja predvideva elektrifikacijo tega območja oz. izgradnjo električnega omrežja in to občina dejansko izvaja, za kar je pridobila gradbeno dovoljenje z dne 12. 1. 2005 in 21. 4. 2009. V programu opremljanja so predvideni tudi kanalizacija, plin in telekomunikacijsko omrežje. Za nezgrajeno komunalno infrastrukturo, med drugim za plin in sanitarno kanalizacijo, bo izdana posebna odločba, potem ko bo ta oprema zgrajena. Zato stroški za izgradnjo te komunalne infrastrukture niso vračunani v obveznost za plačilo (176.927,84 EUR). V zvezi z evropskimi sredstvi pojasnjuje, da je del teh sredstev občina že prejela, del pa jih še pričakuje. Ali občina dejansko dosega kriterije, ki so pogoj za prejem sredstev, bo jasno šele v letu 2014. Tudi če bo občina prejela vsa sredstva, teh ne bo toliko, da bi presegala še neobračunane stroške komunalnega opremljanja. Sicer pa bodo ta sredstva upoštevana v končni odločbi. Prav tako ni utemeljeno tožnikovo stališče, da bi morala občina upoštevati okoliščino, da je tožnik sklenil služnostno pogodbo z družbo A. d.d. za dostop do svojega zemljišča. Občina je namreč odkupila vsa zemljišča, ki so potrebna za izgradnjo cestnega omrežja, vključno z zemljiščem, ki je bilo prej v lasti A. d.d. Občina je v izpodbijani odločbi obračunala komunalni prispevek za infrastrukturo, ki je zgrajena, in za zemljišča, ki so odkupljena. Poleg tega tožnik ni predložil nobenih dokazov v zvezi s sklenjeno služnostno pogodbo, niti pritožba ne vsebuje navedb o višini plačila po tej pogodbi. Za odločitev pa je nepomembna tudi navedba, da si bo moral del komunalne opremljenosti zagotoviti sam. Investitor namreč lahko gradi le na komunalno opremljenem zemljišču. Če to ni opremljeno, ne more graditi. Če pa želi kljub temu pridobiti gradbena dovoljenja, lahko določena vprašanja komunalnega opremljanja uredi tudi sam.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako je toženka prišla do številke 71,12 EUR na m2, niti iz nje ni razviden revalorizacijski količnik, tako da odločbe v tem delu ni mogoče preveriti. Kljub temu v nadaljevanju pojasnjuje, da če se celoten strošek opremljanja zemljišč, naveden v programu opremljanja, v višini 3.017.669.037 SIT deli s površino nepozidanih parcel (204.159 m2), pomeni to znesek komunalnega prispevka na m2 v višini 14.781,00 SIT ali 61,6799 EUR na m2, kar je številka, ki jo toženka navaja v obeh odločbah. To pa po tožnikovem mnenju pomeni, da so bile pri določanju izhodiščne cene komunalnega prispevka upoštevane samo nepozidane površine, čeprav bi morale biti pravilno upoštevane tudi pozidane, zaradi česar bi bil znesek komunalnega prispevka na m2 zemljišča manjši, to je 12.368,00 SIT. Nadalje tožnik meni, da bi morala toženka pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati veljavni zazidalni načrt, program opremljanja zemljišč in veljavni podzakonski akt, to je Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07) oz. njegov 5. in 6. člen. Po teh določbah se pri površini stavbnega zemljišča upošteva velikost parcele, če ta ni določena, pa stavbišče x 1,5. Iz tega razloga celotna površina njegovih parcel ne more avtomatično predstavljati tudi celotnega obsega stavbnega zemljišča. Nepravilno je, da je toženka v času izdaje izpodbijane odločbe poleg programa opremljanja upoštevala tudi 6. člen Navodila za izračun komunalnega prispevka, saj ta od 20. 7. 2005, ko je pričel veljati Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka, ni več veljal. Tudi če je toženka svoj program opremljanja sprejela v času, ko je veljalo navodilo, to ne more biti osnova za izdajo odločbe, saj v nasprotnem primeru toženka nikoli ne bi uskladila svojih predpisov – programa opremljanja z novimi predpisi. Tudi sedaj veljavni Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka izrecno določa, da se programi opremljanja, ki so bili sprejeti na podlagi Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo uporabljajo še največ 6 mesecev po sprejetju OPN. V obravnavani zadevi pa program opremljanja sploh ni bil sprejet na podlagi navedene odredbe. Zato bi morala toženka pri izdaji odločbe uporabiti veljavna določila zakona in podzakonskih predpisov. Tožnik nadalje poudarja, da je toženka že v izhodiščno izračunanem komunalnem prispevku upoštevala celotno komunalno opremo in ne samo tisto, ki jo zagotavlja ta hip, to je tudi tista, za katero priznava, da ne ve, kdaj bo zgrajena. Kljub temu je strošek teh komunalnih priključkov, npr. na električno, plinsko in telekomunikacijsko omrežje, upoštevan v skupnih stroških opremljanja celotnega območja. Če se upošteva, da občina ne more zagotoviti izvedbe kanalizacije, plina, elektrike in TK omrežja, se vrednost skupnih stroškov zniža. Že na račun „elektrike“, ki jo po 73. členu ZPNačrt zagotavlja država, se zniža vrednost skupnih stroškov opremljanja na 2.749.539.993,00 SIT. Ob upoštevanju celotnega območja (pozidanih in nepozidanih površin), v katerega niso vključeni stroški elektrike in telekomunikacij, bi prišli do zneska 54,00 EUR na m2 komunalnega prispevka. Teh izračunov toženka ni komentirala, ampak je le ponovila, da tisto, česar ne more zagotoviti, sodi v neplačanih 27,64 %. Ker je torej v izhodiščno izračunanem komunalnem prispevku upoštevana celotna komunalna oprema, je tudi tista oprema, ki jo je tožnik dolžan plačati, izračunana previsoko, saj avtomatično vsebuje tudi elektriko, plin in telekomunikacijo. Toženka tudi ne pove, kdaj bo zgradila manjkajočo infrastrukturo. Tožnik nadalje meni, da občina ni upravičena zaračunati zgrajene komunalne infrastrukture, ki se je financirala iz nepovratnih sredstev Evropske skupnosti. Dejstvo je, da je toženka pridobila 314 mio SIT in da je ta sredstva delno porabila za izgradnjo cest in delno za javno razsvetljavo, kar priznava tudi na svoji internetni strani. Nadalje je toženka neutemeljeno v obveznost plačila zajela tudi vodovodno omrežje. To še ni zgrajeno, zaradi česar si bo moral tožnik pred pričetkom gradnje zagotoviti možnost priključka na vodovodno omrežje preko sosednjih parcel, ki niso v občinski lasti. Nerazčiščeno je ostalo tudi vprašanje, ali predstavlja cestno omrežje 51,72 % delež v celotni komunalni infrastrukturi ali pa 36,79 %, kot je to navedeno v odločbi, izdano podjetju B. d.o.o. Tožnik tudi pojasnjuje, da je zemljišče parc. št. ... k.o. ... še vedno v lasti A. d.d., preko katerega ima tožnik projektirano in predvideno dostopno pot na svojo parcelo. Toženka tega zemljišča ni pridobila v last. Toženka v tem delu ni upravičena zaračunati ničesar iz naslova cestnega omrežja. Dolžna pa bi bila upoštevati, da je tožnik z navedenim podjetjem sklenil služnostno pogodbo za dostop do svojih zemljišč in jo tudi plačal. Poudarja, da lahko zagotovi investitor komunalno infrastrukturo, vendar pa mora o tem skleniti pogodbo z občino. V zaključku meni, da bi bila občina dolžna zaračunati komunalni prispevek le za dejansko zgrajeno komunalno opremo, za preostale priključke pa z njim skleniti posebno pogodbo, na podlagi katere bi tožnik sam zgradil manjkajočo komunalno opremo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, ki jih je navedla v drugostopenjski odločbi. Poleg tega dodatno pojasnjuje, da je v zvezi z zneskom komunalnega prispevka na m2 parcele (71,12 EUR) primerjava z zadevami B. d.o.o. in C. d.o.o. neutemeljena. Komunalna prispevka navedenima podjetjema sta bila odmerjena in revalorizirana na druge datume, pri čemer gre za razliko pol oz. skoraj enega leta. Poudarja, da so bili stroški opremljanja določeni v programu opremljanja, sam količnik pa izhaja iz izračuna, opravljenega s pomočjo programa Statističnega zavoda. Prav tako ni točna trditev, da ni upoštevala površine zemljišč na omenjenem območju, saj so upoštevane vse gradbene parcele v skladu s programom opremljanja. Čeprav je Navodilo o programu opremljanja stavbnih zemljišč iz leta 1999 prenehalo veljati, to ne pomeni, da je prenehala veljavnost tudi na njegovi podlagi sprejetega splošnega akta občine. ZPNačrt pa v 1. odstavku 82. člena izrecno določa, da se komunalni prispevek določi na podlagi programa opremljanja. Manjkajočo komunalno opremo bo toženka zgradila, ko bo imela na voljo sredstva. Če tožnik ne želi počakati na to, lahko stranki skleneta pogodbo o opremljanju. Prav tako ne drži, da vodovodno omrežje ni zgrajeno. Vsa obračunana komunalna infrastruktura je zgrajena oz. bo zgrajena v rokih, ki jih določa zakon. Primerjava z odmerno odločbo za B. d.o.o. ni predmet tega spora. Kot nedovoljeno tožbeno novoto toženka označuje tožnikovo sklicevanje na zemljišče parc. št. ... . Kar zadeva izgradnjo cestnega omrežja, je toženka odkupila vsa zemljišča in zagotovila njegovo izgradnjo. Noben predpis pa ne določa, da lahko investitor poračunava komunalni prispevek s plačilom iz naslova služnostnih pogodb. V zaključku toženka meni, da dejansko stanje v postopku ni dovolj razčiščeno, zato predlaga razpis obravnave in zavrnitev tožbe. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil zahtevek za odmero komunalnega prispevka vložen 24. 3. 2009, torej v času veljavnosti ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji), ki je med drugim v prehodni določbi 2. odstavka 103. člena določil, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe 135. do 155. člena ZUreP-1, torej tudi določbe, ki se nanašajo na odmero komunalnega prispevka. Zato je treba pri odgovorih na vprašanja, za katero vrsto komunalne opreme se prispevek lahko odmeri in ali ga je mogoče odmeriti tudi za nezgrajeno komunalno opremo, izhajati iz določb ZPNačrt in v tem obsegu uporabljati predpise (podzakonske), za katere je v 2. odstavku 108. člena ZPNačrt določeno, da se na njihovi podlagi odmerja komunalni prispevek do poteka 6 mesecev po uveljavitvi OPN.

Po določbi 3. odstavka 79. člena ZPNačrt se komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri pod tam navedenim pogojem. To pomeni, da je mogoče izdati odmerno odločbo tudi za posamezno komunalno opremo in ne nujno za skupek komunalne opreme, ki jo Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; v nadaljevanju ZGO-1) šteje za minimum komunalne oskrbe, ki je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (2. odstavek 66. člena ZGO-1).

Po določbi 4. odstavka istega člena ZPNačrt je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oz. mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja. Komunalni prispevek je torej dopustno odmeriti tudi za posamezno vrsto še nezgrajene komunalne opreme. Ker pa se šteje, da je stavbno zemljišče v takem primeru opremljeno le, če je v prostorskem aktu občine predvidena komunalna oprema vključena v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (2. točka 1. odstavka 72. člena ZPNačrt), je občina upravičena zaračunati komunalni prispevek le za to vrsto nezgrajene komunalne opreme. Navedeno je razvidno tudi iz 4. odstavka 4. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07), po katerem se za predvideno komunalno opremo zavezancu lahko odmeri komunalni prispevek že pred tem, ko mu je omogočena priključitev oz. njena uporaba, pod pogojem, da je njega gradnja predvidena v proračunu občine v tekočem ali naslednjem letu.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita, saj je v odmerjenem znesku 244.510,56 EUR upoštevana tudi komunalna oprema, za katero ni sporno, da še ni zgrajena (npr. kanalizacija, plinovod, električno omrežje, TK omrežje). Kot bo razvidno iz nadaljevanja, pa toženka tudi potem, ko bo navedena javna infrastruktura zgrajena, za nekatero od njih ne bo avtomatično upravičena zaračunati komunalnega prispevka.

Poleg tega dejstvo, da je toženka odmerila komunalni prispevek v celoti, obenem pa je odločila, da je tožnik dolžan plačati le del tega zneska, medtem ko mu bo za preostanek (za nezgrajeno komunalno opremo) kljub opravljeni odmeri izdana končna odločba, dejansko predstavlja nasprotje v samem izreku. Po določbi 1. odstavka 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; ZUP) se delna odločba izda le, kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih oz. po posameznih zahtevkih, pa so posamezni deli oz. zahtevki primerni za odločitev. V obravnavanem primeru gre za en sam zahtevek – odmero komunalnega prispevka za potrebe gradnje, v zvezi s katerim je bila toženka dolžna tožniku na podlagi prej omenjenih določb ZPNačrt odmeriti komunalni prispevek v prej pojasnjenem obsegu. Pravilno bi torej bilo, da bi toženka odmerila komunalni prispevek v obsegu, ki ima podlago v določbah ZPNačrt, saj je tako odmerjeni znesek zavezanec tudi dolžan plačati. Za komunalni prispevek, ki ga je občina upravičena odmeriti zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo – torej v primeru izgradnje nove komunalne opreme po času, ko je bil zavezancu že odmerjen komunalni prispevek na njegovo zahtevo zaradi potrebe gradnje, pa je občina upravičena izdati odločbo po uradni dolžnosti (7. odstavek 79. člena ZPNačrt).

Tožnik v tožbi nadalje utemeljeno oporeka upravičenosti odmere za „elektriko“, ker da jo po 73. členu ZPNačrt zagotavlja država. Pri odmeri komunalnega prispevka je treba namreč upoštevati, da ta predstavlja plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (1. odstavek 79. člena ZPNačrt). Komunalna oprema, za katero sme občina zaračunati komunalni prispevek, je določena v 1. odstavku 71. člena ZPNačrt. Gre za objekte in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb, za objekte in omrežja infrastrukture za izvajanje izbirnih lokalnih gospodarskih javnih služb po predpisih, ki urejajo energetiko, na območjih, kjer je priključitev obvezna, in za objekte grajenega javnega dobra. Za odmero komunalnega prispevka iz naslova izgradnje elektroenergetskega omrežja torej ni odločilno dejstvo, ali je občina sama gradila to omrežje, ampak to, ali ga je mogoče uvrstiti med enega od objektov, ki so v upravljanju izvajalcev lokalnih gospodarskih javnih služb (tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-98/09-17 z dne 5. 11. 2009, Uradni list RS, št. 94/09). Če gre torej za omrežje infrastrukture, ki ni komunalna oprema, v tem primeru elektroenergetsko omrežje, lahko občina po določbi 5. odstavka 73. člena ZPNačrt - če ne pride do dogovora z izvajalcem gospodarske javne službe - na lastne stroške zgradi to omrežje, ki je potrebno za opremljanje stavbnih zemljišč, ima pa pravico zaračunati stroške opremljanja stavbnih zemljišč s to infrastrukturo izvajalcu javne službe iz 6. odstavka istega člena (7. odstavek 73. člena ZPNačrt). Stališče toženke, da je upravičena zaračunati komunalni prispevek tudi za to vrsto komunalne infrastrukture, ker je to navedeno v programu opremljanja in za kar je pridobila gradbeno dovoljenje, ni utemeljeno. Enako velja tudi za telekomunikacijsko infrastrukturo.

Odmera komunalnega prispevka za posamezno vrsto komunalne opreme je mogoča le, če se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. njeno uporabo (1. odstavek 76. člena ZPNačrt). Sodišče ugotavlja, da je tožnik že v pritožbi ugovarjal upravičenosti odmere komunalnega prispevka zaradi možnosti priključevanja na vodovodno omrežje iz razloga, da to ni zgrajeno in da si bo moral pred pričetkom gradnje zagotoviti možnost priključka na vodovodno omrežje preko sosednjih parcel, ki niso v lasti občine. Na te navedbe pritožbeni organ ni odgovoril, zato preizkus enakih tožbenih trditev ni mogoč. Ker ceste niso vrsta komunalne opreme, za uporabo katere bi bilo treba izvesti priključek za odjem, za odmero ni relevantno, ali javna pot oz. cesta sega vse do tožnikovega zemljišča. Bistveno je, da se javna cesta nahaja v istem obračunskem območju kot zavezančevo zemljišče in da jo lahko uporablja, čeprav do nje dostopa po zemljiščih v zasebni lasti. Če si je tožnik za dostop do javne ceste moral zagotoviti služnost uporabe zemljišč v lasti tretjih oseb, to ni ovira za odmero komunalnega prispevka v tem delu.

Tožnik se ne strinja niti z uporabo Navodila za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99). Meni, da toženka do njegove uporabe ni upravičena, saj navodilo ni več veljalo od 20. 7. 2005, ko je začel veljati Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 117/04). Po njenem mnenju bi morala toženka poleg zazidalnega načrta in programa opremljanja upoštevati Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07; v nadaljevanju Pravilnik/07).

Sodišče tudi v zvezi s tem ugovorom ugotavlja, da ga je tožnik uveljavljal že v pritožbi, vendar se upravni organ druge stopnje glede njegove uporabe ni opredelil in je pojasnil le svoje stališče o veljavnosti uporabljenega programa opremljanja. Ti razlogi ne zadostujejo, saj program opremljanja ni predpis, ki bi določal način izračuna komunalnega prispevka (prim. določbi 1. odstavka 140. člena ZUreP-1, 4. odstavka 39. člena ZSZ/97), zato je za odmero relevanten ne le program opremljanja, ampak tudi podzakonski predpis, ki določa način njegove odmere. Razlogi drugostopenjske odločbe so zato v tem delu nepopolni. Pri tem pa je treba pritrditi tožniku, da je Navodilo za izračun komunalnega prispevka prenehalo veljati z dnem uveljavitve Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 117/04), kot je bilo določeno v njegovem 16. členu, ta pravilnik pa z dnem uveljavitve Pravilnika/07, to je 20. 10. 2007 (9. in 10. člen).

Nadalje je sporno tudi to, da je toženka kot podlago za obračun štela celotno površino tožnikovih zemljišč v skupni izmeri 3438 m2, ne pa velikosti parcele oz. če ta ni določena, površine stavbišča x 1,5, kot je to določeno v 2. odstavku 5. člena Pravilnika/07. Na nepravilno uporabljeno velikost zemljišča, ki je bila osnova za izračun, je tožnik opozoril že v pritožbi, vendar se toženka tudi do te navedbe ni opredelila, čeprav gre za enega od bistvenih elementov, ki vplivajo na odmerjeni znesek. Sodišče zato tudi v tem delu ne more preizkusiti izpodbijane odločbe.

Gradnja komunalne opreme se financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (2. odstavek 77. člena ZPNačrt). V zadevi ni sporno, da je toženka pridobila 314 mio SIT s strani evropskega sklada za regionalni razvoj in da je bil z njimi že zgrajen del komunalne opreme (ceste in javna razsvetljava). To pomeni, da je toženka del komunalne opreme zgradila s sredstvi iz drugega vira in ne s sredstvi, zbranimi na podlagi komunalnega prispevka. Navedeno je tožnik navajal že v pritožbi, upravni organ pa teh trditev ni zavrnil, ampak je kot razlog, da se ta sredstva ne upoštevajo pri odmeri komunalnega prispevka, navedel, da bo to mogoče šele v letu 2014, ko bo znano, ali je toženka izpolnila pogoje za prejem teh sredstev ali pa jih bo morala vrniti skupaj z obrestmi. Toženka ne navaja pravne podlage za svoje stališče, da gre v obravnavanem primeru za tak drug vir financiranja gradnje komunalne opreme, ki ga je mogoče upoštevati le in šele takrat, če bo sama uspešna pri izpolnjevanju pogojev, da zadrži prejeta sredstva. ZPNačrt neposredne podlage za „odloženo“ upoštevanje drugega vira financiranja namreč ne daje. Pri tem sodišče dodaja, da bi bilo v takem primeru smiselno, da občina za na tak način financirano gradnjo komunalne opreme kvečjemu naknadno odmeri komunalni prispevek, ne pa da že v izhodišču ravna, kot da ni uspela pri črpanju evropskih sredstev.

Tožnik ima prav, ko trdi, da je v programu opremljanja pri izračunu višine komunalnega prispevka na m2 zemljišča upoštevana le površina gradbenih parcel v izmeri 204.159 m2. To je razvidno iz 1.8.2. točke programa opremljanja, kjer ta površina predstavlja zemljišča, ki so predvidena za novo pozidavo. Vendar pa tožnik ne pojasni, zakaj bi morale biti v programu opremljanja upoštevane tudi že pozidane površine, zato preizkus v tej smeri ni mogoč. Zatrjevana dejstva, da bodo novi investitorji plačali komunalni prispevek tudi za pozidane površine, katerim se bo komunalni standard po izgradnji komunalne infrastrukture izboljšal, ali pa da bo toženka to komunalno infrastrukturo dobila plačano dvakrat, pa predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, saj teh okoliščin tožnik v pritožbi ni navedel. Po določbi 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z določbami ZPNačrt, upravni organ pa v upravnem postopku ni v celoti odgovoril na vse v pritožbi navedene tožnikove ugovore, zaradi česar preizkus enakih tožbenih trditev ni mogoč, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek istega člena). V njem bo moral upoštevati, da se komunalni prispevek lahko odmeri tudi za posamezno vrsto komunalne opreme, kar vpliva na višino celotnih stroškov opremljanja stavbnega zemljišča in s tem komunalnega prispevka na m2 zemljišča, in komunalni prispevek odmeriti v skladu tudi z ostalimi v tej sodbi izraženimi stališči. Ker je sodišče odpravilo odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka, ne pa zaradi spornega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga izdaji izpodbijane odločbe, je odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo po določbah ZPP in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje sodbe dalje, kot je to zahteval tožnik.