Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljena dejstva dokazujejo, da je bila Najemna pogodba nična, s čimer je ugovor tožene stranke zoper plačilo najemnine po nični pogodbi utemeljen. Zato se ne bo konkretno opredeljevalo do pritožbenih navedb glede vprašanja sofinanciranja izgradnje transformatorske postaje, s katerim se sodišče prve stopnje niti ni konkretno ukvarjalo, saj je odločitev utemeljilo na drugih dejstvih, kar pomeni, da dejstva, s katerimi se je ukvarjala tožeča stranka, za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena, kot je v odgovoru na pritožbo izpostavila tudi tožena stranka.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 47.336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2019 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.590,84 EUR.
2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.
3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Z obravnavanim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka od tožene vtoževala plačilo najemnine po najemni pogodbi z dne 1. 9. 2015 (v nadaljevanju: Najemna pogodba) za najem transformatorske postaje na nepremičnini, katere lastnica je bila (do ½) tožeča stranka, za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 12. 2018. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala s sklicevanjem na ničnost Pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugovoru tožene stranke sledilo in zaključilo, da je šlo za fiktivno, antidatirano pogodbo, ki je v imenu tožene stranke ni sklenil njen zakoniti zastopnik, zato je nična.
6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zapisalo (13. točka obrazložitve), da se z ugotavljanjem dejstva, ali sta pravdni stranki transformatorsko postajo financirali vsaka do polovice in posledično sklenili ustni dogovor o souporabi in sofinanciranju transformatorske postaje, ni ukvarjalo. Predhodno je namreč že ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila sklenitev Najemne pogodbe zabeležena v poslovnih knjigah pravdnih strank, v prvi vrsti tožene stranke, ki naj bi se zavezala za plačilo najemnine. Nadalje je ugotovilo, da ima Najemna pogodba neobičajno določilo, da najemnina zapade v plačilo šele ob koncu najemnega razmerja (31. 12. 2018). Prav tako pa je ugotovilo, da je bila Najemna pogodba očitno antidatirana, saj, poleg že opredeljenega neobičajnega določila o zapadlosti najemnine, sporna transformatorska postaja na datum sklenitve, naveden v Najemni pogodbi, sploh še ni bila zgrajena, temveč je bila zgrajena kasneje (v novembru 2015), ko A. A. ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke, kar pomeni, da tožena stranka v času, ko je bila Najemna pogodba dejansko sestavljena, ni bila veljavno zastopana. Že iz navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje napravilo materialnopravni zaključek, da je bila Najemna pogodba, na podlagi katere je tožeča stranka terjala plačilo najemnin, nična. Do teh ugotovitev se tožeča stranka v pritožbi konkretno ni opredeljevala.
7. Pač pa se je tožeča stranka obsežno opredeljevala do vprašanja, ali sta stranki res sofinancirali izgradnjo transformatorske postaje vsaka do ½, ker naj bi sodišče prve stopnje izključno na podlagi te ugotovitve napravilo materialnopravni zaključek, da je bila Najemna pogodba antidatirana, fiktivna in nična. To ne drži; materialnopravni zaključek, da je bila Najemna pogodba nična, je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi ugotovitev, ki jih je višje sodišče že povzelo v prejšnji točki in do katerih se tožeča stranka v pritožbi ni konkretno opredelila.
8. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljena dejstva dokazujejo, da je bila Najemna pogodba nična, s čimer je ugovor tožene stranke zoper plačilo najemnine po nični pogodbi utemeljen. Zato se ne bo konkretno opredeljevalo do pritožbenih navedb glede vprašanja sofinanciranja izgradnje transformatorske postaje, s katerim se sodišče prve stopnje niti ni konkretno ukvarjalo, saj je odločitev utemeljilo na drugih dejstvih, kar pomeni, da dejstva, s katerimi se je ukvarjala tožeča stranka, za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena, kot je v odgovoru na pritožbo izpostavila tudi tožena stranka.
9. Zoper odločitev o stroških pritožbenega postopka se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi; glede na pravilnost odločitve o glavni terjatvi višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.
10. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 1.000 točk za odgovor na pritožbo in 20 točk za materialne stroške (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk), skupno 1.020 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 746,64 EUR pritožbenih stroškov.