Jedro

Res daje zakon vsakomur pravico do popravka in/ali odgovora (ustavodajalec jo je povzdignil celo na raven ustavne pravice - 40. člen Ustave RS), vendar pri tem postavlja meje, s čimer onemogoča, da bi šlo tu za "vesoljno", "neomejeno" pravico (A) slehernika, da javno reagira zoper (B) katerokoli sporočilo medijev s (C) sredstvom kakršnekoli vsebine.

(A) Daje jo le tistemu, čigar pravica ali interes sta prizadeta zaradi objavljene informacije (prvi odstavek 9. člena ZJG). V zvezi s prizadetostjo oseb je potrebno zakon razumeti, da mora biti ta prizadetost konkretna, pravica ali korist, ki sta prizadeti, pa pravno varovani (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd., razume pa se, da ne gre le za osebnostne pravice marveč tudi za premoženjske pravice in interese tako fizičnih kot pravnih oseb idr.). Sporočilo medijev (med njimi le tistih, ki jih zakon šteje kot javna glasila, 2. člen ZJG), ki je sankcionirano s popravkom ali ugovorom, je lahko le informacija, obvestilo (kot se tudi izraža ustava v 40. členu), podatek, potemtakem takšno sporočilo, ki je "vselej enako", torej ne glede na to, kdo ga izreče, opiše, odda, pokaže in kdaj. Ne uživajo pa, gledano s stališča prizadetih, civilnopravne sankcije popravka in odgovora komentarji, interpretacije, mnenja, razmišljanja, vrednostne sodbe, odsevi idej, prepričanj. Medtem, ko gre pri prvih za dejstva, resničnost, pa pri drugih ne gre zanje oziroma ni nujno, da odsevajo resničnost (o teh razlikah glej resolucijo št. 1003 Sveta Evrope o etičnih načelih časnikarstva, tč. 3, kodeks novinarjev RS, tč. 3!).

Vsebina popravka je definirana v tretjem odstavku 9. člena ZJG s tem, da sme vsebovati le dejstva in okoliščine, s katerimi se spodbijajo navedbe v objavljeni informaciji. Dovoljene vsebine odgovora zakon ne podaja neposredno, jo pa začrtuje s tem, da je to nekaj drugega kot popravek, po eni strani, po drugi pa, da je to lahko le reakcija na informacijo, iz česar sledi, da je odgovor lahko le bistveno dopolnjevanje dejstev in podatkov, ki so bili v objavljeni informaciji izpuščeni in je zato ta nepopolna glede svoje bistvene sestavine. Skratka, tudi zahtevana popravek in odgovor morata biti po svoji vsebini le informacija in ne kaj več.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec objaviti pred prihodnjo oddajo XX na prvem programu TV Slovenija kratek odgovor na tožnikovo zahtevo z besedilom: "V oddaji TVS 1 v torek ... je v nasprotju s pokazanimi dokumenti in zgodovinsko resnico prikazana vloga mojega očka V. M. v letu 1945 načelnika Mestne OZNE v M.. Vlogo mrtvih v takratnih dogajanjih naj raziščejo in pojasnijo zgodovinarji. Živi naj v zakonitih postopkih spregovorijo o tem obdobju. Prikaz zgodovinskih dejstev in vloge oseb v takratnih dogajanjih naj ne bo predmet dnevne politike." Drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožencu je še naložilo, naj tožniku povrne pravdne stroške. Ugotovilo je, da je bil dokument z dne 13.6.1945 prikazan v vsebini, kamor ne sodi. Urednik mora objaviti odgovor oziroma popravek, razen če ne gre za kakšnega izmed primerov iz 13. člena zakona o javnih glasilih (Ur. list RS, št. 18/94 - ZJG), za takšen primer pa v tej zadevi ne gre. Sicer pa je sodišče štelo, da tožnik terja objavo odgovora (v tožbenem zahtevku zapisano: "demanti") in ne popravka.

Proti sodbi sta se pritožili obe stranki, pri čemer tožeča le zoper stroškovno odločitev.

Sodišče druge stopnje je s sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo in s sodbo ugodilo toženčevi pritožbi tako, da je zavrnilo zahtevek v besedilu, v kakršnem se glasi izrek sodbe sodišča prve stopnje, in stroškovni zahtevek, tožniku pa naložilo, naj povrne tožencu pravdne stroške. Zadevo je obravnavalo tudi vsebinsko, z materialnopravnega vidika, navzlic zatrjevani procesni kršitvi prekoračitve tožbenega zahtevka, ker pač zakon dopušča v takšnih primerih tudi spremembo sodbe (372. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). Za popravek v danem primeru ni izpolnjen pogoj po tretjem odstavku 9. člena ZJG, kar je ugotovilo že prvo sodišče. Celo tožnik sam točnosti vsebine izvlečka iz poročila z dne 13.6.1945 sploh ne oporeka. Kolikor pa bi se del tožbenega zahtevka v drugem in nadaljnjih stavkih štel kot odgovor na objavljeno informacijo, bi moral tožnik izkazati obstoj nadaljnjih pogojev iz prvega odstavka 9. člena ZJG - se pravi prizadetost svoje pravice ali interesa zaradi objavljene informacije, česar ni storil in česar sodišče ni ugotovilo. Zgolj objava resničnih podatkov, s katerimi ima javnost pravico biti seznanjena, ne pomeni posega ne v tožnikove pravice ne v njegove interese, vsaj ne tiste, ki uživajo pravno varstvo.

Proti tej sodbi je vložil tožnik revizijo iz razlogov po 385. členu ZPP. Najprej pojasni, da se je odločil za to pravdo iz dveh moralno-etičnih razlogov, in sicer ker je bilo 22 let po smrti ime njegovega očka postavljeno v kontekst oddaje o nečloveških postopkih in maltretiranih v taborišču S. in ker je oddaja nezakonito v nasprotju s prikazano listino postavila trditev, da je poročilo prevzemni zapisnik za taborišče. Gre za očitno neresnico - nasprotje med vsebino listine in navedbo, kaj naj bi predstavljala. Bistvena kršitev postopka je podana, ker je sodišče štelo, da je šlo za spremembo tožbenega zahtevka. Ko je sodišče prve stopnje namesto v tožbi navedenih besed "kratek demanti" v sodbi zapisalo "kratek odgovor", ni spremenilo tožbe, tožnik sam pa tožbenega zahtevka tudi ni spremenil. Pravno gledano je irelevantno, kako je imenoval svoj zahtevek. Pravno relevantna je samo njegova vsebina in dejstvo, da je bila prizadeta tožnikova pravica ali interes. Tožnikov zahtevek je postavljen iz dveh delov: a) popravka, ki ga vsebuje besedilo, da je bila v nasprotju s pokazanimi dokumenti in zgodovinsko resnico prikazana vloga njegovega očka (dokument ni nobena direktiva in ne prevzem, tožnikov očka prevzemnega zapisnika ni podpisal in nikoli ni izdal nobenega akta o postopkih v taborišču S. in zanje ni odgovarjal). Protispisna je ugotovitev v sodbi, da je bil tožnikov očka načelnik Okrožne OZNE za Mesto M., ker je bil načelnik Mestne OZNE za Mesto M.. Oddaja se ne nanaša na "počiščenje nemškega elementa v mestu", ampak govori o taborišču S. in o Slovencih domačinih in zato poročilo ne spada v kontekst te oddaje. Tisti, ki je dal na razpolago dokumentacijo, je zasledoval določene interese. Naslednji trije stavki zahtevka pomenijo odgovor na stališča, zavzeta v oddaji. Tožnik ima pravico do odgovora, do svojega stališča o objavah.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Procesne graje, med revizijske trditve pomešane in nedoločno opredeljene, ne držijo. V revizijskem postopku se upoštevajo (tako tudi v pritožbenem) le tiste procesne kršitve, ki so bistvene (prvi in drugi odstavek 354. člena ZPP). Med te ni mogoče uvrstiti grajanih različnih označb položaja tožnikovega očka: ali je bil načelnik Okrožne OZNE za Mesto M. ali Mestne OZNE za Mesto M.. To razlikovanje v tem sporu na njegov izid nikakor ne more vplivati in zato ne gre ne za relativno ne za absolutno kršitev določb pravdnega postopka po 354. členu v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče tako upravičeno ni štelo glede na vsebino te pravde kot tehtne okoliščine, ali je šlo za Okrožno ali Mestno OZNO. Zapisalo je pač tako, kot je tožnik, verjetno najbolje poučen, navedel v tožbi (pod II.), kakšni OZNI je načeloval njegov očka.

Odveč se nadalje revizija spotika ob ugotovitev pritožbenega sodišča, češ da je štelo, da je šlo za spremembo tožbenega zahtevka. Tega vprašanja, ali je prvo sodišče odločalo prek postavljenega zahtevka oziroma mimo njega (prvi odstavek 2. člena ZPP), namreč ni tako ostro izpostavilo. Nasprotno, šlo je preudarno mimo njega in ni jemalo zadevnega pritožbenega pomisleka kot ovire za vsebinsko obravnavanje pritožbe in materialnopravni preizkus pravilnosti sodbe. In kakor je spočetka začrtalo pot svojega odločanja, se je potem tudi ravnalo in zadevo pretehtalo, kot da tožnik zahteva bodisi popravek bodisi odgovor po 9. členu ZJG.

Trditev o neobrazloženi stroškovni odločitvi je potrebno zavrniti z ugotovitvijo, da takšne odločitve v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati. Odločba o stroških v sodbi se namreč šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP). Zoper sklepe je sicer dovoljena revizija, vendar le zoper takšne, s katerimi se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 400. člena ZPP). Odločba o stroških skupaj z odločbo o glavni stvari pa nima takšne lastnosti. Uveljavljanih procesnih kršitev potemtakem ni.

Res daje zakon vsakomur pravico do popravka in/ali odgovora (ustavodajalec jo je povzdignil celo na raven ustavne pravice - 40. člen Ustave RS), vendar pri tem postavlja meje, s čimer onemogoča, da bi šlo tu za "vesoljno", "neomejeno" pravico (A) slehernika, da javno reagira zoper (B) katerokoli sporočilo medijev s (C) sredstvom kakršnekoli vsebine.

(A) Daje jo le tistemu, čigar pravica ali interes sta prizadeta zaradi objavljene informacije (prvi odstavek 9. člena ZJG). Ne gre torej za tako imenovano popularno tožbo in ne za pravico javnega prava, marveč za tožbo osebno prizadetih oseb. Morda je na prvi pogled videti ta zakonska določba, ki postavlja prizadetost kot pogoj tako za popravek kot tudi za odgovor, v nasprotju z določbo 40. člena Ustave RS, ki v dveh delih stavka obravnava pravico do popravka obvestila in pravico do odgovora na informacijo. Toda že skrbno branje omenjenega člena: "zagotovljena je pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako" (torej na takšen način, ob takšnih pogojih) "je zagotovljena do odgovora na objavljeno informacijo". Ustavodajalec je z besedama "prav tako" torej izenačil pogoje za obe pravici. Tako je bila pozneje ta ustavna pravica, sicer ne neposredno uresničljiva, tudi predpisana z zakonom (prvi odstavek 9. člena ZJG). V zvezi s prizadetostjo oseb je potrebno zakon razumeti, da mora biti ta prizadetost konkretna, pravica ali korist, ki sta prizadeti, pa pravno varovani (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd., razume pa se, da ne gre le za osebnostne pravice marveč tudi za premoženjske pravice in interese tako fizičnih kot pravnih oseb idr.). Zakaj zakon nalaga sodišču/sodniku, da raziskuje in ugotavlja prizadetost pravice ali interesa, ko naravnost pove, da zahtevi za popravek ali odgovor sodišče ne ugodi, če ni prizadetosti takšnih pravic ali interesov (drugi odstavek 16. člena ZJG). Ko je že beseda o tem, velja še dodati glede na problem, ki se tudi pojavlja v tej zadevi, da mora spričo takšne zakonske ureditve prizadeti, ki se je odločil za sodno pot, izkazovati in izkazati ne le kot verjetno marveč kot gotovo svojo prizadetost. To ni potrebno le v primerih, kadar prizadetost "bije v oči", ko torej ni nobenega razumnega dvoma o njej niti ne o tem, da gre za prizadetost pravice ali interesa, ki sta pravno varovana.

(B) Sporočilo medijev (med njimi le tistih, ki jih zakon šteje kot javna glasila, 2. člen ZJG), ki je sankcionirano s popravkom ali ugovorom, je lahko le informacija, obvestilo (kot se tudi izraža ustava v 40. členu), podatek, potemtakem takšno sporočilo, ki je "vselej enako", torej ne glede na to, kdo ga izreče, opiše, odda, pokaže in kdaj. Ne uživajo pa, gledano s stališča prizadetih, civilnopravne sankcije popravka in odgovora komentarji, interpretacije, mnenja, razmišljanja, vrednostne sodbe, odsevi idej, prepričanj. Medtem, ko gre pri prvih za dejstva, resničnost, pa pri drugih ne gre zanje oziroma ni nujno, da odsevajo resničnost (o teh razlikah glej resolucijo št. 1003 Sveta Evrope o etičnih načelih časnikarstva, tč. 3, kodeks novinarjev RS, tč. 3!).

(C) Vsebina popravka je definirana v tretjem odstavku 9. člena ZJG s tem, da sme vsebovati le dejstva in okoliščine, s katerimi se spodbijajo navedbe v objavljeni informaciji. Dovoljene vsebine odgovora zakon ne podaja neposredno, jo pa začrtuje s tem, da je to nekaj drugega kot popravek, po eni strani, po drugi pa, da je to lahko le reakcija na informacijo, iz česar sledi, da je odgovor lahko le bistveno dopolnjevanje dejstev in podatkov, ki so bili v objavljeni informaciji izpuščeni in je zato ta nepopolna glede svoje bistvene sestavine. Skratka, tudi zahtevana popravek in odgovor morata biti po svoji vsebini le informacija in ne kaj več.

Gre torej za tri poglavitne omejitve uveljavljanja pravice do popravka oziroma do odgovora, ki so pomembne v tem sporu (druge omejitve iz 13. člena in postopkovne iz ZJG v tem kontekstu niso zanimive). Revizija v bistvu ne skuša zanikati ugotovitve iz izpodbijane sodbe, da tožnik ni izkazal prizadetosti katere izmed svojih pravnovarovanih pravic ali interesov. To bi v danem primeru moral storiti. Bistveno, kar ga je motilo v televizijski oddaji je bil kontekst, v katerem je bil prikazan dokument z dne 13.6.1945, ki ga je podpisal njegov zdaj pokojni očka. Že spričo narave vsega opisanega, povod, ki ga navaja revizija, rahlo povezan s tožnikovimi pravicami in interesi (katerimi?), vsekakor ne pomeni očitne prizadetosti varovanih pravic in interesov. Zato je bila glede na prej opisano naloga tožnika v takšnem sporu, da bi podal navedbe v tej smeri in jih izkazal. Ker torej tožnik ni izkazal pravno relevantne prizadetosti kakšne izmed svojih pravic ali interesov, že zato ni mogoče ugoditi zahtevku ne za popravek ne za odgovor.

Prav ima tudi pritožbeno sodišče, da zahtevani popravek, da je bila v oddaji "v nasprotju s prikazanimi dokumenti in zgodovinsko resnico prikazana vloga mojega očka..." - ne ustreza pogojem iz tretjega odstavka 9. člena ZJG. Pravkar citirano je tožnikovo mnenje, lahko je njegovo prepričanje, ne vsebuje pa nobenega dejstva, nobenega podatka, ki bi izpodbijal katerega izmed podatkov, objavljenih v oddaji. Tožnik ni, denimo, zatrdil, da je prikazani dokument falsifikat, da je bil podtaknjen, da ni šlo za očkov podpis in podobno. Po drugi strani pa tudi ne na primer, da je bila s filmsko montažo ali kako drugače popačena informacija ali prikazano dejstvo. Skratka, v duhu prej povedanega, tožnik ni ponudil v svojem zahtevku nobene informacije, in to ne za izpodbijanje ne za dopolnjevanje objavljenih informacij. Priporočilo, kdo naj bi raziskoval vlogo udeležencev takratnih dogajanj, kdo naj bi spregovoril o tistem obdobju in kdo naj se s tem ne ukvarja, kar vse vsebuje tisti del zahtevka, ki ga tožnik šele zdaj opredeljuje kot odgovor na informacijo, tudi ne vsebuje nobenega dejstva ali okoliščine, ki bi dopolnila objavljeno informacijo. Če se spet ponudi primerjave, tožnik ni, denimo, trdil, da je bilo prikazano poročilo pozneje preklicano, da je njegov očka preprečeval uresničevanje genocidne napovedi iz poročila in podobno, kar bi pa bil odgovor po ZJG. Torej tudi zaradi opisanih vsebin postavljenega zahtevka le-temu ni bilo mogoče ugoditi (drugi odstavek 16. člena ZJG). Spričo nanizanih ugotovitev in takšnega razpleta zadeve seveda ni potrebno odgovarjati na številne revizijske trditve o tožnikovih vzgibih za pravdo, o tem, česa prikazano poročilo ni vsebovalo oziroma predstavljalo, o tem kakšne cilje je zasledoval tisti, ki je dal na voljo dokumentacijo, kdo vse bi utegnil biti prizadet s to oddajo ipd. Končno, zmotno je revizijsko stališče, češ da je pomembno le to, da ni podana nobena okoliščina iz 13. člena ZJG, ki našteva primere, ko ne velja obveznost odgovornega urednika, da objavi popravek ali odgovor. Presoja sodišča ob vloženi tožbi za popravek ali odgovor je širša, kot pa samo pretehtati, ali gre za kakšen primer iz 13. člena ZJG.

Ukvarjati se mora še s številnimi drugimi vprašanji, kot so, če spet ponovimo, ali je šlo za informacijo ali kaj drugega, ali je bila objavljena v javnem glasilu ali ne, ali je bila prizadeta pravica ali interes, ali zahtevani popravek oziroma odgovor izpolnjuje zakonske pogoje itd. Skratka, razlogi iz 13. člena ZJG ob sodni presoji še zdaleč niso edini relevantni.

K revidentovi trditvi, da ima pravico do odgovora, do svojega stališča o objavah, velja pristaviti, da mu oboje gre, vendar ne po poti, ki jo je ubral, se pravi po predpisih o popravku in odgovoru, marveč po kakšni izmed številnih drugih, formalnih in neformalnih oziroma zakonsko ali nezakonsko zagotovljenih poti za izražanje mnenj, torej poti, ki so namenjene splošni svobodi izražanja mnenj.

Po povedanem revizija ni utemeljena v nobenem pogledu. Zato jo je sodišče kot takšno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).