Jedro

Čeprav je toženec z odločbo z dne 22. 5. 2012 tožnici priznal nadomestilo za invalidnost za nazaj, to je skladno z določbo 161. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-1, vse od 1. 11. 2006, to je od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zamude, ki je nastala pri izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, ni mogoče očitati tožencu in mu posledično v njegovo breme naložiti plačilo zamudnih obresti na podlagi določbe 197. člena ZPIZ-2 v zvezi s 378. členom OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je toženec dolžan na njen transakcijski račun izplačati znesek 3.168,20 EUR obresti obračunanih od zapadlosti posameznega mesečnega zneska nadomestila za invalidnost do dneva plačila 20. 6. 2012 in zakonite zamudne obresti na neizplačano glavnico od 21. 6. 2012 do 28. 11. 2014 v višini 660,09 EUR ter nadaljnje zakonite zamudne obresti do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Obenem je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je prvostopno sodišče tudi v ponovnem postopku napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo. Navaja, da med strankama ni sporno, da je bila tožnici s pravnomočno odločbo št. ... z dne 8. 9. 2005 priznana invalidnost III. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto. V tej odločbi je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo in da je delodajalec A. d. d. dolžan zagotoviti zavarovancu pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Po njenem iz upravne odločbe izhaja, da odločbo o odmeri nadomestila izda toženec po uradni dolžnosti, ko od delodajalca dobi podatek o novi pogodbi o zaposlitvi. Vztraja, da predpisi na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne določajo, da bi morala tožnica vložiti še posebno zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Dolžnost, da dostavi tožencu pogodbo o zaposlitvi in druge podatke, je imel izključno delodajalec. Delodajalec je toženca najprej dne 1. 10. 2005 obvestil, da je izdal odredbo o čakanju, nato pa dne 17. 7. 2007, da je oblikoval delovno mesto natakarski pomočnik, ki ustreza izdani odločbi toženca z dne 8. 9. 2005 in da je tožnica to delo sprejela in da ga opravlja od 1. 11. 2006. V kolikor delodajalec ni tedaj predložil tudi pogodbe, bi ga moral toženec kot strokovnjak na tem področju še enkrat pozvati, da dostavi še pogodbo, saj je vedel, da pogodbo o zaposlitvi potrebuje za odmero višine nadomestila za invalidnost. Navedeno dolžnost pa je toženec opustil in je od delodajalca zahteval dostavo pogodbe o zaposlitvi šele v letu 2012, ko je tožnica spraševala o razlogih za neizplačilo nadomestila za invalidnost. Napačne so navedbe, da delodajalec in tožnica nista pravočasno predložila dokazila, da je tožnica pričela delati na drugem delovnem mestu. Ni bila dolžnost tožnice, da obvešča toženca o začetku dela na novem delovnem mestu in da mu dostavi novo pogodbo o zaposlitvi, pač pa je bila to dolžnost delodajalca. Sodišče prve stopnje tudi napačno ugotavlja, da zamuda pri izdaji odločbe o nadomestilu ne more iti v breme toženca. V konkretnem primeru toženec ni bil zadostno skrben, da bi si pravočasno zagotovil potrebne podatke za odmero nadomestila po uradni dolžnosti, čeprav je najmanj v letu 2007 vedel, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi in začela delo na novem delovnem mestu. Opustitev toženca glede pravočasne izdaje odločbe o višini nadomestila oziroma sklicevanje, da ni prejel pogodbe o zaposlitvi do leta 2012, ne more iti v škodo tožnice. Prav tako tudi morebitna opustitev delodajalca ne more iti v škodo tožnice, temveč gre za odnos med tožencem in delodajalcem. Toženec ima na podlagi 272. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) možnost vložiti odškodninski zahtevek zoper delodajalca, te možnosti pa nima tožnica. Nadomestilo za invalidnost je tožnici s pravnomočno odločbo toženca priznano in izplačano za vse mesece za nazaj in sicer za obdobje od 1. 11. 2006. S tem je toženec eksplicitno priznal, da je tedaj tožnica dejansko začela opravljati delo na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi in ji je zato tudi od tedaj priznal pravico do mesečnega nadomestila. Datum sklenitve ustrezne pogodbe o zaposlitvi 1. 4. 2006 in začetek opravljanja dela po tej pogodbi 1. 11. 2006 med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi, ko je sporno priznanje zamudnih obresti, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. II Ps 2312/2014 z dne 15. 4. 2016, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od zapadlosti posameznega mesečnega zneska nadomestila za invalidnost do plačila 20. 6. 2012 v znesku 3.168,20 EUR, zakonskih zamudnih obresti od neizplačane glavnice od 21. 6. 2012 do 28. 11. 2014 v višini 660,09 EUR in nadaljnjih zakonskih zamudnih obresti do plačila. Obenem je sklenilo, da tožnica krije svoje stroške postopka sama. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 111/2017 z dne 25. 5. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi kot bistveno štelo ugotovitev, kdaj bi morala biti izdana ustrezna oziroma pravočasna odločba, kdaj bi morala postati izvršljiva in kdaj bi v tem primeru zapadli mesečni zneski nadomestila za invalidnost. Ta dejstva pa so ostala neugotovljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP in ob pravilni uporabi materialnega prava popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Po naravi stvari so obresti plačilo za uporabo tujega denarja. So objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Nastop zamude je za terjatve civilnega prava urejen v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju OZ). Po prvem odstavku 378. člena OZ, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ). V 197. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) pa je določeno, da je toženec dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. V citirani določbi 197. člena ZPIZ-2 je urejen le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo ustrezno, to je v dejanskem, materialnem in procesnem smislu pravilno ter zakonito odločbo. Ker v določbi 197. člena niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 ni urejen primer, ko je zavod denarno dajatev dolžan izplačati za nazaj na podlagi upravne odločbe o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, je nastalo pravno praznino po stališču pritožbenega sodišča, potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile, torej s sklepanjem od podobnega na podobno. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite, torej tudi pravočasne upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko je dajatev s prepozno prvostopenjsko upravno odločbo priznana za nazaj. Bistveno je torej, kdaj bi morala biti izdana ustrezna oziroma pravočasna odločba, oziroma kdaj bi morala postati izvršljiva in kdaj bi v tem primeru zapadli mesečni zneski priznanih dajatev.

7. Med strankama ni sporno, da je bila tožnica z odločbo toženca št. ... z dne 8. 9. 2005 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, izmenoma stoječa in sedeča dela s polnim delovnim časom od 16. 6. 2005 dalje. S to odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Z odločbo z dne 22. 5. 2012 je bila tožnici priznana pravica do nadomestila za invalidnost v višini 153,01 EUR na mesec od 1. 11. 2006 dalje. Zatečene neizplačane zneske nadomestila v višini 10.389,83 EUR je toženec tožnici izplačal 20. 6. 2012. 8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec delodajalca dne 4. 10. 2005 obvestil, da je odločba z dne 8. 9. 2005 postala dokončna in pravnomočna dne 29. 9. 2005 in s tem izvršljiva. Obenem ga je istega dne med drugim pozval, da predloži pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto po nastanku invalidnosti ter opis tega dela. Delodajalec je dne 25. 1. 2006 toženca seznanil z odredbo, da je tožnici z dnem 1. 10. 2005 do vpoklica na delo odredil odsotnost z dela. Nato pa je tožencu 17. 7. 2007 posredoval še dodatno pojasnilo, da bo z razporeditvijo na drugo delovno mesto "pomožna dela - lažja fizična dela, brez daljše stoje ali hoje, pretežno sede", ki ga je pred tem toženec ocenil kot ustrezno delo, počakal s prerazporeditvijo zaradi bližajočega statusnopravnega preoblikovanja in je za tožnico veljala odsotnost z dela. V iskanju ustreznega delovnega mesta, je delodajalec prilagodil delovno mesto natakarski pomočnik in tožnici ponudil delo 4 ure na delovnem mestu natakarski pomočnik in 4 ure dela sede v skladišču, ki ga je sprejela, ter od 1. 11. 2006 opravlja opisano delo. Pogodbo o zaposlitvi (priloga B5) je tožničin delodajalec, kar je dodatno potrdil tudi v dopisu z dne 8. 8. 2017, tožencu posredoval dne 9. 3. 2012. Kasneje dne 16. 4. 2012 pa je tožencu posredoval še ostalo potrebno dokumentacijo.

9. Na podlagi takšnega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec po izdaji odločbe z dne 8. 9. 2005 šele 12. 3. 2012 razpolagal s podatkom, da je tožnica dne 1. 11. 2006 pričela opravljati delo skladno z ugotovljeno preostalo delazmožnostjo. Glede na tožničino zahtevo, vloženo 11. 4. 2012 in predvsem dne 16. 4. 2012 predloženo popolno dokumentacijo ter izvedbo potrebnega ugotovitvenega postopka za odmero nadomestila za invalidnost, je tudi pravilno štelo, da je bila odločba z dne 22. 5. 2012 izdana v roku določenem v prvem odstavku 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Čeprav je toženec z odločbo z dne 22. 5. 2012 tožnici priznal nadomestilo za invalidnost za nazaj, to je skladno z določbo 161. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-1, vse od 1. 11. 2006, to je od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zamude, ki je nastala pri izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, ni mogoče očitati tožencu in mu posledično v njegovo breme naložiti plačilo zamudnih obresti na podlagi določbe 197. člena ZPIZ-2 v zvezi s 378. členom OZ.

10. Na tej pravni podlagi tožencu tudi ni mogoče naložiti v plačilo zamudnih obresti zaradi nepravočasnega izplačila nadomestila za invalidnost. Kot izhaja iz dokumentacije, in tega pritožba ne izpodbija, je toženec tožnici na podlagi odločbe z dne 22. 5. 2012 priznano nadomestilo za invalidnost za obdobje od 1. 11. 2006 do 31. 5. 2012 v višini 10.389,83 EUR izplačal dne 20. 6. 2012, to je glede na to, da je odločba postala izvršljiva 7. 6. 2012, v roku 60 dni od dneva izvršljivosti.

11. Sodišče prve stopnje med razlogi, zaradi katerih je bila odločba o odmeri nadomestila za invalidnost izdana dne 22. 5. 2012, ni navajalo tožničine zahteve kot zmotno navaja pritožba, pač pa samo tiste razloge, ki so bili relevantni za odmero nadomestila za invalidnost. Na to v ničemer ne vpliva dejstvo, ali je šlo za odmero nadomestila za invalidnost po uradni dolžnosti ali na zahtevo tožnice. Zagotovo pa bi drugačno postopanje tožnice in sicer v smislu 6. člena OZ, pripomoglo k drugačnemu odvijanju celotnega postopka. Tudi po stališču pritožbenega sodišča zaradi postopanja tretjih oseb, ni mogoče obveznosti naložiti tožencu. Prav tako pa se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi toženec uveljavljal odškodnino pri delodajalcu.

12. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.