Jedro

Pridobitev državljanstva na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena zakona izrecno veže na dejansko življenje v Sloveniji, za kar pa ni mogoče šteti bivanja ob vikendih v lastni nepremičnini, čeprav je to pogosto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnikov za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnika dejansko živita v tujini in ne v Sloveniji, zato ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92).

Tožnika v tožbi navajata, da sta že leta 1974 kupila stanovanjsko hišo in manjše gospodarsko poslopje v ... Na tem naslovu imata prijavljeno stalno prebivališče. Na tem naslovu sta imela prijavljeno stalno prebivališče tudi na dan 23.12.1990. Sedaj sta res na delu v Avstriji, kjer bosta le toliko časa, dokler si ne ustvarita pogojev za upokojitev. Po upokojitvi se želita vrniti v Slovenijo. Sem prihajata skoraj vsak teden, saj sta zelo navezana na hišo in si ne moreta zamisliti, da več ne bi mogla bivati v svoji hiši. Menita, da izpolnjujeta vse pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpolnjena morata biti navedena pogoja. Točno je, da imata tožnika prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in sta imela prijavljeno stalno prebivališče tudi dne 23.12.1990, kar tožena stranka v izpodbijani odločbi izrecno ugotavlja. Nadaljnje odločilne dejanske ugotovitve, da dejansko ne živita v Sloveniji, pa v bistvu niti ne izpodbijata. Nasprotno, v tožbi navajata, da sta zaposlena v Avstriji, kjer bosta toliko časa, dokler si ne ustvarita pogojev za upokojitev, po upokojitvi pa se želita vrniti v Slovenijo. Tudi, če je točna trditev, da na naslov prihajata skoraj vsak teden, življenja v takšnih okoliščinah ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji. Kraj dejanskega življenja je namreč lahko le kraj, v katerem prizadeti dejansko v pretežni meri zadovoljuje svoje življenjske potrebe in te tožnika sedaj zadovoljujeta v Avstriji. Pridobitev državljanstva na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena pa zakon izrecno veže na dejansko življenje v Sloveniji, za kar ni mogoče šteti bivanja ob vikendih v lastni nepremičnini, čeprav je to pogosto. Ker tožnika ne izpolnjujeta pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, je pravilen materialno pravni zaključek tožene stranke, da na tej pravni podlagi ne moreta pridobiti državljanstva Republike Slovenije. Na odločitev tudi ne more vplivati lastninska pravica na nepremičnini v Sloveniji, ker po določbi 40. člena zakona pridobitev državljanstva ni odvisna od te okoliščine. Bivanje v lastni nepremičnini v Sloveniji pa tudi ni pogojeno s slovenskim državljanstvom.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.