Jedro

Ob ugotovitvi, da so bili ostali zaseženi predmeti izročeni v hrambo oškodovancem in da bi bilo tako storjeno tudi s spornim vozilom (vrnjeno bi bilo K. d.o.o.), če tožnik v prepričanju v svojo lastninsko pravico izročitve vozila leasingodajalcu ne bi preprečil, je pravilna presoja, da država od hrambe vozila pri tožniku ni imela premoženjske koristi.

Obrazložitev

Revizija zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku se zavrne.

Revizija zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku se zavrže. OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je zahteval, da mu mora država povrniti korist, ki ji je nastala s hrambo osebnega avtomobila Audi 80, s strani policije 10. 11. 1994 zaseženega R. P., v njegovi (tožnikovi) garaži. Primarni zahtevek se nanaša na obdobje 111 mesecev, kolikor je hramba trajala, podredni, ki je bil postavljen zaradi morebitne presoje, da je del terjatve zastaral, pa na obdobje (zadnjih) 60 mesecev. Ker svoje garaže v času hrambe zaseženega vozila ni mogel uporabljati, je tožniku nastala tudi škoda in je do plačila navedenih zneskov upravičen tudi po odškodninski pravni podlagi. Med pravdnima strankama je bila sicer uporabnina garaže sporazumno ovrednotene z zneskom 100 DEM mesečno, a je bil med njima sporen temelj tožnikovih zahtevkov.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevka v celoti zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

3. Sodbo sodišča druge stopnje tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP(1)).

O nedovoljenost revizije zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku

5. V premoženjskih sporih je po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Vrednost podrednega zahtevka (ki je bil nepotreben, ker zajema zgolj del terjatve, uveljavljane v okviru primarnega zahtevka; še več: ta okoliščina je predstavljala procesno oviro za njegovo uveljavljanje, a je bilo o njem kljub temu meritorno odločeno, tožnik pa to odločitev z revizijo izpodbija, a ne iz tega razloga) tega zneska ne presega, zato revizija v tem delu ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo tudi pritožbeno sodišče, revizijsko sodišče pa je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nanje vezano, so: R. P. kot leasingojemalec je aprila 1993 s K. d. o. o. C. kot leasingodajalcem sklenil pogodbo o leasingu z odkupom preostanka vrednosti za osebno vozilo Audi 80; tožnik je julija 1993 od R. P. ta osebni avto »kupil«: P. mu je zagotovil, da bo poravnal obveznosti do leasingodajalca in z njim uredil prepis vozila na tožnika, ta pa mu je plačal 14.000 DEM in avtomobil prevzel; P. vozila K. d. o. o. C. ni plačal, pač pa je z njo sklenil le aneks k pogodbi, ki je tožniku dovoljeval rabo vozila; K. d. o. o. C. je tožnika 13. 10. 1994 obvestila, da je leasing pogodba med njo in R. P. odpovedana, zato vozila tožnik nima več pravice uporabljati in ga mora vrniti leasingodajalcu, česar ni storil in je vozilo še nadalje uporabljal; v (pred)kazenskem postopku zoper P., pričetem na podlagi ovadb K. d. o. o. C., tožnika in drugih oškodovancev, zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije (ki je bil zaključen s pravnomočno obsodilno sodbo z dne 22. 1. 2002) je policija več predmetov, med njimi tudi vozilo Audi 80, 4. 11. 1994, zasegla; policija je druge zasežene predmete pustila v hrambi pri oškodovancih, sporno vozilo pa je pustila v hrambi pri tožniku in ga ni vrnila oškodovanki K. d. o. o. C. zaradi spora o lastništvu, saj je tožnik zatrjeval, da je vozilo plačal ter je vztrajal pri tem, da mora ostati v hrambi pri njem, z namenom preprečitve morebitnega odvzema pa je za sporno vozilo namestil drugo vozilo; odločitev o »usodi« vozila je policija prepustila tožilstvu oziroma sodišču, ki pa je nista sprejela, čeprav bi jo po določbah 224. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) morala; do zaključka kazenskega postopka tožnik takšne odločitve oziroma odstranitve vozila z njegove garaže ni zahteval; ko je leta 1997 izročitev v hrambo zahtevala K. d.o.o., je temu ostro nasprotoval; zoper sodbo iz leta 2001, da mora vozilo izročiti K. d.o.o., se je pritožil (o pritožbi je bilo odločeno leta 2004) in uveljavljal, da je lastnik ali vsaj solastnik vozila; po svoji volji ga je zadrževal v hrambi do 10.2.2004 (okoliščine, da ga je določen čas pred tem hotel vrniti lastniku K. d. o. o. C., pa ga ta ni hotela prevzeti, ni mogoče šteti v breme države); hramba vozila pri tožniku se je pričela in ves čas trajala po izključni tožnikovi volji.

Revizijske trditve, ki te ugotovitve grajajo (o tem, da policijska postaja Murska Sobota vozilo še 15. 11. 2003 ni hotela vrniti lastniku in se je sklicevala na policijsko postajo Žalec da ne drži, da tožnik ni nikoli zahteval odvzema vozila iz hrambe; da je tožilstvo izdalo obvestilo, naj vozilo ostane do konca kazenskega postopka v hrambi pri tožniku; da je policija hrambo nadzirala in podobno), so nedovoljene (tretji odstavek 370. člena ZPP), čeprav jih tožnik uveljavlja kot procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z utemeljitvijo, da so protispisne oziroma da so razlogi v sodbi v nasprotju z listinami v spisu. Bistvo tega argumenta je, da so dejanske ugotovitve v nasprotju z listinskimi dokazi, torej da so zmotne. Za uveljavljano absolutno bistveno procesno kršitev bi šlo (glede na zgoraj navedeno utemeljitev) le, če bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi med seboj v nasprotju oziroma če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar bi se v razlogih sodbe navajalo o vsebini listin in med samimi temi listinami. Takih očitkov pa revizija ne vsebuje.

7. Materialnopravno je odločitev, ki se opira na določno 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(2) (v nadaljevanju ZOR), pravilna. Splošne predpostavke pridobitve brez podlage so: (i) povečanje premoženja–»obogatitev« na eni strani, (ii) zmanjšanje premoženja – »osiromašenje« na drugi strani, (iii) kavzalna povezanost med povečanjem in zmanjšanjem premoženja, (iv) odsotnost pravne podlage in (v) odsotnost protipravnosti ravnanja, katerega posledica je prehod premoženja(3) .

Ob ugotovitvi, da so bili ostali zaseženi predmeti izročeni v hrambo oškodovancem in da bi bilo tako storjeno tudi s spornim vozilom (vrnjeno bi bilo K. d.o.o.), če tožnik v prepričanju v svojo lastninsko pravico izročitve vozila leasingodajalcu ne bi preprečil, je pravilna presoja, da država od hrambe vozila pri tožniku ni imela premoženjske koristi: tudi, če bi bilo vozilo v hrambi pri K. d. o. o. C., ji stroški hrambe ne bi nastali. In celo v primeru, da bi morala stroške hrambe plačati tretji osebi, bi bili ti del stroškov kazenskega postopka.

8. Da bi šlo za odškodninsko odgovornost, bi morali biti podani vsi elementi civilnega delikta. Stališče sodišča druge stopnje je, da tožnik ni izkazan nastanek škode. Glede škode po presoji revizijskega sodišča tožba sploh ni bila sklepčna. Tožnik je trdil, da prostora v garaži, ki ga je zasedal zaseženi avtomobil, za druge namene ni mogel uporabljati. To nedvomno drži, a samo po sebi ne zadošča za (pravni) sklep, da je bil zaradi tega oškodovan. Oškodovanje bi moral tožnik ustrezno konkretizirati, vendar so ustrezne dejanske trditve o tem izostale. Niti v reviziji, ki trditveno podlago nedovoljeno širi (286. člen ZPP), ne pove več od tega, da je moral svoj avto imeti na prostem in torej ničesar konkretnega o škodi. Dejanske ugotovitve v konkretnem primeru že zato niso nudile podlage za odločitev o (izključni, kot je uveljavljal do revizije oziroma solidarni, kot tožnik podredno uveljavlja v reviziji) zavezi toženki plačati tožniku odškodnino skladno z določbami 26. člena Ustave Republike Slovenije oziroma prvega odstavka 154. člena ZOR. Vprašanje, ali so bili podani ostali elementi civilnega delikta (tožnik predvsem nasprotuje stališču, da ravnanje organov države, ki niso odločili o hrambi vozila, ni bilo protipravno), je, tako kot mnenje sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo v zadevi P 353/2000, zato nerelevantno. Določba 723. člena ZOR, na katero se sklicuje revident, nedvomno ne ureja položaja, kakršen je obravnavani: predpisuje, da mora tisti, ki mu je bila stvar zaupana v kakšni stiski, na primer ob požaru, potresu, poplavi, to stvar hraniti z večjo skrbnostjo.

9. Ker je revizija v dovoljenem delu neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je sodbo izdajo pred uveljavitvijo zadnje novele ZPP 1. 10. 2008 (ZPP-D), zato je revizijsko sodišče skladno z določbo drugega odstavka 130. člena le-te odločalo na podlagi prej veljavnega besedila istega zakona (ZPP - UPB3).

Op. št. (2): Za odločitev o spornem razmerju ga je treba uporabiti skladno z določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika.

Op. št. (3): Primerjaj Vedriš, M. in Klarić,P., Građansko pravo, Opći dio, stvarno pravo, obvezno pravo i nasljedno pravo, X. izdanje, Narodne novine d. d., Zagreb 2006, stran 646.