Jedro

Ob upoštevanju, da je prvostopenjski organ štel zahtevek predlagatelja z dne 23. 3. 1992, vložen na obrazcu in brez posebne specifikacije nepremičnin po parcelnih številkah, za popoln, ter glede na to, da je iz vseh listin, razen zahtevku priložene kopije odločbe o podržavljenju, razvidno, da je bila tudi parc. št. 1186 k.o. C. podržavljena na podlagi te odločbe ter istočasno kot ostale upravičencu podržavljene nepremičnine tudi odpisana kot njegova lastnina ter opredeljena kot Splošno ljudsko premoženje, sodišče ne dvomi, da je predlagatelj z zahtevkom z dne 23. 3. 1992 zahteval tudi vrnitev te parcele. Tožena stranka je zato z izpodbijano dopolnilno odločbo pravilno odločila o nerešenem delu zahtevka z dne 23. 3. 1992 po tem, ko jo je o tem dne 8. 10. 2015 seznanil predlagatelj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Idrija (v nadaljevanju prvostopenjski organ) v delni odločbi, št. 321-64/92 z dne 8. 11. 2017 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) ugotavlja, da je A.A. (v nadaljevanju predlagatelj) je dne 23. 3. 1992 pri takratnem Oddelku za gospodarjenje Skupščine občine Idrija vložil zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Ljudski republiki Sloveniji podržavljeno njegovemu staremu očetu B.B. (v nadaljevanju upravičenec). To premoženje je bilo podržavljeno z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Idrija, št. 272/I. 1948 z dne 17. 4. 1948 in z odločbo Poverjeništva za kmetijstvo OILO Idrija, št. 242/1 z dne 19. 4. 1952. Predlagatelj je kot upravičena oseba v skladu s prvim odstavkom 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zahtevek vložil pravočasno, izkazal pa je tudi pravno podlago za denacionalizacijo nepremičnin, kot tudi, da ne obstajajo omejitve za vračilo, določene v 19. členu ZDen. Pravno nasledstvo po upravičencu je izkazal s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Idriji, št. O 10/56-11 z dne 21. 4. 1956 in sklepom o dedovanju Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enota v Idriji, št. D 242/80 z dne 24. 4. 1981. 2. Predlagatelj je dne 8. 10. 2015 na zapisnik, ki je bil sestavljen pri prvostopenjskem organu, povedal, da je po pregledu vseh denacionalizacijskih odločb, ki so bile izdane na podlagi njegovega zahtevka ter odločb o podržavljenju ugotovil, da o zahtevi za vrnitev parc. št. 1186 k.o. C. še ni bilo odločeno in da zato prosi, da se postopek ustrezno dopolni. Prvostopenjski organ na podlagi listin v upravnem spisu, konkretno potrdila Geodetske uprave Idrija o zemljiškokatastrskih podatkih v času podržavljenja, št. z/8-32/92D z dne 9. 3. 1992, ugotavlja, da je bila ta parcela že pred tem predmet odločanja v postopku denacionalizacije, da pa se je med kopiranjem listine zaradi prepogiba skrila. Ne dvomi, da gre za nepremičnino, ki je bila upravičencu odpisana na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Idrija, št. 272/I. 1948 z dne 17. 4. 1948, kar izhaja tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska, št. 255/92 z dne 18. 2. 1991 in zemljiškoknjižnega izpiska št. 294/2017. Dne 3. 1. 2017 je bilo izdano delno poročilo o vračilu predmetne parcele v naravi, kateremu je državno odvetništvo ugovarjalo, saj je menilo, da bi morala biti zahteva predlagatelja za vrnitev te parcele zavržena kot prepozna. Takemu stališču je predlagatelj ugovarjal in menil, da bi moral imeti prvostopenjski organ popoln arhiv in da bi, kolikor bi temu bilo tako, lahko odločbo o podržavljenju pridobil tudi sam. Njegova vloga za vrnitev premoženja je bila sicer popolna. Prvostopenjski organ je med postopkom pri pristojnem arhivu pridobil podatek, da odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Idrija, št. 272/I. 1948 z dne 17. 4. 1948 ni v arhivu in da pa o tem obstaja zgolj delovodnik. Prav tako te odločbe ni v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Idriji. Očitno pa je, da sta bila napravljena dva odpravka te odločbe z enako vsebino, vendar pa z oblikovnimi razlikami in oba vročena upravičencu. Zaradi preteka časa prvostopenjski organ ni ugotavljal kdo je kopiral odločbo, saj iz dejanskih okoliščin zadeve jasno izhaja, da je bil zahtevek podan na podlagi odločbe o podržavljenju, v kateri je bila sporna parcela navedena, da v zahtevku premoženje ni bilo specificirano tako, da bi bile navedene posamezne parcele in da je prvostopenjski organ vlogo predlagatelja štel za popolno ter o tem dne 9. 4. 1992 tudi sestavil uradni zaznamek.

3. Skladno z vsemi ugotovitvami je prvostopenjski organ z izpodbijano delno odločbo odločil, da se par. št. 1186 k.o. C., kjer je kot lastnica vknjižena Republika Slovenija, upravljavca pa sta Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju tožeča stranka ali zavezanec) in Slovenski državni gozdovi, d.o.o., vrne upravičencu (1. točka izreka), Okrajno sodišče v Idriji pa izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja po uradni dolžnosti (2. točka izreka). Ker je upravičenec umrl, je prvostopenjski organ določil, da se za skrbnika za poseben primer imenuje predlagatelj, ki ima nalogo, da do zaključka zapuščinskega postopka po upravičencu kot dober gospodar razpolaga s premoženjem, ki je predmet odločitve (3. točka izreka).

4. Tožeča stranka je kot zavezanec zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe povzema potek postopka in ugotovitve prvostopenjskega organa ter ugotavlja, da je predlagatelj, kot vlagatelj vloge za vrnitev podržavljenega premoženja, tej vlogi priložil vse potrebne listine, tudi odločbo o podržavljenju, na kateri parc. št. 1186 k.o. C. zaradi nenatančnega fotokopiranja ni bila vidna, medtem ko je iz potrdila o zemljiškokatastrskih podatkih za to parcelo in zemljiškoknjižnega izpiska z dne 18. 2. 1992 razvidno, da je bila tudi ta parcela na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Idrija, št. 272/I z dne 17. 4. 1948, pripisana k vl. št. 160 k.o. C. Tako vlogo je prvostopenjski organ štel za popolno in na tej podlagi z več odločbami upravičencu tudi vračal podržavljeno premoženje. Šele po intervenciji predlagatelja in predložitvi pravilno fotokopirane odločbe z dne 8. 10. 2015, je prvostopenjski organ ugotovil, da o parc. št. 1186 k.o. C. še ni bilo odločeno in je bila zato tudi izdana sedaj izpodbijana odločba. Drugostopenjski organ meni, da predlagatelju ni mogoče očitati, da je bila njegova zahteva za denacionalizacijo nepopolna in da ni vložil zahteve za vrnitev sporne parcele. Kot prava neuka stranka je zahtevo za vrnitev vložil na vnaprej pripravljenem obrazcu, prvostopenjski organ pa je ob odločanju ugotovil, da je taka zahteva popolna. Iz naknadno predložene kopije odločbe o podržavljenju ter zgodovinskega izpisa za nepremičnine vl. št. 31 k.o. C. je razvidno, da je bila upravičencu med drugim podržavljena tudi parc. št. 1186 te k.o.. Ta je navedena tudi v potrdilu o zemljiškokatastrskih podatkih nepremičnin z dne 9. 3. 1991, ki je bilo izdano na zahtevo predlagatelja in priloženo zahtevi za vrnitev podržavljenega premoženja. Drugostopenjski organ meni, da predlagatelj ne bi zahteval izdaje tega potrdila za predmetno parcelo, kolikor ta ne bi bila predmet njegove zahteve za denacionalizacijo. Poudarja, da mora upravni organ v skladu s 14. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) poskrbeti, da nevednost in neukost stranke ni v škodo pravic, ki jim pripadajo po zakonu, v konkretnem primeru pa prvostopenjski organ ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo ni ravnal v skladu s tem načelom, saj predlagatelja ni pozval k dopolnitvi vloge glede navedbe konkretnih nepremičnin, ki so bile predmet postopka, pač pa celo ugotovil, da je vloga popolna. Drugostopenjski organ se tudi ne strinja s stališčem tožeče stranke, da naj bi bilo pred izdajo izpodbijane odločbe že odločeno o celotnem zahtevku predlagatelja in da naj zato ne bi bilo več mogoče odločati o parc. št. 1186 k.o. C. To je sicer držalo do 8. 10. 2015, ko je bilo ugotovljeno, da je bila ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo predložena odločba o podržavljenju, ki pa ni bila dobro fotokopirana in na njej zato ni bila vidna ta parcela, kar pa še ne pomeni, da prvostopenjski organ ne bi smel izdati dopolnilne odločbe, ko je kasneje ugotovil, da o predmetni parceli še ni bilo odločeno. Navedbe tožeče stranke o tem, kaj bi morala vsebovati vloga, so sicer točne, vendar pa je dolžnost upravnega organa, da vlagatelja vloge, kolikor je njegova vloga nepopolna ali nerazumljiva, pozove k dopolnitvi, ne pa da ga, če gre za prava neuko stranko, zavede glede popolnosti vloge. To pomeni, da vlagatelj ne sme nositi posledic nepravilnega ravnanja upravnega organa.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zahtevek za vračilo nepremičnine s parc. št. 1186 k.o. C. v last upravičenca zavrže, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Po tem, ko povzame potek postopka, tožeča stranka navaja, da ima pravni interes za vložitev tožbe kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, ki naj bi se z izpodbijano odločbo vrnila upravičencu. Z nepremičnino s parc. št. 1186 k.o. C. upravljata tožeča stranka in Slovenski državni gozdovi, d.o.o., pri čemer tožeča stranka do dokončanja postopkov sama opravlja naloge in izpolnjuje obveznosti v zvezi s postopki denacionalizacije gozdov in izplačila odškodnin zaradi nezmožnosti njihove uporabe, vse v skladu z ZDen. Prepričana je, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj temelji na napačni uporabi materialnih in procesnih predpisov, ki so pripeljali do procesnih kršitev in posledično do napačne odločitve. Trdi, da je tožena stranka meritorno odločala o zahtevku predlagatelja z dne 8. 10. 2015, s katerim je zahteval dopolnitev denacionalizacijskega postopka še z vrnitvijo nepremičnine s parc. št. 1186 k.o. C., četudi za to ni imela podlage. Predlagatelj je namreč denacionalizacijski zahtevek za vračilo kmetijskih zemljišč in gozdov pri takratni Skupščini občine Idrija, Oddelku za gospodarjenje vložil dne 3. 4. 1992, o tem zahtevku pa je že bilo dokončno in pravnomočno odločeno z več delnimi odločbami, z izdajo zadnje delne odločbe št. 32100-0064/92 z dne 20. 8. 2002, ki je postala pravnomočna dne 9. 9. 2002, pa tudi pravnomočno zaključen postopek. Tožeča stranka zato meni, da že iz tega razloga kasnejša izdaja delne odločbe ni več mogoča in je izpodbijana odločba nezakonita že iz tega razloga.

6. Tožeča stranka nadalje meni, da je predlagateljeva zahteva za vrnitev nepremičnine s parc. št. 1186 k.o. C., ki jo je vložil dne 8. 10. 2015, tudi prepozna, saj se je prekluzivni rok za vlaganje zahtevkov za denacionalizacijo po prvem odstavku 64. člena ZDen iztekel že dne 7. 12. 1993. To pomeni, da bi jo morala tožena stranka zavreči. Tožeča stranka se zato ne strinja z navedbami v izpodbijani odločbi, da je bil zahtevek za denacionalizacijo navedene nepremičnine vložen že dne 23. 3. 1991, saj v tem zahtevku nepremičnine, za katere je predlagatelj zahteval, da se vrnejo, niso bile določno opredeljene, da bi se jih dalo identificirati, četudi 62. člen ZDen jasno določa, kakšne podatke mora vsebovati zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja. Ne gre torej za obveznost upravnega organa, da bi pridobival listine o podržavljenju, pač pa morajo biti te priložene predlogu za vrnitev premoženja. V konkretnem primeru je v vlogi predlagatelja navedena odločba o podržavljenju, ni pa bilo izrecno opredeljeno, vračilo katerega premoženja se zahteva. Ker v kopiji odločbe o podržavljenem premoženju sporna parcela ni bila navedena, je po prepričanju tožeče stranke tožena stranka napačno zaključila, da je bila zahteva za vrnitev te parcele vložena pravočasno. Tudi iz sodne prakse, na katero se sklicuje, izhaja, da je dolžnost vlagatelja zahtevka, da v zahtevku natančno opredeli premoženje, katerega vrnitev zahteva, tudi z navedbo parcelnih številk in da predloži odločbo o podržavljenju. Tožeča stranka meni, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker v postopku niso bila upoštevana pravila postopka, saj tožnik ni bil pozvan, da svoj zahtevek ustrezno dopolni.

7. Tožeča stranka je z vlogo z dne 19. 3. 2018 tožbo dopolnila še s tem, da je navedla, da je takratno Državno pravobranilstvo RS z dopisom z dne 8. 8. 2003 opravilo poizvedbe ali je denacionalizacijski postopek po upravičencu zaključen. Tožena stranka je na poizvedbo odgovorila z dopisom z dne 1. 9. 2003, v katerem je navedla, da je bil postopek pravnomočno končan dne 1. 10. 2002, torej bistveno prej, preden je predlagatelj vložil zahtevek za izdajo sedaj izpodbijane odločbe.

8. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožeče stranke ter vztrajala pri svoji odločitvi in njeni utemeljitvi.

9. Sodišče je tožbo vročilo tudi predlagatelju A.A. kot stranki z interesom. Ta je v odgovoru na tožbo uvodoma predlagal, naj se mu v postopku prizna status stranke, sicer pa navajal, da tožbi nasprotuje in da bi moralo sodišče tožbo, ker kot tožena stranka ni bil določen tudi upravičenec, zavreči. Tožbe tudi ni vložila pooblaščena oseba tožene stranke, Državnega odvetništva RS pa ni mogoče pooblastiti za zastopanje v takih primerih, kot je obravnavani, saj zastopa le Republiko Slovenijo. Tožeča stranka je namreč samostojna pravna oseba in jo po pravilih, ki veljajo za javne zavode, zastopa direktor. Njena vloga je, da gospodari s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, ki so v lasti Republike Slovenije, drugih pristojnosti, to je uveljavljati tožbo proti Republiki Sloveniji, pa nima. Tožba se zato kaže kot nesmisel, poleg tega pa je tudi prepozna, kar predlagatelj sklepa glede na datum izdaje odločbe. Predlagatelj meni, da je tožba tudi sicer neutemeljena. Tožena stranka je pravilno opozorila, da je prvostopenjski organ z uradnim zaznamkom z dne 9. 4. 2002 sam ugotovil, da je vloga predlagatelja za vrnitev podržavljenega premoženja popolna. Zato dejstvo, da je predlagatelj predlog za vrnitev vložil na obrazcu, ne more biti zanj v škodo. Ta obrazec je predvideval le navedbo odločbe o razlastitvi in bi izostanek specifikacije imel pomen samo, kolikor bi za določeno parcelo predlagatelj želel nadomestno restitucijo.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise in vse to ustrezno utemeljila. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče zato razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke in navedbami predlagatelja v odgovoru na tožbo pa še dodaja:

12. Sodišče se je uvodoma opredelilo do predlagateljeve zahteve, da bi mu moralo sodišče priznati položaj stranke in ga pozvati k odgovoru na tožbo ter ugotavlja, da je tak položaj predlagatelju priznan in da je imel možnost odgovoriti na tožbene ugovore. Po določbi 19. člena ZUS-1 ima namreč položaj stranke v postopku tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo. O priznanju takega položaja sodišče praviloma ne izda posebnega sklepa, pač pa je tretji osebi priznan že s tem, ko sodnik poročevalec odredi vročanje tožbe taki osebi v odgovor, in to ne glede na to ali ji prizna udeležbo po uradni dolžnosti ali na predlog strank. V konkretnem primeru je sodišče predlagatelju z dopisom z dne 6. 7. 2018, ki ga je prejel dne 9. 7. 2018, vročilo tožbo tožeče stranke, ga seznanilo s tem, da ga šteje za stranko z interesom in da ima možnost, da na tožbo odgovori, kar je tudi storil. Z vročitvijo tožbe in seznanitvijo z možnostjo odgovora nanjo, mu je torej sodišče priznalo položaj stranke v postopku in mu dalo možnost, da v postopku sodeluje za zaščito svojih interesov. Ob tem pa sodišče še dodaja, da ni mogoče slediti predlagatelju, ki meni, da bi morala tožeča stranka v tožbi kot prizadeto stranko navesti tudi upravičenca in da bi moralo zato sodišče, ker tega ni storila, tožbo zavreči. Stranka v postopku je namreč le oseba, ki je procesno sposobna, to je oseba, ki je živa, kar pa za upravičenca ne velja.

13. Sodišče tudi ne sledi prizadeti stranki, ki meni, da tožeče stranke ne bi smelo zastopati Državno odvetništvo RS in da tudi, glede na lastništvo sporne nepremičnine, ne more biti stranka v postopku ter da bi moralo zaradi tega sodišče tožbo zavreči. V obravnavani zadevi ni sporno, da je kot lastnica nepremičnine s parc. št. 1186 k.o. C. v zemljiški knjigi vknjižena Republika Slovenija in da s to parcelo upravljata Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (tožeča stranka) in Slovenski državni gozdovi. Po določbi 1. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije (ZGGLR) Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov opravlja naloge in izpolnjuje obveznosti v zvezi s postopki denacionalizacije gozdov in izplačilom odškodnin zaradi nezmožnosti uporabe vrnjenih gozdov v skladu z zakonom, ki ureja denacionalizacijo, in sicer do dokončanja postopkov. Aktivna legitimacija tožeče stranke torej temelji na tem zakonskem predpisu. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je pravna oseba, ki posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode, kolikor zakon ne določa drugače (3. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZG)). Statusna oblika tožeče stranke med strankami sicer ni sporna. Po določbi tretjega odstavka 12. člena Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju ZDOdv) lahko javni zavod predlaga, da ga v posameznem postopku pred sodišči v Republiki Sloveniji, ki je zanj in za Republiko Slovenijo izjemnega pomena, zastopa Državno odvetništvo RS, to pa lahko tako zastopanje odkloni le z obrazloženim mnenjem generalnega državnega odvetnika. Ker je v obravnavanem primeru predmet spora vprašanje ali se nepremičnina, ki je trenutno v lasti Republike Slovenije, vrne denacionalizacijskemu upravičencu, torej vprašanje, ki vpliva na obseg premoženja Republike Slovenije, sodišče ne vidi razloga, da Državno odvetništvo RS ne bi sprejelo zastopanja Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, kar je tudi storilo in s tem ravnalo v skladu s pooblastili, ki mu jih določa ZDOdv. Nenazadnje, Državno odvetništvo RS je tožečo stranko zastopalo že v upravnem postopku. Glede na vse citirane materialne predpise zato sodišče ne sledi trditvi tožeče stranke, da takega zastopanja ne bi smelo dovoliti, pač pa da bi moralo tožbo zavreči. Ne sledi pa tudi trditvi, da je nemogoče da bi bila tožeča in tožena stranka ista oseba (Republika Slovenija), saj je vložitev take tožbe, glede na vsebino akta, ki se presoja v tem upravnem sporu, pravilna.

14. V zadevi ni sporno, da je predlagatelj zahtevo za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno upravičencu, vložil dne 23. 3. 1992 pri takratnem Oddelku za gospodarjenje Skupščine občine Idrija in da je bila ta zahteva pravočasna. Sporno tudi ni, da je upravičenec oseba, ki lahko skladno s 3. členom ZDen zahteva vrnitev premoženja, saj mu je bilo to podržavljeno na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Ljudski republiki Sloveniji ter da je predlagatelj svoje pravno nasledstvo po upravičencu izkazal s sklepoma o dedovanju Okrajnega sodišča v Idriji, št. O 10/56-11 z dne 21. 4. 1956 in Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enota v Idriji, št. D 242/80 z dne 24. 4. 1981. Prav tako ni sporno, da je bilo v denacionalizacijskem postopku izdanih več delnih odločb, s katerimi je bilo premoženje vrnjeno upravičencu, nazadnje delna odločba št. 32100-0064/92 z dne 20. 8. 2002 ter da je po poizvedbah takratnega Državnega pravobranilstva RS tožena stranka z dopisom z dne 1. 9. 2003 temu organu sporočila, da je bil postopek pravnomočno končan dne 1. 10. 2002. Tožeča stranka ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da je bila upravičencu podržavljena tudi nepremičnina s parc. št. 1186 k.o. C., o vrnitvi katere je tožena stranka odločila z izpodbijano odločbo. Sporno pa je ali je predlagatelj z zahtevo, vloženo dne 23. 3. 1992, pravočasno zahteval vrnitev tudi te nepremičnine ali pa je to storil pri prvostopenjskemu organu šele dne 8. 10. 2015 z vlogo na zapisnik. Za odločitev je torej ključno vprašanje ali je izpodbijana odločba dopolnilna odločba, torej odločba, s katero je bilo presojano o delu prvotnega zahtevka, o katerem še ni bila sprejeta odločitev ali pa je ta odločba odločitev o novem zahtevku, vloženem dne 8. 10. 2015. 15. Upravni postopek, tudi postopek denacionalizacije, se začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke (prvi odstavek 125. člena ZUP in 61. člen ZDen). Kolikor se postopek začne na zahtevo stranke, se šteje, da je uveden z dnem vložitve zahteve (drugi odstavek 127. člena ZUP). Pri postopanju in odločanju morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, skrbeti pa morajo, da stranke svojih pravic ne uveljavijo v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali drugim predpisom (prvi odstavek 7. člena ZUP). Kadar uradna oseba glede na dejansko stanje izve ali ugotovi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori, skrbeti pa tudi mora, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (drugi in četrti odstavek 7. člena ZUP). Upravni organ na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda odločbo o zadevi, ki je predmet odločanja, z odločbo pa odloči o vseh zahtevkih stranke (prvi in drugi odstavek 207. člena ZUP). Kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih, oziroma po posameznih zahtevkih, pa so posamezni deli oziroma zahtevki primerni za odločitev, lahko izda pristojni organ odločbo samo o teh delih oziroma zahtevkih (delna odločba, prvi odstavek 219. člena ZUP). Če pristojni organ z odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba), pri čemer se lahko taka odločba izda tudi brez novega ugotovitvenega postopka, kolikor so bila v postopku ugotovljena vsa dejstva, pomembna za odločanje (prvi in drugi odstavek 220. člena ZUP). Vložitev zahteve za izdajo dopolnilne odločbe ni vezana na noben rok (četrti odstavek 220. člena ZUP). Predloga stranke za izdajo dopolnilne odločbe zato ni mogoče zavrniti zato, ker stranka ni vložila pritožbe zoper odločbo o glavni stvari in je ta postala dokončna in pravnomočna. Edini pogoj za izdajo take odločbe je zgolj to, da z izdano odločbo ni bilo odločeno o vseh vprašanjih oziroma vseh zahtevkih stranke, o katerih bi moral organ odločiti. Z dopolnilno odločbo se torej odloči o še nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka, medtem ko s tako odločbo ni mogoče dopolnjevati razlogov prej izdane odločbe; prav tako tudi ni mogoče ob isti pravni in dejanski podlagi z dopolnilno odločbo določenega vprašanja rešiti drugače, kot je bilo rešeno s pravnomočno odločbo.1

16. Glede na navedeno, sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni relevantno, da so vse delne odločbe, ki jih je v denacionalizacijskem postopku izdala tožena stranka, postale pravnomočne in tudi ne, da je prvostopenjski organ takratnemu Državnemu pravobranilstvu RS v letu 2003 sporočil, da je denacionalizacijska zadeva, ki se je vodila po zahtevi predlagatelja, pravnomočno zaključena, na kar vse se sklicuje tožeča stranka. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana kot dopolnilna odločba in zato dokončnost ter pravnomočnost prej izdanih odločb ni ovira za njeno izdajo. Bistveno vprašanje pa je ali je predlagatelj, ki je dne 23. 3. 1992 vložil zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno upravičencu, s tem zahtevkom zahteval tudi vrnitev nepremičnine s parc. št. 1186 k.o. C., kot navajata tožena stranka in predlagatelj (in s čimer je utemeljena izdaja dopolnilne odločbe) ali pa je tak zahtevek vložil pri prvostopenjskemu organu na zapisnik šele dne 8. 10. 2015 in s tem prepozno2, kot to navaja tožeča stranka (in bi ga bilo zato treba zavreči).

17. Sodišče soglaša z zaključkom tožene stranke, da je izpodbijana odločba dopolnilna odločba, saj je predlagatelj zahtevo za vrnitev nepremičnine s parc. št. 1186 k.o. C. uveljavljal že v zahtevku, ki ga je vložil dne 23. 3. 1992 in ne šele dne 8. 10. 2015, ko je na zapisnik pri prvostopenjskemu organu predlagal, naj se odloči še o tej parceli. Tožnik je zahtevek pri takratnem Oddelku za gospodarjenje Skupščine občine Idrija vložil sam, na vnaprej pripravljenem obrazcu. Navedel je podatke o upravičencu, svoje podatke ter podatke o nasledstvu, kot listino, na podlagi katere je bilo podržavljeno upravičenčevo premoženje, pa navedel odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Idrija, št. 272/I. 1948 z dne 17. 4. 1948. Pod V/a točko obrazca je kot vrsto premoženja, za katerega zahteva vrnitev, obkrožil 2) kmetijska zemljišča in 3) gozdovi, navedel pa tudi, da s premoženjem razpolaga KZ Idrija in Gozdno gospodarstvo Idrija. Na obrazcu ni bilo predvideno, oziroma ni bilo zahtevano, da bi se premoženje, katerega vrnitev je bila zahtevana, identificiralo z navedbo parcelnih številk, pač pa je bila zahtevana zgolj določitev vrste premoženja. Vlogi je predlagatelj priložil kopijo akta o podržavljenju, na katero se je skliceval, potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu, dokazilo o pravnem nasledstvu, zemljiškoknjižne izpiske ter zemljiškokatastrske podatke, in sicer posestni list in mapno kopijo. V upravnem spisu je uradni zaznamek uradne osebe z dne 9. 4. 1992, da je taka vloga popolna. Na podlagi opisanega zahtevka je nato tožena stranka vodila nadaljnji postopek, ne da bi kadarkoli med postopkom štela, da zahtevek ni popoln. Sodišče zato ne sledi tožeči stranki, ki meni, da zahtevek ni bil oblikovan v skladu z 62. členom ZDen3 ter da je tudi to razlog, zaradi katerega bi morala tožena stranka zavreči sedaj obravnavani zahtevek. Očitno namreč je, da je po presoji tožene stranke predlagateljeva zahteva vsebovala vse zahtevane podatke in listine, saj bi sicer, kolikor bi menila, da je njegova vloga nepopolna, morala od predlagatelja zahtevati njeno popravo ali dopolnitev, kot je to določal 68. člen takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list FLRJ, št. 52/1956, Uradni list SFRJ, št. 10/1965, 18/1965, 4/1977, 11/1978, 32/1978, 9/1986, 16/1986 - popr., 47/1986, 83/1989, Uradni list RS/I, št. 17/1991 - ZUDE, Uradni list RS, št. 4/1992, 55/1992 - ZVDK, 80/1999 - ZUP), enako kot sedaj 67. člen ZUP. Sodišče se pridružuje mnenju drugostopenjskega organa, da navedbe tožeče stranke o tem, kaj mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, sicer držijo, da pa je predlagatelj pravna neuka stranka in da, ker ga prvostopenjski organ ni pozval k dopolnitvi zahtevka, ne sme nositi posledic takega ravnanja upravnega organa. Iz tega razloga zato sodišče tudi meni, da sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka, za konkretni primer ni relevantna, saj je šlo v vseh primerih za drugačne, bolj specificirane zahtevke kot pa je obravnavani in ki ga je, kot že rečeno, upravni organ štel za popolnega in na njegovi podlagi tudi izpeljal celoten postopek.

18. Glede na opisane zaključke sodišča, skladno s katerimi predlagatelju ni mogoče očitati, da bi bila njegova zahteva za vrnitev podržavljenega premoženja z dne 23. 3. 1992 nepopolna, se je sodišče opredelilo še do vprašanja ali je bila sestavni del takega zahtevka tudi nepremičnina s parc. št. 1186 k.o. C. in s tem do vprašanja ali je tožena stranka utemeljeno izdala izpodbijano odločbo. Sodišče ugotavlja, da na kopiji odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Idrija, št. 272/I. 1948 z dne 17. 4. 1948, ki je bila priložena zahtevku z dne 23. 3. 1992, ni bilo parc. št. 1186 k.o. C. Tožena stranka je pojasnila, da je do tega prišlo zato, ker kopija ni bila natančna in zato zapisa te parcele, ki je bil na pregibu strani izvorne odločbe, na kopiji ni bilo videti, kar pa je ugotovila šele po tem, ko je predlagatelj zahteval izdajo dopolnilne odločbe ter ji je bila predložena nova kopija. Razumljivo je pojasnilo tožene stranke, da glede na potek let ni mogla več ugotavljati, kdo je odgovoren za to, da prva kopija ni bila natančna, ugotovitvam o nenatančnosti kopije in razlogom za to pa tudi tožeča stranka ne ugovarja, oziroma temu, da je bila tudi parc. št. 1186 k.o. C. predmet podržavljenja na podlagi prej navedene odločbe iz leta 1948, ne oporeka.

19. Ne glede na to, pa sodišče ugotavlja, da je bila parc. št. 1186 k.o. C. navedena na vseh ostalih listinah, ki jih je predlagatelj priložil zahtevi ter poudarja, da je odločba o podržavljenju le ena od listin, ki so morale bili po določbi 62. člena ZDen priložene zahtevku. Na mapnih kopijah so bile obkrožene vse parcelne številke nepremičnin, za katere je predlagal, naj se vrnejo, med njimi tudi sporna parcela. Enako je ta navedena na potrdilu o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja, in sicer kot ena od parcel takratnega vl. št. 31 k.o. C. Tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 31 k.o. C. (št. 255/92 z dne 18. 2. 1992) je razvidno, da je bila parc. št. 1186, prej last upravičenca, skupaj z drugimi parcelami iz tega vložka odpisana dne 27. 1. 1953 prav na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Idrija, št. 272/I. 1948 z dne 17. 4. 1948 ter vpisana v novi vl. št. 160 te k.o. nato pa, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 155 k.o. C. (št. 256/92 z dne 18. 2. 1992), dne 19. 1. 1978 od vl. št. 160 k.o. C. odpisana ter pripisana k temu vložku, kjer je bilo kot lastnik vknjiženo Splošno ljudsko premoženje, s pravico uporabe .... Ob upoštevanju dejstva, da je prvostopenjski organ štel zahtevek predlagatelja z dne 23. 3. 1992, vložen na obrazcu in brez posebne specifikacije nepremičnin po parcelnih številkah, za popoln ter glede na to, da je iz vseh listin, razen zahtevku priložene kopije odločbe o podržavljenju, razvidno, da je bila tudi parc. št. 1186 k.o. C. podržavljena na podlagi te odločbe ter istočasno kot ostale upravičencu podržavljene nepremičnine tudi odpisana kot njegova lastnina ter opredeljena kot Splošno ljudsko premoženje, sodišče ne dvomi, da je predlagatelj z zahtevkom z dne 23. 3. 1992 zahteval tudi vrnitev te parcele. Dejstvo, da je zahtevek, ne da bi bile nepremičnine specificirane, prvostopenjski organ štel za popolnega in da med postopkom od predlagatelja tudi nikoli ni zahteval dopolnitve zahtevka ali pojasnila glede parc. št. 1186 k.o. C., četudi je bila kot del podržavljenega premoženja navedena na vseh prej navedenih predloženih listinah (razen na prvi kopiji odločbe o podržavljenju), sicer dopušča ugotovitev, da so bile pri delu upravnega organa (po vsej verjetnosti) pomanjkljivosti, vendar pa te ne smejo biti predlagatelju, kot prava neuki stranki, v škodo (7. člen ZUP). Sodišče zato presoja, da je bila predmet zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja z dne 23. 3. 1992 tudi parc. št. 1186 k.o. C., da pa o tej nepremičnini, vse do izdaje izpodbijane delne odločbe, še ni bilo odločeno. Z izpodbijano odločbo je torej tožena stranka odločila o nerešenem delu zahtevka z dne 23. 3. 1992 po tem, ko jo je na to z vlogo za zapisnik dne 8. 10. 2015 seznanil predlagatelj, in sicer tako, da je odločila, da se tudi parc. št. 1186 k.o. C. vrne upravičencu ter da je zanjo do zaključka postopka o dedovanju dolžan kot skrbnik za poseben primer poskrbeti predlagatelj. Vsebini take odločitve tožeča stranka v tožbi ne oporeka.

20. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki II izreka:

21. Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče je tako odločitev sprejelo tako za obe stranki postopka, kot tudi za stranko z interesom. Stranka z interesom je sicer zahtevala, naj ji stroške postopka povrne tožeča stranka, vendar pa je sodišče ocenilo, da z odgovorom na tožbo, ni pripomogla k odločitvi (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), oziroma so bila stališča, ki jih je navajala v odgovoru, neutemeljena.

1 Vilko Androjna, Erik Kerševan: Upravno procesno pravo; Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2006, str. 403 - 404. 2 Po določbi prvega odstavka 64. člena ZDen je morala biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Ker je ZDen stopil v veljavo z dnem 7. 12. 1991, to pomeni, da so morale biti zahteve vložene najkasneje do 7. 12. 1993. 3 62. člen ZDen določa: "Zahteva iz prvega odstavka prejšnjega člena vsebuje podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve, ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev.Zahtevi iz prejšnjega odstavka se priloži: a) listina o podržavljenju ali pa navedba uradnega glasila, v katerem je bil objavljen akt, s konkretno navedbo predmeta podržavljenja; b) potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu; c) navedba razmerja do upravičenca ter kdo pride še v poštev kot pravni naslednik premoženja ter morebitni akt o dedovanju po upravičencu, če zahtevo vlaga pravni naslednik upravičenca; č) ime pooblaščenca, ki bo pred pristojnim organom zastopal interese vlagatelja, če vlagatelj zahteve nima stalnega prebivališča na območju Republike Slovenije. Če se zahteva nanaša na nepremičnino, se priloži tudi: - zemljiškoknjižni izpisek z vsemi vpisi in izbrisi v zemljiškoknjižnih vložkih ter historični izpisek "C" lista, v katerih so bile vpisane podržavljene nepremičnine, od 15. 5. 1945 dalje do dneva vložitve zahtevka, ali overjeno fotokopijo zemljiškoknjižnega vložka s temi podatki, - zemljiškokatastrske podatke o legi, površini in vrsti rabe parcel po stanju v času podržavljenja.Zahteva mora vsebovati tudi druge podatke, potrebne za ugotavljanje upravičenosti zahteve."