Jedro

Sodišče je v prvem sojenju kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ ter mu zanj v pogojni obsodbi določilo kazen štiri mesece zapora. V novem sojenju, ki je sledilo razveljavitvi tega dela prvostopne sodbe, je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ter mu v pogojni obsodbi za to dejanje določilo kazen dva meseca zapora. V takem položaju ni utemeljen očitek zahteve, da ni upoštevalo določb 385. člena in 4. odstavka 397. člena ZKP, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče ni zavezano k temu, da oškodovančev predlog za kazenski pregon pred odločitvijo predoči strankam, ki se lahko z njegovo vsebino seznanijo s pregledom spisa, in da posebej opozori oškodovanca, da lahko predlog tudi umakne.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. D.P.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 29.10.2001 je bil obs. D.P.C. spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ter mu je po 50. členu istega zakonika bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen dva meseca zapora. Ob upoštevanju kazni 4 mesecev zapora, določene v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 26.9.2000 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 30.1.2001 mu je po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ bila določena enotna kazen 5 mesecev zapora ter preizkusna doba 2 let. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 40.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 19.2.2002 zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 60.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica M.N. iz C., je dne 22.4.2002 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, to je iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Celju spremeni tako, da ugodi pritožbi zagovornice obsojenca in slednjega oprosti obtožbe ter le podredno, da razveljavi sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 29.10.2001 in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče kršilo določbo 385. člena ZKP, ki določa, da se sodba glede pravne kvalifikacije in kazenske sankcije v ponovljenem sojenju ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo, če je podana le pritožba v njegovo korist. Očitana kršitev ni podana, saj pravna presoja dejanja ni bila spremenjena v obsojenčevo škodo. Prva pravna kvalifikacija je namreč predstavljala kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ, spremenjena pa kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Gre torej za spremembo, ki ni v obsojenčevo škodo, pač pa v njegovo korist in torej očitana kršitev ni podana. V nasprotju s podatki v spisu pa je trditev zagovornice, da ni bil podan predlog za pregon, ki je pogoj za kazenski postopek za kaznivo dejanje po 146. členu KZ, saj se v spisu nahaja kazenska ovadba in predlog oškodovanke za pregon. Ne drži tudi trditev, da sta obe sodišči prekršili obsojenčevo pravico do obrambe, ko sta zavrnili izvedbo določenih dokazov, saj sodišče ni vezano na predloge strank in okoliščina, da nek dokaz zavrne kot nepotreben, ne predstavlja te kršitve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitve kazenskega zakona zahteva za varstvo zakonitosti ni konkretno opredelila, prav tako iz njene obrazložitve ni razvidno, katero kršitev uveljavlja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da mora zahteva poleg konkretne navedbe razloga vsebovati tudi njegovo obrazložitev. Ker zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona le načelno, je sploh ni mogoče preizkusiti.

Z navedbo, da je sodišče bilo dolžno upoštevati določbi 4. odstavka 397. člena in 385. člena ZKP, ker je bila podana pritožba zoper sodbo v prvem sojenju samo v korist obsojenca, zahteva dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V določbi 385. člena ZKP je vsebovana prepoved, ki onemogoča sodišču druge stopnje, da spremeni odločbo sodišča prve stopnje obtožencu v škodo, če je vložena pritožba samo v njegovo korist (prepoved reformatio in peius). V takem primeru ne sme spremeniti sodbe tako, da bi obtoženca spoznalo za krivega po strožjem zakonu, niti mu ne sme izreči strožje kazni od tiste, ki mu jo je izreklo sodišče prve stopnje. Na to prepoved je glede na določbo 4. odstavka 397. člena ZKP vezano tudi sodišče prve stopnje v primerih, v katerih po razveljavitvi sodbe, doseženi s pritožbo, vloženo v obtoženčevo korist, izreče v ponovnem sojenju novo sodbo.

V obravnavani zadevi je sodišče v prvem sojenju predmetno kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ ter mu zanj v pogojni obsodbi določilo kazen štiri mesece zapora. V novem sojenju, ki je sledilo razveljavitvi tega dela prvostopne sodbe, je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ter mu v pogojni obsodbi za to dejanje določilo kazen dva meseca zapora. Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ je predpisana kazen zapora do treh let, za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ pa denarna kazen ali zapor do šestih mesecev. Sodišče je s pravnomočno sodbo obsojenca spoznalo za krivega po milejšem zakonu in mu v okviru pogojne obsodbe določilo nižjo kazen. V takem položaju ni utemeljen očitek zahteve, da ni upoštevalo določb 385. člena in 4. odstavka 397. člena ZKP. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče bilo dolžno opraviti glavno obravnavo v okviru trditev državnega tožilca o obstoju kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ in bi zaradi tega moralo ugotoviti, da ga obsojenec ni storil ter ga oprostiti obtožbe, ni pravilno. Sodišče namreč ni vezano na predloge državnega tožilca glede pravne presoje dejanja (2. odstavek 354. člena ZKP), temveč na njegov opis in v zvezi z njim na ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je ugotovilo, da ravnanje obsojenca, opisano v obtožbi, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, pač pa zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja. Zaradi tega je postopalo pravilno, ko je obsojenca spoznalo za krivega navedenega kaznivega dejanja.

Iz podatkov spisa (listovna št. 15) je razvidno, da je dne 23.4.1998 oškodovanka podala kazensko ovadbo na zapisnik pri Policijski postaji C. in predlog za pregon. Glede na to je procesna predpostavka za odločitev, ki jo je sprejelo sodišče, podana. Nobene kršitve postopka, ki je zahteva sama niti ne konkretizira, sodišče ni storilo. Kršitev določbe 5. točke 371. člena ZKP bi lahko bila storjena le, če bi sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca, v tem primeru predlog ošk. S.V. S tem, ko sodišče na glavni obravnavi ni prebralo kazenske ovadbe oziroma predloga za kazenski pregon in oškodovanke ni izrecno vprašalo, ali vztraja pri vloženem predlogu, ni kršilo predpisov kazenskega postopka. V kazenskem postopku oškodovanec samostojno odloča, ali bo vložil predlog za kazenski pregon in ali ga bo pred odločitvijo sodišča umaknil. Sodišče ni zavezano k temu, da oškodovančev predlog pred odločitvijo predoči strankam, ki se lahko z njegovo vsebino seznanijo s pregledom spisa, in da posebej opozori oškodovanca, da lahko predlog za kazenski pregon tudi umakne.

Dokazni predlog obrambe za pridobitev podatkov glede oškodovankinega opravljanja izpitov ter morebitnih šolskih obveznosti in glede okoliščine, ali je v zvezi s slednjimi potrebovala opravičila, ter za odreditev izvedenca psihologa in za zaslišanje oškodovankinih staršev v zvezi z obravnavanim dogodkom, je sodišče zavrnilo. Takšno odločitev je v pravnomočni sodbi tudi obrazložilo. Ugotovilo je, da pribava podatkov v zvezi z oškodovankinimi šolskimi obveznostmi ni potrebna, da izvedba dokaza z zaslišanjem izvedenca ne bi prispevala v ničemer k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, ker je ocena verodostojnosti oškodovankine izpovedbe naloga sodišča, in da je zaslišanje staršev nepotrebno, ker pri obravnavanem dogodku nista bila navzoča. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega po obrambi predlaganega dokaza. Dokazi, ki jih obramba predlaga, morajo biti namreč pravno relevantni, pri čemer mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Sodišče je ugotovitev, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje, oprlo na oškodovankino izpovedbo, zdravniško dokumentacijo ter deloma na mnenje izvedenke sodno medicinske stroke. V pravnomočni sodbi je tudi utemeljilo, zakaj šteje oškodovankino izpovedbo za verodostojno. Z navedbami, da njena izpovedba ni podkrepljena niti z enim samcatim dokazom, izvedenim tekom postopka ter da bi oškodovankina starša lahko potrdila neobstoj kateregakoli dokaza, obramba ni izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov, ki so posredne narave, lahko odločilno vplivala na drugačno oceno oškodovankine izpovedbe, kot jo vsebuje pravnomočna sodba in s tem na ugotovitev dejstev, ki so odločilna za pravilno razsojo zadeve. Pokaže se, da sodišče z odločitvijo, ki zadeva zavrnitev predlaganih dokazov, ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. D.P.C. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).