Jedro

Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatra izhaja, da tožnica od 15. leta starosti boleha za kronično možgansko boleznijo - epilepsijo, ki se kaže z osebnostjo spremenjenostjo, predvsem s psihomotorično upočasnjenostjo, miselno togostjo, upadom mentalnih oziroma kognitivnih sposobnosti. Izvedenec je tudi ugotovil, da je bil zagovor za tožnico hud stresni dogodek, ki je od nje zahteval velik in usmerjen mentalni napor, na katerega se ni bila sposobna odzivati, da bi zaščitila svoje interese in pravice.

Prvostopenjsko sodišče je zlasti ob upoštevanju mnenja sodnega izvedenca, pa tudi drugih izvedenih dokazov, pravilno presodilo, da odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, ker je tožnica o situaciji v zvezi z bolniškim staležem obvestila nadrejeno delavko, ter da nista dokazana niti naklep niti huda malomarnost tožnice za drugo očitano hudo kršitev - neopravičen izostanek z dela v trajanju šest dni v času od vložitve pritožbe zoper odločbo ZZZS do dokončne odločitve o pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo: - ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2017 nezakonita in se odpravi (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 22. 5. 2017 ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in traja do 11. 7. 2018 (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko brez prekinitve prijaviti v vsa obvezna zavarovanja za socialno varnost za čas od 23. 5. 2017 do 11. 7. 2018 in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plač ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila do plačila ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini štirih minimalnih plač v višini 3.371,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 7. 2018 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka), v presežku, nad prisojeno odškodnino v višini 4 minimalnih plač, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.556,34 EUR, na račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča I. stopnje, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od poteka roka do plačila), vse pod izvršbo (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, oz. razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve, da ni podana tožničina krivda za očitane kršitve delovnih obveznosti, ki so predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Navaja, da sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljuje z obrazložitvijo, da tožnica ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da je o svojih razlogih, ko šest dni ni prišla na delo, obvestila delodajalca, to je A.A.. Tak zaključek je v nasprotju z izpovedjo tožnice in prič, pa tudi z mnenjem izvedenca dr. B.B.. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa je dejansko stanje ugotovljeno napačno.

Tudi sodni izvedenec psihiater je pojasnil, da je bila tožnica sposobna razumeti vsebino in pomen odločbe ZZZS z dne 4. 4. 2017 o svoji delazmožnosti, kar pomeni, da je vedela, da se je dolžna zglasiti na delo. Ni sporno, da tožnica na delo ni prišla in da se z direktorjem ni dogovorila za izrabo dopusta. Po prejemu odločbe ZZZS je, v nasprotju z dotedanjo prakso, namesto direktorja poklicala A.A. in ji sporočila, da jo še vedno boli noga in da se bo zoper odločbo pritožila, ni pa ni navedla, da na delo ne bo prišla niti ni zaprosila za dopust. Tožnica je predhodno že večkrat izrabila letni dopust in ji je bilo dobro poznano, da je za odobritev dopusta pristojen direktor. Na postopek pridobivanja pravice do izrabe dopusta so bili delavci še posebej redno opozorjeni tudi v okviru vsakoletnih zborov delavcev, to pa sta potrdila tudi priča C.C. in direktor tožene stranke D.D..

Glede na to je zaključek izvedenca, da tožnica verjetno ni imela informacije o tem, kdo je pristojen za odobritev dopusta, neutemeljen in v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi. Kljub določenim težavam je tožnica opravilno popolnoma sposobna oseba. Tožena stranka je izvedencu postavila tudi vprašanje o vplivu morebitnih težav na poslovno sposobnost tožnice, pa odgovora na to ni dobila, saj je sodišče zahtevo po dopolnitvi mnenja zavrnilo kot nepotrebno. Tožnica je sprva zatrjevala, da je bila s A.A. ustno dogovorjena, da bo v primeru zavrnitve pritožbe lahko izrabila letni dopust, kasneje pa tega ni več trdila, ampak je navedla, da je na tak dogovor sklepala. Njena trditev pa je bila v dokaznem postopku v celoti ovržena z izpovedjo A.A. in C.C., sama pa se na zaslišanju tega ni spomnila. Njeno ravnanje je bilo skrajno malomarno, če že ni šlo za zavestno odločitev, da zaradi nestrinjanja z odločitvijo ZZZS na delo enostavno ne bo prišla, dokler o pritožbi ne bo odločeno. Tožnica se sklicuje na upad kognitivnega mišljenja. Kljub temu je bila sposobna pripraviti zahtevek za popravek zapisnika o opravljenem zagovoru, s tem pa je jasno izkazala, da je sposobna skrbeti za svoje pravice, manj pa za obveznosti. Niti na zagovoru niti v tožbi tožnica ni navajala kognitivnega upada kot razloga za kršitev. To je pričela trditi šele tekom postopka, po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, pa tudi zdravstvena dokumentacija je bila predložena prepozno, kar je tožena stranka tudi grajala. Ker je sodišče te navedbe in dokaze vendarle upoštevalo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi katerih je potrebno sodbo razveljaviti.

Zaključek sodišča, da je za tožnico zagovor na sedežu delodajalca dne 16. 5. 2017 potekal prehitro, da ni mogla dovolj hitro razmišljati in ni bila zmožna povedati vsega v svojo obrambo, ni sprejemljiv in ni ustrezno obrazložen. Ni pojasnjeno, kaj naj bi tožnica v zvezi s svojo obrambo želela navesti, da bi to lahko vplivalo na drugačno odločitev delodajalca. Poleg tega pa je bila tožnica v zvezi s samo obdolžitvijo, ki je vsebovala jasen očitek kršitve, ustno še posebej opozorjena na svoje pravice s strani C.C..

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Navaja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožeča stranka od 15. leta starosti boleha za kronično možgansko boleznijo – epilepsijo, ki se kaže z osebnostno spremenjenostjo, predvsem s psihomotorično upočasnjenostjo, miselno togostjo, upadom mentalnih oziroma kognitivnih sposobnosti, te motnje pa so pri tožnici prisotne že od leta 2002. Izvedenec je tudi ugotovil, da je bil zagovor z dne 16. 5. 2017 za tožnico hud stresni dogodek, ki je od nje zahteval velik in usmerjen mentalni napor, na katerega se ni bila sposobna odzivati, da bi zaščitila svoje interese in pravice. Podal pa je tudi mnenje o tem, da je tožnica zaradi mentalne zakrnjenosti zmotno mislila, da je z obvestilom A.A. pravilno in v celoti izpolnila svoje obveznosti do delodajalca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožena stranka v svoji pritožbi.

6. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, dokazni zaključki sodišča prve stopnje pa tudi niso v nasprotju z izpovedbami prič in tožnice niti z mnenjem izvedenca. Tožena stranka torej v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da je upoštevalo prepozno podane navedbe in dokaze, kar je tožena stranka pravočasno grajala, pri čemer se izrecno ne sklicuje na 286. člen ZPP, ki naj bi ga sodišče prve stopnje kršilo in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je že na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da se že več let zdravi zaradi nevrološke bolezni, ki je posledica možganske okvare in predložila izvide psihiatrične ambulante z dne 30. 5. 2017 ter 2. 10. 2017, iz katerih izhaja, da ima težave s kognitivnim procesiranjem z znižano pozornostjo. Predlagala pa je tudi postavitev izvedenca medicinske stroke za področje psihiatrije. Res je sicer, da je te navedbe prvotno podajala v zvezi z njeno trditvijo, da glede na svoje omejitve ni bila sposobna ustrezno sodelovati na zagovoru in uveljavljati svoje pravice, kasneje tudi v povezavi s kršitvami, ki so ji bile v odpovedi očitane, kar pa ne pomeni, da je bila s temi navedbami in dokazi prekludirana. Vse odločilne navedbe v zvezi z zdravstvenim stanjem in omejitvami tožnice, ki so lahko vplivale na njeno ravnanje v času, ko se je pritožila zoper odločbo o odobrenem bolniškem staležu le za štiri ure, z dela pa je izostala, so bile podane pravočasno, pa tudi dokumentacija ni bila predložena prepozno.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

9. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. in 4. alinei prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepno ali iz hude malomarnosti krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja), oziroma če najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o svoji odsotnosti pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (4. alineja). Ugotovilo je, da je tožnica o razlogih za svojo odsotnost obvestila delodajalca, to je A.A., in da ji tudi glede odsotnosti z dela v spornem obdobju ni mogoče očitati, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka pri izvedbi postopka izredne odpovedi sicer upoštevala zakonske določbe (zlasti 85. in 87. člen ZDR-1), da pa tožnici ni omogočila zagovora, primernega njenim sposobnostim, kar bi morala storiti, glede na to, da gre za delavko z omejitvami.

10. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca B.B., dr. med., specialist psihiater, izhaja, da tožnica od 15. leta starosti boleha za kronično možgansko boleznijo – epilepsijo, ki se kaže z osebnostjo spremenjenostjo, predvsem s psihomotorično upočasnjenostjo, miselno togostjo, upadom mentalnih oziroma kognitivnih sposobnosti, te motnje pa so pri tožnici prisotne že od leta 2002. Izvedenec je tudi ugotovil, da je bil zagovor z dne 16. 5. 2017 za tožnico hud stresni dogodek, ki je od nje zahteval velik in usmerjen mentalni napor, na katerega se ni bila sposobna odzivati, da bi zaščitila svoje interese in pravice. Po njegovem mnenju je tožnica, čeprav je bila sicer sposobna razumeti vsebino in pomen odločbe ZZZS o odobritvi bolniškega staleža le za štiri ure, s čemer se ni strinjala in se je pritožila, ker je bila še vedno na berglah in jo je bolela noga, zaradi duševnih težav zmotno mislila, da je z obvestilom A.A. pravilno in v celoti izpolnila svoje obveznosti do delodajalca, saj se ni zavedala, da je s tem, ko se ni vrnila na delo, v prekršku, ker ji dopust ni odobren. Ravnanje tožnice je izhajalo iz izkušnje v decembru 2016, ko je ravnala enako, pa ji je bil odobren dopust in je vse potekalo brez negativnih posledic, napačno presojanje tožnice pa je posledica psihoorganske oškodovanosti, pa tudi posledica tega, da s strani delodajalca ni dobila jasnih navodil, kako ravnati.

11. Pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v pravilnost, popolnost in strokovnost podanega izvedenskega mnenja. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe tožene stranke, ki mnenju sodnega izvedenca oporeka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno dopolnjevati, čeprav je tožena stranka to predlagala. Tožena stranka namreč ob jasno opisanih in ugotovljenih zdravstvenih težavah tožnice (epilepsija, kronični psihoorganski sindrom, anksiozni in depresivni simptom reaktivne narave …) neutemeljeno izpostavlja vprašanje o vplivu na poslovno sposobnost tožnice (na katerega izvedensko mnenje daje ustrezne odgovore, čeprav tožena stranka meni, da ne) in tožničino ravnanje označuje kot skrajno malomarno oziroma celo naklepno. Pri tem je povsem nesprejemljiva tudi ocena tožene stranke, da že dejstvo, da je tožnica podala zahtevo za popravek zapisnika o zagovoru (ob pomoči prijateljice), kaže na to, da je sposobna skrbeti za svoje pravice, kar naj bi pomenilo, da se neutemeljeno sklicuje na upad kognitivnega mišljenja tudi v zvezi z očitanimi kršitvami.

12. Prvostopenjsko sodišče je zlasti ob upoštevanju mnenja sodnega izvedenca, pa tudi drugih izvedenih dokazov, pravilno presodilo, da odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, ker je tožnica o situaciji v zvezi z bolniškim staležem obvestila nadrejeno delavko A.A., ter da nista dokazana niti naklep niti huda malomarnost tožnice za drugo očitano hudo kršitev – neopravičen izostanek z dela v trajanju šest dni v času od vložitve pritožbe zoper odločbo ZZZS do dokončne odločitve o pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je prišlo do nesporazuma v tem smislu, da je tožnica zaradi svojih omejitev in napačne presoje domnevala, da zadostuje obvestilo A.A. o odločbi ZZZS in o vloženi pritožbi in da ji bo tudi tokrat, enako kot v letu 2016, odobren dopust, če bo pritožba zavrnjena. Zato nikakor ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je bilo njeno ravnanje hudo malomarno, ne glede na to, da so bili sicer vsi delavci obveščeni, da je za odobravanje dopusta pristojen le direktor tožene stranke. Direktor tožene stranke je pojasnil tako okoliščine v zvezi z odobritvijo dopusta tožnici v letu 2016 v podobni situaciji, izpovedal pa je tudi, da bi ji verjetno odobril dopust tudi tokrat, če bi za to zaprosila, ker pa ni tako ravnala, je že zaradi drugih delavcev moral ukrepati. Že ob upoštevanju njegove izpovedi, zlasti pa tožničinih zdravstvenih problemov, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazan obstoj okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tudi s tem v zvezi ni nepomembno mnenje izvedenca, iz katerega izhaja, da je tožnica sicer zavzeta za delo pri toženi stranki in ji je zaposlitev predstavljala pomembno vrednoto, tožena stranka pa sicer ni navajala nobenih drugih problemov v zvezi s tožnico in njenim delom v času zaposlitve pri toženi stranki.

13. Prvostopenjsko sodišče je glede na vse navedeno utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in sprejelo odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ter denarnem povračilu v smislu 118. člena ZDR-1, ki ga je odmerilo v skladu s kriteriji iz te določbe, ki vplivajo na določitev višine povračila.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato tožnica stroške odgovora krije sama (155. člen ZPP).