Jedro

Obsodilna kazenska sodba ne onemogoča ugovorov toženca v pravdnem postopku, da ni povzročil vse vtoževane škode, da vsa vtoževana škoda ne izvira iz tega kaznivega dejanja, da del škodnega dogodka ni bil predmet pravnomočne obsodilne sodbe, ugovorov glede obsega in višine škode, pa tudi ugovora zastaranja zahtevka ali dela zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo (primarno) uveljavljenemu odškodninskemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo tožniku plačati odškodnino v znesku 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2018 dalje ter povrniti pravdne stroške v višini 2.280,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

2. Zoper sodbo se tožena stranka (toženec) po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nezakonita. V razlogih o zavrnitvi ugovora zastaranja je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno in zgrešeno stališče, da je bil triletni zastaralni rok pretrgan z izdajo sodbe Okrožnega sodišča v Celju IX K 39339/2015 z dne 30. 3. 2017. Tožnik je bil s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR napoten na pravdo, vendar pa tožnik v zvezi s tem ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, da bi ugovor zastaranja ovrgel in ni podal nobenih trditev niti dokazov, iz katerih bi izhajalo, na kaj se je njegov premoženjskopravni zahtevek nanašal. Iz predmetne kazenske sodbe tudi ne izhaja vsebina premoženjskopravnega zahtevka, poleg tega pa je tožnik v kazenskem postopku uveljavljal nediferenciran in nespecifiziran premoženjskopravni zahtevek v višini 2.000,00 EUR, v predmetni tožbi pa uveljavlja zahtevek 1.900,00 EUR, ki je razdeljen na tri dele. Sodišče prve stopnje bi moralo ugovoru zastaranja ugoditi, saj gre za škodo, ki je nastala v škodnem dogodku 10. 9. 2015, tožba pa je bila vložena 3. 9. 2019, torej po izteku triletnega zastaralnega roka, ki velja za odškodninske zahtevke. Tudi pogoji za priznanje odškodnine po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ) niso izpolnjeni. Tožnik namreč zahteva odškodnino za strah in za duševne bolečine, ki jih je utrpel v zvezi z opravljanjem svojega poklica policista. Okoliščine primera v obravnavanem primeru, kar je treba po navedeni določbi upoštevati, prisoje odškodnine ne opravičujejo, saj je kot okoliščino upoštevati, da je tožnik kot policist vsakodnevno izpostavljen grobosti, fizičnemu in verbalnemu nasilju, kar sodi v ta poklic, za katerega je tožnik tudi izučen in usposobljen, da se znajde in ustrezno reagira tudi v obravnavanih situacijah. Odškodnine zaradi kršitve pravice do varnosti in telesne celovitosti, ki jo je sodišče tožniku prisodilo v višini 600,00 EUR, 179. člen OZ ne določa, za poseg v tožnikovo duševno integriteto in razžalitev je sodišče tožniku priznalo 800,00 EUR odškodnine in je torej zaradi posega v tožnikovo integriteto odškodnino tožniku prisodilo dvakrat. Materialno pravo je zato zmotno uporabilo. Poseg v osebno svobodo tožnika ni bil storjen, saj je o okrnitvi svobode mogoče govoriti le v primerih, ko je nekomu neutemeljeno odvzeta prostost. Odškodnini za strah in tudi za poseg v tožnikovo duševno integriteto zaradi razžalitve časti in dobrega imena sta prisojeni izrazito previsoko in odstopata od drugih primerov iz sodne prakse. Tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev in sicer odmero potrebnih stroškov tožeče stranke. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka (tožnik) po pooblaščencu zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predmetni spor pravilno opredelilo za spor majhne vrednosti, saj glavnična terjatev ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V tovrstnih sporih veljajo nekatera posebna postopkovna pravila, ki so opredeljena v določbah 30. poglavja ZPP v členih od 442 do 458 ZPP. Kot posebnost je izpostaviti omejenost pritožbenih razlogov, saj se po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP smeta sodba in sklep, s katerimi je končan spor v tovrstnih postopkih, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutnih bistvenih kršitev določb postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na to določbo pa senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pri čemer v novem sojenju ne velja določba drugega odstavka 362. člena ZPP (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Predmet tožbenega zahtevka tožnika zoper toženca je odškodnina za nepremoženjsko škodo, za katero tožnik trdi, da mu je nastala v posledici škodnega dogodka, ki se je zgodil 10. 9. 2015 ob 10.00 uri, ko sta tožnik kot policist in policistka A. A. zaradi več prometnih prekrškov ustavila in obravnavala toženca in mu zasegla vozilo. Trdi, da je toženec tožniku (in policistki) zagrozil z napadom na življenje in telesno integriteto z v tožbenih trditvah opredeljenimi grožnjami in ga tudi močno in glasno zmerjal ter žalil, prav tako z določno opredeljenimi v tožbi navedenimi besedami, grožnje in žalitve pa je večkrat ponovil s povišanim glasom, medtem ko je močno udarjal z nogami ob svoje vozilo in ob drevo, s čimer je pri tožniku vzbudil občutek osebne ogroženosti, hude grožnje in žalitve pa je tožniku kontinuirano izrekal cca. 30 do 45 minut, toliko časa, kolikor so čakali na avtovleko, ki je odpeljala zaseženo vozilo. Ker je imelo toženčevo dejanje znake kaznivega dejanja, in sicer kaznivega dejanja napada na uradno osebo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), je bila zoper njega vložena obtožnica, toženec pa je bil nato 30. 3. 2017 pri Okrožnem sodišču v Celju spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, zaradi česar mu je bila izrečena pogojna obsodba šest mesecev zapora v preizkusni dobi enega leta. S tožbenim zahtevkom (1.900,00 EUR) uveljavlja odškodnino za prestani (primarni) strah 500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do osebne svobode, varnosti in telesne celovitosti 600,00 EUR in duševne bolečine zaradi posega v duševno integriteto in doslej prestane in bodoče duševne bolečine iz naslova razžalitve časti in dobrega imena 800,00 EUR1, podredno pa prav tako 1.900,00 EUR in sicer za odškodnino za prestani primarni strah 500,00 EUR ter zaradi kršitve pravice do osebne svobode, varnosti in telesne celovitosti 1.400,00 EUR2. 7. Toženec je zahtevku nasprotoval in izpostavil, da je sodišče v predmetnem postopku lahko vezano zgolj na opis dejanja, kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju I X K 39339/2015 z dne 30. 3. 2017, iz te sodbe pa vsaj v delu, ki se nanaša na tožnika, izhaja, da naj bi toženec tožniku grozil z besedami ″da se bosta že še srečala brez uniforme‶ in ″da mu bo počupal vsak las posebej‶, vse druge žaljivke, zmerljivke in grožnje, ki jih tožnik navaja v tožbi, pa so za postopek irelevantne in se niso zgodile. V zvezi z drugimi žalitvami in grožnjami, ki niso zajete v kazenski obsodilni sodbi, uveljavlja ugovor zastaranja odškodninskega zahtevka, ker se je dogodek, na katerega se sklicuje tožnik, zgodil 10. 9. 2015, tožnik pa je tožbo vložil po izteku triletnega zastaralnega roka, ki velja za odškodninske terjatve in sicer 3. 9. 20193. 8. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi navedbam toženca nasprotoval, poudaril, da je sodišče v pravdnem postopku vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja, v katerem sodišče ugotavlja, da je toženec z izrečenimi grožnjami in žaljivkami storil kaznivo dejanja napada na pooblaščeno uradno osebo, tožnika. Navaja, da je kazensko sodišče v sodbi le na kratko povzelo bistvene elemente kaznivega dejanja in kazensko sankcijo, ne glede na navedeno pa iz dokazne dokumentacije izhaja, da je toženec poleg besed, ki so eksplicitno navedene v kazenski ovadbi, tožnika zmerjal, žalil in mu grozil tudi z drugimi opredeljenimi izrazi, ki jih tudi navaja. Nasprotoval je tudi ugovoru zastaranja in navedel, da gre za škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Navedel je, da je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje napada na uradno osebo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1, ki kot hujše kaznivo dejanje konzumira tudi znake kaznivega dejanja razžalitve. Za primer, da bi sodišče odločilo, da je del zahtevka v zvezi razžalitev zastaran, pa je postavil tudi podredni zahtevek4. Tožena stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi pri ugovoru zastaranja vztrajala in se opredelila tudi do po tožeči stranki postavljenega podrednega zahtevka v prvi pripravljalni vlogi5. 9. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo z razlogi v točkah 9, 10 in 11 obrazložitve. Oprlo se je na določbo 336. člena OZ, določbe o pretrganju zastaranja iz 365. člena in 369. člena OZ ter določbo 352. člena OZ. Upoštevalo je, da je škoda po zatrjevanih tožnikih nastala 10. 9. 2015, kot nesporno iz kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti in upoštevalo je, da je tožnik v kazenskem postopku uveljavljal tudi premoženjskopravni zahtevek, s katerim je bil napoten na pravdo. Zaključilo je, da zahtevek ni zastaran, ker je bil triletni subjektivni zastaralni rok za njegovo zastaranje s sodbo kazenskega sodišča pretrgan in je začel teči znova ter do vložitve tožbe še ni iztekel. 10. Pritožbeno ni sporno, da je bil toženec v posledici obravnavanega škodnega dogodka s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I X K 39339/2015 z dne 30. 3. 2017 pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 (tudi) na škodo tožnika.

11. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče na podlagi 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, vendar samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Obsodilna kazenska sodba pa ne onemogoča ugovorov toženca v pravdnem postopku, da ni povzročil vse vtoževane škode, da vsa vtoževana škoda ne izvira iz tega kaznivega dejanja, da del škodnega dogodka ni bil predmet pravnomočne obsodilne sodbe, ugovorov glede obsega in višine škode, pa tudi ugovora zastaranja zahtevka ali dela zahtevka6. Tožnik lahko v pravdnem postopku zahteva plačilo odškodnine tudi za več vrst škode, ki so nastale z različnimi dejanji toženca, uporaba določbe 14. člena ZPP glede vezanosti na kazensko obsodilno sodbo in s tem obstoja temelja civilne odškodninske odgovornosti pa je možna le glede tistih ravnanj, ki so bila obenem tudi predmet kazenskega postopka. Ravno to, ali so predmet kazenske obsodilne sodbe vsa očitana škodna dejanja toženca, za katera tožnik zahteva odškodnino, in ali torej velja vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo za vso škodo, ki jo tožnik uveljavlja, pa je med pravdnima strankama ob zgoraj že predstavljeni bistveni trditveni podlagi sporno, je pa pravno pomembno za odločanje o temelju tožbenega zahtevka in prav tako najprej tudi za odločanje o utemeljenosti ugovora zastaranja. Do tega vprašanja pa se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe glede ugovora zastaranja ni jasno opredelilo.

12. Ugovor zastaranja je materialno pravni ugovor, na katerega pravdno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor stranke. Trditveno in dokazno breme za tak ugovor je na stranki, ki ugovor zastaranja uveljavlja. Toženec se na uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka ni skliceval, pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da se nanj ni skliceval niti tožnik, ki je ugovoru zastaranja nasprotoval. Tudi pri obravnavanju ugovora zastaranja je sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank. Uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku seveda lahko pomeni pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, vendar pa brez časovne opredelitve, kdaj je bil tak zahtevek v kazenskem postopku uveljavljen in tudi v kakšni vsebini, je sklicevanje sodišča prve stopnje na uveljavitev le-tega v kazenskem postopku neobrazloženo in tudi nejasno.

13. Predvsem pa se sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj že obrazloženega v razlogih ni jasno in določno opredelilo do navedb toženca, s katerim je uveljavljal zastaranje dela zahtevka, ki ga po njegovih trditvah kazenska obsodilna sodba ne zajema, tožnik pa tem trditvam nasprotuje. Ker sodba sodišča prve stopnje o tem nima jasnih razlogov in se torej sodišče do bistvenih trditev toženca, s katerimi utemeljuje ugovor zastaranja, ni opredelilo, se sodbe sodišča prve stopnje že glede ugovora zastaranja toženca ne da preizkusiti. Zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma, ob zgoraj že obrazložene pa tudi manjkajo ugotovljena odločilna dejstva za pravilno uporabo materialnega prava. Ti kršitvi pa že narekujeta ugoditev pritožbi tožene stranke in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje (prvi in drugi odstavek 458. člena ZPP).

14. Sodišče prve stopnje bo moralo o tožbenem zahtevku tožeče stranke ponovno odločiti in upoštevati trditveno podlago pravdnih strank ter pri obravnavanju utemeljenosti zahtevka ter tudi ugovora zastaranja tožene stranke ustrezno upoštevati tudi 14. člen ZPP. Nadaljnja navodila sodišču prve stopnje niso potrebna, saj izhajajo že iz zgoraj obrazloženega.

15. Pritožbeno sodišče se glede na to, da bo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku moralo znova razsoditi, do ostalih pritožbenih navedb v tem sklepu ne bo podrobneje opredeljevalo.

16. Ker je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov odvisna od končnega uspeha strank v postopku, je bilo razveljaviti hkrati z odločitvijo o glavni stvari tudi stroškovno odločitev, saj bo sodišče moralo o povrnitvi pravdnih stroškov odločiti znova glede na uspeh pravdnih strank v postopku (154. člen ZPP).

17. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da bo glede na ugotovljeno naravo kršitev in ob okoliščini, da je sodišče prve stopnje že izvedlo dokazni postopek, tudi z neposredno izvedbo dokazov (zaslišanjem strank in prič), ugotovljene kršitve hitreje in tudi za stranke bolj ekonomično lahko odpravilo sodišče prve stopnje že z novo izdajo in izdelavo sodbe7. S takšno odločitvijo pa tudi ni poseženo v pravico strank do sojenja v razumnem roku, ki bi v obravnavanem primeru pretehtala nad pravico strank do pritožbe.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Primerjaj tožba z dne 30. 8. 2019. 2 Primerjaj prva pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 4. 10. 2019 v spisu. 3 Primerjaj odgovor na tožbo tožene stranke z dne 9. 10. 2019. 4 Primerjaj prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 4. 10. 2019. 5 Primerjaj prvo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 3. 12. 2019. 6 Primerja npr. VS RS II Ips 298/2002. 7 Takšna odločitev sodišču prve stopnje sicer ne preprečuje, da pred ponovno odločitvijo opravi tudi glavno obravnavo, če šteje, da je to potrebno.