Jedro

Krog denacionalizacijskih upravičencev po ZDen ni omejen le na tam naštete pravne subjekte, temveč je upravičenec glede na okoliščine posameznega primera lahko vsak pravni subjekt, ki je sicer hkrati sestavni del cerkve in drugih verskih skupnosti, njihovih ustanov oziroma redov.

Tudi semenišče ima lastnost pravne osebe, kot pravna oseba pa je tako tudi nosilec lastninskih in drugih premoženjskopravnih upravičenj.

V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje ureditve notranjih razmerij med tožnico in semeniščem (vprašanjem nadrejenosti in podrejenosti dveh cerkvenih pravnih oseb, pravice zastopanja in upravljanja s premoženjem določene cerkvene pravne osebe) po določbah kanonskega prava, temveč za vprašanje razlage oziroma uporabe določb ZDen in s tem povezanih civilnopravnih razmerij, torej pravnega reda RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo tožnice za denacionalizacijo dela parc. št. 218/1 k.o. ..., ki danes predstavlja parc. št. 1847/0 k.o. ..., in odločil še, da vsaka stranka nosi svoje stroške sama, stroški organa pa niso bili zaznamovani. Organ je v obrazložitvi uvodoma povzel vsebino zahteve tožnice za vračilo obravnavanega premoženja, ki je zatrjevala, da je do vračila tega premoženja upravičena kljub izkazanemu lastništvu A. semenišča tega premoženja pred podržavljenjem. Organ je glede na predložene listine najprej ugotovil, da sta A. semenišče in B. semenišče ena in ista oseba, nadalje, da je financiranje gradnje in sodelovanje v postopku gradnje s strani C. škofije verjetno, kot tudi, da pa je jasno razvidna tudi volja škofije, da se za lastnika premoženja šteje A. semenišče in ne C. škofija. Kot kupec zemljišča s parc. št. 218/1 je bilo v kupni pogodbi z dne 21. 12. 1937 označeno A. semenišče. Po tej pogodbi je bil tudi opravljen zemljiškoknjižni vpis, pogodba pa je bila tudi prijavljena takratni davčni upravi Kraljevine Jugoslavije. Tudi povojna oblast je štela za lastnika predmetnega premoženja A.semenišče, kar izhaja iz rabokupne pogodbe z dne 12. 10. 1945, iz razlastitvene odločbe z dne 16. 9. 1952 in iz sproženega upravnega spora na Vrhovno sodišče zoper zadnjo odločbo. Glede predloženega Odloka o lastništvu D. semenišča z dne 28. 2. 2012 je organ navedel, da se glede na tretji odstavek 15. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) po kanonskem pravu kot avtonomnem cerkvenem pravu presoja zgolj pravno nasledstvo cerkvenih ustanov in nič drugega, ni pa mogoče z aktom, izdanim po tem pravu, posegati na nazaj na področje pravnega prometa in s tem povezanimi vknjižbami lastništva na nepremičninah, ki je evidentirano v javnih knjigah, oziroma v druga pravna razmerja. Postopek se vodi po določbah ZDen in ne po avtonomnem pravu, kar je tudi v skladu s Sporazumom med Svetim sedežem in RS o pravnih vprašanjih, po katerem Katoliška cerkev deluje v RS svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom RS. Ker vračila podržavljenega premoženja torej ni zahtevala upravičena oseba, je organ zahtevo tožnice zavrnil. 2. Tožnica je vložila tožbo, v kateri je navedla, da se organ ni opredelil do jasnega stališča sodne prakse, da cerkev in institucije znotraj nje vstopajo v družbena razmerja s tretjimi kot eno, in da bi tožnica ne glede na zemljiškoknjižno stanje in prodajno pogodbo postala lastnik nepremičnine na podlagi samega zakona kot graditelj na tujem svetu (paragraf 418 ODZ). V tem delu se odločbe ne da preizkusiti, zato gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. V zvezi z Odlokom o lastništvu D. semenišča z dne 28. 2. 2012 je tožnica poudarila, da daje notranja pravna ureditev tožnici kot nadrejeni cerkveni pravni osebi popolno oblast nad podrejenimi cerkvenimi pravnimi osebami (tudi nad B. semeniščem), kar pomeni, da lahko uveljavlja vračilo podržavljenega premoženja tudi, če bi bilo premoženje podržavljeno podrejeni cerkveni pravni osebi. Vrhovno sodišče RS je zavzelo jasno stališče, da se Katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje (kar sta tako tožnica kot Bogoslovno semenišče) priznana avtonomija, da svobodno odločajo o tem, kateri izmed njih bo podeljena pravna osebnost in kateri ne, da v družbena razmerja s tretjimi vstopajo kot eno oziroma da se njihova notranja pravica tretjih ne tičejo (sodba II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015), in da se na podlagi notranjih pravil Katoliške cerkve in Odloka šteje, da je tožnica edina, ki lahko zahteva vrnitev premoženja. Če bi ostala odločba nespremenjena, bi to pomenilo, da država oziroma sodišča in organi sprejmejo tako stališče kot v citirani sodbi le takrat, kadar je treba cerkvenim pravnim osebam naložiti določene obveznosti, ne pa kadar se jim priznava določena upravičenja. To bi predstavljalo kršitev zavez iz Sporazuma med Katoliško cerkvijo in RS ter kršitev 14. člena in 22. člena Ustave RS. Tožnica je ponovno opozorila, da je gradnjo D. semenišča v celoti financirala in izvedla C. škofija kot pošten graditelj, kot takega so jo šteli vsi pristojni upravni organi, da je B. semenišče ves čas vedelo za gradnjo in se gradnji nikoli ni uprlo in je tudi ni prepovedalo, kar pomeni, da je C. škofija postala na podlagi paragrafa 418 ODZ izključni lastnik nepremičnine, B. semenišču pa bi dolgovala le splošno vrednost zemljišča. Ponovno je povzela del navedb iz svoje pripravljalne vloge z dne 2. 3. 2012 z opredelitvijo do predloženih listin, iz katerih izhaja predvsem financiranje izgradnje semenišča s strani C. škofije, pridobivanja dovoljenj, idr. Navedla je še, da se je pa tudi samo B.semenišče med podržavljenjem izreklo, da ni lastnik. Predlagala je odpravo odločbe in naložitev stroškov postopka toženki.

3. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

4. Stranka z interesom E. je v odgovoru na tožbo navedla, da je odločba zakonita in obrazložena in da tožnica ni upravičenka. Priloženi judikat ne podpira stališča tožnice, saj iz obrazložitve jasno izhaja, da mora Katoliška cerkev, ko vstopa v družbena razmerja s tretjimi, spoštovati pravni red RS. Predlagala je zavrnitev tožbe in priglasila stroške postopka.

5. Stranka z interesom F. d.d. je v odgovoru na tožbo poudaril, da A. semenišče ni nikoli prenehalo z delovanjem in bi ta lahko podal zahtevo v skladu s 14. členom ZDen, vendar tega ni storil. Predlagal je zavrnitev tožbe.

6. Stranke z interesom G., H. in I. so v odgovoru na tožbo uvodoma povzele potek dosedanjega postopka, navedle, da je stališče organa pravilno, odločitev pa zakonita, Paragraf 418 ODZ ne daje ex lege lastninsko pravico tistemu, ki gradi, temveč bi morala C. škofija vložiti lastninsko tožbo. Organ je tudi to trditev tožnice ustrezno argumentiral. Prerekale so navedbe tožnice, vključno glede sklicevanja tožnice na Odlok z dne 28. 2. 2012. Če bi pa veljala trditev tožnice, da notranja pravna ureditev daje tožnici kot nadrejeni pravni osebi popolno oblast nad podrejenimi pravnimi osebami, potem sprejem odloka ne bi bil potreben. Tak Odlok pa tudi nasprotuje 88. členu ZDen. Predlagale so zavrnitev tožbe in priglasile stroške postopka.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnica upravičena vlagateljica za vračilo premoženja, obravnavanega z izpodbijano odločbo. Organ meni, da ni, ker premoženje ni bilo podržavljeno tožnici oziroma njenemu pravnemu predniku/pravni prednici, zaradi česar je zahtevo tožnice zavrnil, medtem ko tožnica meni, da je, saj ima kot nadrejena cerkvena pravna oseba popolno oblast nad podrejeno cerkveno pravno osebo, kamor sodi (tudi) B. semenišče (prej A. semenišče), v pravni promet pa vstopajo cerkev in njene institucije kot eno, oziroma ker je bila njena pravna prednica na podlagi paragrafa 418 ODZ dejansko lastnica podržavljenega premoženja in je bilo premoženje dejansko podržavljeno njeni pravni prednici.

9. Po 14. členu ZDen gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije.

10. Vrhovno sodišče RS se je že opredelilo v svojih odločitvah (med drugim v sodbi, X Ips 67/2008), da krog denacionalizacijskih upravičencev po zadnje navedeni določbi ZDen ni omejen le na tam naštete pravne subjekte, temveč je upravičenec glede na okoliščine posameznega primera lahko vsak pravni subjekt, ki je sicer hkrati sestavni del cerkve in drugih verskih skupnosti, njihovih ustanov oziroma redov. Takšna razlaga je v skladu z namenom, ki ga zasleduje zakon, to je poprava krivic, storjenih s posegom države v lastninsko pravico. Položaj denacionalizacijskega upravičenca po 14. členu ZDen ima torej lahko le tisti cerkveni pravni subjekt, ki je bil ob podržavljenju lastnik premoženja in ki je ob uveljavitvi ZDen deloval na območju Republike Slovenije. Da gre lahko položaj upravičenca tudi pri subjektih iz 14. člena ZDen le tisti cerkveni pravni osebi, ki ji je bilo premoženje dejansko podržavljeno (ki je bila torej v času podržavljenja zemljiškoknjižna lastnica, in se je nanjo glasil le akt o podržavljenju), izhaja že iz splošnih pravil o pravnih subjektih kot nosilcih pravic in obveznosti. Za presojo pravne subjektivitete in s tem povezano sposobnost biti nosilec lastninskopravnih in drugih premoženjskih upravičenj se uporablja pravni red Republike Slovenije. Ob uveljavitvi ZDen je veljal Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji, ki je v prvem odstavku 7. člena določal, da so verske skupnosti in njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Enako oziroma podobno je določeno v sedaj veljavnem Zakonu o verski svobodi, natančneje v tretjem odstavku 6. člena, po katerem so registrirane cerkve in druge verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava; pravico do pridobitve lastne pravne osebnosti imajo tudi njihovi sestavni deli. Lastnost pravne osebe pa posameznim sestavnim delom cerkve daje tudi cerkveno avtonomno pravo, tj. Kanonsko pravo. V zvezi s semenišči je v ZCP (1983) Tretjem naslovu Posvečeni služabniki ali kleriki, Prvo poglavje Vzgoja klerikov med drugim določeno, da so zakonito ustanovljena semenišča po samem pravu pravne osebe v Cerkvi in da v vseh zadevah zastopa semenišče njegov ravnatelj, razen če za določena opravila pristojna oblast ne določi kaj drugega (kanon 238). Iz navedenega tako izhaja, da ima (tudi) semenišče lastnost pravne osebe, kot pravna oseba pa je tako tudi nosilec lastninskih in drugih premoženjskopravnih upravičenj. Navedenega tožnica niti ne izpodbija.

11. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je upravni organ svoj zaključek o zavrnitvi zahteve tožnice kot neupravičene vlagateljice oprl na naslednja dejstva: - da je obravnavano premoženje oziroma zemljišče, na katerem je bila potem zgrajena stavba, ki je skupaj z zemljiščem predmet denacionalizacije, pridobilo A. semenišče s kupno pogodbo z dne 21. 12. 1937, - da je bila citirana kupna pogodba izvedena v zemljiški knjigi in kot lastnik vpisano A. semenišče, - da je (po II. svetovni vojni in pred razlastitvijo premoženja) A. semenišče z rabokupno pogodbo z dne 12. 10. 1945 dalo v najem obravnavano nepremičnino Ministrstvu za socialno politiko narodne vlade, - da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno A. semenišču z odločbo MLO glavnega mesta Ljubljana, raz. št. 47/52-Gr/Gb z dne 26. 1. 1953, - in da bi zato, ker A. semenišče ni nikoli prenehalo obstajati (kar v postopku ni sporno), moralo zahtevo za vračilo tega premoženja vložiti to semenišče (sedaj imenovano B. semenišče) kot bivši lastnik podržavljenega premoženja, kar pa ni.

12. Tudi po presoji sodišča je tak zaključek organa glede na ugotovljeno dejansko stanje in zgoraj citirane materialnopravne določbe v obravnavanem primeru pravilen. Ob neizpodbiti ugotovitvi, da B. semenišče, kateremu je bilo kot A. semenišču izdana odločba o razlastitvi obravnavanega premoženja, vpisanega kot njegova last v zemljiški knjigi, kot pravni subjekt (še vedno) obstaja in da ga je šteti za za pravno osebo v cerkvi, torej za nosilca pravic in obveznosti glede na zgoraj citirane določbe Zakona o pravnem položaju verskih skupnost, Zakona o verski svobodi in kanonskega prava, tožnica ne more z uspehom uveljavljati, da je sama kot nadrejena pravna oseba B. semenišču upravičena zahtevati vračilo tega premoženja.

13. Drugačnega zaključka tožnica tudi ne more doseči s sklicevanjem na kanon 391 oziroma kanona 1276, 1279 ZCP. V kan. 391 je sicer res določeno, da ima krajevni škof pravico po določbi prava z zakonodajno, izvršno in sodno oblastjo voditi sebi zaupano delno Cerkev, pri čemer zakonodajno oblast izvršuje škof sam, izvršno oblast izvršuje sam ali po določbi prava po generalnih in škofovih vikarjih, sodno oblast sam ali po po določbi prava po sodnem vikarju in sodnikih, kar pa mu glede na nadaljnje citirane določbe kanonov (na katere se sklicuje tudi tožnica sama) po presoji sodišča ne daje takega upravičenja, kot ga zagovarja tožnica. V kanonu 1276 je namreč določeno, da mora ordinarij skrbno bedeti na upravo vsega premoženja njemu podrejenih javnih pravnih oseb, veljajo pa zakoniti naslovi, ki mu dajejo še večje pravice (prvi odstavek), in da naj ordinariji, upoštevajoč pravna določila, zakonite običaje in okoliščine, v mejah splošnega in območnega prava izdajajo posebna navodila o celotnem upravljanju cerkvenega premoženja (drugi odstavek). V kanonu 1279 pa, da mora cerkveno premoženje upravljati tisti, ki neposredno vodi osebo, kateri to premoženje pripada, razen če običajno pravo, statut ali zakoniti običaji določajo kaj drugega; velja pa ordinarijeva pravica, da v primeru upraviteljeve malomarnosti posreduje. Iz povedanega sledi, da je upravljanje premoženja, ki pripada drugi pravni osebi v cerkvi, dana ordinariju le v posebnih okoliščinah (npr. v primeru malomarnosti upravitelja premoženja), o nastopu upravljanja s strani ordinarija pa mora obstajati (torej biti izdana) pravna podlaga, ki temelji na ustreznem predpisu. Ker pa glede na kanon 238 semenišče v vseh zadevah zastopa njegov ravnatelj, torej tudi v premoženjskopravnih zadevah, kot je obravnavana, tožnica pa ni izkazala, da bi za zastopanje semenišča s strani ordinarija bila dana podlaga glede na kan. 1276 in 1279, torej, da bi bilo zastopanje semenišča s strani ordinarija upravičeno glede na povzete določbe kanonskega prava, sodišče tej razlagi tožnice ne more slediti. Takšna razlaga položaja in pravic cerkvenih pravnih oseb (natančneje tožnice kot nadškofije in semenišča) pa tudi ni v nasprotju s Sporazumom med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ne s 1. členom, iz katerega med drugim izhaja, da Katoliška cerkev v Republiki Sloveniji deluje svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, kot tudi ne z 2. členom, po katerem Republika Slovenija priznava pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v Republiki Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava. S tem pa zato tudi ni podana kršitev 14. in 22. člena Ustave RS.

14. Odločitev organa tudi ni nasprotju s stališčem iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015. V tej sodbi je sodišče (med drugim) zavzelo stališče, da katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje priznana avtonomija ne pomeni le, da svobodno odločajo o tem, kateri izmed njih bo podeljena pravna osebnost in kateri ne, pač pa tudi, da te v z njihovim temeljnim delovanjem povezana družbena razmerja s tretjimi vstopajo kot eno. To stališče naj bi tudi potrjevalo zaključek tožnice o njenem upravičenju zahtevati vračilo obravnavanega premoženja glede na razmerje med tožnico in B. semeniščem. To ne drži. V obravnavanem primeru namreč ne gre za vprašanje ureditve notranjih razmerij med tožnico in semeniščem (vprašanjem nadrejenosti in podrejenosti dveh cerkvenih pravnih oseb, pravice zastopanja in upravljanja s premoženjem določene cerkvene pravne osebe) po določbah kanonskega prava, temveč za vprašanje razlage oziroma uporabe določb ZDen in s tem povezanih civilnopravnih razmerij, torej pravnega reda RS.

15. Iz enakega razloga (kot navedeno v prejšnji točki) tudi ni možno upoštevati Odloka o lastništvu D. semenišča, št. E-146/2012-AS z dne 28. 2. 2012, ki ga je izdal A.A. S citiranim odlokom, ki - kot določeno v odloku - učinkuje za nazaj, je bila za kupovalca po kupni pogodbi z 21. 12. 1937 ter za lastnika podržavljenih nepremičnin določena tožnica, ki naj se zato tudi šteje, da ji je bilo premoženje podržavljeno in ki je posledično kot taka edina upravičena zahtevati vrnitev premoženja. Kot izhaja iz podatkov spisa oziroma predloženega pravnega mnenja B.B., gre za akt, izdan po kanonskem pravu, ki pa zato ne more drugače oziroma v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije posegati v njegova temeljna civilnopravna in upravnopravna razmerja.

16. Tožnica pa se tudi ne more sklicevati na paragraf 418 ODZ in na tej podlagi (po njenem mnenju) pridobljeno lastninsko pravico na podržavljeni stavbi. Po paragrafu 418 ODZ lahko v primeru, ko graditelj zida na tujem zemljišču z vednostjo lastnika zemljišča, ki se gradnji ne upre, lastnik zemljišča terja samo vrednost zemljišča, medtem ko postane lastnik nepremičnine (zgradbe in zemljišča) pošteni graditelj. Iz upravnih dovoljenj ter raznih dopisov v zvezi z gradnjo podržavljene stavbe bi res utegnilo izhajati, da je bila pravna prednica tožnice tista (pravna) oseba, kateri je bilo izdano dovoljenje za gradnjo in ki je gradnjo tudi sama financirala, podatki spisa pa tudi ne izpodbijajo nadaljnje trditve tožnice, da je semenišče za gradnjo vedelo in ji ni nasprotovalo, vendar pa to še ne pomeni, da je pravna prednica tožnice že ex lege postala izključna lastnica stavbe (zgolj) z obveznostjo plačila zemljišča semenišču. Tak način pridobitve lastninske pravice (torej na podlagi samega zakona) iz paragrafa 418 ODZ namreč ne izhaja, temveč bi morala pravna prednica tožnice svojo lastninsko pravico na zgrajeni stavbi uveljavljati s tožbo pred pristojnim sodiščem. Tega pa očitno ni storila, kar izkazujejo ne samo vpisi v zemljiški knjigi, temveč tudi za ta postopek denacionalizacije izdani relevantni upravni akti (in ki jih je sodišče naštelo že v 10. točki obrazložitve), ki se vsi glasijo na A. semenišče kot bivšega lastnika podržavljenega premoženja in tisto osebo, kateri je bilo premoženje podržavljeno.

17. Podana pa tudi ni zatrjevana kršitev pravil postopka. Organ je v svoji obrazložitvi namreč izčrpno in v zadostni meri navedel svoje razloge za svojo odločitev, pri tem pa se je neposredno oziroma konkretno opredelil do tistih zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov tožnice, ki so relevantna glede na ugotovljeno dejansko stanje in zakonske določbe, v tem okviru pa se je opredelil tudi do zatrjevanja tožnice o pridobitvi lastninske pravice po paragrafu 418 ODZ, saj je kot relevantno štel, kdo je (bil) vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik podržavljenega premoženja, komu je bilo to premoženje podržavljeno, v zvezi s stališčem iz sodbe, II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015, pa ugotovil, kdo je lahko nosilec pravic in obveznosti glede na relevantne določbe.

18. Glede na povedano sodišče sodi, da je bil postopek zakonit in da je bila odločitev organa pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

19. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 20. Stranke z interesom E., G., H. in I. so tudi priglasile stroške postopka. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja stroškovnega zahtevka strank z interesom, je treba zato glede tega vprašanja uporabiti določbe ZPP v zvezi s prvim odstavku 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker so stranke z interesom (objektivno gledano) uspele s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, so zaradi navedenega načeloma upravičene do povrnitve stroškov postopka. V odgovorih na tožbo so stroške tudi specificirale v skladu z odvetniško tarifo in po ZUS-1. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe strank z interesom v odgovorih na tožbo take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranke z interesom takšnih navedb niso podale, saj so v pretežni meri povzele obrazložitev izpodbijane odločbe oziroma ponovile navedbe, dane že v upravnem postopku. Te navedbe pa je sodišče presodilo že v okviru presoje zakonitosti akta, kar pomeni, da s tem niso vplivale na odločitev sodišča. Glede na navedeno strankam z interesom stroški postopka (tudi) ne gredo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, ter v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.