Jedro

Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je zavrglo vmesni ugotovitveni zahtevek na ugotovitev zunajzakonske zveze. Obstoja le-te namreč ni mogoče uveljavljati niti s samostojnim tožbenim zahtevkom niti z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, ampak se to vprašanje presoja le kot predhodno vprašanje.

Sodišče prve stopnje je v 51. točki obrazložitve pojasnilo, da je bila med tožnikom in A. A. življenjska skupnost, sam njen obstoj pa je konkretiziralo oz. pojasnilo v 55. točki obrazložitve, ko je ugotovilo, da je skupnost prvotno trajala od 7. 4. 2015 do 29. 8. 2016 (ko je razpadla – 56. točka obrazložitve), nato pa se je 26. 5. 2017 ponovno vzpostavila in trajala do A. A. smrti (58. točka obrazložitve), za skupno trajanje življenjske skupnosti med tožnikom in A. A. v trajanju 1 leto in (dobre) 4 mesece pa je ugotovilo, da ni mogoče šteti za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. V takšnem zapisu pritožbeno sodišče ne vidi nejasnosti ali pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Toženki sta ves čas postopka zatrjevali, da med tožnikom in A. A. sploh ni bilo življenjske skupnosti. Zato ni mogoče zaključiti, da bi sodišče s tem, ko je ugotovilo, da je življenjska skupnost prenehala, odločalo preko dejanskih trditev toženk: onidve sta trdili, da življenjska skupnost sploh ni obstajala, sodišče pa je ugotovilo, da je del obdobja obstajala, vmes pa je bila prekinjena oz. ni obstajala.

Prav ima pritožba, ki opozarja, da je treba pogoj dalj časa trajajoče življenjske skupnosti ugotavljati v vsakem konkretnem primeru, upoštevaje vse okoliščine in intenzivnost odnosa. In ravno ob presoji konkretnega primera in konkretnih okoliščin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zveza med tožnikom in A. A. takšnega pogoja ni izpolnjevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep v izpodbijanih III. - V. točki potrdita.

II. Tožnik je dolžan toženkama nerazdelno v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo 1.129,29 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (I.) zaradi delnega umika tožbe delno ustavilo pravdni postopek (za priznanje solastniške pravice tožnika do ½ na nepremičnini ID znak ... z izstavitvijo zemljiško knjižne listine), (II.) dopustilo spremembe tožbe z dne 28. 9. 2021, 22. 11. 2021, 28. 11. 2021 in 6. 12. 2021, (III.) zavrglo vmesni ugotovitveni zahtevek na ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti med tožnikom in pok. A. A., (IV.) zavrnilo kar tožnik zahteva več ali drugače1 in (V.) odločilo, da je tožnik toženkama dolžan povrniti njune potrebne pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi tožnik uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženkama naloži plačilo pravdnih stroškov, oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožnik meni, da bi imela odločitev o vprašanju zunajzakonske skupnosti, uveljavljena z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, učinek le v tej pravdni zadevi, zaradi česar sodišče prve stopnje ni postopalo pravilno, ko je vmesni ugotovitveni zahtevek zavrglo.

Nadalje pritožba opozarja na absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju: ZPP), ker naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe. V 51. točki obrazložitve je namreč sodišče ugotovilo obstoj življenjske skupnosti med tožnikom in pok. A. A. (v nadaljevanju: A. A.) za čas od 7. 4. 2015 do njene smrti, v 55. točki obrazložitve pa je ugotovilo, da je življenjska skupnost prenehala 29. 8. 2016. Glede prenehanja skupnosti, tožnik opozarja, da je o tem sodišče odločalo mimo trditvene podlage toženk. Tožnik in A. A. sta se le sporekla, vsak prepir pa ne povzroči prenehanja skupnosti (npr. VSRS II Ips 820/2008 – prepiri, nesoglasja, tudi nasilje, še ne povzroči prenehanja življenjske skupnosti). Prav tako pomanjkanje čustvene povezanosti ne zadošča za neobstoj zunajzakonske skupnosti (VSRS II Ips 698/2005). Tožnik se je po prestajanju kazni zapora vrnil na dom k A. A., ki je v času zapora tudi zaprosila za dovoljenje za obiske in ga tudi obiskovala; sodišče torej, ko je ugotovilo prenehanje zunajzakonske skupnosti, ni ocenilo vseh dokazov skupaj. Tožnik opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da ga je A. A. v zaporu obiskovala kot zunajzakonska partnerica, ker ga je na ta način lažje obiskala kot le prijateljica, in meni, da je ključno, da je sploh zaprosila za dovolilnico in tožnika tudi obiskala (da je torej imela voljo, da ga obiskuje) in da se je po prestani kazni spet naselil pri njej. Tožnik se ne strinja, da je bila 26. 4. 2017 na novo vzpostavljena življenjska skupnost: da v vmesnem času nista bivala skupaj, je posledica objektivnih razlogov. Sicer pa bi morebitno prekinitev zunajzakonske skupnosti morali zatrjevati in dokazati toženki, ki tega nista trdili in ne izkazovali, sodba o tem nima razlogov.

Glede trajanja življenjske skupnosti pritožba nasprotuje ugotovitvi, da skupnosti v trajanju 1 leto 4 mesece in 16 dni ni mogoče šteti za dalj časa trajajočo skupnost. Kaj je dalj časa trajajoča skupnost, je treba odgovoriti v vsakem posameznem primeru, upoštevaje vse okoliščine in intenzivnost odnosa. Res je, da nista imela skupnih otrok, a sta svojo voljo po življenjski skupnosti kazala tudi s tem, da sta živela skupaj že od leta 2014, ko je bila A. A. še formalno poročena. Pa tudi sicer so priče izpovedovale o skupnosti, pri čemer se sklicuje na izpovedbe prič B. B., C. C., D. D., E. E. Ko je sodišče prve stopnje kot največji dvom izpostavilo, da se tožnik in A. A. nista konsistentno identificirala kot zunajzakonska partnerja in da bi, če bi res imela dogovor, da bosta pred državnimi organi prikrivala njuno partnerstvo, morala to početi konstantno, pritožba opozarja, da je možna tudi obratna razlaga: če ne bi bilo zunajzakonske skupnosti, se nikjer ne bi identificirala tako, a sta se.

Glede elementa čustvene povezanosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajala med A. A. in tožnikom neke vrste simbioza, pri kateri je tožnik dobil brezplačno bivanje, A. A. pa družbo, ki jo razume in sprejema njene težave z zasvojenostjo. Tak zaključek je brez podlage v dokazih oz. v nasprotju z njimi. Ali gre res za tako simbiozo, bi lahko odgovoril le izvedenec psihiatrične stroke, ker sodišče takega znanja nima – na kar je opozorilo tudi samo sodišče na naroku 11. 10. 2021, ko sta toženki v spis vložili strokovne članke o tem vprašanju in ko je prva toženka zatrjevala, da je šlo med tožnikom in A. A. za skupnost dveh odvisnikov in ne za zunajzakonsko skupnost. Sodišče je takrat menilo, da se o tem vprašanju samo ne more izreči. Pritožba še dodaja, da sodišče ni upoštevalo, da vsaka skupnost temelji na neki simbiozi. Po prepričanju tožnika je življenjsko logično, da je F. F., ki je eno leto stanoval v stanovanju skupaj s tožnikom in A. A., poznal odnos med njima (tudi glede čustvene navezanosti). Če je sodišče menilo, da je bil v svoji pisni izjavi premalo natančen, bi ga moralo zaslišati, pa ga ni.

Glede notornosti skupnosti pritožba opozarja, da so priče, ki jih je sodišče štelo za verodostojne, potrdile, da so imeli tožnika in A. A. za par. Ob tem tožnik poudarja, da je sodišče odločitev oprlo na izpovedbi toženk, za kateri je prezrlo, da imata velik interes za izid postopka. Vse to kaže, da so mu A. A. mati in toženki hotele odreči dedno pravico po A. A. Po drugi strani je sodišče izpostavilo, da priča C. C. ni verodostojna, ker je kot tožnikova sestra zainteresirana za izid postopka, B. B. pa ni poklonilo vere, ker je A. A. videl samo trikrat. Pritožba meni, da B. B. ni zainteresiran za izid postopka, saj je bivši tožnikov delodajalec. Poleg tega je bil z A. A. skupaj vsaj 5 ur, ko sta šla k tožniku na obisk v zapor, kar je dovolj, da je lahko spoznal njun odnos. Glede notornosti je sicer tožnik izpovedal, da je bila A. A. pooblaščena na njegovem bančnem računu, ker je ona znala delati z denarjem. To pomeni, da ne drži, da ni znal pojasniti, zakaj on ni bil pooblaščen na njenem računu. Opozarja tudi, da je priča F. F. izpovedal, da je tožnik doma kuhal in pospravljal. Do vsega tega se sodišče ni opredelilo.

Končno tožnik navaja, da je bil odvetnik G. G. ob vložitvi vloge z dne 21. 10. 2021 samo pooblaščenec prve toženke. Pravdna dejanja, ki jih je opravil takrat, ne učinkujejo za drugo toženko, zato bi sodišče moralo šteti, da ta ne prereka s strani tožnika zatrjevanih dejstev.

3. Toženki v odgovoru na tožbo navajata, da pritožba ne nasprotuje uporabi materialnega prava, prav tako tudi so procesne kršitve zatrjevane bolj pavšalno, glavnina pritožbenih navedb se nanaša na dejansko stanje. Opozarja, da sta toženki ves čas zatrjevali, da življenjska skupnost tožnika in A. A. ni nikdar obstajala, zaradi česar ji ob dokaznem bremenu tožnika ni bilo treba dokazovati prenehanja življenjske skupnosti. Tudi sicer toženki pritrjujeta izpodbijani odločitvi, predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. V nadaljevanju odgovarja še na posamezne pritožbene navedbe.

6. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je zavrglo vmesni ugotovitveni zahtevek na ugotovitev zunajzakonske zveze. Obstoja le-te namreč ni mogoče uveljavljati niti s samostojnim tožbenim zahtevkom niti z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, ampak se to vprašanje presoja le kot predhodno vprašanje.3

7. Res je, da je v 51. točki obrazložitve sodišče prve stopnje zaključilo, da je med tožnikom in A. A. obstajala življenjska skupnost v času od 7. 4. 2015 do njene smrti, razen v času, ko je bila tožniku odvzeta prostost, in da je v 55. točki ugotovilo, da je življenjska skupnost prenehala 29. 8. 2016, a vendar pri tem ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena točka namreč določa, da je absolutna bistvena kršitev postopka podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Obravnavana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, prav tako ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da bi bili razlogi sodbe nejasni oz. med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč v 51. točki obrazložitve pojasnilo, da je bila med tožnikom in A. A. življenjska skupnost, sam njen obstoj pa je konkretiziralo oz. pojasnilo v 55. točki obrazložitve, ko je ugotovilo, da je skupnost prvotno trajala od 7. 4. 2015 do 29. 8. 2016 (ko je razpadla – 56. točka obrazložitve), nato pa se je 26. 5. 2017 ponovno vzpostavila in trajala do A. A. smrti ... 9. 2018 (58. točka obrazložitve), za skupno trajanje življenjske skupnosti med tožnikom in A. A. v trajanju 1 leto in (dobre) 4 mesece pa je ugotovilo, da ni mogoče šteti za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. V takšnem zapisu pritožbeno sodišče ne vidi nejasnosti ali pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8. Nadalje pritožba izpostavlja, da vsak prepir ne povzroči prenehanja skupnosti. To seveda drži, kar potrjuje tudi sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba. A vendar v obravnavani zadevi ni šlo le za nesoglasje oz. en prepir. Pomembno je namreč, da je v obravnavani zadevi življenjska skupnost razpadla (česar v primeru VSRS II Ips 820/2008 ni bilo), na kar kaže s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je tožnik hišni pripor najprej prestajal na naslovu A. A., ki je 21. 8. 2016 zaprosila za spremembo lokacije prestajanja hišnega pripora, saj ni več želela, da bi ga tožnik prestajal v njenem stanovanju. Po sklepu I Kpr 000/2016 z dne 25. 8. 2016 je tožnik prestajal hišni pripor na drugem naslovu. Sodišče prve stopnje je takšno dejansko stanje pravilno štelo za prenehanje življenjske skupnosti, saj A. A. očitno ni več imela volje prebivati s tožnikom. Brez volje enega od partnerjev, življenjska skupnost logično ne more obstajati.

9. Pritožba navaja tudi, da pomanjkanje čustvene povezanosti ne zadošča za neobstoj zunajzakonske skupnosti. V okviru dejanskega stanja, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 698/2005 to seveda drži, v obravnavani zadevi pa ne gre le za pomanjkanje čustvene navezanosti, ampak za ugotovljeno prenehanje življenjske skupnosti – ni šlo torej le za pomanjkanje čustvene navezanosti, ampak za pomanjkanje (prenehanje) volje s strani A. A. (kar je seveda mnogo več kot le pomanjkanje čustvene navezanosti, saj je volja ravno eden od nujnih pogojev za obstoj skupnosti), da bi živela s tožnikom, kar je izrazila s predlogom sodišču, da tožnik hišni pripor ne prestaja več na njenem naslovu. Posledica A. A. prenehanja volje za življenje v skupnosti s tožnikom je bilo prenehanje njune skupnosti, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o obstoju objektivnih okoliščin, ki naj bi preprečevale, da bi tožnik in A. A. bivala skupaj. Če je A. A. tožnika obiskovala v zaporu, to še ne pomeni, da je imela voljo z njim živeti v skupnosti4, in tudi dejstvo, da je tožnik po prestanem zaporu prišel k A. A., ne potrjuje, da bi med njima še naprej obstajala prvotna skupnost. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, je šlo po prihodu tožnika iz zapora za novo življenjsko skupnost, saj je možnost spregleda pogoja skupnega življenja zgolj izjemna, ko za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi.5 Kot je bilo že pojasnjeno, je bila v tem primeru najprej podana A. A. volja po prenehanju skupnosti, šele zatem je šel tožnik v zapor, kar bi sicer v primeru, če ne bi prišlo do predhodnega prenehanja življenjske skupnosti, lahko pomenilo objektiven razlog.

10. Pritožba opozarja tudi, da je A. A. na obisk k tožniku v zapor prihajala kot zunajzakonska partnerica. Ravno glede tega se je sodišču prve stopnje pojavil največji dvom glede vprašanja ali je šlo med tožnikom in A. A. za življenjsko skupnost, ki je bila po vsebini enaka življenjski skupnosti moža in žene: oba sta bila sila nekonsistentna, ko sta se identificirala kot zunajzakonska partnerja ali samski osebi. Sodišče prve stopnje je vse te različne identifikacije obširno povzelo v 67. do 70. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi, če bi med njima obstajala življenjska skupnost, po vsebini enaka življenjski skupnosti moža in žene, tožnik in A. A. tega v (pred)kazenskih postopkih ne bi skrivala. Če bi med njima obstajal dogovor, da razmerje zaradi potencialnih izvršb (ki naj bi grozile tožniku) skrivata, pa bi to počela v vseh postopkih pred državnimi organi oz. javnimi institucijami. Tako je mogoče le pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je kot zunajzakonska partnerica A. A. zaprosila za dovoljenje za obisk tožnika, ker je bilo na ta način dovolilnico enostavneje dobiti (sodišče prve stopnje je tak zaključek utemeljilo tudi na določbi prvega odstavka 62. člena takrat veljavnega Pravilnika o izvrševanju kazni zapora6).

11. Res je, kot v odgovoru na pritožbo navajata toženki, da sta ves čas postopka zatrjevali, da med tožnikom in A. A. sploh ni bilo življenjske skupnosti. Zato ni mogoče zaključiti, da bi sodišče s tem, ko je ugotovilo, da je življenjska skupnost prenehala, odločalo preko dejanskih trditev toženk: onidve sta trdili, da življenjska skupnost sploh ni obstajala, sodišče pa je ugotovilo, da je del obdobja obstajala, vmes pa je bila prekinjena oz. ni obstajala.

12. Prav ima pritožba, ki opozarja, da je treba pogoj dalj časa trajajoče življenjske skupnosti ugotavljati v vsakem konkretnem primeru, upoštevaje vse okoliščine in intenzivnost odnosa. In ravno ob presoji konkretnega primera in konkretnih okoliščin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zveza med tožnikom in A. A. takšnega pogoja ni izpolnjevala. Že sama pritožba pove, da nista imela skupnih otrok. Sodišče prve stopnje je ob tem ugotovilo, da tožnik na A. A. naslovu (Ulica 8) ni imel prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča (za kar je sicer ugotovilo, da ni odločilno za ugotovitev ali gre za zunajzakonsko skupnost ali ne); tožnik in A. A. sta v postopkih večkrat povedala, da sta samska (in ne v kakršnikoli zvezi);7 A. A. je bila pooblaščena na tožnikovem osebnem računu (in še to šele od 21. 7. 2017), obratno pa ne; tožnik ni podal specificiranih navedb o morebitnih njegovih finančnih prispevkih k ekonomski skupnosti, skrbi za gospodinjska in druga opravila, nasprotno je druga toženka navedla in izpovedala, da je A. A. večkrat prosila za pomoč pri »moških«opravilih, ki sta jih potem opravila mož ali sin druge toženke; sorodnikom A. A. tožnika ni nikoli predstavila kot partnerja, niti ta ni nikoli prišel na kakšno družinsko srečanje, kamor je po razhodu z H. H. A. A. vedno hodila sama; prva toženka je tožnika poznala, a je mislila, da je le A. A. voznik, saj med njima ni bilo poljubov ali dotikov; drugi toženki je vedno A. A. govorila, da je sama; priči I. A. je A. A. povedala za svoje prejšnje partnerje, za tožnika ji česa takega ni povedala; priči E. E. in D. D.8 sta izpovedala, da sta tožnik in A. A. sicer delovala kot par, da se razumeta, a da si naklonjenosti v smislu dotikov v javnosti nista izkazovala, prav tako ju nista videla skupaj izven stanovanjskega bloka ter da so v A. A. stanovanje razen tožnika vstopali tudi drugi (v stanovanju so namreč bivali tudi drugi najemniki). Vse to tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže, da je glede vprašanja ali je med tožnikom in A. A. obstajala življenjska skupnost, ki je po vsebini enaka življenjski skupnosti moža in žene, še vedno ostal precejšen dvom in da tožnik očitno ni zmogel svojega dokaznega bremena, da bi sodišče prepričal o tem.

13. Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da nima znanja, da bi se samo opredelilo do strokovnih člankov glede vprašanja simbioze med tožnikom, ki je imel v A. A. stanovanju brezplačno bivanje, ona pa na drugi strani nekoga, ki je razumel njene težave z zasvojenostjo, nato pa se je v sodbi sklicevalo ravno na takšno simbiozo. Takšen zaključek po mnenju pritožbe nima podlage v dokazih oz. je z njimi v nasprotju. Po presoji pritožbenega sodišča sklicevanje na strokovni članek o takšni simbiozi niti ni potrebno, saj je izpodbijana odločitev povsem prepričljiva in v zadostni meri obrazložena tudi brez utemeljevanja zveze tožnika in A. A. kot opisane simbioze. Pomembno je namreč, da je dokazno breme za izkaz zunajzakonske skupnosti na strani tožnika, ki svojega bremena ni zmogel, kar potrjuje zaključek, da ne gre za zunajzakonsko zvezo, pri tem ni pomembno, kot kaj bi sicer lahko opredelili odnos med tožnikom in A. A. Zaključek sodišča prve stopnje o simbiozi zato ne pomeni procesne kršitve.

14. Glede priče F. F. (ki je s tožnikom in A. A. bival eno leto v stanovanju) je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve pojasnilo, da je v soglasju s toženkama prebralo njegovo izjavo, ki jo je v spis vložil tožnik. Do te pisne izjave se je sodišče prve stopnje opredelilo v 65. in 66. točki obrazložitve – tudi glede vprašanja čustvene navezanosti, pri čemer je pomembno, kar je sodišče tudi upoštevalo, da je F. F. sam izjavil, da je bil zelo veliko odsoten iz stanovanja. Iz zaključkov sodišča prve stopnje ni razbrati, da bi ugotovilo, da je bil F. F. v svoji pisni izjavi premalo natančen, zato pritožbeno sodišče ne vidi razloga po neposrednem zaslišanju. Še zlasti ne, ker je ustno pričanje predlagal tožnik v zvezi z dejstvi, ki jih je priča podala že v pisni izjavi.9 Ko pritožba navaja, da je F. F. zjavil, da je tožnik doma kuhal in pospravljal in da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, je treba pojasniti, da tožnik ni podal dejanskih trditev o tem, da je doma kuhal in pospravljal, z izpovedbami prič pa dejanskih trditev ni mogoče dopolnjevati.

15. Tudi glede prič C. C. in B. B. ter primerjavi s prepričljivostjo njunih izpovedb z ostalimi izpovedbami se je sodišče prve stopnje opredelilo. Še posebej se je oprlo na izpovedbi D. D. in E. E., ki nista povezana z nobeno pravdno stranko. Pravilen je zaključek, da dejstvo, da se je B. B. z A. A. srečal le trikrat, zmanjšuje težo njegovi izpovedbi, prav tako je prepričljiva dokazna ocena, da sodišče pokloni vero E. E. (soseda A. A. in tožnika v stanovanjskem bloku), ki ni videla, da bi si tožnik in A. A. v javnosti izkazovala naklonjenost s telesnimi dotiki, namesto J. J., ki je zatrjevala, da sta se A. A. in tožnik vedno držala za roko. Če bi to držalo, potem bi tudi E. E. to vsaj kdaj opazila, pa ni.

16. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da ni res, da tožnik ni znal povedati, zakaj on ni bil pooblaščen na A. A. računu, je treba pojasniti, da tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik v tem delu svoje izpovedbe ni bil prepričljiv. Tako ni znal odgovoriti, zakaj je na svojem osebnem računu A. A. pooblastil šele 21. 7. 2017 in ne prej, prav tako je le potrdil, da on ni bil pooblaščen na A. A. računu. Pritrditi je treba zaključku sodišča prve stopnje, da ni logično, da je tožnik A. A. na svojem računu pooblastil šele 21. 7. 2017, še posebej upoštevaje, da hkrati zatrjuje, kako je pomembno, da imaš za nujne primere nekoga pooblaščenega na računu in še posebej glede na njegove trditve, da sta z A. A. v zunajzakonski zvezi živela že od leta 2014. Če je menil, da je logično, da imaš nekoga pooblaščenega na računu za kakšen izreden dogodek, ko sam ne moreš dvigniti denarja, bi bilo seveda normalno, da bi pooblastil osebo, za katero trdi, da je z njo živel v zunajzakonski skupnosti. Logično bi bilo, da te osebe na računu ne bi pooblastil šele po treh letih od takrat, ko trdi, da sta živela skupaj.

17. Ko pritožba trdi, da so priče, ki jih je sodišče štelo za verodostojne, potrdile, da so imele tožnika in A. A. za par, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to še ne pomeni, da je med njima šlo za zunajzakonsko skupnost. To je namreč le eden od znakov takšne skupnosti. Druge okoliščine konkretnega primera kažejo, da odnos med njima ni bil takšne narave oz. tako intenziven, da bi lahko govorili o zunajzakonski skupnosti. Glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljene okoliščine konkretnega primera je zato pravilen zaključek, da v konkretnem primeru 16 in pol mesečne življenjske skupnosti tožnika in A. A. ni mogoče šteti za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. 18. Res je, da je imel odvetnik G. G. ob vložitvi vloge z dne 28. 10. 2021 pooblastilo le za za zastopanje prve toženke, a vendar je pomembno, da je bil odgovor na tožbo vložen 9. 4. 2020 s strani odvetnice K. K., ki je imela takrat pooblastilo za zastopanje vseh prvotnih10 toženk. Sicer je iz spisa razvidno, da sta obe sedanji toženki prerekali tožnikove trditve, tožnik pa v pritožbenih navedbah tudi ne navede točno, katere trditve bi se po njegovem mnenju morale šteti kot neprerekane, zato te pritožbene navedbe niti ni mogoče preveriti.

19. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do pritožbenih stroškov, je pa v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti toženkama stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 1375 odvetniških točk za sestavo odgovora, 10 % zvišanja za zastopanje dveh strank, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

1 S tožbenim zahtevkom je tožnik po zadnji spremembi tožbe z dne 6. 12. 2021 zahteval: ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti z A. A. (v tem delu je bila tožba zavržena – III. točka izreka) in ugotovitev, da je tožnik dedič ½ zapuščine po pokojni A. A.; da mu toženki solidarno plačata 89.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2019 in povrneta pravdne stroške. Formulacija IV. točke izreka »kar zahteva tožnik več ali drugače« se torej nanaša na ugotovitev, da je tožnik dedič ½ zapuščine po pokojni A. A., na zahtevek za solidarno plačata 89.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2019 in povrnitev pravdnih stroškov. 2 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami. 3 Tako VSRS sodba II Ips 349/2009 in druge. 4 Tudi obisk prijatelja/prijateljice je namreč nekaj povsem normalnega. 5 II Ips 148/2009. 6 Uradni list RS, št. 42/2016. 7 Ko je bila npr. A. A. zaslišana v zadevi II K 000/2015 je 6. 4. 2016 navedla, da je brez razmerja do obdolženca in da sta bila v februarju 2015 prijatelja. 8 Oba je sodišče štelo kot zelo verodostojni priči, saj sta bila soseda v bloku, nista bila v odnosu bližjega poznanstva ali prijateljstva s tožnikom in A. A. Zato je njuni izpovedbi štelo za bolj prepričljivi, kot izpovedbe prič B. B. in J. J. – npr. slednja naj bi videla, kako sta se tožnik in A. A. držala za roke, kar je v nasprotju z izpovedbo sosede E. E. 9 V vlogi z dne 28. 11. 2021 (list. št. 95) je zapisano konkretno, da naj se F. F. zasliši »o dejstvih, ki so navedena v njegovi osebni izjavi«. Dejstva v izjavi potrjuje že sama pisna izjava, zato neposredno zaslišanje o v izjavi vsebovani dejstvih ni potrebno. 10 Prvotno so bile toženke tri, poleg L. A. in M. M. še njuna (sedaj pokojna) mati N. A.