Jedro

Tožeča stranka ni konkretno udeležena v nobenem od navedenih razmerij, na podlagi katerih naj bi bila izdana zatrjevana bančna garancija, ki jo je izvajalec del kot naročnik garancije izročil naročniku del za dobro izvedbo del. Zato tožeča stranka nima neposredne pravice do uveljavljanja kakršnih koli zahtevkov iz naslova te bančne garancije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka).

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne tožeče stranke do toženih strank, s katero naj bi sodišče, zaradi ureditve razmerij med tožečo in toženo stranko zaradi poplačila terjatve tožeče stranke v višini 563.837,77 EUR z zamudnimi obrestmi: - opravilo rubež bančnih garancij izdanih za kritje obveznosti do tožeče stranke kot podizvajalca na določenih projektih ter jih predložilo na vnovčenje dolžnikovemu dolžniku, v obsegu vtoževane terjatve ter dobljeni znesek vzelo v hrambo; - toženi stranki prepovedalo vrniti posameznemu izvajalcu bančne garancije izdane za kritje obveznosti do tožeče stranke kot podizvajalca po določenih projektih, ter predložilo le-te na vnovčenje dolžnikovemu dolžniku, ter nakazalo dobljeni znesek tožeči stranki do višine vtoževanega zneska; - opravilo rubež denarne terjatve, ki jo ima tožena stranka do svojega dolžnika, na podlagi bančne garancije, izdane za kritje obveznosti do tožeče stranke kot podizvajalca na določenih projektih, do višine vtoževane terjatve; - prepovedalo toženi stranki ali komu drugemu po njenemu nalogu razpolagati s sredstvi na njenih transakcijskih in zakladnih računih v višini vtoževanega zneska (I. točka izreka).

Zavrnilo je tudi predlagano začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, s katero naj bi sodišče, zaradi ureditve razmerij med tožečo in toženo stranko: - naložilo toženi stranki, da poda izjavo za vnovčenje bančne garancije v zvezi z deli na določenih objektih in po izplačilu s strani garanta poplača tožečo stranko za opravljena dela; - naložilo toženi stranki, kot upravičencu iz bančne garancije, da do 15.8.2013 vloži zahtevek za vnovčenje bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, ki je bila izdana na zahtevo družbe S. d.d., v skladu s Pogodbo med D. in družbo S. d.d., za dela na določenih objektih, hkrati pa prepovedati toženi stranki, da razpolaga s prejetim zneskom iz vnovčene bančne garancije do višine vtoževanega zneska (II. točka izreka).

Zavrnilo je tudi predlog tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov (III. točka izreka).

2. Proti sklepu v II. in III. točki izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja zatrjevane nedenarne terjatve na vnovčitev bančnih garancij, zaradi česar je neutemeljeno zavrnilo njen predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obravnavalo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zatrjevane nedenarne terjatve, čeprav tožeča stranka v tožbi ni uveljavljala posebej nedenarnega zahtevka. Drugačne pritožbene trditve ne držijo, zaradi česar sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

5. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala s stopnjo verjetnosti obstoja zatrjevane nedenarne terjatve kot enega od pogojev, ki morajo biti podani za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se ta terjatev zavarovala.

6. Z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu, da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (1083. člen ZOR v zvezi z 2. odst. 1061. člena OZ).

7. Iz vsebine navedene zakonske določbe izhaja, da z bančno garancijo nastane razmerje med naročnikom garancije, banko (garantom) in upravičencem iz garancije, ki temelji na treh medsebojno neodvisnih dvostranskih razmerjih in sicer: - na osnovnem razmerju med naročnikom garancije in upravičencem iz garancije, po katerem je naročnik prevzel obveznost upravičencu predložiti bančno garancijo za zavarovanje določenega pogodbenega rizika - na razmerju med naročnikom garancije in banko (garantom) da izstavi garancijo - na razmerju med upravičencem iz garancije in banko, ki nastane, ko upravičenec uveljavlja zahtevo na unovčenje garancije.

8. Vsako od navedenih razmerij vzpostavlja določene pravice in obveznosti le med udeleženimi strankami.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni konkretno udeležena v nobenem od navedenih razmerij, na podlagi katerih naj bi bila izdana zatrjevana bančna garancija, ki jo je izvajalec del (S. d.d.) kot naročnik garancije izročil naročniku del (D. d.d.), za dobro izvedbo del. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima neposredne pravice do uveljavljanja kakršnih koli zahtevkov iz naslova te bančne garancije.

10. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno ocenilo, da ni pomembno, ali je bila bančna garancija dana za zavarovanje plačila podizvajalcem. Pri tem se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge v izpodbijanem sklepu, ki jih o tem navedlo sodišče prve stopnje. Drugačna pritožbena stališča so zmotna. Glede na pravilne razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, da zatrjevana nedenarne terjatev ne obstoji, so po oceni pritožbenega sodišča tudi nepomembne pritožbene trditve, da je nastopil zavarovalni primer, s tem ko tožeča stranka ni prejela plačila za opravljeno podizvajalsko delo.

11. Dejstvo je, da glede na trditve, ki jih je podala tožeča stranka v postopku na prvi stopnji, ne izhaja, da bi imela tožeča stranka kakršnokoli neposredno pravico iz zatrjevane bančne garancije. Zgolj zatrjevani nastanek odškodninske odgovornosti toženih strank napram tožeči stranki zaradi nevnovčitve bančne garancije pa ne daje tožeči stranki pravice, da tožene stranke prisili v vnovčitev bančne garancije. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

12. Ker tožeča stranka kot rečeno ni izkazala, da ima terjatev do toženih strank, da se jim naloži, da predložijo bančno garancijo na vnovčenje, je pravilno zavrnilo izdajo predlagane začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, saj ni izpolnjen eden od pogojev za izdajo začasne odredbe ki jo predpisuje 272. člen ZIZ.

13. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP).