Jedro

Sodna poravnava, v kateri je natančno določen način izvrševanja stikov med mladoletnim otrokom in dolžnikom, nedvomno predstavlja izvršilni naslov za izvršitev stikov v primeru, ko stike zahteva tisti od staršev, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo in so stiki določeni v njegovo korist. V predmetni zadevi pa je situacija ravno obratna. Za tako prisilno izvršitev stikov pa upnica nima izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upničin predlog za izvršbo, ki ga je slednja vložila zaradi izvršitve stikov dolžnika z mladoletnim otrokom. Pri obrazložitvi svoje odločitve se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je upnica tista, ki ji je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, da je izvrševanje stikov dolžnikova pravica in ne obveznost in da upnica za prisilno izvršitev stikov nima izvršilnega naslova.

Zoper navedeni sklep se pritožuje upnica po svojem pooblaščencu. Pritožba prereka zaključek sodišča prve stopnje, da upnica nima izvršilnega naslova za izvršitev osebnih stikov in v tej zvezi navaja, da izvršilni naslov v predmetni zadevi predstavlja izvršljiva sodna poravnava, s katero so določeni dnevi, ure stikov in način predaje oziroma prevzema otroka. Dalje navaja, da dolžnik stikov ne izvaja tako, kot so navedeni v sodni poravnavi, saj stike čedalje pogosteje odpoveduje, pogosto tudi v zadnjem trenutku in brez utemeljenih razlogov, kar škodi otroku, ki je pripravljen, da se bo videl z očetom, poleg tega pa upnici povzroča velike težave pri organizaciji vsakdanjega življenja oziroma delovne obveznosti, saj glavnino slednja izvršuje ravno ob dnevih, ko naj bi bil otrok pri očetu. Upnica je namreč samohranilka, ki ji je bila zaradi posebnih potreb otroka (avtizem) odobrena neenakomerna razporeditev delovnega časa. Poleg tega se pritožba ne strinja s stališčem sodišča, da je izvrševanje odločbe o stikih le dolžnikova pravica. Po mnenju upnice je določitev stikov v sodni poravnavi (ki je bila sklenjena po napornem pravdnem postopku, v katerem si je dolžnik prizadeval za čim več stikov z otrokom) zavezujoča tako za mater kot za očeta. V primeru, če dolžnik ni več pripravljen izvrševati stikov v takšnem obsegu, kot je določen s sodno poravnavo, se temu upnica prilagodila, vendar pa se je v vsakem primeru (sedaj in potem) dolžan držati terminov po izvršilnem naslovu, saj sicer upnici onemogoča organizacijo življenja in usklajevanje službenih ter družinskih obveznosti, ki jih je tudi sicer že sama podredila temu, da lahko izvršuje sodno poravnavo. Upnica ne more biti ves čas v negotovosti, ali se bo stik izvedel in ne more biti dolžnikov servis v tem smislu, da mu mora biti na takojšnjo razpolago, kadar mu ni do tega, da se stik izvede, saj ima pravico, da si organizira lastno življenje in učinkovito izvršuje službene obveznosti, preko katerih nenazadnje pridobiva tudi sredstva za preživljanje sebe in otroka. Pritožba nenazadnje izpostavlja stališče Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.3.2010, v katerem je slednje zavzelo stališče, da predstavlja dolžnikovo nespoštovanje sklenjenega dogovora o stikih podlago za uveljavitev nedenarne obveznosti in s tem potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je dolžniku naložilo denarno kazen.

Pritožba ni utemeljena.

S sodno poravnavo P 1, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Kopru, sta se upnica in dolžnik dogovorila, da se mladoletni otrok zaupa v varstvo in vzgojo upnici, dogovorila pa sta se tudi za natančno določen način izvrševanja stikov med mladoletnim otrokom in dolžnikom. Na podlagi navedene sodne poravnave upnica od dolžnika zahteva prisilno izvršitev stikov z utemeljitvijo, da se dolžnik sodne poravnave ne drži in je zato zaradi svojih in otrokovih pravic do stikov primorana podati predmetni predlog za izvršbo. Taka sodna poravnava nedvomno predstavlja izvršilni naslov za izvršitev stikov v primeru, ko stike zahteva tisti od staršev, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo in so stiki določeni v njegovo korist, v predmetni zadevi pa je situacija ravno obratna. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da upnica za tako prisilno izvršitev stikov nima izvršilnega naslova. Naša zakonska ureditev (drugi odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR) namreč določa dolžnost tistega od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, da opusti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike ter da si prizadeva za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim staršem. Za drugega starša, torej za tistega, ki stike izvršuje, pa zakon take dolžnosti ne predvideva, temveč mu nalaga, da mora opustiti vse, kar otežuje varstvo in vzgojo otroka. Ustavno sodišče RS (1) se je v tej zvezi tudi že postavilo na stališče, da siljenje starša k osebnim stikom v primeru, ko temu staršu ni do otroka, slednjemu lahko sploh ne bi bilo v korist, zaradi tega pa je tudi vprašljiva dopustnost zagotovitve učinkovitega mehanizma za prisilno uresničitev otrokove pravice do stikov, kadar starš te svoje dolžnosti ne bi hotel izpolnjevati.

Glede na zgoraj navedeno veljavno zakonsko ureditev upnica torej ne more uspeti s predlogom za prisilno izvršitev stikov, zato je bilo pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se v skladu z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ smiselno uporablja tudi v postopkih izvršbe in zavarovanja). Pritožbeno sodišče v tej zvezi še dodaja, da razume stisko upnice in otroka, vendar pa bo morala upnica nastalo situacijo rešiti na drugačen način, tudi z morebitno sprožitvijo ustreznega postopka za spremembo odločbe o stikih.

op. št. 1: Odločba U-I-53/93 z dne 9.3.1995, podobno tudi dr. Karel Zupančič: Nekateri problemi izvrševanja osebnih stikov med otrokom in starši, Pravna praksa, 1995, št. 1.