Jedro

Ugotovitvena tožba pa je dopustna tudi „če je to določeno s posebnim predpisom“. Pravnega interesa v tem primeru ni treba dokazovati oziroma izkazovati, saj je ta podan že s tem, da je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil. Ena „vrst posebnih predpisov“, ki dopuščajo ugotovitveno tožbo so določeni predpisi procesno-pravne narave, ki pooblaščajo sodišče, da stranko napoti na pravdo (v zapuščinskem, nepravdnem, izvršilnem... postopku).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugotovilo, da oporoka pokojne A.N., roj. ., umrle dne ., z dne 04. 02. 2000 ni pravno veljavna. Odločilo je tudi, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.238,55 EUR.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožil prvi toženec F. N. Navaja, da je na obravnavi 08. 09. 2010 ugovarjal, da bi moral biti tožbeni zahtevek oblikovalne, ne pa ugotovitvene narave, saj ni pogojev po 181. čl. ZPP. Glede tega sodišče ni zavzelo stališča. Nadalje pravi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, da oporoka že zato ni veljavna, ker jo oporočiteljica ni sama prebrala. Take zahteve 64. čl. ZD ne postavlja. Citat judikata VSL I Cp 1025/94 ni uporabljiv, saj ni nobenega objektivnega dokaza, da je zapustnica slabo videla ali da bi obstajal kakšen drug razlog fizične narave. Izvedenec medicinske stroke ni bil določen. Zaključek, da oporoke ni podpisala N. je zmoten. Sodišče je napačno povzelo B.-ovo mnenje. Ta je svoje mnenje na razpravi 26. 11. 2009 preciziral, da decidiranega mnenja o pristnosti podpisov na oporoki ni mogoče podati. Svoje temeljno mnenje je popolnoma spremenil. Drugi izvedenec pa meni, da je z visoko, veliko verjetnostjo mogoče zaključiti, da oporoke ni podpisala N.. Taki mnenji ne moreta omajati trdnih in logičnih izpovedb obeh oporočnih prič. Domnevna neverodostojnost prič je neverodostojno obrazložena. Razlike v njunih pričanjih so nepomembne. Dejstvo, da sta bili na oporoki „predestinirani“ kot priči jima apriori ne jemlje verodostojnosti, še manj pa pavšalni razlog, da utegneta biti pristranski zaradi sorodstva s pritožnico (gre le za svaštvo). Pri presoji dokazov imata jasni in določni izpovedbi obeh oporočnih prič, prednost pred mnenjem izvedencev. Sodišče je tožencema naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov in odločilo preko tožbenega zahtevka. Pritožnik tudi trdi, da izpolnitveni rok po 2. točki izreka glede plačila stroškov ni določen, saj ne določa kdaj začne teči. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe prvotoženca in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je ugovarjal in trdil, da bi moral biti tožbeni zahtevek oblikovalni in ne ugotovitveni. Takšno stališče pa ni pravilno. Res je ugotovitveno tožbo mogoče vložiti le v določenih primerih (181. čl. ZPP). Ugotovitvena tožba pa je dopustna tudi „če je to določeno s posebnim predpisom“. Pravnega interesa v tem primeru ni treba dokazovati oziroma izkazovati, saj je ta podan že s tem, da je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil. Ena „vrst posebnih predpisov“, ki dopuščajo ugotovitveno tožbo so določeni predpisi procesno-pravne narave, ki pooblaščajo sodišče, da stranko napoti na pravdo (v zapuščinskem, nepravdnem, izvršilnem... postopku - glej Komentar 181. čl. ZPP). Prav za tak primer v konkretni zadevi gre. Po povedanem ni dvoma, da je zahtevek na ugotovitev, da oporoka ni pravnoveljavna, pravilno postavljen.

6. Drži pritožbena navedba, da oporoka zgolj zato, ker je oporočiteljica ni sama prebrala, ni neveljavna. Vendar pa so vsi ostali izvedeni dokazi pripeljali sodišče do ugotovitve, da oporoke ni podpisala oporočiteljica N.. Sodišče je ugotovitve, ki so pripeljale do takega zaključka jasno in prepričljivo utemeljilo. Pri tem se je oprlo zlasti na mnenji izvedencev B. in P.. Izvedenec B. je zapisal, „spornih podpisov verjetno ni napisala pok. A. N.“. Na zaslišanju (glavna obravnava dne 26. 11. 2009 na list. št. 169) pa je kot zanimivost izpovedal, da je v spodnjem podpisu nekaj potez, ki kažejo na boljšo izpisanost kot v primerjalnih podpisih in še dodal, da nihče ne more pisati kvalitetneje od svoje optimalne stopnje. Izvedenec P. pa je povedal, da podpisov ni izpisala pok. A. N. sama. Mnenja izvedencev pa ne morejo omajati pričanja, zlasti oporočnih prič A. M. in M. T.. V njunih izpovedbah so določene razlike, ki sicer niso velike, vendar bolj kot to vzbuja dvom v njuno verodostojnost del izpovedbe, ko pravita, da sta slučajno zgolj po naključju prišli na obisk k prvotožencu, na kar so ju prosili, da bi bili oporočni priči. Nedvomno je bilo ugotovljeno, da je naročeno oporoko napisal odvetnik M. že preje, v njej pa je bil določen datum, napisani sta bili tudi že obe priči. Torej je nemogoče, da bi šlo za naključje, ampak za vnaprejšen dogovor. Odločitev sodišča, da pričama ni moglo slediti je po povedanem utemeljena.

7. Sodišče pa je tudi pravilno odločilo o stroških in ne drži, da je odločalo preko tožbenega zahtevka. Sicer pa pritožnik ne pove, kaj oziroma v čem je odločeno preko zahtevka. Glede na ustaljeno sodno prakso pa tudi ni dvoma, kdaj je začel rok za plačilo stroškov teči. 8. Po povedanem pritožba toženca ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo za pravdo ni bil potreben strošek in ga zato krije tožnica sama.