Jedro

Pritožnik v tem upravnem sporu izpodbija sklep toženke, s katerim je ta v denacionalizacijskem postopku zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave o poravnavi stroškov izvedenskega dela. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedeni sklep po vsebini predstavlja le procesno odločitev, saj se z njim ne odloča o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku izdaje upravnega akta, pač pa predstavlja le odločitev o roku, v katerem so morali upravičenci do denacionalizacije opraviti določeno dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper sklep (pravilno: odločbo), št. 301-58/1992-6218-465 z dne 15. 12. 2021, s katerim je Upravna enota Kranj zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njegove prošnje za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave vlagateljev za denacionalizacijo, da bosta poravnala stroške izvedenskega dela cenilca stvarnega premoženja A. A. v znesku 15.250,00 EUR.

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Upravno sodišče navaja, da je tožbo kot nedopustno zavrglo, ker je presodilo, da izpodbijani sklep, s katerim je bila zavržena tožnikova pritožba zoper sklep o zavrnitvi njegove prošnje za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave o poravnavi stroškov izvedenskega dela, ne predstavlja upravnega akta po prvem odstavku 2. člena oziroma drugem odstavku 5. člena ZUS-1. S sklepom namreč ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, z njim pa postopek o glavni stvari tudi ni bil končan, ustavljen ali obnovljen.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep Upravnega sodišča vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da je nesporno, da je izpodbijani sklep akt upravnega organa, ki je bil izdan v obliki odločbe, s katerim je bilo odločeno o pravici ali obveznosti stranke ter da gre tudi za dokončni upravni akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja. Ne strinja se s presojo Upravnega sodišča, da bo o stroških postopka organ odločil z odločbo, ki jo bo izdal o vloženi zahtevi za denacionalizacijo premoženja, ali s posebnim sklepom o stroških in vztraja, da je prav z izpodbijano prvostopenjsko odločbo odločeno o pravici in pravni koristi oseb, katerih interese pritožnik zastopa, saj ima s tako odločitvijo prvostopenjski organ podlago, da ustavi postopek denacionalizacije nepremičnin. Poudarja, da ne gre zgolj za procesno odločitev o podaljšanju roka, temveč na ta način tudi za odločitev o zaključku postopka, kar pa je po vsebini meritorna odločitev v smislu 2. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev Upravnega sodišča o zavrženju pritožnikove tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna in zakonita.

7.Pritožnik v tem upravnem sporu izpodbija sklep toženke, s katerim je ta v denacionalizacijskem postopku zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave o poravnavi stroškov izvedenskega dela. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedeni sklep po vsebini predstavlja le procesno odločitev, saj se z njim ne odloča o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku izdaje upravnega akta, pač pa predstavlja le odločitev o roku, v katerem so morali upravičenci do denacionalizacije opraviti določeno dejanje.

8.Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo1, da iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da so akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev (kakršen je obravnavani primer), predmet presoje v upravnem sporu le takrat, ko tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep (čeprav poimenovan odločba) o zavrženju pritožbe zoper sklep o zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave o poravnavi stroškov izvedenskega dela med takšne sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev Upravnega sodišča, da izpodbijani sklep ni sklep, ki bi ga bilo v skladu z 2. in 5. členom ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu s samostojno tožbo. Pritožnik pa tudi ne trdi, da je taka podlaga dana v katerem drugem zakonu.

9.Ker torej izpodbijani sklep predstavlja le procesno odločitev, so neutemeljene pritožbene navedbe, da odločitev o nepodaljšanju roka pomeni vsebinsko odločanje o stroških postopka, zoper katero je mogoče vložiti posebno pritožbo. Kot je pravilno pojasnilo že Upravno sodišče bo o celotnih stroških postopka odločeno skupaj z odločbo o glavni stvari oziroma s posebnim sklepom o stroških.

10.Pritožnikove navedbe v zvezi s tem, da izpodbijani sklep ne predstavlja zgolj procesne odločitve za podaljšanje roka, temveč tudi odločitev o zaključku postopka, kar je po vsebini meritorna odločitev v smislu 2. člena ZUS-1, pa so tako pavšalne in nekonkretizirane, da jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

11.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

-------------------------------

1Sklepi Vrhovnega sodišča I Up 68/2021 z dne 1. 9. 2021, I Up 252/2017 z dne 23. 5. 2018, I Up 415/2009 z dne 20. 5. 2010, I Up 250/2009 z dne 23. 12. 2009 in drugi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.