Jedro

Glede na določbo 127. člena ZTuj-2 je rok, ki je določen za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana, materialni rok. To pomeni, da ima zamuda tega roka za posledico prenehanje pravice. Gre torej za prekluzivni rok, ki ga upravni organi ne morejo ne spregledati in ne podaljševati. Toženka je tako v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja, ki jo je vložil dne 27. 1. 2015, vložil po poteku 90-ih dni, šteto od vstopa na območje Republike Slovenije, t.j. v konkretnem primeru od 11. 4. 2008, zato je njegovo prošnjo kot prepozno pravilno zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje zavrgel prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. V obrazložitvi navaja, da je od tožnika, ki je državljan ... in oče slovenskega državljana A.A., tako prošnjo prejel dne 27. 1. 2015. Tožnik je na prošnji pod rubriko št. 14 - datum vstopa na območje Republike Slovenije, navedel, da je v Slovenijo vstopil dne 11. 4. 2008. Svojo odločitev je organ prve stopnje oprl na določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Tega v konkretnem primeru, določa osmi odstavek 127. člena Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Če želi družinski član, ki ni državljan Evropske unije (v nadaljevanju EU), zaradi združitve oziroma ohranitve družine z državljanom EU ali slovenskim državljanom na območju Republike Slovenije prebivati dlje od 90 dni, šteto od dneva vstopa v Slovenijo, mora namreč pred potekom tega roka pri upravni enoti, na območju katere prebiva družinski član, zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana državljana EU oziroma slovenskega državljana. Ker je organ prve stopnje na podlagi prošnje tožnika ugotovil, da je ta prepozna, jo je z izpodbijanim sklepom zavrgel. 2. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo št. 2141-43/2015/4 (1312-16) z dne 23. 3. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi odločbe organ druge stopnje navaja, da je pri preizkusu izpodbijanega sklepa ugotovil, da je ta pravilen in zakonit ter da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da niso izpolnjene procesne predpostavke za meritorno presojo tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana državljana EU oziroma slovenskega državljana, saj ta ni bila vložena pravočasno, to je pred potekom zakonsko določenega roka 90-ih dni od vstopa v Republiko Slovenijo, kot to določa osmi odstavek 127. člena ZTuj-2. Pri tem tožniku še pojasnjuje, da je pravica do neoviranega družinskega življenja pomembna pravica, ki je zagotovljena na mednarodni in nacionalni ravni, vendar pa je v konkretnem primeru za presojo bistveno, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za začetek postopka. Ker je organ prve stopnje ugotovil, da temu ni tako, je prošnjo tožnika pravilno zavrgel. 3. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe ZUP in Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka ter zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana res vložil dne 27. 1. 2015. Rok za vložitev prošnje je zamudil le zaradi nepoznavanja prava. V Slovenijo je vstopil dne 11. 4. 2008, po 20. 11. 2012, ko mu je potekla veljavnost ruskega potnega, lista, pa ni več zapustil meja EU. V Sloveniji ima družino, zunajzakonsko partnerico in sina, ki sta oba slovenska državljana. Z ... je izgubil vsakršni stik, saj se tja že več let ni vrnil in tam nima ne prijateljev, ne družine. Zaradi odnosa ... do njenih državljanov, ki so državo zapustili, pa bi mu nastala tudi nepopravljiva finančna ter nepremoženjska škoda. Res je, da je pravno formalno tujec, vendar v Sloveniji prebiva že več let, tu je njegova družina, ki potrebuje njegovo podporo, tako čustveno kot finančno. V zadnjih letih se je že večkrat obrnil na različne upravne enote po Sloveniji (Ljubljana, Ilirska Bistrica, Koper), vendar mu niso znali dati natančnih informacij o njegovih pravicah in obveznostih kot tujcu v Sloveniji. Navaja, da se je dne 26. 1. 2015 registriral pri Policijski upravi v Kopru za 90 dni in takoj naslednji dan oddal prošnjo za izdajo dovoljenja. V tožbi predlaga, da se mu dovoljenje za začasno prebivanje izda, kljub temu, da je zamudil rok 90-ih dni od vstopa v Slovenijo in tako omogoči dostojno življenje njegovega sina. Navaja, da bo njemu in njegovi družini nastala veliko večja škoda, če mu prebivanje v Sloveniji ne bo omogočeno, v primerjavi s škodo, ki bi nastala državi, če v njej ostane.

4. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz drugostopenjske odločbe št. 2141-43/2015/4 (1312-16) z dne 23. 3. 2015 in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podala pravilne razloge za svojo odločitev, zato ji sodišče v celoti sledi in razlogov v tem delu ponovno ne navaja na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

7. Iz upravnih spisov in izpodbijanega sklepa nesporno izhaja, da je tožnik vstopil v Republiko Slovenijo dne 11. 4. 2008, saj je to sam navedel v 14. točki (datum vstopa na območje Republike Slovenije) prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, enako je to navedel tudi v tožbi. Nesporno je tudi, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja pri pristojni upravni enoti vložil dne 27. 1. 2015. Slednje zatrjuje tožnik v tožbi, v kateri še navaja, da se zaveda, da je zamudil rok za vložitev prošnje, vendar pa sodišču predlaga, da njegovi tožbi kljub temu ugodi, zaradi varstva otrokovih (sinovih) pravic.

8. Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je bistveno vprašanje, ali je z zamudo roka za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana tožnik izgubil pravico do vložitve prošnje za izdajo tega dovoljenja, povedano drugače, ali je rok, ki je določen za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja materialni rok, torej rok določen v materialnem predpisu, z zamudo katerega pravica preneha po samem zakonu (prekluzija).

9. Materialni predpis, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru je Ztuj-2. Ta v sedmem odstavku 127. člena določa, da lahko družinski član, ki je v Republiko Slovenijo vstopil na podlagi veljavne osebne izkaznice, potnega lista, potnega lista in dovoljenja za prebivanje, izdanega s strani druge države članice EU ali potnega lista in vizuma za vstop, prebiva na območju Republike Slovenije brez dovoljenja za prebivanje 90 dni od dneva vstopa v državo. V osmem odstavku istega člena ZTuj-2 določa, da če želi družinski član, ki ni državljan EU, zaradi združitve oziroma ohranitve družine z državljanom EU ali slovenskim državljanom na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je določeno v prejšnjem odstavku, mora pred potekom dovoljenega prebivanja on sam oziroma njegov zakoniti zastopnik ali državljan EU oziroma slovenski državljan pri upravni enoti, na območju katere družinski član prebiva, zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana državljana EU. Glede na citirane določbe ZTuj-2 je rok, ki je določen za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana, materialni rok. To pomeni da ima zamuda tega roka za posledico prenehanje pravice. Gre torej za prekluzivni rok, ki ga upravni organi ne morejo ne spregledati in ne podaljševati. Toženka je tako v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja, ki jo je vložil dne 27. 1. 2015, vložil po poteku 90-ih dni, šteto od vstopa na območje Republike Slovenije, t.j. v konkretnem primeru od 11. 4. 2008, zato je njegovo prošnjo kot prepozno pravilno zavrgla.

10. V zvezi z tožbeno navedbo tožnika, da je rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja zamudil zaradi nepoznavanja prava oziroma da sam ni bil seznanjen z dejstvom, da bo njegova prošnja v primeru zamude roka zavržena, pa sodišče pojasnjuje, da, skladno s pravno fikcijo „ignorantia iuris nocet“ (nepoznavanje prava škoduje), nepoznavanje prava bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati, torej v konkretnem primeru tožnika. Tujec mora poznati pravni red države in predpise, ki urejajo njegov pravni položaj in se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje prava (tako Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-119/99 z dne 23. 5. 2002, tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 213/2008 z dne 11. 6. 2008). Seznanitev s predpisi omogoča „že“ Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki določa da postane predpis del veljavnega pravnega reda šele z njegovo objavo v državnem uradnem listu in po poteku vakacijskega roka (154. člen URS). S tem pa se vzpostavlja tudi domneva, da so objavljeni predpisi znani vsem na območju Republike Slovenije in zato tudi za vse veljajo enako. Posledica enakosti pa je tudi dolžnost spoštovanja veljavnega pravnega reda. Takšna dolžnost tujcev je določena tudi v drugem odstavku 4. člena Ztuj-2, ki določa, da mora tujec spoštovati Ustavo, zakone in druge splošne akte v Republiki Sloveniji ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov.

11. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu, je tožbo, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na seji.