Jedro

Pravna usoda ene pogodbe je odvisna od pravne usode druge pogodbe (le), kadar je volja pogodbenih strank usmerjena v to, da posamezne povezane pogodbe medsebojno lahko obstajajo ali padejo. Ker pa je sodišče prve stopnje zavzelo jasno (dejansko) stališče, da sporna posojilna pogodba ni bila odvisna od prodaje poslovnega deleža, ki je bila predmet predpogodbe, (ne)izpolnitev predpogodbe ne more vplivati na toženčevo obveznost iz posojilne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 114.985.451 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 in 2.016.500 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je pojasnilo, da sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje ter da sporna terjatev iz posojilne pogodbe ni pobotana s toženčevo nasprotno terjatvijo iz predpogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža. Ta po svoji vsebini tudi dejansko ni pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža. Na podlagi določila, da "se znesek kupnine za poslovni delež določi v višini terjatve, ki jo ima tožnica do toženca iz naslova posojilne pogodbe z dne 25.10.1996, in sicer po stanju terjatev na dan podpisa glavne pogodbe", namreč ni mogoče določiti kupnine za poslovni delež, ne da bi se sklenila glavna pogodba.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, revizijskemu sodišču pa predlaga, naj jo spremeni, podrejeno pa razveljavi. Sodiščema prve in druge stopnje očita spregled pomena kavze posojilne pogodbe. Po 52. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) je pogodba nična, če ni podlage, ali če je ta nedopustna. Vse štiri pogodbe, ki so bile sklenjene dne 25.10.1996, so medsebojno povezane in soodvisne. Posojilna pogodba sama zase, brez ostalih pogodb gotovo ne bi bila sklenjena. Končni cilj povezanih pravnih poslov je bil, da tožeča stranka pridobi poslovni delež v družbi E. d.o.o. Toženec je jasno navajal, da realizacija posojilne pogodbe na način, da bi dejansko vrnil 101.760.877 SIT, ni bila predvidena niti dogovorjena. Povezanost pogodb in predpogodbe, ki so bile sklenjene dne 25.10.1996, in njihova soodvisnost jasno izhaja iz pravočasnih toženčevih navedb: Glede na to, da je tožeča stranka v svoji pravici do sklenitve glavne pogodbe prekludirana, tudi ni bila izpolnjena obveza, dogovorjena v ostalih pogodbah glede odsvojitve poslovnega deleža družbe E. d.o.o. v korist tožeče stranke. Tožeča stranka zato od njega ne more zahtevati vrnitve zneska iz posojilne pogodbe, saj ni izpolnila svojih obveznosti iz predpogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža. Iz teh trditev jasno izhaja, da v primeru neizpolnitve predpogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža posojilna pogodba toženca ne zavezuje. Posojilna pogodba je bila torej mišljena kot zavezujoča le v primeru, če bi se realizirala predpogodba o odsvojitvi poslovnega deleža s sklenitvijo glavne pogodbe, na podlagi katere bi tožeča stranka od toženca odkupila poslovni delež družbe E. d.o.o. Edini poslovni namen posojilne pogodbe (kavza) je bil v tem, da je bila del "kroga", ki naj bi se z realizacijo celote transakcij z dne 25.10.1996 "zaprl". Stališče, da je bila kavza sporne posojilne pogodbe res dajanje posojila z zavezo posojeno vrniti (z obrestmi), bi bilo v tej situaciji absurdno (toženec je celo oproščen plačila sodnih taks). Vse navedbe strank, listinsko dokazno gradivo in izpovedbe prič ter končna vsebina celote transakcij z dne 25.10.1996 jasno kažejo, da poslovna podlaga posojilne pogodbe nikoli ni bilo toženčevo vračanje posojila. Vprašanja, zakaj bi toženec prevzel ogromno denarno obveznost, si sodišči nista postavljali. Nekritično sta sprejeli poslovno podlago, ki izhaja iz poimenovanja pogodbe. Če bi ugotovili resnično kavzo, bi prišli do zaključka, da je ta pogodba nična (52. člen ZOR).

Ker toženčevih trditev glede kavze sporne pogodbe ter o tem, da je naknadno odpadla, nista obravnavali, sta zagrešili tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.).

Toženec v reviziji še opozarja, da je neizpolnitev celotne transakcije, ki je bila dogovorjena 25.10.1996, povzročila tožeča stranka. Toženec ji je namreč dvakrat neuspešno poslal v podpis "glavno pogodbo", zaradi česar ne nosi odgovornosti, da ta pogodba (o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi E. d.o.o.) ni bila sklenjena. Predpogodba je vsebovala vse elemente glavne pogodbe, vključno z odkupno ceno (ki je bila vsaj določljiva).

Tožeča stranka je odgovorila na revizijo, pri čemer poudarja, da revident izpodbija predvsem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ter da se v rednem postopku ni skliceval na kavzo posojilne pogodbe, oziroma, da ni zatrjeval, da ta pogodba ne bi imela kavze. V konkretnem primeru ne more biti sporno, da je bil poslovni namen posojilne pogodbe kreditiranje, ki je tožencu omogočilo pridobitev nadaljnjega 55 % poslovnega deleža v družbi E. Če bi bila toženčev obveznost iz posojilne pogodbe odvisna od sklenitve kasnejše pogodbe o nakupu njegovega poslovnega deleža v družbi E., bi bilo to jasno navedeno v sporni posojilni pogodbi. Vse to potrjuje določba predpogodbe o nakupu poslovnega deleža, ki predvideva le možnost pobota kupnine za poslovni delež s posojilom iz sporne posojilne pogodbe. Tožeča stranka tudi meni, da so neutemeljene revizijske navedbe, da je bila odkupna cena za poslovni delež v družbi E. vsaj določljiva, prav tako pa tudi njegovi očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

1. Splošno

1.1. O kavzi Tako kot velika večina drugih pogodb, je tudi posojilna pogodba kavzalna. Njena kavza, pravni smisel (namen, smoter) ustreza zasledovanemu gospodarskemu namenu, ki ga izraža pojem te pogodbe (prim. 557. člen ZOR): pridobitev denarja za financiranje od kreditodajalca in kreditojemalčeva vrnitev denarja z obrestmi, kar predstavlja dajalčev zaslužek, ki je razlog odobritve kredita (op1). Kavza te pogodbe je torej že navzven vidna. Od tako pojmovane kavze je treba ločevati druge, s samim tipom pogodbe neizražene cilje, tudi osebne nagibe za sklenitev pogodbe. Čeprav jih pri sklepanju pogodb stranke vedno zasledujejo (pogodbe so le pravna orodja za njihovo realizacijo), za razliko od kavze niso navzven vidni. Subjektivni cilji so zato za pravno presojo praviloma brez pomena (obstoj pogodbe zaradi pravne varnosti ne more biti odvisen od doseganja povsem osebnih ciljev). Meja, ki ločuje kavzo od motiva, zato ni vsebinska (stranke imajo na podlagi načela zasebne avtonomije vso svobodo pri oblikovanju pogodbene vsebine in s tem kavze, s katero utemeljujejo pogodbeno nastale terjatve), pač pa formalna. Če namen, cilj, nagib (kakšne od) strank postane sestavina pravnega posla, torej del pravno poslovne ureditve, (lahko) pomeni kavzo, če te meje ne prestopi, ostane (načeloma) neupošteven nagib (op2).

Tako (subjektivno) pojmovanje kavze (ki ni tuje slovenski pravni misli (op3)) je pri povezanih pogodbah pravilo. Pri njih je klasična kavza le stežka klasifikatorni element, saj v novo povezavo ponavadi vstopajo pogodbeni tipi z različnimi, ne nujno kompatibilnimi kavzami. Kavza povezane pogodbe se torej nujno približuje modernim subjektivnim kavzam, ki zrastejo iz interesov, volje, ekonomskih motivov strank (op4).

1.2. O povezanih pogodbah Pogodbe, ki so bile sklenjene dne 25.10.1996, vsekakor spadajo v kategorijo povezanih pogodb. Njihova skupna značilnost je "mehansko" povezovanje (za razliko od "kemičnega" povezovanja, ki je značilno za mešane pogodbe (op5)) več pogodbenih tipov, pri čemer ima vsak vstopajoči tip že v "izvirniku" prepoznaven gospodarski cilj in tudi stranki novo pogodbo ponavadi razumeta kot dve ali več pogodb (op6). Za te pogodbe je značilna tudi povezanost in pogojenost. Čeprav ostanejo sestavine medsebojno povezujočih se pogodb neokrnjene, lahko odpad pogodbenega temelja ene od povezanih pogodb povzroči odpad pogodbenega temelja druge vstopajoče pogodbe. V tem primeru odpade pogodbeni temelj celotnega posla in pogodba je nična (op7).

Vse je torej odvisno od stopnje povezanosti pogodb. Pravna usoda ene pogodbe je odvisna od pravne usode druge pogodbe (le), kadar je volja pogodbenih strank usmerjena v to, da posamezne povezane pogodbe medsebojno lahko obstajajo ali padejo (op8). Pomembno je tudi razlikovanje med glavno pogodbo in stranskimi pogodbami. V konkretnih primerih volja o želeni enotnosti pogodbe izhaja iz skupnega, s pogodbo izraženega interesa strank, iz tega, da v okviru skupnih pogodbenih dogovorov določeni pogodbi pripada osrednji pomen, druge pogodbe pa se ozirajo nanj, ali iz povezanosti različnih pogodb s pogoji, ki služijo skupnemu namenu. Za obstoj volje o želeni enotnosti pogodbe zadostuje, da je drugemu partnerju volja prvega le znana in kasneje odobrena (op9). Sprememba glavne pogodbe tedaj povzroči tudi spremembo odvisnih oziroma odvisne pogodbe. Kadar pa je povezanost ohlapnejša (npr. le zunanja v sklenitveni fazi) in brez vzajemne ali enostranske odvisnosti (op10), neveljavnost ene od pogodb ne vpliva na druge pogodbe.

2. Konkretno V konkretnem primeru, ko revident kot rdečo nit poudarja in ponavlja svojo tezo, da je bila posojilna pogodba odvisna od veljavnosti predpogodbe in (nato) od njene realizacije (sklenitve pogodbe o prodaji poslovnega deleža v družbi E. d.o.o. tožeči stranki), da je bila kavza posojila prodaja poslovnega deleža tožeči stranki, ki je zaradi izjalovitve te prodaje odpadla, zaradi česar je (postala) posojilna pogodba nična, so odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so navedene v tretjem odstavku na 3. strani, na 4. strani in na 5. strani sodbe, med njimi zlasti, da "je družba P. ob sklepanju predpogodbe 25.10.1996 sicer resno računala z možnostjo, da določen poslovni delež v družbi E. odkupi od toženca in postane soustanovitelj te družbe, vendar pod pogojem, da začne družba poslovati pozitivno, da torej izkaže ustrezno boniteto, tega pogoja pa E. d.o.o. ni izpolnil", da ob sklepanju predpogodbe še ni bilo jasnih podatkov o uspešnosti finančnega poslovanja in o boniteti družbe E. d.o.o., ter da v nasprotnem "ne bi obstajala nikakršna potreba, da je 25.10.1996 prišlo do istočasne sklenitve štiri pravnih poslov (v tem primeru bi družba P. z neposredno kupoprodajno pogodbo pač odkupila 55 % delež, ki ga je družba P. imela v družbi E.)". V tej zvezi je pomembna tudi naslednja ugotovitev sodišča prve stopnje: "Ni prezreti izpovedbe priče J. S., da je toženec v njunem kontaktu dajal vtis, da želi tudi v bodoče ohraniti primeren kapitalski delež in s tem moč soodločanja v družbi E., izhajajoč iz stališča, da je direktor in večinski lastnik te družbe". Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da sporna posojilna pogodba (v prvi vrstici 3. odstavka na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje gre za očitno pomoto pri pisanju, ko je namesto posojilne pogodbe navedena pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža) ni bila simulirana. S tem pa je (vsaj posredno) povedalo, da kavza posojilne pogodbe ni bila "nekaj drugega", pač pa tisto, kar izhaja iz tipa te pogodbe (vrniti posojeni oziroma dogovorjen znesek z dogovorjenimi obrestmi).

Posojilo je bilo sicer dano za toženčev nakup poslovnega deleža, ni pa bilo tudi vzajemne odvisnosti med tem poslom in prodajo poslovnega deleža tožeči stranki. Brez posojila toženec poslovnega deleža sicer ne bi mogel kupiti in ga nato prodati tožeči stranki. To pa ni veljalo tudi v nasprotni smeri. Toženčev nakup poslovnega deleža družbe P. v družbi E. d.o.o. je bil namreč relativno avtonomen. Pogoj za realizacijo predpogodbe (sklenitev pogodbe o prodaji poslovnega deleža tožeče stranke) je bil, "da bo družba E. glede na finančno vlogo P. začela ustvarjati že v kratkem času po sklenitvi predpogodbe določen dobiček" (prim. prvi odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje). Ker se to ni zgodilo, glavna pogodba ni bila sklenjena, poslovni delež, ki ga je toženec odkupil od družbe P., pa je ostal njemu. Hkrati z njim tudi dolg iz posojila (ki mu je omogočilo nakup tega deleža).

3. Zaključek Ker je torej sodišče prve stopnje zavzelo jasno (dejansko) stališče, da sporna posojilna pogodba ni bila odvisna od prodaje poslovnega deleža, ki je bila predmet predpogodbe (to stališče je vsaj tako jasno, kot iz toženčevih navedb, ki jih citira pod točko 4 revizije, izhaja, "da v primeru nerealizacije predpogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža (na način, da bi tožeča stranka poslovni delež družbe E. d.o.o. res odkupila), posojilna pogodba toženca ne zavezuje", ter da je s temi navedbami "tožena stranka jasno postavila trditev, ki bi v materialnopravnem smislu morala biti šteta kot zanikanje posojilnega poslovnega namena (cause) posojilne pogodbe z dne 25.10.1996"), (ne)izpolnitev predpogodbe ne more vplivati na toženčevo obveznost iz posojilne pogodbe.

Glede na to, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, in ker tudi niso utemeljeni očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (sodišče prve stopnje je obravnavalo toženčeve trditve o odvisnosti sporne posojilne pogodbe od izpolnitve predpogodbe oziroma od prodaje poslovnega deleža v družbi E. d.o.o. tožeči stranki, na kavzo posojila pa se je toženec prvič skliceval šele v reviziji), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker odgovor na revizijo po mnenju sodišča ni bil potreben, tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Opomba 1: Prim. Grilc v Obligacijskem zakoniku s komentarjem 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 294 Opomba 2: Prim. Dolenc, Napake volje pri sklepanju pravnih poslov, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, str. 42 Opomba 3 : Prim. Grilc, ibid., prim. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij I. knjiga, Časopisni zavod, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, str. 190-205, prim. tudi Vedriš, "Osnova" po Zakonu o obveznim odnosima, Privreda i pravo, 1979/1, str. 7 Opomba 4: Prim. Grilc, Moderni tipi pogodb, GV, Ljubljana 1996, str. 50 Opomba 5: Ehrenzweig, System des Oesterreichischen Privatrechts, Manzcsche Verlag, Dunaj, 1928, str. 182, cit. po Grilc, ibid., str. 44, 58 Opomba 6: Grilc, ibid., str. 44 Opomba 7: Ibid., str. 45 Opomba 8: Ibid., str. 49 Opomba 9: Ibid. Opomba 10: Ibid., str. 50