Jedro

S tožbo je mogoče zahtevati ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini samo v primeru njene originarne pridobitve.

Kot zemljiškoknjižna lastnica bo lahko tožnica vzpostavila lastninsko pravico v toženčevo korist, vendar na način, da bo začela razreševati stanje v času družbene lastnine, pri tem pa bo morala upoštevati veljavna določila zakonodaje o lastninjenju in privatizaciji. Tudi ni ovire, da tožnica s tožencem uredi lastništvo spornega stanovanja izvensodno, po potrebi z vključitvijo države, ki je s tožencem sklenila prodajno pogodbo, oziroma drugih oseb, na katere so bile dejansko prenesene določene pravice, npr. pravica uporabe.

Določilo 35. člena ZVEtL-1 predstavlja le zakonsko podlago za sprožitev pravde, kljub temu, da je bilo v nepravdnem postopku po ZVEtL-1 o lastninski pravici že odločeno. Navedeno določilo samo po sebi ni materialno pravna podlaga za ugotovitev ali prenos lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da je toženec lastnik do celote delov stavbe, to je stanovanja, kleti in shrambe v večstanovanjski stavbi na naslovu A., zavrnilo je tudi njen zahtevek po plačilu pravdnih stroškov.

2. Tožnica sodbo izpodbija v celoti iz vseh zakonsko dopustnih razlogov. Navaja, da ni pravilna in zakonita ter da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da zaradi tega, ker tožnica toženčeve originarno pridobljene lastninske pravice ne zatrjuje, njen zahtevek ni utemeljen. Ni res, da materialnopravna podlaga ni podana v 35. členu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, da je dejanski lastnik spornega stanovanja toženec. Tožnica ni bila stranka prodajne pogodbe, ki jo je toženec sklenil z Republiko Slovenijo, Ministrstvom za obrambo, in nima možnosti izposlovati kakršnegakoli vknjižbenega dovoljenja. Večstanovanjsko stavbo je v času družbene lastnine gradil drug investitor, na katerega je bila prenesena pravica uporabe, zemljiškoknjižni prenos pa se ni izvedel. Tožnica zato ne more ostati „večni lastnik“ tega in takšnih stanovanj in gre v konkretnem primeru za tožbo posebne vrste zaradi korigiranja oziroma popravljanja pravne in dejanske situacije, ki jo povzroči postopek po ZVEtL-1. Navaja, da se je znašla v nezavidljivem in nerešljivem položaju in sodišče sprašuje, kako naj bi sicer oblikovala tožbeni zahtevek. Sodišče jo je v več podobnih primerih poučilo, da odločitev po ZVEtL-1 ni ovira, da sproži pravdo po prvem odstavku 35. člena tega zakona ter v njej uredi vprašanje lastninske pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek prizna, podredno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je z vlogo za zemljiškoknjižno ureditev, ki jo je 9. 10. 2020 podal tožnici (B1), že sprožil postopek za vpis njegovega stanovanja v zemljiško knjigo, potrebno je le še tožničino soglasje. Po pridobitvi soglasja bo zadeva zaključena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno (zamudno) sodbo, saj toženec odgovora na pritožbo ni podal in je v postopku pred sodiščem prve stopnje ostal pasiven. Kot izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 422/2018 z dne 22. 8. 2018 (A7), je bil pasiven tudi v nepravdnem postopku po ZVEtL-1, kjer je bil sicer pozvan, da se v postopek vključi in svojo lastninsko pravico pri spornem stanovanju izkaže. Sodišče prve stopnje je zaključilo,1 da se tožnica v tožbenih navedbah sklicuje na toženčevo pravno poslovno pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju na podlagi prodajne pogodbe z dne 16. 1. 2003 Republike Slovenije kot prodajalke in toženca kot kupca (A9), toženec pa ni izposloval ustrezne vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi. Ker je za pridobitev lastninske in solastninske pravice na podlagi pravnega posla potreben vpis v zemljiško knjigo in je s tožbo mogoče zahtevati ugotovitev lastninske pravice samo v primeru originarne pridobitve, je sodišče tožničin zahtevek zavrnilo, pri tem pa še obrazložilo, da materialnopravne podlage za utemeljenost zahtevka 35. člen ZVEtL-1 ne predstavlja. Sodba je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu.

6. Tožnica se je v nepravdnem postopku po ZVEtL-1 upirala lastništvu spornega stanovanja, v tem postopku pa ponavlja, da je dejanski lastnik toženec, samo zemljiškoknjižno stanje ni urejeno. Pritrditi gre njenim pritožbenim navedbam, da ni bila stranka prodajne pogodbe, sklenjene med Republiko Slovenijo in tožencem, zato ne more izdati vknjižbenega dovoljenja in izposlovati vknjižbe lastninske pravice pri spornem stanovanju s shrambo in kletjo na toženca. Dejstvo je tudi, da toženec od sklenitve pogodbe v letu 2003 ni izposloval takšnega vknjižbenega dovoljenja, da bi se v zemljiško knjigo vknjižil in tudi ni vpisan kot lastnik. A navedeno ne pomeni, da se je tožnica znašala v nezavidljivem in nerešljivem položaju, kot sama navaja. Skladno z 11. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, torej v obravnavanem primeru tožnica (A1, A2 in A3). To pomeni, da ima iz naslova lastninske pravice kot ustavnopravno varovane premoženjske kategorije vse pravice. S svojo lastnino lahko prosto razpolaga, če je ne želi imeti, jo lahko odplačno ali neodplačno odsvoji, prav tako ima možnost zahtevati izpraznitev nepremičnine, če jo uporabnik uporablja brez pravnega naslova. Sodna praksa je že zavzela stališče, da pojma „dejanski lastnik“ veljavna zakonodaja ne pozna, v praksi pa se ta pojem uporablja takrat, kadar gre za razhajanje med dejanskim in zemljiškoknjižnim stanjem.2 Prav tako je sodna praksa že zavzela stališče, da je domneva lastništva izpodbita, kadar pri razpolagalnem pravnem poslu manjka le še vpis v zemljiško knjigo.3

7. Zakonsko domnevo, da tožnica ni lastnica, je v obravnavanem primeru dolžan izpodbiti toženec. Zato je nerazumljivo njegovo pasivno ravnanje v nepravdnem postopku po ZVEtL-1, saj bi tam, glede na namen tega zakona, ko sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, svojo lastninsko pravico lahko lažje dokazoval. Da je bil toženec pasiven ob prejemu tožbe, je delno povzročila tožnica sama, saj je v pozivu na sklenitev pogodbe o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ter opominom pred tožbo (A12) navedla, da če se ne bo odzval, bo sprožena tožba za vpis lastninske pravice v njegovo korist. Toženec pa se je odzval takoj, ko je prejel zavrnilno (zamudno) sodbo.

8. Tožnici gre priznati korektno ravnanje s tem, da želi kot zemljiškoknjižna lastnica vzpostaviti lastninsko pravico v toženčevo korist, vendar bo morala to storiti na način, da bo začela razreševati stanje v času družbene lastnine, torej kdaj in na koga je bila s strani njene pravne prednice prenesena pravica uporabe, pri tem pa bo morala upoštevati veljavna določila zakonodaje o lastninjenju in privatizaciji, saj se bo verjetno postavilo vprašanje, po katerih podlagah je država tožencu lahko prodala stanovanje. Seveda pa ni nobene ovire, da tožnica s tožencem uredi lastništvo spornega stanovanja izvensodno, po potrebi z vključitvijo države, ki je s tožencem sklenila prodajno pogodbo, oziroma drugih oseb, na katere so bile dejansko prenesene določene pravice, npr. pravica uporabe.

9. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da določilo 35. člena ZVEtL-1 predstavlja (le) zakonsko podlago za sprožitev pravde, kljub temu, da je bilo v nepravdnem postopku po ZVEtL-1 o lastninski pravici že odločeno. V takšni pravdi je stranka dolžna dokazati utemeljenost svojih zahtevkov skladno z veljavnim materialnim pravom. Navedeno določilo torej samo po sebi ni materialno pravna podlaga za ugotovitev ali prenos lastninske pravice, kot si tožnica zmotno razlaga. V tej smeri je treba razumeti obrazložitev sodišča prve stopnje na koncu 4. točke. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da gre v konkretnem primeru za tožbo posebne vrste zaradi korigiranja oziroma popravljanja pravne in dejanske situacije, ki jo je povzročil postopek po ZVEtL-1.4

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s tožbo mogoče zahtevati ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini samo v primeru njene originarne pridobitve, zato je tožničin zahtevek pravilno zavrnilo. Pri tem ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).

1 4. točka obrazložitve. 2 VSL II Cpg 227/2019. 3 VSL I Cp 1525/2018 - v zvezi s tem se v konkretnem primeru postavlja vprašanje veljavnosti zemljiškoknjižnega dovolila, saj iz 6. člena prodajne pogodbe (A9) izhaja, da je bilo to pogojno, pa čeprav v času njene sklenitve 16. 1. 2003 določila SPZ, veljavna od 1. 1. 2003 dalje, takšnih vknjižbenih dovoljenj niso več dopuščala. 4 Za odgovor, kakšno tožbo naj tožnica vloži, da bo dosegla, da bo toženec postal lastnik spornega stanovanja, pritožbeno sodišče ne razpolaga z zadostnimi podatki o dejanskem stanju prenosov pravic ter o lastninjenju in privatizaciji spornega stanovanja.